Zadeva C‑346/14

Evropska komisija

proti

Republiki Avstriji

„Neizpolnitev obveznosti države — Člen 4(3) PEU — Člen 288 PDEU — Direktiva 2000/60/ES — Vodna politika Unije — Člen 4(1) — Preprečevanje poslabšanja stanja teles površinskih voda — Člen 4(7) — Izjema od prepovedi poslabšanja — Prevladujoč javni interes — Dovoljenje za gradnjo hidroelektrarne na reki Schwarze Sulm (Avstrija) — Poslabšanje stanja voda“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 4. maja 2016

1. Sodni postopek – Ustni postopek – Ponovno odprtje – Obveznost ponovnega odprtja ustnega postopka, da se strankam omogoči predložiti stališča o pravnih vprašanjih, obravnavanih v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca – Neobstoj

   (člen 252, drugi odstavek, PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 83)

2. Okolje – Vodna politika Unije – Direktiva 2000/60 – Obveznosti držav članic med rokom za prenos direktive – Obveznost nesprejetja določb, ki bi lahko ogrozile z direktivo določen cilj – Obseg

   (Člen 4(3) PEU; člen 288, tretji odstavek PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, člena 4 in 13(6))

3. Okolje – Vodna politika Unije – Direktiva 2000/60 – Okoljski cilji za površinske vode – Obveznost izvajanja ukrepov, potrebnih za preprečitev poslabšanja stanja vodnih teles površinskih voda – Pojem izvajanja – Dovoljenje za posamezen projekt – Vključitev

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, člen 4(1)(a)(i) in (7))

4. Okolje – Vodna politika Unije – Direktiva 2000/60 – Okoljski cilji za površinske vode – Pojem poslabšanja stanja vodnih teles površinskih voda

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, člen 4(1)(a)(i) in Priloga V)

5. Okolje – Vodna politika Unije – Direktiva 2000/60 – Okoljski cilji za površinske vode – Obveznost izvajanja ukrepov, potrebnih za preprečitev poslabšanja stanja vodnih teles površinskih voda – Možnost določitve izjeme za projekte v prevladujočem javnem interesu – Pogoji

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, člen 4(1) in (7))

6. Okolje – Vodna politika Unije – Direktiva 2000/60 – Okoljski cilji za površinske vode – Obveznost izvajanja ukrepov, potrebnih za preprečitev poslabšanja stanja vodnih teles površinskih voda – Možnost določitve izjeme za projekte v prevladujočem javnem interesu – Določitev projekta v prevladujočem javnem interesu – Diskrecijska pravica držav članic – Uporaba za projekt, s katerim se želi spodbuditi proizvodnjo obnovljive energije – Dopustnost

   (člen 175(1) ES (postal člen 194(1) PDEU); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, člen 4(1) in (7)(c))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 23 in 24.)

2.  Države članice, na katere je direktiva naslovljena, med rokom za njen prenos ne smejo sprejemati predpisov, s katerimi bi bili lahko resno ogroženi cilji, ki so določeni v tej direktivi. Tako obveznost opustitve, ki je naložena vsem nacionalnim organom, je treba razumeti tako, da se nanaša na sprejetje vsakega – splošnega in posebnega – ukrepa, ki bi imel lahko tak negativen učinek.

   Zato, zadeva Direktivo 2000/60 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, država članica – čeprav projekt v času, ko je bila sprejeta odločba o dovoljenju, ni spadal na področje uporabe člena 4 te direktive – ni bila nič manj zavezana, da celo pred dnem izteka roka, ki je bil državam članicam v skladu s členom 13(6) te direktive predpisan za objavo načrtov upravljanja povodij, opusti sprejetje predpisov, s katerimi bi bil lahko resno ogrožen cilj, ki je določen v navedenem členu 4.

   (Glej točki 50 in 51.)

3.  Iz besedila člena 4(1)(a)(i) Direktivo 2000/60 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, ki določa, da države članice izvedejo potrebne ukrepe, da preprečijo poslabšanje stanja vseh teles površinske vode, izhaja, da morajo države članice take ukrepe obvezno sprejeti. S tega vidika je treba dovoljenje za posamezen projekt, kakor je gradnja hidroelektrarne na reki, ki teče po državi članici, šteti za tako izvajanje.

   Člen 4(1)(a) Direktive 2000/60 namreč ni omejen na to, da v obliki programske zasnove določa zgolj cilje načrtovanja upravljanja, temveč ima – potem ko je določeno ekološko stanje zadevnega vodnega telesa – zavezujoče učinke za vsako fazo postopka, ki je določena s to direktivo. Dalje, kar zadeva sistem izjem, določen v členu 4(7) te direktive, sestava kategorij izjem iz te določbe omogoča, da se šteje, da člen 4 navedene direktive ne vsebuje le načelnih obveznosti, temveč velja tudi za posamezne projekte. Razlogi za izjemo namreč veljajo, zlasti če je nespoštovanje ciljev navedenega člena 4 posledica novih sprememb fizičnih lastnosti teles površinskih voda in ima to negativne posledice ali posledica novih dejavnosti trajnostnega razvoja. Do tega pa lahko pride zaradi novih odobritev projektov. Nemogoče si je namreč zamisliti ločeno projekt in izvajanje načrtov upravljanja.

   (Glej točke 53, 54, in 56.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 58 in 59.)

5.  Razen v primeru odobritve izjeme na podlagi člena 4(7) Direktive 2000/60 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike se je treba izogniti vsakršnemu poslabšanju stanja vodnega telesa. Obveznost preprečevanja takega poslabšanja je zavezujoča v vsaki fazi izvajanja Direktive 2000/60 ter velja za vse vrste in stanja teles površinskih voda, za katera je bil ali bi moral biti sprejet načrt upravljanja. Zadevna država članica mora zato zavrniti izdajo dovoljenja za projekt, če lahko ta poslabša stanje zadevnega vodnega telesa ali ogrozi doseganje dobrega stanja teles površinskih voda, razen če je navedeni projekt zajet z izjemo v smislu navedenega člena 4(7),

   S tega vidika je treba za ugotovitev, ali je bilo dovoljenje za projekt sprejeto ob spoštovanju zahtev, določenih v členu 4(7) Direktive 2000/60, raziskati, prvič, ali je bilo storjeno vse, kar je mogoče, da se ublažijo negativni vplivi zadevnega projekta na stanje zadevnega vodnega telesa, drugič, ali so bili razlogi za ta projekt izrecno navedeni in obrazloženi, tretjič, ali je navedeni projekt v prevladujočem splošnem interesu in/ali so bile koristi za okolje in družbo, povezane z doseganjem ciljev, določenih v členu 4(1) te direktive, manjše od koristi za zdravje ljudi, ohranjanje varnosti ljudi ali trajnostni razvoj, ki bi bili posledica izvajanja tega projekta, in četrtič, ali koristnih ciljev, ki so se poskušali doseči s tem projektom, iz razlogov, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali nesorazmernimi stroški, ni bilo mogoče doseči na druge načine, ki bi bili mnogo boljša okoljska možnost.

   (Glej točki 64 in 66.)

6.  Državam članicam je treba pri odločitvi, ali je posamezen projekt v smislu člena 4(7)(c) Direktive 2000/60 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike v prevladujočem splošnem interesu, priznati določeno polje proste presoje. Ta direktiva, ki je bila sprejeta na podlagi člena 175(1) ES (postal člen 192(1) PDEU) namreč določa skupna načela in splošni okvir delovanja za varstvo voda ter zagotavlja usklajevanje, povezovanje in dolgoročen razvoj splošnih načel in oblik varstva in ekološko trajnostne rabe vode v Uniji. Ta načela in ta okvir morajo nato države članice izvesti s sprejetjem posebnih ukrepov. Namen te direktive tako ni popolna uskladitev zakonodaj držav članic na področju voda.

   Iz tega sledi, da lahko država članica v okviru tega prostega polja presoje upravičeno meni, da je projekt, ki se nanaša na spodbujanje proizvodnje obnovljive energije z vodno energijo, v prevladujočem javnem interesu. Člen 194(1) PDEU namreč določa, da so pri uvedbi in delovanju notranjega trga in ob upoštevanju zahteve po ohranitvi in izboljšanju okolja cilji energetske politike Unije v duhu solidarnosti med državami članicami zagotoviti delovanje energetskega trga, zagotoviti zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, spodbujati energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo ter razvijanje novih in obnovljivih virov energije ter spodbujati medsebojno povezovanje energetskih omrežij.

   Poleg tega je spodbujanje obnovljivih virov energije, ki je prednostna naloga Unije, upravičeno zlasti s tem, da izkoriščanje teh virov energije prispeva k varovanju okolja in trajnostnemu razvoju ter da lahko prispeva k zanesljivosti in raznovrstnosti preskrbe z energijo ter omogoči hitrejše doseganje ciljev Kjotskega protokola, ki je priložen okvirni konvenciji Združenih narodov o klimatskih spremembah.

   (Glej točke od 70 do 73.)