Zadeva C-403/09 PPU

Jasna Detiček

proti

Mauriziu Sgueglii

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Višje sodišče v Mariboru)

„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Zakonski spori in spori v zvezi s starševsko odgovornostjo — Uredba (ES) št. 2201/2003 — Začasni ukrepi glede pravice do varstva in vzgoje otroka — Sodna odločba, izvršljiva v državi članici — Nezakonita premestitev otroka — Druga država članica — Drugo sodišče — Predodelitev varstva in vzgoje otroka drugemu od staršev — Pristojnost — Nujni postopek predhodnega odločanja“

Stališče generalnega pravobranilca Y. Bota, predstavljeno 9. decembra 2009   I ‐ 12197

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 23. decembra 2009   I ‐ 12220

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji

   (Poslovnik Sodišča, člen 104b)

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja – Nezakonita premestitev otroka

   (Uredba Sveta št. 2201/2003, člena 2(11) in 20(1))

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja – Sprememba glede varstva in vzgoje otroka

   (Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 20(1))

4. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja – Spoštovanje temeljnih pravic otroka, kakor so določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 24; Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 20)

1.  Predlog predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 104b Poslovnika, je utemeljen zaradi:

   —	obstoja izvršljive sodne odločbe o zavarovanju sodišča države članice, s katero je bil otrok dodeljen očetu,

   —	sodne odločbe o zavarovanju sodišča druge države članice, s katero je bil otrok predodeljen materi,

   —	potrebe po hitrem ukrepanju, ker naj bi bila pozna odločitev v nasprotju z otrokovimi koristmi in bi lahko pomenila nepopravljivo poslabšanje odnosa med otrokom in očetom,

   —	začasnosti ukrepa v postopku zavarovanja varstva in vzgoje otrok, ki narekuje nujno postopanje Sodišča, da se ne bo nadaljevalo stanje brez pravne varnosti.

   (Glej točke od 29 do 31.)

2.  Člen 20 Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da sodišču države članice ne omogoča sprejetja začasnega ukrepa v zvezi s starševsko odgovornostjo, na podlagi katerega bi se otroka, ki je na območju te države članice, v varstvo in vzgojo dodelilo enemu od staršev, če je sodišče druge države članice, ki je na podlagi te uredbe pristojno za odločanje o glavni stvari glede varstva in vzgoje otroka, že izdalo odločbo, s katero je otroka v začasno varstvo in vzgojo zaupalo drugemu od staršev, in je bila ta odločba razglašena za izvršljivo na območju prve države članice.

   Če bi namreč sprememba okoliščin, ki so posledica postopnega procesa, kot je otrokova integracija v novo okolje, zadoščala za to, da bi bilo sodišče države članice, ki sicer ni pristojno za odločanje o glavni stvari, pristojno za sprejetje začasnega ukrepa, s katerim bi se spremenil ukrep v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki ga je sprejelo sodišče druge države članice, pristojno za odločanje o glavni stvari, in je bil razglašen za izvršljiv na ozemlju prve države članice, bi morebitna dolgotrajnost izvršilnega postopka v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, pripomogla k ustvarjanju okoliščin, ki bi prvemu sodišču dopuščale oviranje izvršitve odločbe, ki je bila razglašena za izvršljivo. Taka razlaga bi omajala načela, na katerih temelji ta uredba, zlasti načelo medsebojnega priznavanja sodnih odločb, izdanih v državah članicah, ki je določeno v tej uredbi.

   Prav tako v nasprotju s ciljem navedene uredbe, ki je preprečitev nezakonitih premestitev ali zadržanj otrok med državami članicami, je priznanje nujnosti v primeru, v katerem je sprememba otrokovega položaja posledica nezakonite premestitve v smislu člena 2(11) te uredbe. Potrditev tega, da se na podlagi člena 20(1) te uredbe lahko sprejme ukrep v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki vsebinsko spreminja dotedanjo ureditev izvrševanja te odgovornosti, bi namreč pomenila, da se z utrditvijo dejanskega položaja, ki izhaja iz nezakonitega ravnanja, okrepi položaj tistega od staršev, ki je odgovoren za nezakonito premestitev.

   (Glej točke 45, od 47 do 49 in izrek.)

3.  Iz besedila člena 20(1) Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 je razvidno, da je treba začasne ukrepe sprejeti glede oseb, ki so v državi članici, v kateri imajo sedež sodišča, pristojna za sprejetje takih ukrepov.

   Začasni ukrep v zvezi s starševsko odgovornostjo, s katerim naj bi se dosegla sprememba glede varstva in vzgoje otroka, se ne nanaša samo na otroka, temveč tudi na tistega od staršev, ki mu je otrok predodeljen v varstvo in vzgojo, in na drugega od staršev, ki sta mu zaradi sprejetja takega ukrepa varstvo in vzgoja otroka odvzeta.

   (Glej točki 50, 51.)

4.  Uredba št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 upošteva načela Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti z zagotavljanjem spoštovanja temeljnih otrokovih pravic, kakor so določene v njenem členu 24. Člena 20 navedene uredbe zato ni mogoče razlagati tako, da bi ga tisti od staršev, ki je otroka odpeljal nezakonito, uporabil kot sredstvo, s katerim bi podaljšal trajanje dejanskega položaja, ki ga je ustvaril z nezakonitim ravnanjem, ali da bi legitimiziral učinke tega ravnanja.

   Tako lahko ukrep, s katerim se ovirajo redni osebni odnosi in neposredni stiki z obema staršema, upraviči le druga, tako velika otrokova korist, da prevlada nad koristjo, ki odraža navedeno temeljno pravico. Vendar pa je načeloma treba vse upoštevne koristi uravnoteženo in razumno presoditi v postopku pred sodiščem, ki je pristojno za odločanje o glavni stvari na podlagi določb Uredbe št. 2201/2003, pri čemer mora ta presoja temeljiti na objektivnih ugotovitvah glede samega otroka in njegovega socialnega okolja.

   (Glej točke 53, 57, 59, 60.)