Keywords
Summary

Keywords

1. Začasna odredba – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – „Fumus boni juris“ – Kumulativni pogoji – Tehtanje vseh zadevnih interesov

(člen 243 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(2))

2. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Odlog izvršitve odločbe s področja javnih naročil

(člen 242 ES)

3. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Odlog izvršitve odločbe s področja javnih naročil

(člen 242 ES)

4. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Odlog izvršitve odločbe s področja javnih naročil

(člen 242 ES)

Summary

1. V členu 104(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje je določeno, da je treba v predlogu za izdajo začasnega ukrepa navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba predlog za izdajo začasnega ukrepa zavrniti, kadar kateri izmed njih ni izpolnjen. Sodnik, ki odloča o predlogu za začasno odredbo, v posameznem primeru tudi uravnoteži zadevne interese. Poleg tega ima sodnik, ki odloča o predlogu za začasno odredbo, v okviru take celovite presoje široko polje proste presoje in lahko po lastni presoji glede na posebnosti obravnavane zadeve odloči o načinu, kako je treba preizkusiti obravnavane pogoje, in o vrstnem redu, po katerem jih mora preizkusiti, saj mu nobeno pravilo prava Skupnosti ne določa vnaprej opredeljenega postopka za presojo nujnosti sprejetja začasne odredbe.

(Glej točki 26 in 27.)

2. Čeprav sodnik, ki odloča o predlogu za začasno odredbo, ni tisti, ki vnaprej presoja ukrepe, ki bi jih lahko Komisija sprejela za izvršitev morebitne sodbe, ki bi sporne odločbe razglasila za nične, pa splošno pravno načelo popolnega in učinkovitega pravnega varstva pomeni, da je lahko upravičencem zagotovljeno začasno varstvo, če je to potrebno za zagotovitev polne učinkovitosti prihodnje dokončne odločbe, da se zapolni vrzel v sodnem varstvu, ki ga zagotavljajo sodišča Skupnosti.

V okviru postopka za izdajo začasne odredbe v zvezi z oddajo javnega naročila je torej treba preizkusiti, ali bi Komisiji možnost, da po morebitni sodbi o razglasitvi ničnosti organizira nov javni razpis, omogočila povrnitev škode, ki jo zatrjuje tožeča stranka, v primeru nikalnega odgovora pa presoditi, ali je tožeči stranki mogoče povrniti škodo.

(Glej točke 104, 105 in 107.)

3. Če tožeča stranka izgubi priložnost za sklenitev pogodbe, ki je predmet skupnostnega postopka javnega razpisa in ki jo je zelo težko ali celo nemogoče oceniti in posledično z zahtevano natančnostjo oceniti škodo, ki je nastala zaradi izgube priložnosti, je škodo mogoče obravnavati kot težko povrnljivo. Enako je tudi, če je glede na okoliščine primera zelo težko oceniti vrednost konkurenčne prednosti in z zadostno natančnostjo oceniti škodo, ki je nastala zaradi izgube priložnosti.

(Glej točki 118 in 127.)

4. Izguba priložnosti za pridobitev in izpolnjevanje naročila je značilna za izključitev iz zadevnega postopka oddaje naročila in je same po sebi ni mogoče šteti za veliko škodo, neodvisno od konkretne presoje teže posamezne kršitve, ki je zatrjevana glede vsakega posameznega primera. Zato bi v primeru postopka za oddajo javnega naročila dejstvo, da je tožeča stranka izgubila priložnost dodelitve in izvrševanja naročila, pomenilo veliko škodo le, če bi dokazala, da bi iz dodelitve in izvrševanja naročila v okviru razpisnega postopka zanjo lahko izhajale dovolj velike koristi.

Čeprav je treba obseg premoženjske škode – kadar je predlagatelj podjetje – ocenjevati zlasti ob upoštevanju velikosti tega podjetja, pa ni mogoče izključiti, da je treba obseg škode oceniti tudi na podlagi drugih meril, na primer kako močno se posega v tržne deleže ali kolikšna je sprememba konkurenčnega položaja podjetja.

(Glej točke 131, 132, 134 in 135.)