Keywords
Summary

Keywords

1. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb – Pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem – Cilj – Varstvo šibkejše stranke – Obseg – Poziv v zvezi z garancijo ali intervencijo med zavarovalnicami – Izključitev

(Konvencija z dne 27. septembra 1968, poglavje II, oddelek 3)

2. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb – Posebne pristojnosti – Tožba glede garancije – Uporaba za poziv v zvezi z garancijo, ki temelji na kopičenju zavarovanj – Pogoj – Obstoj zveze z glavnim zahtevkom

Konvencija z dne 27. septembra 1968, člen 6(2))

Summary

1. Določbe glede posebnih pristojnosti na področju zavarovanj iz oddelka 3 poglavja II Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike, s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske, se ne uporabljajo za poziv v zvezi z garancijo med zavarovalnicami, ki temelji na kopičenju zavarovanj.

S tem, da zavarovancu ponudijo širše pristojnosti, kot jih ima na voljo zavarovalnica, in da izključijo vsako možnost dogovora o pristojnosti v korist zadnje, določbe tega oddelka temeljijo na skrbi za varstvo zavarovanca, ki se najpogosteje znajde pred vnaprej določeno pogodbo, o določbah katere se ni več mogoče pogajati, in je ta zato ekonomsko najšibkejša stranka. Vendar pa, ko gre za razmerja med poklicnimi udeleženci s področja zavarovalništva, med katerimi za nobenega ni mogoče domnevati, da je glede na druge v šibkejšem položaju, ni upravičeno nobeno posebno varstvo.

(Glej točke 17, 20, 24 in točko 1 izreka.)

2. Člen 6(2) Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike, s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske se uporablja za poziv v zvezi z garancijo, ki temelji na kopičenju zavarovanj, če med prvotnim postopkom in tožbo glede garancije obstaja zveza, ki omogoča ugotovitev, da pri izbiri pristojnega sodišča ne gre za zlorabo.

Nacionalno sodišče, ki odloča v prvotnem postopku, mora preveriti, ali obstaja taka zveza, in sicer tako, da se prepriča, da tožba glede garancije ni vložena samo z namenom izvzeti toženo stranko iz pristojnosti sodišča, ki bi bilo pristojno v tej zadevi.

(Glej točki 32 in 36 ter točko 2 izreka.)