Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, Pogodba ESPJ

 

POVZETEK:

Pariška pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ)

KAJ JE NAMEN TE POGODBE?

• Ta pogodba ustanavlja Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ), ki je združila šest držav (Belgijo, Nemčijo, Francijo, Italijo, Luksemburg in Nizozemsko), da bi omogočila prost pretok premoga in jekla ter sprostila dostop do virov proizvodnje.
• Pomemben element je vzpostavite skupne Visoke oblasti za:
  • nadzor trga;
  • spremljanje skladnosti s pravili konkurence in
  • zagotavljanje preglednosti cen.
• Pogodba ESPJ je izvor institucij EU, kakršne poznamo danes. Oblikovana v letu 1951, tj. v obdobju po drugi svetovni vojni, je pomenila prvi korak proti evropskemu povezovanju.

KLJUČNE TOČKE

Cilji

Cilj Pogodbe je bil, kot je določeno v njenem členu 2, prispevati prek skupnega trga za premog in jeklo h gospodarski širitvi, zaposlovanju in boljšemu življenjskemu standardu. Institucije so tako morale zagotoviti urejeno dobavo premoga in jekla na skupni trg z zagotavljanjem enakega dostopa do virov proizvodnje, določanja najnižjih cen in izboljšanja delovnih pogojev. Vse to je morala spremljati rast mednarodne trgovine in posodobitev proizvodnje.

Pri oblikovanju skupnega trga je Pogodba uvedla prosti pretok proizvodov brez carinskih dajatev ali davkov. Prepovedala je diskriminatorne ukrepe ali prakse, subvencije, državne pomoči ali posebne dajatve, ki bi jih naložile države, in omejevalna ravnanja.

Struktura

Pogodba je razdeljena na štiri naslove:

• 1.

  Evropska skupnost za premog in jeklo;

• 2.

  institucije Skupnosti;

• 3.

  gospodarska in socialna pravila ter

• 4.

  splošna pravila.

Vključuje tudi:

• dva protokola, enega o Sodišču in drugega o odnosih ESPJ s Svetom Evrope, ter
• konvencijo o prehodnih pravilih, ki obravnava izvajanje Pogodbe, odnose z državami, ki niso del ESPJ, ter splošne zaščitne ukrepe.

Institucije

Pogodba vzpostavlja Visoko oblast, Skupščino, Svet ministrov in Sodišče. ESPJ je bila pravni subjekt.

• Visoka oblast, predhodnica današnje Evropske komisije, je bila neodvisen izvršilni kolegijski organ, katerega naloga je bila doseči cilje, določene v Pogodbi, in ravnati v splošnem interesu ESPJ. Sestavljalo jo je devet članov (od teh sta bila lahko samo dva z istim državljanstvom), ki so bili imenovani za šest let. To je bil pravi nadnacionalni organ s pristojnostjo odločanja. Nadzoroval je:
  • posodobitev in izboljšanje proizvodnje;
  • dobavo proizvodov pod enakimi pogoji;
  • razvoj skupne izvozne politike in
  • izboljšanje delovnih pogojev v premogovništvu in jeklarstvu.

Visoka oblast je sprejemala sklepe, pripravljala priporočila in podajala mnenja. Pomagal ji je Svetovalni odbor (predhodnik današnjega Evropskega ekonomsko-socialnega odbora), ki so ga sestavljali predstavniki proizvajalcev, delavcev, potrošnikov in trgovcev.

• Skupščino, tj. predhodnico Evropskega parlamenta, je sestavljalo 78 poslancev, ki so bili predstavniki nacionalnih parlamentov. Po 18 jih je bilo iz Nemčije, Francije in Italije, po 10 iz Belgije in Nizozemske in štirje iz Luksemburga. Pogodba je tej Skupščini podelila pooblastila za nadzor.
• Svet, tj. predhodnika današnjega Sveta Evropske unije, je sestavljalo šest predstavnikov nacionalnih vlad. Svetu je izmenično tri mesece predsedovala vsaka država ESPJ. Njegova vloga je bila usklajevati dejavnosti Visoke oblasti in splošno gospodarsko politiko vlad. Odobriti je moral pomembne odločitve, ki jih je sprejemala Visoka oblast.
• Sodišče, tj. predhodnika Sodišča Evropske unije, je sestavljalo sedem sodnikov, imenovanih za šest let s skupnim sporazumom med vladami držav ESPJ. Zagotavljalo je pravilno tolmačenje in izvajanje Pogodbe.

Naloge

• Da bi uresničila svoje cilje, je ESPJ:
  • zbirala informacije od premogovniških in jeklarskih podjetij in združenj;
  • se posvetovala z različnimi stranmi (premogovniškimi in jeklarskimi podjetji, delavci itd.) in
  • imela pooblastila za izvajanje pregledov, da bi preverila informacije, ki so ji bile posredovane.
• Ko premogovniška in jeklarska podjetja niso upoštevala teh pooblastil, je Visoka oblast lahko naložila globe (v višini največ 1 % letnega prometa) in denarnih kazni (5 % povprečnega dnevnega prometa za vsak dan zamude).
• Na podlagi informacij, ki jih je zbrala, je Visoka oblast pripravila napovedi, da bi usmerjala dejavnosti vseh vključenih in opredelila, kako bo ukrepala ESPJ. ESPJ je izvajala lastne študije o gibanju cen in tržnem vedenju, da bi dopolnila informacije, ki jih je prejela od podjetij in združenj.

Vidiki financiranja

• Proračun ESPJ se je financiral z dajatvami za proizvodnjo premoga in jekla in s sklepanjem posojil. Namen dajatev je bil pokriti upravne odhodke, nepovratno pomoč za prekvalifikacijo delavcev ter tehnične in gospodarske raziskave (ki jih je bilo treba spodbujati). Izposojeni denar se je smel uporabiti samo za odobritev posojil.
• Na področju naložb je ESPJ poleg odobritev posojil lahko zagotavljala jamstva za posojila, ki so jih podjetja sklenila s tretjimi strankami. ESPJ je imela tudi pooblastila za zagotavljanje smernic v zvezi z naložbami, ki jih sama ni financirala.

Proizvodnja

ESPJ je imela v glavnem posredno, podrejeno vlogo v okviru sodelovanja z vladami in posredovanja v zvezi s cenami in trgovinsko politiko. V primeru upada povpraševanja ali pomanjkanja pa je lahko tudi neposredno ukrepala z uveljavljanjem kvot, da bi omejila proizvodnjo na organiziran način ali, v primeru pomanjkanja, z oblikovanjem proizvodnih programov, v katerih je določila prednostna področja pri potrošnji, opredelitvijo načina dodeljevanja sredstev in določanjem ravni izvoza.

Določanje cen in konkurenca

• Pogodba je prepovedala prakse, ki so imele škodljive učinke glede cen, nepošteno konkurenco in diskriminatorne prakse, ki vključujejo uporabo različnih pogojev za primerljive posle. Ta pravila so se uporabljala tudi za promet.
• Poleg tega je v nekaterih okoliščinah, na primer v primeru očitne krize, Visoka oblast lahko določila tudi najvišje ali najnižje cene bodisi znotraj ESPJ ali v zvezi z izvoznim trgom.
• Da bi zagotovila spoštovanje svobodne konkurence, so države ESPJ morale obvestiti Visoko oblast o vsakem ukrepu, ki bi jo lahko ogrozil. Pogodba posebej obravnava tri primere, ki bi lahko povzročili izkrivljanje konkurence. To so:
  • sporazumi,
  • koncentracije in
  • zloraba prevladujočega položaja.

Visoka oblast je lahko razveljavila sporazume ali združenja podjetij, če so ta neposredno ali posredno onemogočala, omejevala ali izkrivljala običajno konkurenco.

Delavski vidiki

• Čeprav so za plače delavcev še naprej ostale v pristojnosti držav ESPJ, je Visoka oblast pod določenimi pogoji lahko posredovala v primeru izjemno nizkih plač in zmanjšanj plač.
• Odobrila je lahko finančno pomoč za programe, da bi izravnala možne negativne učinke tehnološkega napredka v industriji na delovno silo (nadomestila, dodatki in poklicna prekvalifikacija).
• Države ESPJ so morale v zvezi s pretokom usposobljenih delavcev odpraviti ovire pri zaposlovanju na podlagi državljanstva. Za druge kategorije delavcev in v primeru pomanjkanja tovrstne delovne sile so države morale opraviti potrebne prilagoditve predpisov o priseljevanju, da bi delavcem iz drugih držav omogočile, da se lahko zaposlijo.

Trgovinska politika

• Pogodba obravnava tudi trgovinsko politiko ESPJ do držav zunaj ESPJ. Čeprav so nacionalne vlade ohranile svoja pooblastila, je imela ESPJ številna druga pooblastila, ki so med drugim obsegala določanje najvišjih in najnižjih stopenj carinskih dajatev in nadzor nad dodeljevanjem uvoznih in izvoznih dovoljenj. ESPJ je imela tudi pravico do obveščenosti o trgovinskih sporazumih v zvezi s premogom in jeklom.
• Visoka oblast je lahko posredovala tudi v primeru dampinga, tj. prakse, s katero premogovniška in jeklarska podjetja, ki ne sodijo v pristojnost ESPJ, uporabljajo sredstva konkurence, ki so v nasprotju s Pogodbo, ter znatno povečanje uvoza, kar bi lahko resno ogrozilo proizvodnjo ESPJ.

OD KDAJ SE JE TA POGODBA UPORABLJA?

Ta pogodba se je uporabljala od leta 1952, veljavna je bila petdeset let in se je iztekla leta 2002. Skupni trg, ki ga je vzpostavila Pogodba, se je odprl 10. februarja 1953 za premog, železovo rudo in odpadne kovine ter 1. maja 1953 za jeklo.

OZADJE

• Pogodba se je pred iztekom večkrat spremenila z naslednjimi pogodbami:
  • Pogodbo o združitvi (Bruselj 1965) – s katero so se združili izvršilni organi ESPJ, Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom);
  • pogodbama, ki spreminjata nekatere finančne določbe (1970 in 1975);
  • Pogodbo o Grenlandiji (1984);
  • Pogodbo o Evropski uniji (PEU, Maastricht, 1992);
  • Enotnim evropskim aktom (1986);
  • Amsterdamsko pogodbo (1997);
  • Pogodbo iz Nice (2001) in
  • pogodbami o pristopu 1972 (Danska, Irska in Združeno kraljestvo (1)), 1979 (Grčija), 1985 (Španija in Portugalska) in 1994 (Avstrija, Finska in Švedska).
• Ko se je Pogodba ESPJ iztekla, so se pravila o premogovniškem in jeklarskem sektorju vključila v pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, tj. Rimsko pogodbo.
• Protokol o finančnih posledicah izteka Pogodbe ESPJ in raziskovalnem skladu za premog in jeklo je priložen Pogodbi iz Nice. Ta protokol predvideva prenos vseh sredstev in obveznosti ESPJ na Evropsko skupnost in uporabo neto vrednosti teh sredstev in obveznosti za raziskave v sektorjih, povezanih s premogovništvom in jeklarsko industrijo.
• Nekateri sklepi iz februarja 2003 vsebujejo potrebne ukrepe za izvajanje členov protokola, finančnih smernic in členov v zvezi z raziskovalnim skladom za premog in jeklo.

GLAVNI DOKUMENT

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo

Zadnja posodobitev 11.12.2017

---

(1) Združeno kraljestvo 1. februarja 2020 izstopi iz Evropske unije in postane tretja država (ki ni članica EU).