Označevanje, predstavljanje in oglaševanje živil

Pri predpakiranih živilih je treba upoštevati pravila glede označevanja, predstavljanja in oglaševanja teh živil. Ta pravila so usklajena na ravni Evropske unije (EU) in omogočajo evropskim potrošnikom izbiro ob polnem poznavanju dejstev ter odpravljajo ovire pri prostem pretoku živil in pogoje nelojalne konkurence.

AKT

Direktiva 2000/13/CE Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (Glej akt(e) o spremembah).

POVZETEK

Ta direktiva velja za označevanje živil, ki se dostavijo končnemu potrošniku ali za oskrbo restavracij, bolnišnic, menz in drugih podobnih obratih javne prehrane. Ne velja za živila, namenjena izvozu zunaj Evropske unije (EU).

Označevanje, predstavljanje in oglaševanje živil ne sme:

• kupca zavajati glede značilnosti, lastnosti ali učinkov živila,
• živilom pripisovati preventivnih ali zdravilnih lastnosti za bolezni ljudi (razen za naravne mineralne vode in živila, namenjena posebni prehrani in za katera obstajajo posebne določbe Skupnosti).

OBVEZNE NAVEDBE NA OZNAKI

Označevanje živil mora vsebovati obvezne navedbe. Te oznake morajo biti lahko razumljive, dobro vidne, lahko čitljive in nedvoumne. Nekatere od njih morajo biti v istem vidnem polju.

Če so živila predpakirana, morajo biti obvezne navedbe na predpakiranju ali na oznaki na njem.

Obvezne navedbe so:

• prodajni naziv,
• seznam sestavin, ki so naštete v padajočem vrstnem redu glede na njihovo količino in označene s posebnim imenom, z izjemo tistih, ki so omenjene v Prilogah I, II, III in IIIa. Sestavine, ki sodijo v več kategorij, so označene glede na njihovo glavno funkcijo.Pod določenimi pogoji oznake niso obvezne za: Nekateri aditivi in encimi se ne štejejo za sestavine. Gre za tiste, ki se uporabljajo kot tehnološki dodatki ali jih neka sestavina vsebuje, vendar nimajo tehnološke funkcije v končnem izdelku.
• količina sestavin ali kategorij sestavin, izražena v odstotkih. To je obvezno, kadar je sestavina ali kategorija sestavin:
• neto količina, izražena v volumskih enotah za tekočine in v masi za ostale izdelke. Posebne določbe so kljub temu predvidene za živila, ki se prodajajo na kos in za trdna živila, oblita s kuverturo,
• minimalni rok trajanja. V tem roku mora biti naveden dan, mesec in leto, razen za živila, katerih trajanje je krajše od 3 mesecev (zadoščata dan in mesec), za živila, katerih trajanje je daljše od 3 mesecev, vendar ne presega 18 mesecev (zadoščata mesec in leto) ali za živila, katerih trajanje presega 18 mesecev (zadošča leto).Rok uporabe je praviloma označen z „Uporabno najmanj do…“, če je v roku naveden dan, ali „Uporabno najmanj do konca...“ v ostalih primerih.Rok trajanja ni obvezen za naslednje izdelke: Za zelo kratkotrajna živila se rok trajanja zamenja z rokom uporabe.
• posebni pogoji shranjevanja in uporabe,
• ime proizvajalca ali podjetjainnaslov proizvajalca ali osebe, odgovorne za pakiranje izdelkov, ali prodajalca znotraj Skupnosti. Če je maslo izdelano v eni od držav članic, ta lahko zahteva zgolj oznako proizvajalca ali osebe, odgovorne za pakiranje, ali prodajalca,
• kraj porekla ali izvora, v primeru, da bi njegova izpustitev lahko zavedla potrošnika,
• način uporabe mora biti naveden tako, da omogoča primerno uporabo določenega živila,
• oznaka volumskega deleža dejanskega alkohola za pijače, ki vsebujejo več kot 1,2 volumska odstotka alkohola.

IZJEME IN POSEBNE DOLOČBE

Evropske določbe za posebej določena živila lahko dovolijo, da je navedba posameznih navedb, kot sta seznam sestavin in minimalni rok trajanja neobvezna. Te določbe lahko predvidevajo druge obvezne navedbe, pod pogojem, da ne vplivajo na neustrezno informiranje kupca.

Posebne določbe so predvidene za:

• vračljive steklenice in manjšo embalažo,
• predpakirana živila. Če se predpakirani izdelki tržijo pred prodajo končnim kupcem ali so namenjeni za predelavo v obratih javne prehrane, so lahko navedbe zgolj na trgovinskih dokumentih, vendar mora biti na zunanji embalaži živil tudi prodajni naziv, minimalni rok trajanja in podatki o proizvajalcu ali o osebi, odgovorni za pakiranje.
• živila, ki niso predpakirana za prodajo, ali živila, ki so pakirana med prodajo na željo potrošnika.

ZAŠČITNA KLAVZULA

Trženje živil v skladu z direktivo se lahko prepove le za neusklajene državne določbe, upravičene s posebnimi razlogi, kot so na primer zaščita javnega zdravstva, preprečevanje goljufij ali varstvo industrijske in poslovne lastnine.

KOMITOLOGIJA IN OZADJE

Izvajanje direktive zagotavlja Evropska komisija, ki ji pomaga Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali.

Direktiva 2000/13/ES zamenja Direktivo Sveta 79/112/EGS o označevanju, predstavitvi in trženju živil.

POVEZANI AKTI

Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. januarja 2008 o informiranju potrošnikov o živilih (COM(2008) 40 konč. – Neobjavljeno v Uradnem listu)

Ta predlog Uredbe se nanaša na združitev Direktiv 2000/13/ES in 90/496/EGS o označevanju hranilnih vrednosti za izboljšanje informiranosti in varstva evropskih potrošnikov. Predlog uvaja nove zahteve pri označevanju. Obvezne navedbe se morajo namreč nanašati na identiteto živil, njihovo sestavo in prehrambne lastnosti, na njihov izvor, kakor tudi na varnostne pogoje njihove uporabe (trajanje, vpliv in možni zdravju škodljivi učinki). Te informacije morajo biti podane tako, da jih lahko potrošnik brez težav prebere in razume. Najmanjša velikost pisave teh informacij mora biti 3 mm.

Označevanje prehrambnih vrednosti mora vsebovati obvezne navedbe, kot so energetska vrednost in količina določenih hranil v sestavinah (maščobe, nasičene maščobne kisline, ogljikovi hidrati ter posebna navedba za sladkor in sol).

Poleg tega morajo biti potrošniku na voljo ustrezne informacije, posebej pri nakupu preko spleta ali pri drugih načinih prodaje na daljavo.

Države članice lahko sprejmejo dodatne obvezne navedbe za živila z namenom zaščite javnega zdravja in varnosti, kakor tudi industrijske in poslovne lastnine. O predvidenih navedbah je potrebno obvestiti Komisijo, ki lahko poda negativno mnenje.

Postopek soodločanja (2008/0028/COD)

UPORABA JEZIKOV ZA OZNAČEVANJE

Interpretative Commission communication concerning the use of languages in the marketing of foodstuffs in the light of the judgment in the Peeters case [COM(93) 532 final – Official Journal C 345 of 23.12.1993] (10. novembra 1993 je Komisija potrdila obrazložitev o uporabi jezikov z namenom trženja živil, kot sledi iz Sodbe Sodišča v primeru Peeters). V tej obrazložitvi Komisija poudarja, da mora biti označevanje živil, namenjenih za prodajo končnim potrošnikom v državi,podano v lahko razumljivem jeziku; praviloma gre za uradni(e) jezik(e) države, kjer se živilo prodaja. Kljub temu se lahko dopuščajo termini ali izrazi v tujem jeziku, ki jih kupec brez težav razume.

See also

• Označevanje in embalaža izdelkov

Zadnja posodobitev: 16.11.2010