Določa ukrepe za preprečevanje in omejevanje nastajanja odpadkov zaradi izrabljenih vozil in njihovih sestavnih delov na podlagi zagotavljanja njihove ponovne uporabe, recikliranja in drugih oblik predelave. Prav tako je njen cilj izboljšati okoljevarstveno učinkovitost vseh gospodarskih subjektov, vključenih v življenjski krog vozil.

KLJUČNE TOČKE

Proizvajalci vozil in opreme morajo pri načrtovanju in proizvajanju svojih proizvodov upoštevati razstavljanje, ponovno uporabo in predelavo vozil. Zagotoviti morajo, da bo pri novih vozilih:
- mogoče ponovno uporabiti in/ali reciklirati vsaj 85 % teže posameznega vozila,
- mogoče ponovno uporabiti in/ali predelati vsaj 95 % teže posameznega vozila.
Ne smejo uporabljati nevarnih snovi, kot so svinec, živo srebro, kadmij in šestvalentni krom.
Proizvajalci, uvozniki in distributerji morajo zagotoviti sisteme za zbiranje izrabljenih vozil in, kolikor je to tehnično izvedljivo, odpadnih delov iz popravljenih osebnih motornih vozil.
Lastniki izrabljenih vozil, dostavljenih zaradi obdelave, prejmejo potrdilo o uničenju. To je potrebno zaradi odjave vozila.
Proizvajalci krijejo vse stroške ali pomemben del stroškov dostave izrabljenega vozila v obrat za obdelavo odpadkov. Lastniki vozil ob dostavi izrabljenega vozila v obrat za obdelavo odpadkov nimajo stroškov, razen v redkih primerih, če ni motorja ali če je izrabljeno vozilo polno odpadkov.
Obrati za obdelavo odpadkov morajo oddati vlogo za dovoljenje ali se registrirati pri pristojnih organih v državi EU, kjer se nahajajo.
Z izrabljenih vozil se odstrani opremo, preden se lahko začne izvajati nadaljnjo obdelavo. Nevarne snovi in sestavne dele se odstrani in loči. Pozornost se nameni možni ponovni uporabi, predelavi ali recikliranju odpadkov.
V primeru ponovne uporabe, recikliranja in predelave izrabljenih vozil ter njihovih sestavnih delov se uporablja jasne, količinsko opredeljene cilje za letno poročanje Evropski komisiji. Ti so čedalje zahtevnejši.
To zakonodajo se uporablja za osebna motorna vozila in majhne tovornjake, ne pa tudi za velike tovornjake, starodobnike, vozila za posebne namene in motorna kolesa.

Direktiva (EU) 2018/849 o spremembi

Direktiva (EU) 2018/849 spreminja Direktivo 2000/53/ES in Komisiji omogoča sprejemanje:

izvedbenih aktov v zvezi s podrobnimi pravili, ki so potrebna za spremljanje skladnosti držav EU s cilji glede izrabljenih vozil ter izvozi in uvozi izrabljenih vozil;
delegiranih aktov, ki dopolnjujejo direktivo s tem, ko:
- izvzemajo določene materiale in sestavne dele, ki vsebujejo svinec, živo srebro, kadmij ali šestvalentni krom (ki niso navedeni v Prilogi II), če se njihovi uporabi ni mogoče izogniti in če so vzpostavljene najvišje dovoljene ravni koncentracije, ter brisanje materialov in sestavnih delov vozil iz Priloge II, če se je njihovi uporabi mogoče izogniti;
- uvajajo standarde kodiranja ter spodbujajo ponovno uporabo in predelavo sestavnih delov;
- uveljavljajo minimalne zahteve glede potrdil o uničenju;
- uveljavljajo minimalne zahteve glede obdelovanja izrabljenih vozil (Priloga I).

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

V državah EU je morala začeti veljati do 21. aprila 2002. Uporablja se od:

1. julija 2002 za vozila, ki so od tega datuma dalje prišla na trg;
1. januarja 2007 za vozila, ki so na trg prišla pred 1. julijem 2002.

OZADJE

Izrabljena vozila vsako leto ustvarijo od osem do devet milijonov ton odpadkov v EU.
Več informacij je na voljo na strani:
- Izrabljena vozila (Evropska komisija).