Obravnavanje težav finančnih institucij

KLJUČNE TOČKE

Banke v težavah – preventiva

• Vsaka banka mora pripraviti načrt sanacije, ki ga posreduje pristojnemu nacionalnemu organu.
• Nacionalni organ za reševanje pa mora pripraviti tudi načrt reševanja, če sanacija ni učinkovita in če je potrebno prestrukturiranje (reševanje).
• Oba načrta določata, kateri ukrep je treba sprejeti, če banka zaide v težave, ki vodijo v propad.

Banke v težkem finančnem stanju – zgodnje posredovanje

Ko se banka znajde v težkem finančnem stanju, lahko pristojni nacionalni organ posreduje, na primer imenuje začasnega upravitelja banke.

Propadajoče banke – prestrukturiranje (reševanje)

• Če se propadanje banke nadaljuje, ima nacionalni organ za reševanje več možnosti za zmanjšanje bremena propada na davkoplačevalce, vključno z zahtevo, da se breme stroškov najprej prenese na zasebni sektor.
• Ta mehanizem reševanja z zasebnimi sredstvi, ki pomeni velik preobrat v primerjavi z mehanizmom reševanja z javnimi sredstvi, je moral začeti veljati najkasneje januarja 2016. Države članice so se lahko odločile za vključitev orodja reševanja z zasebnimi sredstvi v svoj zakonodajni sistem že pred tem datumom.
• Če banka propade, so delničarji prvi, ki krijejo stroške prestrukturiranja. Nato prosijo za prispevanje upnike, pri čemer so nezajamčeni vlagatelji (ki imajo depozite v višini več kot 100 000 EUR) zadnji. Sprememba direktive (EU) 2017/2399 je uskladila pravila glede hierarhije bančnih upnikov, ko je bil vzpostavljen nov razred nadrejenega neprednostnega dolga, ki je v primeru stečaja uvrščen nad kapitalske instrumente in podrejene obveznosti a pod druge prednostne obveznosti. Namen te nove zakonske razvrstitve plačilne nesposobnosti za nadrejeni neprednostni dolg je izboljšati uporabo orodja za reševanje s sredstvi upnikov v zvezi z dolžniškimi instrumenti, ki so primerni za minimalno zahtevo glede kapitala in upravičenih obveznosti (MREL). Pomagal bo tudi pri implementaciji standarda skupne sposobnosti pokrivanja izgub v EU za globalne sistemsko pomembne finančne institucije.
• Delničarji in upniki morajo prispevati h kritju izgub propadajoče institucije, in sicer do najmanj 8 % vseh obveznosti (dolgovi ali obveznosti) banke v postopku prestrukturiranja. Če je treba kriti dodatne izgube, lahko posreduje sklad za reševanje (glej spodaj). Nacionalni organi so med drugim pristojni tudi za prodajo propadajoče institucije ali njeno združitev z drugo institucijo.
• Za izvajanje standarda skupne sposobnosti pokrivanja izgub, ki ga je novembra 2015 razvil Odbor za finančno stabilnost, je sprememba Direktive (EU) 2019/879 uvedla nova pravila v zvezi z zmogljivostjo kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo.
• Sprememba Direktive (EU) 2022/2556 usklajuje določbe direktive in več drugih povezanih direktiv z zahtevami glede tveganja IKT za finančne subjekte, določenimi v uredbi o digitalni operativni odpornosti finančnega sektorja, Uredbi (EU) 2022/2554 (glej povzetek).

Nacionalni sklad za reševanje kot finančna podpora za načrte za prestrukturiranje bank

Vsaka država članica mora vzpostaviti nacionalni sklad za reševanje, ki ga vnaprej financirajo kreditne institucije in investicijske družbe, ki so bile ustanovljene na njenem ozemlju. Sredstva iz tega sklada se uporabljajo za financiranje prestrukturiranja propadajoče banke.

Evropska enotna točka dostopa

Direktiva (EU) 2023/2864 o spremembi v Direktivo 2014/59/EU vnaša člen, ki od držav članic od 10. januarja 2030 zahteva, da zagotovijo, da zadevni subjekt pri objavi kakršnih koli predpisanih informacij te informacije hkrati predloži organu za zbiranje. Prav tako morajo obvestiti Evropski organ za vrednostne papirje in trge, da omogočijo dostop do enotne evropske dostopne točke, vzpostavljene v skladu z Uredbo (EU) 2023/2859.

Določanje notranje minimalne zahteve glede kapitala in upravičenih obveznosti na konsolidirani podlagi

Direktiva (EU) 2024/1174 o spremembi uvaja pravila, ki organom za reševanje omogočajo, da določijo notranjo minimalno zahtevo glede kapitala in upravičenih obveznosti na konsolidirani podlagi pod določenimi pogoji. To je namenjeno ublažitvi možnosti nesorazmernega, škodljivega vpliva na nekatere strukture bančnih skupin, in sicer tiste, ki delujejo v okviru nadrejenega holdinga, in nekatere strukture operativnih družb – scenarij, ki ga je opredelila Evropska komisija. Kadar organ za reševanje bančni skupini dovoli uporabo te konsolidirane obravnave, vmesnim hčerinskim družbam ne bo treba odšteti svojih posameznih deležev od notranje minimalne zahteve glede kapitala in upravičenih obveznosti.

Izvedbeni akti in delegirani akti

V obdobju od leta 2015 do leta 2024 je Komisija sprejela vrsto izvedbenih in delegiranih aktov v povezavi z Direktivo 2014/59/EU. Te vključujejo:

• Delegirana uredba (EU) 2015/63 o:
  • izračunu in prilagoditvi profilu tveganja institucij ter prispevkov, ki jih morajo banke vplačati v sklad za reševanje, in
  • informacijah, ki jih morajo banke predložiti, da bi se lahko izračunal njihov prispevek v sklad za reševanje;
• Delegirana uredba (EU) 2016/778 o:
  • okoliščinah in pogojih, pod katerimi se lahko prispevki institucije za poplačilo v sklad za reševanje s strani institucije deloma ali v celoti odložijo,
  • merilih za določitev, katere aktivnosti, storitve in posli institucije so bistveni za gospodarstvo, ter
  • merilih za določitev temeljnih poslovnih področij in z njimi povezanih storitev;
• Delegirana uredba (EU) 2016/860, ki podrobneje opredeljuje okoliščine, v katerih je potrebna izključitev iz uporabe pooblastil za odpis in konverzijo v skladu s členom 44(3) Direktive 2014/59/EU;
• Izvedbena uredba (EU) 2016/911 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov glede oblike in vsebine opisa sporazumov o finančni podpori v skupini;
• Izvedbena uredba (EU) 2016/962 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z enotnimi formati, predlogami in opredelitvami, na podlagi katerih pristojni organi in organi za reševanje zbirajo informacije in jih pošiljajo Evropskemu bančnemu organu;
• Delegirana uredba (EU) 2016/1075 med drugim o standardih, ki določajo vsebino načrtov sanacije, načrtov reševanja in načrtov reševanja skupine;
• Delegirana uredba (EU) 2016/1400 o minimalnih elementih načrta za reorganizacijo poslovanja in minimalno vsebino poročil o napredku pri izvajanju načrta;
• Delegirana uredba (EU) 2016/1401 o standardih za metodologije in načela o vrednotenju obveznosti, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov;
• Delegirana uredba (EU) 2016/1450 o merilih v zvezi z metodologijo za določitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti;
• Delegirana uredba (EU) 2016/1712 o standardih, ki določajo minimalni nabor informacij o finančnih pogodbah;
• Delegirana uredba (EU) 2017/867 o razredih dogovorov, ki se varujejo pri delnem prenosu lastništva;
• Delegirana uredba (EU) 2018/344 o regulativnih tehničnih standardih, ki določajo merila v zvezi z metodologijami za vrednotenje razlik pri obravnavi v postopku reševanja;
• Delegirana uredba (EU) 2018/345 o regulativnih tehničnih standardih, ki določajo merila v zvezi z metodologijo za ocenjevanje vrednosti sredstev in obveznosti institucij ali subjektov;
• Delegirana uredba (EU) 2019/348 o regulativnih tehničnih standardih, ki določajo merila za ocenjevanje učinka propada institucije na finančne trge, druge institucije in pogoje financiranja;
• Izvedbena uredba (EU) 2021/622 o izvedbenih tehničnih standardih v zvezi z enotnimi predlogami za poročanje, navodili in metodologijo za poročanje o minimalni zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti do Evropskega bančnega organa;
• Delegirana uredba (EU) 2021/1118 o regulativnih tehničnih standardih, ki določajo metodologijo, ki jo morajo organi za reševanje uporabiti pri oceni zahteve iz Direktive 2013/36/EU in zahteve po skupnem blažilniku za subjekte v postopku reševanja na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja, kadar za skupino v postopku reševanja ne veljajo navedene zahteve iz navedene direktive
• Delegirana uredba (EU) 2021/1340 o regulativnih tehničnih standardih, ki določajo vsebino pogodbenih določil o priznanju pooblastil za mirovanje v primeru reševanja.
• Delegirana uredba (EU) 2021/1527 o regulativnih tehničnih standardih za pogodbeno priznanje pooblastil za odpis in konverzijo
• Delegirana uredba Komisije 2023/662 o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2015/63 glede metodologije za izračun obveznosti, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov;
• Izvedbena uredba Komisije 2024/1618 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2021/763 v zvezi z nadzorniškim poročanjem ter javnim razkritjem minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti; in
• Delegirana uredba Komisije 2024/895 o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2015/63 glede izračuna kvalificiranih obveznosti in prehodne ureditve.