Člen 1

Sprejmejo se smernice za politike zaposlovanja držav članic (v nadaljnjem besedilu: smernice), kot so določene v Prilogi. Smernice so del integriranih smernic.

Člen 2

Države članice upoštevajo smernice pri svojih politikah zaposlovanja in reformnih programih, o katerih poročajo v skladu s členom 148(3) PDEU.

Člen 3

Ta sklep je naslovljen na države članice.

PRILOGA

Smernica 5: Spodbujanje povpraševanja po delovni sili

Države članice bi morale dejavno spodbujati trajnostno socialno tržno gospodarstvo ter olajševati in podpirati naložbe v ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, tudi z izkoriščanjem potenciala v zvezi z digitalnim in zelenim prehodom, glede na krovni cilj Unije za leto 2030 v zvezi z zaposlovanjem. V ta namen bi morale zmanjšati ovire, s katerimi se podjetja soočajo pri zaposlovanju, spodbujati odgovorno podjetništvo in resnično samozaposlovanje ter zlasti podpirati ustanavljanje in rast mikro, malih in srednjih podjetij, med drugim z dostopom do financiranja. Države članice bi morale dejavno spodbujati razvoj socialnega gospodarstva in v celoti izkoristiti njegov potencial, pospeševati socialne inovacije in socialna podjetja ter podpirati poslovne modele, ki ustvarjajo kakovostne zaposlitvene možnosti in socialne koristi, predvsem na lokalni ravni, zlasti v krožnem gospodarstvu in na območjih, ki jih je zaradi njihove sektorske specializacije najbolj prizadel prehod na zeleno gospodarstvo.

Po pandemiji COVID-19 bi morale tudi dobro zasnovane sheme skrajšanega delovnega časa in podobne ureditve olajšati in podpreti procese prestrukturiranja, poleg ohranjanja zaposlenosti, kadar je to ustrezno, ter s tem prispevati k modernizaciji gospodarstva, med drugim z razvojem povezanih znanj in spretnosti. Razmisliti bi bilo treba o dobro zasnovanih spodbudah za zaposlovanje in prehajanje ter ukrepih za izpopolnjevanje in preusposabljanje, da se podprejo ustvarjanje delovnih mest in prehajanja v celotnem delovnem življenju ter reši problem pomanjkanja delovne sile ter znanj in spretnosti, tudi glede na digitalni in zeleni prehod, demografske spremembe, ter vpliv vojne agresije Rusije proti Ukrajini.

Obdavčitev bi bilo treba z dela preusmeriti na druge vire, ki bolj podpirajo zaposlovanje in vključujočo rast ter so usklajeni s podnebnimi in okoljskimi cilji, ob upoštevanju prerazdelitvenega učinka davčnega sistema in njegovih učinkov na udeležbo žensk na trgu dela, obenem pa zavarovati prihodke za ustrezno socialno zaščito in odhodke, ki pospešujejo rast.

Države članice, tudi tiste z zakonsko določenimi minimalnimi plačami, bi morale spodbujati kolektivna pogajanja pri določanju plač in zagotoviti učinkovito vključenost socialnih partnerjev na pregleden in predvidljiv način ter tako omogočiti ustrezno prilagajanje plač spremembam produktivnosti in spodbujati pravične plače za dostojen življenjski standard, pri čemer bi morale posebno pozornost nameniti skupinam z nižjimi in srednjimi dohodki, da se okrepi navzgor usmerjena socialno-ekonomska konvergenca. Mehanizmi določanja plač bi morali upoštevati socialno-ekonomske razmere, vključno z rastjo zaposlovanja, konkurenčnostjo ter razvojem v regijah in sektorjih. Države članice in socialni partnerji bi morali ob spoštovanju nacionalnih praks in avtonomije socialnih partnerjev zagotoviti, da bodo imeli vsi delavci ustrezne plače, tako da bodo neposredno ali posredno zaščiteni na podlagi kolektivnih pogodb ali ustreznih zakonsko določenih minimalnih plač, pri čemer je treba upoštevati njihov vpliv na konkurenčnost, ustvarjanje delovnih mest in revščino zaposlenih.

Smernica 6: Krepitev ponudbe delovne sile in izboljšanje dostopa do zaposlitve ter vseživljenjskega pridobivanja znanj in spretnosti ter kompetenc

V kontekstu digitalnega in zelenega prehoda, demografskih sprememb in vojne agresije Rusije proti Ukrajini bi morale države članice spodbujati trajnostnost, produktivnost, zaposljivost in človeški kapital, pri tem pa si prizadevati za vseživljenjsko pridobivanje znanj in spretnosti ter kompetenc ter se odzivati na sedanje in prihodnje potrebe trga dela, glede na krovni cilj Unije za leto 2030 v zvezi s znanji in spretnostmi. Države članice bi morale prav tako posodobiti svoje sisteme izobraževanja in usposabljanja ter vlagati vanje, da bi zagotovile visokokakovostno in vključujoče izobraževanje, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ter dostop do digitalnega učenja, jezikovnega usposabljanja (na primer v primeru beguncev, tudi iz Ukrajine) in pridobivanja podjetniških znanj in spretnosti. Sodelovati bi morale s socialnimi partnerji, izvajalci izobraževanja in usposabljanja, podjetji in drugimi deležniki, da se odpravijo strukturne pomanjkljivosti sistemov izobraževanja in usposabljanja ter izboljšata njihova kakovost in ustreznost glede na potrebe trga dela, tudi zaradi omogočanja zelenega in digitalnega prehoda ter odprave obstoječih neskladij v znanjih in spretnostih ter preprečevanja novih pomanjkanj znanj in spretnosti, zlasti za dejavnosti, povezane z načrtom REPowerEU, kot so uvajanje energije iz obnovljivih virov ali prenova stavb.

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti izzivom učiteljskega poklica, med drugim z vlaganjem v digitalne kompetence učiteljev in mentorjev. Sistemi izobraževanja in usposabljanja bi morali vsem učečim se zagotavljati ključne kompetence, vključno z osnovnimi in digitalnimi znanji in spretnostmi ter prečnimi kompetencami, saj se jih tako opremi za prilagodljivost in odpornost za celotno življenje, obenem pa zagotoviti, da bodo učitelji usposobljeni za spodbujanje teh kompetenc pri učečih. Države članice bi morale delovno sposobne odrasle podpirati pri dostopu do usposabljanja ter povečati spodbujanje posameznikov in njihovo motivacijo za iskanje usposabljanj, po potrebi tudi z individualnimi pravicami do usposabljanja, kot so individualni učni računi, in zagotavljanjem njihove prenosljivosti med poklicnimi prehodi ter z zanesljivim sistemom ocenjevanja kakovosti usposabljanja. Preučiti bi morale uporabo mikrodokazil v podporo vseživljenjskemu učenju in zaposljivosti. Vsem bi morale omogočiti, da predvidijo potrebe trga dela in se jim bolje prilagodijo, zlasti s stalnim izpopolnjevanjem in preusposabljanjem ter zagotavljanjem integriranega svetovalnega dela, da bi podprle pravičen in pošten prehod za vse, okrepile družbene rezultate, obravnavale pomanjkanje delovne sile in neskladja v znanjih in spretnostih, izboljšale splošno odpornost gospodarstva na pretrese in olajšale morebitne prilagoditve.

Države članice bi morale spodbujati enake možnosti za vse z odpravo neenakosti v sistemih izobraževanja in usposabljanja. Zlasti bi bilo treba otrokom zagotoviti dostop do cenovno dostopne in kakovostne vzgoje in varstva predšolskih otrok v skladu z evropskim jamstvom za otroke. Države članice bi morale na splošno zvišati ravni izobrazbe, zmanjšati število mladih, ki zgodaj opustijo izobraževanje in usposabljanje, podpirati dostop otrok iz prikrajšanih skupin in oddaljenih območij do izobraževanja, povečati privlačnost poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter podpirati dostop do terciarnega izobraževanja in dosego terciarne izobrazbe, mladim olajšati prehod iz izobraževanja v zaposlitev s kakovostnimi pripravništvi in vajeništvi ter povečati udejstvovanje odraslih v nenehnem učenju, predvsem tistih iz prikrajšanih okolij in najmanj usposobljenih. Ob upoštevanju novih zahtev digitalnih, zelenih in starajočih se družb bi države članice morale okrepiti učenje na delovnem mestu v svojih sistemih poklicnega izobraževanja in usposabljanja, tudi s kakovostnim in učinkovitim vajeništvom, ter povečati število diplomantov, zlasti žensk, s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike tako na ravni poklicnega izobraževanja in usposabljanja kot v terciarnem izobraževanju. Države članice bi morale poleg tega povečati ustreznost terciarnega izobraževanja in po potrebi raziskav za trg dela, izboljšati spremljanje znanj in spretnosti ter napovedovanje potreb po znanjih in spretnostih, povečati preglednost znanj in spretnosti ter omogočiti primerljivost kvalifikacij, vključno s tistimi, ki so bile pridobljene v tujini, ter zagotoviti več priložnosti za priznavanje in vrednotenje znanj in spretnosti ter kompetenc, pridobljenih zunaj formalnega izobraževanja in usposabljanja, tudi za begunce in osebe s statusom začasne zaščite. Nadgraditi in povečati bi morale ponudbo prožnega nadaljnjega poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter udeležbo v njem. Države članice bi prav tako morale podpirati nizko usposobljene odrasle, da bi ti ostali ali postali dolgoročno zaposljivi, tako da poskrbijo za boljši dostop do kakovostnih učnih možnosti in za to, da se te možnosti tudi izkoristijo, in sicer z izvajanjem Priporočila Sveta z dne 19. decembra 2016 o poteh izpopolnjevanja, kar vključuje oceno znanj in spretnosti, ponudbo izobraževanja in usposabljanja, ki je usklajena s priložnostmi na trgu dela, ter vrednotenje in priznavanje pridobljenih znanj in spretnosti.

Države članice bi morale brezposelnim in neaktivnim osebam zagotoviti učinkovito, pravočasno, usklajeno in prilagojeno pomoč, ki temelji na podpori pri iskanju zaposlitve, usposabljanju, prekvalifikaciji in dostopu do drugih podpornih storitev, pri čemer bi morale posebno pozornost nameniti ranljivim skupinam in ljudem, ki sta jih še posebej prizadela zeleni in digitalni prehod ali pretresi na trgu dela. Da se znatno zmanjša in prepreči dolgotrajna in strukturna brezposelnost, bi bilo treba čim hitreje in najpozneje po 18 mesecih brezposelnosti izvajati celovite strategije, ki zajemajo poglobljene individualne ocene brezposelnih oseb. Problem brezposelnosti mladih in mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, bi bilo treba še naprej reševati s preprečevanjem zgodnjega opuščanja izobraževanja in usposabljanja ter strukturnimi izboljšavami prehoda iz šolanja v zaposlitev, med drugim s polnim izvajanjem okrepljenega jamstva za mlade, ki bi moralo tudi podpreti kakovostne zaposlitvene možnosti za mlade v obdobju okrevanja po pandemiji. Poleg tega bi morale države članice okrepiti prizadevanja ter zlasti poudarjati, kako zeleni in digitalni prehod prinašata obnovljeno perspektivo za prihodnost ter priložnosti za zmanjševanje negativnega vpliva pandemije na mlade.

Države članice bi si morale prizadevati za odpravo ovir in odvračilnih dejavnikov za udeležbo na trgu dela ter zagotoviti spodbude zanjo, predvsem za osebe z nizkimi dohodki, prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu (pogosto ženske) in najbolj oddaljene od trga dela, vključno z osebami z migrantskim poreklom in marginaliziranimi Romi. Glede na veliko pomanjkanje delovne sile v nekaterih poklicih in sektorjih bi morale države članice prispevati h krepitvi ponudbe delovne sile, zlasti s spodbujanjem ustreznih plač in dostojnih delovnih pogojev ter učinkovitimi aktivnimi politikami trga dela, pri tem pa upoštevati vlogo socialnih partnerjev. Države članice bi morale tudi podpirati delovno okolje, prilagojeno invalidom, vključno s ciljno usmerjeno finančno podporo in storitvami, ki invalidom omogočajo udeležbo na trgu dela in v družbi.

Obravnavati bi bilo treba vrzel v stopnji delovne aktivnosti in plačilno vrzel med spoloma ter spolne stereotipe. Države članice bi morale zagotoviti enakost spolov in večjo udeležbo žensk na trgu dela, med drugim z zagotavljanjem enakih možnosti in poklicnega napredovanja ter odpravo ovir za dostop do vodstvenih položajev na vseh ravneh odločanja, pa tudi z obravnavo nasilja in nadlegovanja pri delu, ki je problem, ki prizadene predvsem ženske. Zagotoviti bi bilo treba enako plačilo za enako delo ali delo enake vrednosti ter preglednost plač. Spodbujati bi bilo treba usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja tako žensk kot moških, predvsem z omogočanjem cenovno dostopnih in kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe ter vzgoje in varstva predšolskih otrok. Države članice bi morale staršem in drugim osebam z obveznostmi oskrbe omogočiti dostop do ustreznega dopusta iz družinskih razlogov in prožnih ureditev dela, da bi lahko usklajevali poklicno, družinsko in zasebno življenje, ter spodbujati uravnoteženo uveljavljanje teh pravic med staršema.

Smernica 7: Izboljšanje delovanja trgov dela in učinkovitosti socialnega dialoga

Da bi imeli koristi od dinamične in produktivne delovne sile ter novih delovnih vzorcev in poslovnih modelov, bi morale države članice sodelovati s socialnimi partnerji v zvezi s pravičnimi, preglednimi in predvidljivimi delovnimi pogoji, pri tem pa uravnotežiti pravice in obveznosti. Zmanjšati in preprečiti bi morale segmentacijo trgov dela, se boriti proti neprijavljenemu delu in navidezni samozaposlitvi ter spodbujati prehod na zaposlitve za nedoločen čas. Predpisi o varstvu zaposlitve, delovno pravo in pristojne institucije bi morali zagotavljati ustrezno okolje za zaposlovanje in potrebno prožnost za delodajalce, da se lahko hitro prilagodijo spremembam v gospodarstvu, hkrati pa varovati pravice delavcev in zagotavljati socialno zaščito, ustrezno raven varnosti ter zdravo, varno in dobro prilagojeno delovno okolje za vse delavce. Spodbujanje uporabe prožnih ureditev dela, kot je delo na daljavo, lahko prispeva k višjim stopnjam zaposlenosti in bolj vključujočim trgom dela v kontekstu popandemičnega okolja. Hkrati je treba zagotoviti spoštovanje pravic delavcev v zvezi z delovnim časom, delovnimi pogoji, duševnim zdravjem na delovnem mestu ter usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja. Preprečiti bi bilo treba delovna razmerja, ki vodijo do prekarnih delovnih pogojev, tudi v primeru platformnih delavcev, zlasti nizko usposobljenih, in z bojem proti zlorabi atipičnih pogodb. V primeru nezakonite odpovedi bi bilo treba zagotoviti dostop do učinkovitega in nepristranskega reševanja sporov ter pravico do pravnega sredstva, vključno z ustrezno odškodnino, kadar je to ustrezno.

Cilj politik bi moral biti izboljšati in podpreti udeležbo na trgu dela, usklajevanje ponudbe in povpraševanja na njem ter prehode znotraj njega, tudi v prikrajšanih regijah. Države članice bi morale učinkovito aktivirati vse, ki lahko sodelujejo na trgu dela, in jim to udeležbo omogočiti, zlasti ranljive skupine, kot so nižje usposobljene osebe, invalidi, osebe z migrantskim poreklom, vključno z osebami, ki imajo status začasne zaščite, in marginalizirani Romi. Države članice bi morale povečati obseg in učinkovitost aktivnih politik trga dela, tako da bi jih bolje usmerile, povečale njihov domet in obseg ter jih bolje povezale s socialnimi storitvami, usposabljanjem in dohodkovno podporo za brezposelne med iskanjem zaposlitve na podlagi njihovih pravic in odgovornosti. Države članice bi morale povečati zmogljivost javnih služb za zaposlovanje, da bi zagotavljale pravočasno in prilagojeno pomoč iskalcem zaposlitve, se odzivale na sedanje in prihodnje potrebe trga dela ter izvajale upravljanje na podlagi uspešnosti, tudi s pomočjo digitalizacije.

Države članice bi morale brezposelnim zagotavljati ustrezna denarna nadomestila za brezposelnost za razumno obdobje ter v skladu z njihovimi prispevki in nacionalnimi pravili o upravičenosti. Denarna nadomestila za brezposelnost ne bi smela odvračati od hitre ponovne zaposlitve, dopolnjevati pa bi jih morale aktivne politike trga dela.

Ustrezno bi bilo treba podpreti mobilnost učečih se in delavcev, da se okrepijo njihova znanja in spretnosti ter poveča njihova zaposljivost ter izkoristi celoten potencial evropskega trga dela, hkrati pa tudi zagotoviti pravične pogoje za vse, ki opravljajo čezmejno dejavnost, in okrepiti upravno sodelovanje med nacionalnimi upravami v zvezi z mobilnimi delavci ob podpori Evropskega organa za delo. Mobilnost delavcev v kritičnih poklicih ter čezmejnih, sezonskih in napotenih delavcev bi bilo treba podpreti v primeru začasnega zaprtja meja iz javnozdravstvenih razlogov.

Države članice bi si morale tudi prizadevati za ustvarjanje ustreznih pogojev za nove oblike dela, tako da izkoristijo njihov potencial za ustvarjanje delovnih mest, hkrati pa zagotovijo njihovo skladnost z obstoječimi socialnimi pravicami. Zato bi morale poskrbeti za svetovanje o pravicah in obveznostih, ki se uporabljajo pri atipičnih pogodbah in novih oblikah dela, kot je delo prek digitalnih platform. V zvezi s tem imajo lahko ključno vlogo socialni partnerji, ki bi jih morale države članice podpreti pri doseganju in zastopanju ljudi, ki opravljajo atipično in platformno delo. Države članice bi morale razmisliti tudi o zagotavljanju podpore pri izvrševanju (na primer v obliki smernic ali posebnega usposabljanja za delovne inšpektorate) v zvezi z izzivi, ki izhajajo iz novih oblik organizacije dela, kot so algoritemsko upravljanje, nadziranje podatkov ter stalno ali polstalno delo na daljavo.

Na podlagi obstoječih nacionalnih praks ter za učinkovitejši socialni dialog in boljše socialno-ekonomske rezultate, tudi v času krize, kot v primeru vojne agresije Rusije proti Ukrajini in višanja življenjskih stroškov, bi morale države članice zagotoviti pravočasno in tehtno vključenost socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje zaposlitvenih, socialnih in, kjer je primerno, gospodarskih reform in politik, ter podpreti krepitev njihovih zmogljivosti. Države članice bi morale spodbujati socialni dialog in kolektivna pogajanja. Socialne partnerje bi bilo treba spodbujati k pogajanjem za kolektivne pogodbe in sklepanju takih pogodb v zadevah, ki so zanje relevantne, pri tem pa v celoti spoštovati njihovo avtonomijo in pravico do kolektivnih ukrepov.

Države članice bi morale po potrebi in na podlagi obstoječih nacionalnih praks upoštevati ustrezne izkušnje organizacij civilne družbe na področju zaposlovanja in socialnih vprašanj.

Smernica 8: Spodbujanje enakih možnosti za vse, krepitev socialne vključenosti in boj proti revščini

Države članice bi morale spodbujati trge dela, ki so vključujoči in odprti za vse, tako da uvedejo učinkovite ukrepe za boj proti vsem oblikam diskriminacije in spodbujanje enakih možnosti za vse, zlasti za skupine, ki so na trgu dela premalo zastopane, ob tem pa ustrezno upoštevajo regionalno in teritorialno razsežnost. Zagotoviti bi morale enako obravnavo pri zaposlovanju, socialni zaščiti, zdravstvenem varstvu, otroškem varstvu, dolgotrajni oskrbi, izobraževanju ter dostopu do blaga in storitev, tudi do stanovanj, ne glede na spol, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost.

Države članice bi morale posodobiti sisteme socialne zaščite, da bi zagotovile ustrezno, uspešno, učinkovito in trajnostno socialno zaščito za vse v vseh življenjskih obdobjih ter tako povečale socialno vključenost in navzgor usmerjeno družbeno mobilnost, spodbudile udeležbo na trgu dela, podpirale socialne naložbe, se borile proti revščini in socialni izključenosti ter odpravljale neenakosti, tudi z oblikovanjem sistemov obdavčitve in sistemov socialnih prejemkov ter ocenjevanjem distribucijskega učinka politik. Z dopolnjevanjem splošnih pristopov s ciljno usmerjenimi se bo povečala učinkovitost sistemov socialne zaščite. Pri posodobitvi sistemov socialne zaščite bi si morali prizadevati tudi za izboljšanje njihove odpornosti na večplastne izzive. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti najranljivejšim gospodinjstvom, ki čutijo posledice zelenega in digitalnega prehoda ter naraščajočih stroškov energije.

Države članice bi morale razviti in povezati tri razsežnosti aktivnega vključevanja: ustrezno dohodkovno podporo, vključujoče trge dela in dostop do kakovostnih podpornih storitev, prilagojenih individualnim potrebam. Sistemi socialne zaščite bi morali zagotavljati ustrezno socialno pomoč v obliki minimalnega dohodka za vse osebe z nezadostnimi sredstvi ter krepiti socialno vključenost s podpiranjem in spodbujanjem ljudi, da aktivno sodelujejo na trgu dela in v družbi, med drugim s ciljno usmerjenimi socialnimi storitvami.

Razpoložljivost cenovno ugodnih, dostopnih in kakovostnih storitev, kot so vzgoja in varstvo predšolskih otrok, zunajšolsko varstvo, izobraževanje, usposabljanje, stanovanja ter zdravstvo in dolgotrajna oskrba, je temeljni pogoj za zagotavljanje enakih možnosti. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti boju proti revščini in socialni izključenosti, vključno z revščino zaposlenih, v skladu s krovnim ciljem Unije za leto 2030 v zvezi z zmanjšanjem revščine. Še posebej bi bilo treba s celovitimi in celostnimi ukrepi obravnavati revščino in socialno izključenost otrok, tudi z doslednim izvajanjem evropskega jamstva za otroke.

Države članice bi morale zagotoviti, da ima vsakdo, tudi otroci, dostop do kakovostnih osnovnih storitev. Ljudem v stiski ali v ranljivem položaju bi morale zagotoviti dostop do ustreznih socialnih stanovanj ali stanovanjske pomoči. Države članice bi morale zagotoviti čist in pravičen energetski prehod ter obravnavati energetsko revščino kot vse izrazitejšo obliko revščine, ki jo povzroča naraščanje cen energije, kar je delno povezano z vojno agresijo Rusije proti Ukrajini, med drugim, kadar je to ustrezno, s ciljno usmerjenimi začasnimi ukrepi dohodkovne podpore ali prilagoditvijo obstoječih ukrepov podpore. Izvajati bi morale tudi vključujoče politike obnove stanovanj. Pri teh storitvah bi morale upoštevati specifične potrebe invalidov, vključno z dostopnostjo. Posebej bi se morale posvetiti problematiki brezdomstva. Države članice bi morale zagotoviti pravočasen dostop do cenovno dostopnega preventivnega in kurativnega kakovostnega zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe ter pri tem ohraniti dolgoročno vzdržnost.

V skladu z aktivacijo Direktive Sveta 2001/55/ES (1) bi morale države članice razseljenim osebam iz Ukrajine zagotoviti ustrezno raven varstva. Države članice bi morale za mladoletnike brez spremstva izvajati potrebne ukrepe. Otrokom bi bilo treba zagotoviti dostop do vzgoje in izobraževanja ter osnovnih storitev v skladu z evropskim jamstvom za otroke.

Glede na vse daljšo življenjsko dobo in demografske spremembe bi morale države članice zagotoviti ustreznost in vzdržnost pokojninskih sistemov za delavce in samozaposlene, ter ob tem ženskam in moškim zagotoviti enake možnosti za pridobivanje in kopičenje pokojninskih pravic, tudi v okviru dodatnih pokojninskih shem, in jim tako zagotoviti ustrezne prihodke v starosti. Pokojninske reforme bi bilo treba podpreti s politikami, katerih cilj je zmanjšati razlike v pokojninah med spoloma, in ukrepi za podaljšanje poklicnega življenja, na primer z dvigom dejanske upokojitvene starosti, zlasti z olajšanjem udeležbe starejših na trgu dela, ter zagotoviti, da so skladne s strategijami aktivnega staranja. Države članice bi morale vzpostaviti konstruktiven dialog s socialnimi partnerji in drugimi zadevnimi deležniki ter omogočiti ustrezno postopno uvajanje reform.

(1)  Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL L 212, 7.8.2001, str. 12).