(1)

Zaradi upoštevanja novih pobud Unije na področju davčne transparentnosti je bila Direktiva Sveta 2011/16/EU (3) v zadnjih letih večkrat spremenjena. S temi spremembami so bile uvedene predvsem obveznosti poročanja, nato pa še sporočanje drugim državam članicam, ki se nanaša na finančne račune, vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom in vnaprejšnje cenovne sporazume, poročila po posameznih državah ter čezmejne aranžmaje, o katerih se poroča. S temi spremembami se je tako razširil obseg avtomatične izmenjave podatkov. Davčni organi držav članic imajo zdaj na voljo širši nabor orodij za sodelovanje pri odkrivanju in odpravljanju davčnih goljufij, davčnih utaj in izogibanja davkom.

(2)

Komisija je zadnja leta spremljala uporabo Direktive 2011/16/EU in leta 2019 dokončala njeno oceno. Na področju avtomatične izmenjave podatkov je sicer prišlo do znatnih izboljšav, še vedno pa je treba izboljšati določbe, ki se nanašajo na vse oblike izmenjave informacij in upravnega sodelovanja.

(3)

Zaprošeni organ na podlagi člena 5 Direktive 2011/16/EU organu prosilcu sporoči vse informacije, s katerimi razpolaga ali ki jih pridobi na podlagi administrativne preiskave in ki naj bi bile pomembne za izvajanje in izvrševanje notranjega prava držav članic v zvezi z davki, ki spadajo na področje uporabe navedene direktive. Da bi zagotovili učinkovitost izmenjave informacij in preprečili neupravičene zavrnitve zaprosil ter zagotovili pravno varnost za davčne uprave in davčne zavezance, bi moral biti jasno opredeljen in kodificiran mednarodno dogovorjeni standard verjetne primernosti.

(4)

Včasih je treba obravnavati zaprosila za informacije, ki se nanašajo na skupine davčnih zavezancev, ki jih ni mogoče opredeliti posamično, temveč je verjetno primernost zaprošenih informacij mogoče opisati le na podlagi skupnih značilnosti. Glede na to bi morale davčne uprave skupinska zaprosila za informacije še naprej uporabljati v skladu z jasnim pravnim okvirom.

(5)

Pomembno je, da države članice izmenjujejo informacije, povezane s prihodki, ki izhajajo iz intelektualne lastnine, saj je to gospodarsko področje zaradi izrazito mobilnih temeljnih sredstev dovzetno za preusmerjanje dobičkov. Zato bi bilo treba licenčnine, kot so opredeljene v točki (b) člena 2 Direktive Sveta 2003/49/ES (4) vključiti v kategorije prihodkov, za katere velja obvezna avtomatična izmenjava podatkov, ter tako okrepiti boj proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in izogibanju davkom. Države članice bi si morale na vse mogoče in razumne načine prizadevati, da v sporočanje kategorij prihodkov in kapitala, za katere velja obvezna avtomatična izmenjava podatkov, vključijo identifikacijsko številko davčnega zavezanca (IŠD) rezidentov, ki jo izda država članica rezidentstva.

(6)

Digitalizacija gospodarstva v zadnjih letih hitro narašča. Posledično prihaja do vse večjega števila zapletenih situacij, povezanih z davčnimi goljufijami, davčnimi utajami in izogibanjem davkom. Čezmejna razsežnost storitev, ki jih ponujajo operaterji platform, je ustvarila zapleteno okolje, ki lahko predstavlja izziv za uveljavljanje davčnih pravil in zagotavljanje izpolnjevanja davčnih obveznosti. Izpolnjevanje davčnih obveznosti je pomanjkljivo, vrednost neprijavljenih prihodkov pa je precejšnja. Davčne uprave držav članic nimajo dovolj informacij za pravilno oceno in nadzor bruto prihodkov, zasluženih v njihovi državi s komercialnimi dejavnostmi, ki se izvajajo s posredovanjem digitalnih platform. To je še posebej problematično, kadar se prihodki ali obdavčljivi zneski prenašajo prek digitalnih platform s sedežem v drugi jurisdikciji.

(7)

Davčne uprave operaterje platform pogosto zaprosijo za informacije. Zato imajo operaterji platform znatne upravne stroške in stroške izpolnjevanja obveznosti. Hkrati so nekatere države članice uvedle enostransko obveznost poročanja, kar za operaterje platform ustvarja dodatno upravno breme, saj morajo izpolnjevati številne nacionalne standarde poročanja. Zato je bistveno, da se vzpostavi standardizirana zahteva glede poročanja, ki se uporablja za notranji trg.

(8)

Ker gre večina prihodkov ali obdavčljivih zneskov prodajalcev na digitalnih platformah čez mejo, bi sporočanje informacij v zvezi z zadevno dejavnostjo dalo dodatne pozitivne rezultate, če bi se o teh informacijah obveščalo tudi države članice, ki bi bile upravičene do obdavčitve ustvarjenih prihodkov. Ključnega pomena je zlasti avtomatična izmenjava podatkov med davčnimi organi, s čimer bi ti imeli potrebne informacije, da bi lahko pravilno ocenili dolgovani davek od dohodkov in dolgovani davek na dodano vrednost (DDV).

(9)

Za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga bi morala biti pravila glede poročanja učinkovita in enostavna. Ob priznavanju težav pri odkrivanju obdavčljivih dogodkov, do katerih pride pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki se izvaja prek digitalnih platform, in ob upoštevanju dodatnega upravnega bremena, s katerim bi se morale v takem primeru soočiti davčne uprave, je treba operaterjem platform naložiti obveznost poročanja. Operaterji platform lažje zbirajo in preverjajo potrebne informacije o vseh prodajalcih, ki delujejo na določeni digitalni platformi in jo uporabljajo.

(10)

Obveznost poročanja bi morala zajemati čezmejne dejavnosti in dejavnosti, ki ne segajo prek meja, s čimer bi se zagotovili učinkovitost pravil glede poročanja, pravilno delovanje notranjega trga, enaki konkurenčni pogoji in načelo nediskriminacije. Poleg tega bi taka uporabo pravil glede poročanja zmanjšala upravno breme za digitalne platforme.

(11)

Glede na široko uporabo digitalnih platform s strani posameznikov in subjektov pri opravljanju gospodarskih dejavnosti je bistveno zagotoviti, da se obveznosti poročanja uporabljajo ne glede na pravno naravo prodajalca. Kljub temu bi bilo treba določiti izjemo za državne subjekte, za katere naj ne bi veljala obveznost poročanja.

(12)

Davčne uprave bi morale s poročanjem o prihodkih, pridobljenih s takimi dejavnostmi, pridobiti celovite informacije, potrebne za pravilno oceno dolgovanega davka od dohodkov.

(13)

Zaradi poenostavitve in ublažitve stroškov izpolnjevanja obveznosti bi bilo smiselno od operaterjev platform zahtevati, da poročajo o prihodkih prodajalcev z uporabo digitalne platforme v eni sami državi članici.

(14)

Glede na značaj in prožnost digitalnih platform bi morala obveznost poročanja veljati tudi za tiste operaterje platform, ki opravljajo gospodarsko dejavnost v Uniji, vendar niso niti rezidenti za davčne namene niti niso ustanovljeni ali se upravljajo in nimajo stalne poslovne enote v državi članici (v nadaljnjem besedilu: operaterji tujih platform). Tako bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za vse digitalne platforme in preprečili nelojalno konkurenco. Za lažjo dosego tega cilja bi bilo treba od operaterjev tujih platform zahtevati, da se za namene delovanja na notranjem trgu registrirajo in poročajo v eni sami državi članici. Države članice bi morale po preklicu registracije operaterja tuje platforme zagotoviti, da je tak operater tuje platforme ob vnovični registraciji v Uniji zadevni državi članici dolžan predložiti ustrezna jamstva, kot so zaprisežene pisne izjave ali varščine.

(15)

Kljub temu je primerno določiti ukrepe, s katerimi bi, kadar obstaja ustrezna ureditev, za operaterje tujih platform in davčne organe držav članic zmanjšali upravno breme ter tako zagotovili izmenjavo enakovrstnih informacij med jurisdikcijo zunaj Unije in državo članico. V teh primerih bi bilo operaterje platform, ki so poročali v jurisdikciji zunaj Unije, primerno oprostiti obveznosti poročanja v državi članici, kolikor se informacije, ki jih prejme država članica, nanašajo na dejavnosti s področja uporabe te direktive in so informacije enakovrstne zahtevanim informacijam v skladu s pravili glede poročanja iz te direktive. Da bi spodbudili upravno sodelovanje na tem področju z jurisdikcijami zunaj Unije ter ob priznavanju potrebe po prožnosti pri pogajanjih glede sporazumov med državami članicami in jurisdikcijami zunaj Unije, bi morala ta direktiva kvalificiranemu operaterju platforme iz jurisdikcije zunaj Unije omogočati, da enakovrstne informacije o prodajalcih, o katerih se poroča, sporoča le davčnemim organom jurisdikcije zunaj Unije, ta pa te informacije pošlje davčnim upravam držav članic. Ta mehanizem bi bilo treba omogočiti, kadar koli je to primerno, ter tako preprečiti večkratno sporočanje in prenos enakovrstnih informacij.

(16)

Ker se davčni organi po vsem svetu soočajo z izzivi, povezanimi z rastočim digitalnim platformnim gospodarstvom, je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) razvila vzorčna pravila za poročanje operaterjev platform v zvezi s prodajalci v delilnem gospodarstvu in gospodarstvu priložnostnih del (v nadaljnjem besedilu: vzorčna pravila). Glede na razširjenost čezmejnih dejavnosti, ki jih izvajajo digitalne platforme in prodajalci, ki so na njih dejavni, je mogoče razumno pričakovati, da bodo imele jurisdikcije zunaj Unije zadostne spodbude za sledenje vodilnemu zgledu Unije ter za zbiranje in vzajemno avtomatično izmenjavo podatkov o prodajalcih, o katerih se poroča, v skladu z vzorčnimi pravili. Čeprav vzorčna pravila niso enaka področju uporabe te direktive, kar zadeva prodajalce, o katerih je treba poročati, in digitalne platforme, prek katerih je treba poročati, naj bi omogočala sporočanje enakovrstnih informacij v zvezi z zadevnimi dejavnostmi, ki spadajo na področji uporabe te direktive in vzorčnih pravil, ki pa se lahko dodatno razširita, da bi vključevala dodatne zadevne dejavnosti.

(17)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Natančneje, Komisija bi morala z izvedbenimi akti določiti, ali so informacije, ki jih je treba izmenjati na podlagi sporazuma med pristojnimi organi države članice in jurisdikcijo zunaj Unije, enakovredne informacijam, določenim v tej direktivi. Ker sklepanje sporazumov o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja z jurisdikcijami zunaj Unije ostaja v pristojnosti držav članic, bi se lahko ukrepanje Komisije sprožilo tudi z zaprosilom države članice. Ta upravni postopek bi moral – brez spreminjanja področja uporabe in pogojev te direktive – zagotavljati pravno varnost, kar zadeva korelacijo med obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive, in kakršnimi koli sporazumi o izmenjavi informacij, ki jih imajo lahko države članice z jurisdikcijami zunaj Unije. V ta namen je nujno, da bi se na podlagi zaprosila države članice lahko pred predvideno sklenitvijo takega sporazuma določila tudi enakovrednost. Če izmenjava takih informacij temelji na večstranskem instrumentu, bi bilo treba odločitev o enakovrednosti sprejeti za celotni ustrezni okvir, ki ga tak instrument zajema. Kljub temu bi moralo biti po potrebi še vedno mogoče sprejeti odločitev o enakovrednosti v zvezi z dvostranskim instrumentom ali izmenjavo s posamezno jurisdikcijo zunaj Unije.

(18)

Zaradi preprečevanja davčnih goljufij, davčnih utaj in izogibanja davkom je primerno, da poročanje o poslovni dejavnosti vključuje najem nepremičnin, osebne storitve, prodajo blaga in najem katerega koli načina prevoza. Dejavnosti, ki jih izvaja prodajalec, ki deluje kot zaposleni pri operaterju platforme, ne bi smele spadati na področje uporabe takega poročanja.

(19)

Zaradi zmanjšanja nepotrebnih stroškov izpolnjevanja obveznosti za prodajalce, ki se ukvarjajo z dajanjem v najem nepremičnin, kot so hotelske verige ali organizatorji potovanj, bi bilo treba določiti prag glede števila najemov na oglaševano nepremičnino, nad katerim se obveznost poročanja ne bi uporabljala. Da bi se izognili tveganju izogibanja obveznostim poročanja s strani posrednikov, ki se na digitalnih platformah pojavljajo kot en sam prodajalec, pri čemer upravljajo številne nepremičninske enote, pa bi bilo treba kljub temu vzpostaviti ustrezne zaščitne ukrepe.

(20)

Cilj preprečevanja davčnih goljufij, davčnih utaj in izogibanja davkom bi bilo mogoče zagotoviti tako, da bi od operaterjev platform zahtevali, da o prihodkih, zasluženih prek digitalnih platform, poročajo že v zgodnji fazi, še preden davčni organi držav članic izvedejo svoje letne davčne odmere. Da bi davčnim organom držav članic olajšali delo, bi bilo treba sporočene informacije izmenjati v enem mesecu po poročanju. Za lažjo avtomatično izmenjavo podatkov in učinkovitejšo rabo virov bi morala izmenjava informacij potekati elektronsko, prek obstoječega skupnega komunikacijskega omrežja (v nadaljnjem besedilu: omrežje CCN), ki ga je razvila Unija.

(21)

Če operaterji tujih platform zadevnim davčnim organom jurisdikcij zunaj Unije sporočajo enakovrstne informacije o prodajalcih, o katerih se poroča, se od davčnih organov teh jurisdikcij pričakuje, da zagotovijo učinkovito izvajanje postopkov dolžne skrbnosti in zahtev glede poročanja. Kadar ni tako, pa bi morali biti operaterji tujih platform dolžni registrirati se in poročati v Uniji, države članice pa bi morale zagotoviti izvrševanje obveznosti registracije, dolžne skrbnosti in poročanja takih operaterjev tujih platform. Zato bi morale države članice določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Čeprav izbira kazni ostaja v pristojnosti držav članic, bi morale biti predpisane kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Ker imajo digitalne platforme pogosto velik geografski doseg, je primerno, da si države članice pri zagotavljanju izpolnjevanja zahtev glede registracije in poročanja, ki se uporabljajo za digitalne platforme, ki delujejo iz jurisdikcij zunaj Unije, prizadevajo za usklajeno ukrepanje, tudi tako, da v skrajnem primeru preprečijo, da bi digitalne platforme lahko delovale v Uniji. Komisija bi morala v mejah svoje pristojnosti olajšati usklajevanje ukrepov teh držav članic ter pri tem upoštevati morebitne prihodnje skupne ukrepe v zvezi z digitalnimi platformami in različnost morebitnih ukrepov, ki so na voljo državam članicam.

(22)

Okrepiti je treba določbe Direktive 2011/16/EU glede prisotnosti uradnikov ene države članice na ozemlju druge države članice in izvajanja sočasnega davčnega nadzora s strani dveh ali več držav članic, da se zagotovi učinkovitost navedenih določb. Odgovore na zaprosila za prisotnost uradnikov iz druge države članice bi zato morala zaprošena država članica zagotoviti v določenem roku. Kadar so uradniki ene države članice prisotni na ozemlju druge države članice med administrativno preiskavo ali pri njej sodelujejo z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, bi morali, če želijo s posamezniki opraviti neposredne razgovore in preučiti dokumentacijo, upoštevati postopkovne ureditve, ki jih določi zaprošena država članica.

(23)

Od države članice, ki namerava izvesti sočasni davčni nadzor, bi bilo treba zahtevati, da svoj namen sporoči ostalim zadevnim državam članicam. Zaradi učinkovitosti in pravne varnosti je primerno določiti, da je pristojni organ vsake zadevne države članice dolžan odzvati se v določenem roku.

(24)

Z večstranskim nadzorom, ki se izvaja ob podpori programa Fiscalis 2020, vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 1286/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6), so se pokazale koristi usklajenega nadzora enega ali več davčnih zavezancev, ki so v skupnem ali dopolnilnem interesu pristojnih uprav dveh ali več držav članic. Taki skupni ukrepi se trenutno izvajajo le na podlagi kombinirane uporabe obstoječih določb glede prisotnosti uradnikov ene države članice na ozemlju druge države članice in sočasnega davčnega nadzora. Vendar se je v številnih primerih uporabe te prakse izkazalo, da so za zagotovitev pravne varnosti potrebne dodatne izboljšave.

(25)

Zato je primerno, da se Direktiva 2011/16/EU dopolni z več določbami, s katerimi bi dodatno pojasnili okvir in glavna načela, ki bi se morala uporabljati, kadar se pristojni organi držav članic odločijo zateči se k sredstvom skupne revizije. Skupne revizije, ki bi morale biti dodatno orodje pri upravnem sodelovanju med državami članicami na področju obdavčevanja, bi dopolnjevale obstoječi okvir, ki določa možnosti za prisotnost uradnikov druge države članice v upravnih uradih, udeležbo v administrativnih preiskavah in sočasni davčni nadzor. Potekale bi v obliki administrativne preiskave, ki bi jo skupaj izvajali pristojni organi dveh ali več držav članic, in bile povezane z eno ali več osebami, ki so v skupnem ali dopolnilnem interesu pristojnih organov teh držav članic. Skupne revizije imajo lahko pomembno vlogo pri prispevanju k boljšemu delovanju notranjega trga. Strukturirane bi morale biti tako, da bi davčnim zavezancem zagotovile pravno varnost z jasnimi postopkovnimi pravili, vključno z ukrepi za ublažitev tveganja dvojne obdavčitve.

(26)

Zaradi zagotovitve pravne varnosti bi morale določbe Direktive 2011/16/EU o skupni reviziji vsebovati tudi glavne vidike nadaljnjih podrobnosti tega orodja, kot so določen rok za odgovor na zaprosilo za skupno revizijo, obseg pravic in obveznosti uradnikov, ki sodelujejo pri skupni reviziji, ter postopek za pripravo končnega poročila o skupni reviziji. Te določbe o skupni reviziji se ne bi smele razlagati tako, da prejudicirajo postopke, ki bi potekali v državi članici v skladu z nacionalnim pravom kot posledica skupne revizije ali nadaljnje ukrepanje na njeni podlagi, kot je obračun ali odmera davka na podlagi odločbe davčnih organov držav članic, pritožbeni postopek ali postopek poravnave v zvezi z njo ali pravna sredstva, ki so davčnim zavezancem na voljo in izhajajo iz teh postopkov. Za zagotovitev pravne varnosti bi morale biti v končnem poročilu o skupni reviziji upoštevane ugotovitve, o katerih so se zadevni pristojni organi strinjali. Poleg tega pa bi se lahko zadevni pristojni organi strinjali tudi, da se v končno poročilo v o skupni reviziji ključijo vsa vprašanja, o katerih niso mogli doseči dogovora. Vzajemno dogovorjene ugotovitve iz končnega poročila o skupni reviziji bi bilo treba upoštevati v ustreznih instrumentih, ki jih izdajo pristojni organi sodelujočih držav članic po navedeni skupni reviziji.

(27)

Za zagotovitev pravne varnosti je primerno določiti, da se skupne revizije izvajajo na vnaprej dogovorjen in usklajen način ter v skladu z zakoni in postopkovnimi zahtevami države članice, v kateri se izvajajo dejavnosti skupne revizije. Take zahteve lahko vključujejo tudi obveznost zagotovitve tega, da uradniki države članice, ki so sodelovali pri skupni reviziji v drugi državi članici, po potrebi sodelujejo tudi v morebitnem postopku ugovora, preiskave ali pritožbe v tej državi članici.

(28)

Pravice in obveznosti uradnikov, ki sodelujejo pri skupni reviziji, če sodelujejo pri dejavnostih, ki se izvajajo v drugi državi članici, bi bilo treba določiti v skladu z zakoni države članice, v kateri se dejavnosti skupne revizije izvajajo. Uradniki druge države članice sicer upoštevajo zakone države članice, v kateri se izvajajo dejavnosti skupne revizije, hkrati pa ne bi smeli izvajati pooblastil, ki bi presegala obseg pooblastil, ki so jim podeljena po zakonih njihove države članice.

(29)

Čeprav je cilj določb o skupni reviziji zagotoviti koristno orodje za upravno sodelovanje na področju obdavčevanja, se ničesar v tej direktivi ne bi smelo razlagati, kot da je v neskladju z uveljavljenimi pravili o sodelovanju držav članic v pravosodnih zadevah.

(30)

Pomembno je, da se informacije, sporočene na podlagi Direktive 2011/16/EU, načeloma uporabljajo za odmero, upravljanje in izterjavo davkov, zajetih v stvarno področje uporabe navedene direktive. Čeprav to doslej ni bilo izključeno, so se zaradi nejasnega okvira pojavile negotovosti glede uporabe informacij. Ob upoštevanju pomena, ki ga ima DDV za delovanje notranjega trga, je zato primerno pojasniti, da se lahko informacije, sporočene med državami članicami, uporabijo tudi za odmero, upravljanje in izterjavo DDV in drugih posrednih davkov.

(31)

Država članica, ki sporoča informacije drugi državi članici za davčne namene, bi morala dovoliti uporabo teh informacij za drugačne namene, kolikor je to dovoljeno po nacionalnem pravu obeh držav članic. Država članica lahko to stori bodisi tako, da dovoli tako drugačno uporabo po obveznem zaprosilu druge države članice, bodisi tako, da vsem državam članicam sporoči seznam dovoljenih drugačnih namenov.

(32)

V pomoč davčnim upravam, ki sodelujejo pri izmenjavi informacij na podlagi te direktive, bi morale države članice ob pomoči Komisije pripraviti praktične ureditve, po potrebi vključno s sporazumom skupnih upravljavcev podatkov, sporazumom med obdelovalcem in upravljavcem podatkov ali njihovimi modeli. Do informacij, sporočenih na podlagi Direktive 2011/16/EU in predloženih z elektronskimi sredstvi z uporabo omrežja CCN, imajo lahko dostop le osebe, ki jih ustrezno pooblasti Urad Komisije za varnostno akreditacijo, in sicer le, če je to potrebno za oskrbovanje, vzdrževanje in razvoj osrednje podatkovne zbirke za upravno sodelovanje na področju obdavčenja in omrežja CCN. Komisija je odgovorna tudi za zagotavljanje varnosti osrednje podatkovne zbirke za upravno sodelovanje na področju obdavčenja in omrežja CCN.

(33)

Za preprečitev kršitve varstva podatkov in omejitev morebitne škode je zelo pomembno, da se izboljša varnost vseh podatkov, ki si jih izmenjujejo pristojni organi držav članic v okviru Direktive 2011/16/EU. Zato je primerno, da se navedena direktivo dopolni s pravili o postopku, ki ga morajo države članice in Komisija upoštevati v primeru kršitve varstva podatkov v državi članici, pa tudi v primerih, ko do kršitve pride v omrežju CCN. Glede na občutljivo naravo podatkov, ki so lahko predmet kršitve varstva podatkov, bi bilo primerno določiti ukrepe, kot je zaprosilo za začasno prekinitev izmenjave informacij z državo članico ali državami članicami, v kateri(h) je prišlo do kršitve varstva podatkov, oziroma začasna prekinitev take izmenjave informacij ali začasna prekinitev dostopa do omrežja CCN eni ali več državam članicam, dokler kršitev varstva podatkov ni odpravljena. Glede na tehnično naravo postopkov, povezanih z izmenjavo podatkov, bi se morale države članice ob pomoči Komisije dogovoriti o praktičnih ureditvah, potrebnih za izvajanje postopkov, ki jih je treba upoštevati v primeru kršitve varstva podatkov, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti za preprečitev prihodnjih kršitev varstva podatkov.

(34)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Direktive 2011/16/EU, zlasti pa za avtomatično izmenjavo podatkov med pristojnimi organi, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje standardnega obrazca z omejenim številom elementov, vključno z jezikovno ureditvijo. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(35)

V skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (7) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov.

(36)

Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se izvede v okviru Direktive 2011/16/EU, bi morala biti še naprej skladna z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (8) in Uredbo (EU) 2018/1725. Obdelava podatkov je določena v Direktivi 2011/16/EU izključno s ciljem, ki je v splošnem javnem interesu, in sicer davčne zadeve ter nameni boja proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in izogibanju davkom, zaščite davčnih prihodkov in spodbujanja pravične obdavčitve, kar krepi možnosti za socialno, politično in gospodarsko vključevanje v državah članicah. Zato bi bilo treba v Direktivi 2011/16/EU posodobiti sklicevanja na ustrezno pravo Unije o varstvu podatkov, ki velja tudi za pravila, vzpostavljena s to direktivo. To je pomembno zlasti zato, da se zagotovita pravna varnost za upravljavce in obdelovalce podatkov v smislu uredb (EU) 2016/679 in (EU) 2018/1725 ter varstvo pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

(37)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Njen namen je zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje pravice do varstva osebnih podatkov in svobode gospodarske pobude.

(38)

Ker cilja te direktive, tj. učinkovitega upravnega sodelovanja med državami članicami pod pogoji, ki so združljivi s pravilnim delovanjem notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, Ker je namen te direktive izboljšati sodelovanje med davčnimi upravami, za kar so potrebna enotna pravila, ki so lahko učinkovita v čezmejnih primerih, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(39)

Direktivo 2011/16/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –