(1)

Izkušnje, ki so jih zavarovalnice in pozavarovalnice pridobile v prvih letih uporabe Direktive 2009/138/ES, bi bilo treba uporabiti za pregled metod, predpostavk in standardnih parametrov pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala s standardno formulo.

(2)

Predlog Komisije za novo uredbo o vzpostavitvi programa InvestEU (2) se osredotoča na odpravljanje nedelovanja trga na ravni EU in neoptimalnih naložbenih razmer. Navedeni predlog vključuje vzpostavitev svetovalnega vozlišča InvestEU, ki bi moralo podpirati razvoj trdnega nabora naložbenih projektov, in portala InvestEU, ki bi moral vlagateljem zagotoviti lahko dostopno in uporabniku prijazno podatkovno zbirko naložbenih projektov. InvestEU bo tako podpiral naložbe v financiranje za mala in srednja podjetja v obliki obveznic, posojil ali zasebnega lastniškega kapitala ter drugih dolgoročnih naložb v lastniške vrednostne papirje. Standardna formula za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala ne določa posebnih pravil za naložbe v dolžniške instrumente, prodane zaprtemu krogu vlagateljev, zasebni kapital in dolgoročne naložbe v lastniške vrednostne papirje. Zaradi pričakovanega izboljšanja dostopnosti takih naložb s pomočjo portala InvestEU bi bilo tovrstna posebna pravila treba uvesti. V skladu z akcijskim načrtom o oblikovanju unije kapitalskih trgov z dne 30. septembra 2015 bi bilo poleg tega treba bolj spodbujati naložbe v Evropi in olajšati dostop do lastniškega in dolžniškega financiranja za evropska mala in srednja podjetja. Zato bi bilo treba spremeniti bonitetno obravnavo lastniških vrednostnih papirjev in dolžniških instrumentov, prodanih zaprtemu krogu vlagateljev, da se odpravijo neupravičene ovire za naložbe v ta razreda sredstev.

(3)

Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev med gospodarskimi subjekti, dejavnimi v zavarovalniškem sektorju, in gospodarskimi subjekti, dejavnimi v drugih finančnih sektorjih, bi bilo treba nekatere določbe, ki se uporabljajo za zavarovalnice in pozavarovalnice, uskladiti z določbami, ki se uporabljajo za kreditne in finančne institucije, v kolikor je takšna uskladitev sorazmerna z njihovimi različnimi poslovnimi modeli.

(4)

Za trgovalne izpostavljenosti do kvalificiranih centralnih nasprotnih strank (CNS) se lahko izkoristi večstranski mehanizem za pobot in porazdelitev izgub, ki ga zagotavljajo kvalificirane centralne nasprotne stranke. Te trgovalne izpostavljenosti imajo nižje kreditno tveganje nasprotne stranke in bi zato morale zanje veljati nižje kapitalske zahteve kot za nasprotne stranke, ki ne koristijo mehanizmov CNS. V skladu s členom 111(1)(fa) Direktive 2009/138/ES bi moral izračun tveganja neplačila nasprotne stranke po standardni formuli zato obravnavati trgovalne izpostavljenosti do kvalificiranih CNS na način, ki je skladen s kapitalskimi zahtevami za take izpostavljenosti, ki se uporabljajo za kreditne in finančne institucije.

(5)

Da bi prispevali k cilju Unije glede dolgoročne trajnostne rasti, bi bilo treba olajšati naložbe zavarovateljev v dolžniške instrumente, prodane zaprtemu krogu vlagateljev. V ta namen bi bilo treba določiti merila, ki omogočajo dodelitev obveznic in posojil, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na voljo, v stopnjo kreditne kvalitete 2 ali 3, in sicer na podlagi lastne notranje bonitetne ocene zavarovalnice ali pozavarovalnice.

(6)

Znatne spremembe podatkov, ki se uporabljajo za določanje tehničnih informacij o ustreznih časovnih strukturah netvegane obrestne mere, lahko privedejo do razmer, ko viri podatkov, ki so se uporabljali v preteklosti, niso več na voljo. Poleg tega bi lahko tehnike, ki se uporabljajo za določanje tehničnih informacij o ustreznih časovnih strukturah netvegane obrestne mere, zaradi izboljšane dostopnosti podatkov postale zastarele. Zaradi bistvene spremembe tržnih pogojev bi bila lahko potrebna tudi ponovna ocena parametrov, vključno s končnim terminskim tečajem, izhodiščem za ekstrapolacijo netveganih obrestnih mer ali obdobjem za približanje končnemu terminskemu tečaju. Zato bi bilo treba določiti pogoje za oceno, ali so potencialne spremembe podatkov in tehnik, uporabljenih za določanje tehničnih informacij o ustreznih časovnih strukturah netvegane obrestne mere, sorazmerne s cilji preglednosti, preudarnosti, zanesljivosti in doslednosti metod za določanje tehničnih informacij o ustrezni časovni strukturi netvegane obrestne mere skozi čas. V ta namen bi moral EIOPA Komisiji predložiti oceno učinka spremenjenih tehnik, specifikacij podatkov ali parametrov in sorazmernosti spremembe glede na bistveno spremembo podatkov.

(7)

Cilj preglednih, preudarnih, zanesljivih in doslednih metod za določanje tehničnih informacij o ustrezni časovni strukturi netvegane obrestne mere skozi čas bi se moral uporabljati tudi na ravni komponent ter zlasti prilagoditve za nestanovitnost. Za zagotovitev preglednosti, preudarnosti, zanesljivosti in doslednosti skozi čas bi bilo treba metodo za določanje tehničnih informacij o prilagoditvi za nestanovitnost, ki jo uporablja Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA), zlasti uporabo komponente države, kot je določena v členu 77d(4) Direktive 2009/138/ES, ponovno preučiti, kadar je iz dokazov razvidno, da metoda ne izpolnjuje ciljev, in v okviru pregleda Komisije v skladu s členom 77f(3) Direktive 2009/138/ES.

(8)

Postavke lastnih sredstev v obliki vplačanih sredstev na podrejenih računih članov družbe za vzajemno zavarovanje, vplačanih prednostnih delnic in povezanega vplačanega presežka kapitala kot tudi vplačanih podrejenih obveznostih lahko zagotovijo delni osnovni mehanizem pokrivanja izgub za primere, ko se zahtevani solventnostni kapital krši tri zaporedne mesece. Določiti bi bilo treba merila, ki določajo, v kakšnem obsegu se take postavke štejejo za lastna sredstva stopnje 1.

(9)

Treba bi se bilo izogniti izgubam osnovnih lastnih sredstev zaradi davčnih učinkov, ko se sproži osnovni mehanizem pokrivanja izgub. Zavarovalnice in pozavarovalnice bi zato morale imeti možnost zahtevati opustitev uporabe tega mehanizma. Vendar bi morali nadzorni organi pred odobritvijo opustitve oceniti, ali obstaja visoka in zanesljiva verjetnost, da bi lahko davčni učinki mehanizma znatno oslabili solventni položaj zavarovalnice ali pozavarovalnice.

(10)

Zagotoviti bi bilo treba enake konkurenčne pogoje za gospodarske subjekte v zavarovalniškem sektorju in drugih finančnih sektorjih. Zato bi morale zavarovalnice in pozavarovalnice imeti možnost, da s predhodno nadzorno odobritvijo vrnejo ali izplačajo postavko lastnih sredstev v prvih petih letih od datuma njene izdaje, če je prišlo do nepričakovane spremembe v regulativni razvrstitvi postavke lastnih sredstev, ki bi verjetno lahko povzročila izključitev te postavke iz lastnih sredstev, ali če je prišlo do nepričakovane spremembe v veljavni davčni obravnavi navedene postavke.

(11)

S pristopom vpogleda bi se moralo zagotoviti, da so tveganja, ki jim je izpostavljena zavarovalnica ali pozavarovalnica, ustrezno zajeta ne glede na naložbene strukture podjetja. Navedeni pristop bi bilo zato treba uporabiti za podjetja, povezana s to zavarovalnico ali pozavarovalnico, katerih glavni namen je posedovanje ali upravljanje sredstev v imenu te zavarovalnice ali pozavarovalnice.

(12)

Kadar za kolektivni naložbeni podjem ali naložbe v obliki skladov pristopa vpogleda ni mogoče uporabiti, bi bilo treba zavarovalnicam ali pozavarovalnicam dovoliti uporabo poenostavljenega pristopa na podlagi zadnje sporočene razporeditve sredstev kolektivnega naložbenega podjema ali sklada, če je ta poenostavljeni pristop sorazmeren z naravo, obsegom in kompleksnostjo zadevnih tveganj.

(13)

Podmoduli tveganja predčasne prekinitve zahtevajo zapletene izračune, ki temeljijo na ravni posameznih zavarovalnih polic. Kadar takšna zapletenost ni sorazmerna z naravo, obsegom in kompleksnostjo tveganj, ki spadajo v navedene podmodule, bi bilo treba omogočiti, da izračuni za navedene podmodule temeljijo na skupinah zavarovalnih polic in ne na posameznih zavarovalnih policah, razen če bi take skupine povzročile pomembno napako.

(14)

Pri izračunu tveganja naravnih katastrof s standardno formulo bi bilo treba upoštevati naravo, obseg in kompleksnost izpostavljenosti zavarovalnic ali pozavarovalnic temu tveganju. Za izračun tveganja naravnih katastrof s standardno formulo se zahteva, da zavarovalnice in pozavarovalnice razporedijo svojo zavarovalno vsoto glede na območja tveganja. Vse zavarovalnice in pozavarovalnice v svojih notranjih sistemih nimajo informacij o ravni območja tveganja, ki so potrebne za ta izračun, in za ta podjetja je lahko priprava teh informacij draga. Ta podjetja bi morala zato imeti možnost, da svoj izračun opravijo na podlagi skupin območij tveganja, kadar so takšne skupine dobro utemeljene in sorazmerne z izpostavljenostjo.

(15)

Izračun kapitalske zahteve za podmodul tveganja požarnega zavarovanja v standardni formuli zahteva, da zavarovalnice in pozavarovalnice opredelijo največjo koncentracijo tveganja zaradi požara. Da bi se omejilo breme izračuna, bi moralo biti zavarovalnicam ali pozavarovalnicam omogočeno, da omejijo postopek opredelitve največje koncentracije tveganja zaradi požara na okolico njihovih največjih izpostavljenosti tveganju zaradi požara, če je navedeni pristop sorazmeren z naravo, obsegom in kompleksnostjo izpostavljenosti zavarovalnic ali pozavarovalnic tveganju zaradi požara.

(16)

Poenostavljene izračune kapitalske zahteve za podmodula tveganja umrljivosti življenjskih in zdravstvenih zavarovanj v standardni formuli bi bilo treba spremeniti, da se upošteva, da se lahko rizični kapital zavarovalnih polic s časom spreminja.

(17)

Stroški za pridobitev bonitetnih ocen za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala z uporabo standardne formule bi morali biti sorazmerni z naravo, obsegom in kompleksnostjo povezanega tveganja sredstev. Zavarovalnicam in pozavarovalnicam, ki so imenovale zunanjo bonitetno agencijo, bi zato moralo biti omogočeno uporabiti poenostavljen izračun za tiste dele dolžniškega portfelja, za katere zunanjih bonitetnih ocen ne zagotovi ta zunanja bonitetna agencija.

(18)

Pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala za tveganje neplačila nasprotne stranke po standardni formuli se zahteva, da zavarovalnice in pozavarovalnice upoštevajo delež sredstev nasprotne stranke, za katera se uporabljajo dogovori o zavarovanju s premoženjem. Pri izračunu po standardni formuli bi bilo treba preprečiti nesorazmerno breme. Zavarovalnice in pozavarovalnice, ki za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala za tveganje neplačila nasprotne stranke uporabljajo standardno formulo, bi zato morale imeti možnost, da zahtevani solventnostni kapital za tveganje neplačila nasprotne stranke izračunajo na podlagi predpostavke, da se za več kot 60 % sredstev nasprotne stranke uporabljajo dogovori o zavarovanju s premoženjem.

(19)

Zavarovalnice in pozavarovalnice, ki za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala za tveganje neplačila nasprotne stranke uporabljajo standardno formulo, morajo za izračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila nasprotne stranke uporabiti posebno formulo za izpostavljenosti tipa 1, če je standardni odklon porazdelitve izgub izpostavljenosti tipa 1 nižji od 7 %. Pri izračunu te zahteve bi bilo treba preprečiti nesorazmerno breme. Zavarovalnice in pozavarovalnice bi zato morale imeti možnost, da kapitalsko zahtevo za tveganje neplačila nasprotne stranke pri izpostavljenostih tipa 1 izračunajo z uporabo iste formule, kot se uporabi, kadar je standardni odklon porazdelitve izgub izpostavljenosti tipa 1 med 7 % in 20 %.

(20)

Izračun učinka zmanjševanja tveganja na zavarovalna tveganja je zapleten in lahko predstavlja nesorazmerno breme za zavarovalnice in pozavarovalnice, ki poslujejo na področju neživljenjskega zavarovanja. Zato je primerno zavarovalnicam in pozavarovalnicam omogočiti uporabo poenostavljene formule, če je uporaba te poenostavljene formule sorazmerna z naravo, obsegom in zapletenostjo profila tveganja nasprotne stranke podjetja.

(21)

Kapitalska zahteva za tveganje za premije za prihodnje pogodbe, ne bi smela neupravičeno kaznovati pogodb z začetnim obdobjem veljavnosti več kot eno leto, da bi se upoštevalo manjše tveganje, povezano s prihodnjimi premijami iz pogodb z daljšimi obdobji trajanja. Za prihodnje pogodbe, katerih trajanje je daljše od enega leta, bi morala zato mera obsega za tveganje premije in rezervacije neživljenjskih zavarovanj in NSLT zdravstvenih zavarovanj predstavljati le 30 % prihodnjih premij.

(22)

Dejanska izpostavljenost podjetja tveganju v izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala za tveganje naravnih katastrof bi se tako morala odražati v izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala s standardno formulo. Pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala za tveganje naravnih katastrof s standardno formulo bi se zato morale upoštevati pogodbene omejitve za nadomestila ob naravnih katastrofah.

(23)

Izračun zahtevanega solventnostnega kapitala za tveganje katastrof zaradi človeškega ravnanja bi moral odražati tveganja, ki so jim izpostavljene zavarovalnice in pozavarovalnice. Izračuni navedene zahteve za tveganje pomorskega zavarovanja, zavarovanja zrakoplovov ter požarnega zavarovanja na podlagi scenarijev bi zato morali temeljiti na največjih izpostavljenostih po odbitku izterljivih zneskov iz pozavarovanj ali namenskih družb.

(24)

Scenarija trčenja tankerjev podmodula tveganja pomorskega zavarovanja ni primerno uporabiti za plovila za prosti čas ali toge napihljive čolne. Navedeni scenarij bi se zato moral uporabljati samo za plovila, pri katerih zavarovalna vsota znaša vsaj 250 000 EUR.

(25)

Neposredne naložbe zavarovateljev v lastniške vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi, lahko prispevajo k cilju Unije glede dolgoročne trajnostne rasti. Te naložbe bi bilo zato treba olajšati. Pri izračunu kapitalske zahteve za tveganje lastniških vrednostnih papirjev po standardni formuli bi se zato morala za portfelje visokokakovostnih naložb v lastniške vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi, omogočiti enaka obravnava kot za lastniške vrednostne papirje, ki kotirajo na reguliranih trgih. Določiti bi bilo treba merila za zagotovitev, da ima visokokakovosten portfelj lastniških vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi, dovolj nizko sistemsko tveganje.

(26)

Zavarovalnice imajo pomembno vlogo kot dolgoročni vlagatelji, naložbe v lastniške vrednostne papirje pa so pomembne za financiranje realnega sektorja gospodarstva. Zato bi bilo treba spodbujati dolgoročne naložbe zavarovalnic in pozavarovalnic v lastniške vrednostne papirje s poenotenjem obravnave dolgoročnih naložb v lastniške vrednostne papirje in strateških naložb v lastniške vrednostne papirje pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala s standardno formulo, ki vključuje korelacijske matrike. Za zagotovitev dolgoročnosti naložb bi bilo treba v podmodul tveganja lastniških vrednostnih papirjev vključiti portfelj dolgoročnih naložb v lastniške vrednostne papirje in drugih sredstev, ki ustrezajo portfelju jasno opredeljenih zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti. Da bi preprečili regulativno arbitražo, bi morala imeti portfelj sredstev in portfelj obveznosti podobne vrednosti, vsak od njiju pa ne bi smel predstavljati več kot polovice skupne vrednosti bilance stanja zavarovalnice ali pozavarovalnice.

(27)

Posamezne lastniške vrednostne papirje, ki kotirajo na borzi v EGP, in naložbe prek nekaterih vrst skladov bi bilo treba obravnavati na enak način. Zavarovalnice in pozavarovalnice bi zato morale imeti možnost, da uporabljajo pravila, ki se uporabljajo za dolgoročne naložbe, na ravni kvalificiranih skladov za socialno podjetništvo, kvalificiranih skladov tveganega kapitala, alternativnih investicijskih skladov zaprtega tipa brez finančnega vzvoda ali evropskih dolgoročnih investicijskih skladov, pod pogojem, da ima upravitelj sklada dovoljenje v EGP.

(28)

Izračun kapitalske zahteve za podmodul tveganja razpona s standardno formulo ne bi smel ovirati zavarovalnic ali pozavarovalnic pri vlaganjih v visokokakovostne prodaje zaprtemu krogu vlagateljev, ki so pogosto neocenjene. Zavarovalnica ali pozavarovalnica je morda sklenila dogovor s kreditno institucijo ali investicijskim podjetjem za sovlaganje v obveznice in posojila, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na voljo. V tem primeru bi moralo biti zavarovalnici ali pozavarovalnici dovoljeno, da za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala uporabi rezultate odobrenega pristopa navedene kreditne institucije ali investicijskega podjetja, ki temelji na notranjih bonitetnih ocenah, če ima ta kreditna institucija ali investicijsko podjetje svoj sedež v Evropskem gospodarskem prostoru. Enako bi moralo veljati, kadar je zavarovalnica ali pozavarovalnica sklenila dogovor z drugo zavarovalnico ali pozavarovalnico, ki uporablja odobren notranji model v skladu s členom 100 Direktive 2009/138/ES.

(29)

Zakonodaja, ki zajema finančni sektor, bi morala biti dosledna, ob upoštevanju razlik v poslovnih modelih sektorjev, različnih elementov pri določitvi kapitalskih zahtev ali drugih dejavnikov. Zato bi morala biti pravila za zavarovalnice in pozavarovalnice za pripoznanje jamstev, ki jih izdajo regionalne vlade in lokalni organi, usklajena s pravili za kreditne institucije in investicijska podjetja.

(30)

Izvedeni finančni instrumenti zavarovalnice in pozavarovalnice izpostavijo tveganju neplačila nasprotne stranke ne glede na to, ali so izvedeni finančni instrumenti v lasti za varovanje pred tveganjem ali špekuliranje. Vse izvedene finančne instrumente bi bilo zato treba v modulu tveganja neplačila nasprotne stranke standardne formule obravnavati kot izpostavljenosti tipa 1.

(31)

Izogniti bi se bilo treba odstopanjem v zaporedju izračunov kapitalske zahteve za koncentracije tržnega tveganja s standardno formulo. Zato bi bilo treba najprej posamezne izpostavljenosti razporediti glede na stopnje kreditne kvalitete in relativne pragove izpostavljenosti, nato pa na ravni posameznih izpostavljenosti uporabiti dejavnike tveganja.

(32)

Zavarovalnice in pozavarovalnice ne bi smele uporabljati preveč optimističnih predpostavk pri napovedovanju prihodnjega obdavčljivega dobička po scenariju izrednih izgub. Pri izračunu absorpcijske kapacitete odloženih davkov po standardni formuli bi morale zavarovalnice in pozavarovalnice zato upoštevati njihovo finančno stanje in solventni položaj po takojšnji izgubi ter povečano negotovost glede napovedi prihodnjih obdavčljivih dobičkov. Poleg tega predpostavke za napovedovanje prihodnjih obdavčljivih dobičkov po takojšnji izgubi, vključno s predpostavljenimi stopnjami donosa na naložbe zavarovalnice ali pozavarovalnice, ne bi smele biti ugodnejše od predpostavk, ki se uporabljajo za vrednotenje odloženih davkov v bilanci stanja, napovedani skupni znesek novega poslovanja pa ne bi smel presegati skupnega zneska iz poslovnega načrta. Zavarovalnicam in pozavarovalnicam bi bilo treba dovoliti, da višje donose od tistih, ki izhajajo iz ustrezne časovne strukture obrestne mere, predpostavijo samo, če lahko dokažejo, da bodo ti donosi unovčeni po takojšnji izgubi.

(33)

Pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala po standardni formuli bi se moral upoštevati razvoj praks na področju obvladovanja tveganj, zlasti pri uporabi tehnik za zmanjševanje tveganja. Zavarovalnicam in pozavarovalnicam bi moralo biti zato omogočeno, da upoštevajo učinek tehnik za zmanjševanje tveganja tudi, če se te ob izteku nadomestijo s podobno ureditvijo ali se prilagodijo, da odražajo spremembe krite izpostavljenosti, če je pogostost zamenjave ali prilagoditve omejena na enkrat na teden. Standardna formula bi morala dopuščati tudi dogovore o pobotu med izvedenimi finančnimi instrumenti in strategijami za varovanje pred tveganjem, kadar ima več pogodbenih dogovorov skupaj učinek tehnike za zmanjševanje tveganja. Možna odstopanja med učinkom na zmanjšanje tveganja, ki se odraža v standardni formuli, na eni strani in dejanskim učinkom na zmanjšanje tveganja na drugi ter oceno osnovnega tveganja bi bilo treba vključiti v lastno oceno tveganj in solventnosti podjetja.

(34)

Zavarovalnice ali pozavarovalnice se ne bi smele nesorazmerno kaznovati, če nasprotna stranka v pozavarovanju preneha razpolagati z zahtevanim solventnostnim kapitalom, če ima še vedno zahtevan minimalni kapital. Zavarovalnicam in pozavarovalnicam bi zato moralo biti dovoljeno, da za obdobje do šestih mesecev delno upoštevajo učinka dogovorov o pozavarovanju, sklenjenih z navedeno nasprotno stranko v pozavarovanju, na zmanjševanje tveganja. Če nasprotna stranka v pozavarovanju nima več zahtevanega minimalnega kapitala, zavarovalnica ali pozavarovalnica ne bi več smela upoštevati učinka dogovorov o pozavarovanju, sklenjenih z navedeno nasprotno stranko v pozavarovanju, na zmanjševanje tveganja.

(35)

Pozavarovanje škodnega rezultata bi bilo treba v izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala po standardni formuli obravnavati podobno kot škodnopresežkovna pozavarovanja. Zavarovalnice in pozavarovalnice bi zato morale imeti možnost, da zmanjševanje tveganja, ki ga zagotavljajo pozavarovanja škodnega rezultata, upoštevajo v izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala po standardni formuli s parametri, specifičnimi za posamezno podjetje, in sicer bi bilo treba določiti standardizirane metode za izračun parametrov, specifičnih za posamezno podjetje, da se nadomesti standardni parameter za neproporcionalno pozavarovanje.

(36)

Absorpcijska kapaciteta odloženih davkov pomembno vpliva na solventni položaj zavarovalnic in pozavarovalnic. Upravni, upravljalni ali nadzorni organ zavarovalnic ali pozavarovalnic bi moral zato sprejeti politiko obvladovanja tveganj v zvezi z odloženimi davki, ki upošteva absorpcijske kapacitete teh odloženih davkov. Ta politika bi morala zlasti določiti odgovornosti za oceno temeljnih predpostavk, ki se uporabljajo za napovedovanje prihodnjih obdavčljivih dobičkov.

(37)

Izračun zahtevanega solventnostnega kapitala na posamični in skupinski ravni bi moral biti dosleden. Če se pristop vpogleda na posamični ravni uporablja za kolektivne naložbene podjeme ali naložbe v obliki skladov, ki so povezana podjetja udeležene zavarovalnice ali pozavarovalnice, bi se moral pristop vpogleda uporabljati tudi na ravni skupine. Kadar so ti kolektivni naložbeni podjemi ali skladi hčerinska podjetja zavarovalniških ali pozavarovalniških skupin, bi moral izračun zahtevanega solventnostnega kapitala temeljiti na predpostavki popolne razpršenosti z drugimi konsolidiranimi sredstvi in obveznostmi.

(38)

Izračun kapitalske zahteve za valutno tveganje za skupino bi moral odražati posebne gospodarske razmere te skupine, zlasti v primerih, ko so zavarovalne ali pozavarovalne dejavnosti denominirane v različnih valutah. Zato bi morali imeti udeleženi zavarovalnice in pozavarovalnice, zavarovalni holdingi ali mešani finančni holdingi možnost, da izberejo drugo referenčno valuto, kot je tista, ki jo uporabljajo za pripravo konsolidiranih računovodskih izkazov, če se valutno tveganje v konsolidiranem zahtevanem solventnostnem kapitalu skupine izračuna na podlagi standardne formule. Ta izbira bi morala temeljiti na objektivnih merilih, kot je valuta, v kateri je denominiran pomemben znesek zavarovalno-tehničnih rezervacij ali lastnih sredstev skupine.

(39)

Izračun po standardni formuli za podmodula tveganja premije in rezervacije neživljenjskega zavarovanja, podmodula tveganja premije in rezervacije zdravstvenega zavarovanja ter za podmodul tveganja naravnih katastrof bi bilo treba spremeniti, da bi odražal nedavne empirične dokaze v zvezi z zavarovalno-tehničnimi rezervacijami za prenosne premije in škodne rezervacije.

(40)

Kompleksnost izračuna kapitalske zahteve za množično nezgodo in koncentracijo nezgod bi morala biti sorazmerna z naravo, obsegom in kompleksnostjo tveganja, ki so mu izpostavljena podjetja, ki nudijo zdravstveno zavarovanje. Zato se vrste dogodka, ki se nanaša na nezmožnost za delo, ki je posledica nezgode in traja 10 let, ne bi smelo izpuščati iz tega izračuna.

(41)

Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 (3) vsebuje številne tipkarske napake, kot so napačna notranja sklicevanja, ki bi jih bilo treba popraviti.

(42)

Da bi se izognili motnjam na trgu neživljenjskih in zdravstvenih zavarovanj, zlasti za zavarovalnice in pozavarovalnice, ki so dejavne samo na enem področju poslovanja, bi bilo treba zagotoviti dovolj časa, da se zavarovalnicam in pozavarovalnicam omogoči, da se pripravijo na spremembe izračuna tveganja premije in rezervacije neživljenjskih in zdravstvenih zavarovanj. Te spremembe se zato ne bi smele uporabljati pred 1. januarjem 2020.

(43)

Delegirano uredbo (EU) 2015/35 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –