19.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 343/63

(1)

Z dopisom z dne 7. januarja 2009 je bila vložena pritožba proti občini Narvik (v nadaljnjem besedilu: občina Narvik ali občina) v zvezi s prodajo pravice občine Narvik do električne energije po znižani ceni družbi Narvik Energi AS (v nadaljnjem besedilu: družba NEAS). Nadzorni organ je dopis prejel in evidentiral 14. januarja 2009 (2). Nadzorni organ je z dopisom z dne 16. julija 2009 (3) od norveških organov zahteval dodatne informacije. Norveški organi so v dopisu z dne 2. oktobra 2009 (4) poslali zahtevane informacije.

(2)

Nadzorni organ je s sprejetjem Odločbe št. 393/11/COL (v nadaljnjem besedilu: Odločba 393/11/COL) 14. decembra 2011 začel postopek na podlagi člena 1(2) dela I Protokola 3 Sporazuma o nadzornem organu in sodišču. Norveški organi so v dopisu z dne 23. februarja 2012 (5) predložili pripombe k Odločbi.

(3)

Odločba je bila dne 26. aprila 2012 objavljena v Uradnem listu Evropske unije in v Dopolnilu EGP k Uradnemu listu  (6). Nadzorni organ je v elektronskem sporočilu z dne 25. maja 2012 (7) prejel pripombe zainteresirane strani. Nadzorni organ je z elektronskim sporočilom z dne 28. junija 2012 (8) te pripombe posredoval norveškim organom. Norveški organi so v dopisu z dne 30. novembra 2012 (9) predložili nadaljnje informacije.

(4)

Pritožnik trdi, da je občina Narvik s podpisom pogodbe z družbo NEAS o prodaji 128 GWh električne energije po letni znižani ceni v obdobju 50,5 let prodala svoje pravice za nakup električne energije po ceni, ki je precej pod tržno, zato je družba NEAS pridobila nezakonito državno pomoč.

(5)

Pritožnik še trdi, da je občinski svet občine Narvik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na podlagi nepravilnih in/ali nepopolnih informacij. Preden je občinski svet sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe, mu domnevno niso bila razkrita strokovna poročila, ki so kritična do trajanja pogodbe, prav tako pa mu domnevno ni bilo razkrito, da je določanje tržne cene elektrike težavno.

(6)

Na Norveškem je za upravljanje velikih hidroelektrarn ponavadi potrebna koncesija. Hidroelektrarne, ki imajo koncesije za izkoriščanje slapov, morajo določeno količino svoje letne proizvodnje obvezno prodati občini, v kateri se nahajajo. Količina elektrike, do nakupa katere je občina upravičena, se imenuje električna energija po znižani ceni. Ta sistem je določen v oddelku 2(12) Zakona o industrijskih licencah (10) in v oddelku 12(15) Zakona o urejanju pravic do uporabe slapov (11).

(7)

Pravna utemeljitev se glasi tako, da mora biti občinam zagotovljena zadostna dobava elektrike po pravični ceni, zato je količina električne energije po znižani ceni določena na podlagi splošnih potreb po električni energiji vsake posamezne občine (12) in lahko dosega deset odstotkov letne proizvodnje elektrarne. Vendar pa občine pri načinu, na katerega izkoriščajo električno energijo po znižani ceni, niso omejene. Zato jo lahko po lastni presoji uporabljajo, prodajajo ali razporedijo kako drugače.

(8)

Iz te pravice ne sledi, da so občine kakor koli obvezane k nakupu električne energije po znižani ceni. Za koncesije, podeljene pred letom 1983, na splošno velja določilo, da občina izgubi pravico do električne energije po znižani ceni v prihodnosti, če se izkoriščanju pravice do nje enkrat odreče.

(9)

Zakonodaja določa dva načina oblikovanja cen za električno energijo po znižani ceni: prvi je namenjen koncesijam, podeljenim pred 10. aprilom 1959, drugi pa koncesijam, podeljenim 10. aprila 1959 ali pozneje.

(10)

Za koncesije, podeljene pred 10. aprilom 1959, se znižana cena električne energije izračuna kot funkcija razmerja med stroški in ceno posamezne elektrarne, temu pa se doda premija v višini 20 %. Ta model se še uporablja pri koncesijah, podeljenih pred 10. aprilom 1959 (v nadaljnjem besedilu: model cene glede na stroške). Električna energija po znižani ceni, prodana po tem modelu oblikovanja cen, se v nadaljnjem besedilu imenuje „električna energija po ceni glede na stroške“.

(11)

Za koncesije, podeljene po 10. aprilu 1959, znižano ceno električne energije določa Ministrstvo za nafto in energijo na podlagi povprečne cene za reprezentativni vzorec hidroelektrarn po vsej državi. Ta način oblikovanja cen se v nadaljnjem besedilu imenuje „cena ministrstva“. Električna energija po znižani ceni, prodana po tem modelu oblikovanja cen, se v nadaljnjem besedilu imenuje „električna energija po ceni ministrstva“.

(12)

Zakon o industrijskih licencah določa, da norveška Direkcija za vodne vire in vodno energijo (v nadaljnjem besedilu: DVV) lahko pravico občin do električne energije po znižani ceni ponovno prouči 20 let po tem, ko je bila podeljena (13). Norveški organi so pojasnili, da lahko DVV v postopku proučitve natančneje določi količino električne energije po znižani ceni, vendar ne more občutneje spremeniti pravice občine do električne energije po znižani ceni. Rok proučitve večine pravic občine Narvik do električne energije po znižani ceni je v letu 2019.

(13)

Stroške dovajanja električne energije po znižani ceni v omrežje nosijo občine.

(14)

Občina Narvik je letno v skupni vrednosti upravičena do približno 128 GWh električne energije po znižani ceni, od česar je cena približno 116,3 GWh oblikovana v skladu z načinom cene ministrstva, cena približno 11,7 GWh preostale električne energije pa je oblikovana v skladu z načinom cene glede na stroške. Norveški organi so pojasnili, da je cena ministrstva v letu 2000 znašala približno 0,10 NOK in da se je ustrezna cena glede na stroške za Håkvik in Nygård v letu 2000 gibala med 0,14 NOK in 0,178 NOK.

(15)

Družba NEAS je v občini Narvik v okrožju Nordland. Proizvaja in prodaja električno energijo. Do leta 2001 je bila družba NEAS v 100-odstotni lasti občine Narvik. Leta 2001 je občina Narvik prodala 49,99 % svojega deleža dvema energetskima družbama, Vesterålskraft AS in Hålogalandskraft AS.

(16)

Po združitvi leta 2006 in spremembi imena leta 2009 je družba NEAS zdaj del družbe Nordkraft AS (v nadaljnjem besedilu: družba Nordkraft).

(17)

Do leta 1998 je občina Narvik prodajala približno 128 GWh električne energije po znižani ceni, do katere je bila letno upravičena, družbi NEAS v okviru kratko- in dolgoročnih pogodb. Vendar je na začetku leta 1999, potem ko ji ni uspelo doseči dogovora z družbo NEAS, občina Narvik prodala svojo električno energijo, ki jo je dobila po znižanih cenah, na borzi električne energije po tržnih cenah.

(18)

Marca leta 1999 je občina Narvik objavila razpisni postopek za prodajo svoje električne energije, ki jo je dobila po znižani ceni, v preostalem delu leta 1999. Občina Narvik je 30. marca 1999 sklenila pogodbo z najugodnejšim ponudnikom, družbo Kraftinor AS. Cena za MWh je bila 109,50 NOK. Ker je občina Narvik plačala 111,10 NOK za MWh in stroške dovajanja električne energije po znižani ceni, ki so znašali 20 NOK za MWh, je v okviru te pogodbe utrpela izgubo v višini približno 2,3 milijona NOK. Prvotno je občina Narvik pričakovala dobiček v višini 3,5 milijona NOK.

(19)

Izvršni odbor občinskega sveta (v nadaljnjem besedilu: izvršni odbor) je 19. oktobra 1999 občinskemu svetu priporočil, da mora biti skupni cilj pri upravljanju občinske električne energijo po znižani ceni dolgoročno maksimiranje donosnosti, tako da je zagotovljen stabilen okvir načrtovanja. Strategija, ki je bila predlagana za doseganje tega cilja, je imela štiri elemente, in sicer:

(20)

Občinski svet je potrdil priporočilo izvršnega odbora, vendar z eno prilagoditvijo, ki jo je predlagal župan in ki je bila potrjena z dopolnitvijo strategije: namesto da je župan izrecno „pooblaščen za sklepanje pogodb v skladu s strategijo, o kateri je odločil občinski svet“, se je končna odločitev glasila tako, da „je prvi korak pri izvajanju te strategije povabilo družbi NEAS k pogovorom o njenih interesih, kot jih je navedla v dopisu občini z dne 9. novembra“.

(21)

V dopisu družbe NEAS z dne 9. novembra 1999 je bila problematizirana predlagana strategija prodaje električne energije, pridobljene po znižani ceni, v okviru različnih pogodb, ki imajo različna obdobja veljavnosti, s čimer bi razpršili tveganje. Namesto tega je družba NEAS predlagala eno dolgoročno pogodbo („na primer, 50 let“) in je bila pri pogodbi z občino Narvik pripravljena na vključitev klavzule za prilagoditev cene.

(22)

Družba NEAS je prav tako v dopisu z dne 15. aprila 1999 navedla svoj interes za sklenitev dolgoročne pogodbe v zvezi z električno energijo po znižani ceni, predvsem prek nakupa z vnaprejšnjim plačilom pavšalnega zneska ali, namesto tega, kot dolgoročen najem – prvotno predlagan v obdobju 60 let – z letnimi plačili občini Narvik.

(23)

Poleg vprašanja električne energije po znižani ceni je šlo tudi za pogovore o prihodnji vlogi družbe NEAS na tržišču in vlogi občine Narvik kot lastnici družbe NEAS.

(24)

Po mnenju norveških organov je družba NEAS takrat spremljala obširno regijsko povezovanje med energetskimi družbami in vstop nacionalnih/mednarodnih dobaviteljev na lokalne trge. Družba NEAS je morala za pridobitev deležev v drugih družbah za trgovanje z električno energijo, še posebej v družbi Nordkraft AS, okrepiti svoj lastniški kapital. Družba NEAS je z družbama Hålogaland Kraft AS in Vesterålskraft AS podpisala tudi pisma o nameri, da bi oblikovale regijsko družbo za proizvodnjo energije in regijsko družbo za prenos energije. Načrtovano je bilo, da te spremembe začnejo veljati 1. januarja 2001. Da bi družba NEAS lahko zaključila te transakcije s kombinacijo lastniškega kapitala in posojila, naj bi občina Narvik, ki je izključna lastnica družbe NEAS, v družbo NEAS vložila dodaten lastniški kapital.

(25)

Na sestanku občinskega sveta 16. decembra 1999 so se odločili, da mora lastniški delež, ki ga ima občina Narvik v družbi NEAS, potrebe družbe po kapitalu in upravljanje z električno energijo po znižani ceni skupno oceniti pogajalska skupina, ki jo bodo sestavljali župan, namestnik župana in vodja opozicije ter direktor, namestnik direktorja, in vodja službe za javna naročila iz občinske uprave (v nadaljnjem besedilu: pogajalska skupina).

(26)

Družba NEAS je naročila dve poročili pri revizijskih družbah Arthur Andersen (v nadaljnjem besedilu: družba AA) in Deloitte & Touche (v nadaljnjem besedilu: družba DT), da bi določila vrednost električne energije po ceni ministrstva. Poročilo družbe AA uporablja metodologijo neto sedanje vrednosti (v nadaljnjem besedilu: metodologija NSV), vendar temeljnih predpostavk ne opisuje podrobneje. Poročilo družbe DT tudi uporablja metodologijo NSV, vendar pa podrobneje od poročila družbe AA pojasnjuje ustrezne predpostavke in izračune. Poročilo družbe DT na primer podrobno opisuje, kako je določen zahtevani donos glede na model določanja cen dolgoročnih naložb (v nadaljnjem besedilu: model CAPM) in kako so določeni tehtani povprečni stroški kapitala (v nadaljnjem besedilu: WACC). Analiza vsebuje tudi podroben opis izračuna znižane cene in vključuje analizo občutljivosti na podlagi postopnih sprememb cene elektrike in WACC.

(27)

Občina Narvik je naročila dve poročili pri družbi Danske Securities (v nadaljnjem besedilu: poročili DS1 in DS2). Pri prvem poročilu, DS1, je bilo družbi Danske Securities naročeno, naj oceni, ali bi morala občina prodati svojo pravico do električne energije po znižani ceni na trgu ali bi jo morala prenesti na družbo NEAS. V poročilu DS1 je družba Danske Securities na lastno pobudo predstavila oceno vrednosti pravice do električne energije po znižani ceni za obdobje 50 let. Družba Danske Securities je navedla samo predpostavke, s katerimi je izračunala gibanje cen električne energije v prihodnosti, ni pa podala celotne razlage, kako je izračunala vrednost pravice do električne energije po znižani ceni.

(28)

V poročilu DS2 je družba Danske Securities zahtevala pričakovane cene in stroške od treh dobaviteljev na trgu: družbe CBF Kraftmegling AS (v nadaljnjem besedilu: družba CBF), družbe Norwegian Energy Brokers AS (v nadaljnjem besedilu: družba NEB) in družbe Statkraft SF (v nadaljnjem besedilu: družba Statskraft). Na podlagi teh pričakovanj je družba Danske Securities izračunala ocenjeno tržno vrednost pravice do električne energije po znižani ceni. Rezultat pričakovanj družbe CBF je izhodiščna ocena 127 milijonov NOK. Rezultat pričakovanj družbe NEB je izhodiščna ocena 75 milijonov NOK. Ker družba NEB ni popravila svojih pričakovanih cen in stroškov glede na inflacijo, je družba Danske Securities poudarila, da pričakovanja družbe NEB niso verodostojna. Rezultat pričakovanj družbe Statkraft je izhodiščna ocena med 115 in 140 milijoni NOK. Na podlagi teh treh ocen vrednosti je družba Danske Securities ugotovila, da je ocenjena neto sedanja vrednost pravice do električne energije po znižani ceni med 100 in 140 milijoni NOK.

(29)

Povzetki vseh štirih poročil so v spodnji tabeli. V nadaljnjem besedilu so ta poročila imenovana s skupnim izrazom „štiri poročila“.

(30)

Poleg zunanjega nasveta je vodja službe za javna naročila pri občini Narvik pripravil lastne ocene.

(31)

V prvi oceni, predstavljeni izvršnemu odboru oktobra 1999, je sklenil, da je skupno tveganje za dolgoročne pogodbe, določene kot pogodbe s trajanjem veljavnosti med 10 in 14 leti, visoko.

(32)

V drugi oceni, predstavljeni pogajalski skupini 16. marca 2000, je obravnaval več možnosti za upravljanje električne energije po znižani ceni. Vendar je do takrat pogajalska skupina že zožila njegova pooblastila na oceno tveganja, posledice pri davkih in maksimizacijo dobička za tri scenarije (v skladu s katerimi občina za 50 let prenese pravico do električne energije po znižani ceni na družbo NEAS in zmanjša svoj lastniški delež v tej družbi). Ne glede na to se je vodja službe za javna naročila v svoji drugi oceni še naprej osredotočal na pomen trajanja veljavnosti pogodbe. Njegova ocena mejne vrednosti pravice do električne energije po znižani ceni v prihodnje je bila, da „… sklenitev pogodbe z zelo dolgo veljavnostjo, kot je obdobje 50 let, nam kot prodajalcem nudi zelo majhno dodatno vrednost v primerjavi s pogodbo s krajšo veljavnostjo (na primer 20 let s 83 milijoni NOK)“.

(33)

Po internih pogovorih glede prednosti in slabosti dolgoročne pogodbe je pogajalska skupina občinskemu svetu podala svoje priporočilo, v katerem je kot ustrezno priporočila pogodbo z veljavnostjo 50,5 let, ki bi znižala tveganje za občino in omogočila dolgoročni okvir načrtovanja.

(34)

Družba NEAS je želela kupiti le 116,3 GWh električne energije po ceni ministrstva. Vendar je v pogajanjih z družbo občina Narvik vztrajala, da mora biti njena pravica do električne energije po znižani ceni kupljena v celoti in da je treba 11,7 GWh električne energije po ceni glede na stroške zato združiti z električno energijo po ceni ministrstva.

(35)

Maja 2000 sta se stranki le dogovorili, da bo pogodba vključevala vseh 128 GWh električne energije po znižani ceni in da bo družba NEAS za električno energijo po ceni ministrstva plačala 120 milijonov NOK, za električno energijo po ceni glede na stroške pa 6 milijonov NOK.

(36)

Občinski svet se je 25. maja 2000 uradno odločil, da mora občina prodati svojo pravico do 128 GWh električne energije po znižani ceni letno družbi NEAS za obdobje 50,5 let za 126 milijonov NOK.

(37)

Občina Narvik in družba NEAS sta dogovor uradno potrdili 16. oktobra 2000 s podpisom pogodbe, v kateri je občina prodala svojo pravico do električne energije po znižani ceni pod zgoraj opisanimi pogoji. V pogodbo ni bil vključen noben mehanizem prilagajanja cen, gotovina pa naj bi bila plačana kot vnaprejšnji pavšalni znesek.

(38)

Občina Narvik in družba NEAS sta 29. novembra 2000 podpisali dopolnilni sporazum, v katerem se je družba NEAS zavezala, da za nakup pravice do električne energije po znižani ceni plača občini 60 milijonov NOK v gotovini, preostalih 66 milijonov NOK pa kot stvarni vložek, vložen v družbo NEAS (ki je bila takrat v 100-odstotni lasti občine).

(39)

Leta 2001 je občina odprodala 49,99 % svojega deleža družbama Vesterålskraft AS in Hålogalandskraft AS.

(40)

Stališče norveških organov je, da je bila pogodba z družbo NEAS sklenjena po tržnih pogojih. Najprej poudarjajo, da je bil sporazum sklenjen, ker je bilo finančno stanje občine Narvik slabo in je potrebovala likvidna sredstva. Poleg tega se je morala družba NEAS, če se je želela prestrukturirati in ustvariti večjo regijsko družbo, dokapitalizirati. Kot zadnje je občina v času sklenitve pogodbe prodajala električno energijo, pridobljeno po znižani ceni, z izgubo, ker je bila znižana cena višja od tržne. V obdobju od aprila 1999 do decembra 1999 je na primer občina tako s prodajo električne energije, pridobljene po znižani ceni, izgubila 2,3 milijona NOK.

(41)

Glede vprašanja regulativnega tveganja so norveški organi pojasnili, da tveganje v celoti prevzema družba NEAS. Trdijo, da bo tveganje najverjetneje povezano z zmanjšano, ne pa s povečano količino električne energije po znižani ceni, zato bo verjetnost pomoči manjša.

(42)

Norveški organi trdijo, da je ustrezna tržna referenčna vrednost za pogodbo z veljavnostjo 50,5 let trajna prodaja elektrarne in da so bile cene, ki jih je dosegla družba NEAS in so prilagojene glede na ustrezne razlike, skladne z ravnmi cen za prodajo elektrarn v istem obdobju.

(43)

Za podatke o cenah pri prodaji elektrarn v letu 2000 norveški organi navajajo tako imenovani pregled trga z električno energijo v realnem času za leto 2000, ki ga je izvedel Pareto („Paretov pregled“). V tem pregledu se zdi, da so se tržne cene za elektrarne, ki so bile prodane v letu 2000, gibale med 1,64 NOK in 1,77 NOK za kWh letne proizvodne zmogljivosti. Prodaja pravice občine Narvik do električne energije po znižani ceni znaša približno 1,00 NOK za kWh letne proizvodne zmogljivosti. Po mnenju norveških organov razlike v teh številkah pojasnjujejo v nadaljevanju opisani dejavniki.

(44)

Prvič, leta 2000 so običajni stroški delovanja, vključno s tekočimi ponovnimi vlaganji (brez amortizacije), za novejšo elektrarno znašali približno 0,05 NOK na kWh letno (plus stroški dovajanja). Pričakovano tekoče plačilo družbe NEAS je bilo dvojne narave: približno 0,10 NOK na kWh letno (plus stroški dovajanja) za električno energijo po ceni ministrstva ter med 0,14 in 0,178 NOK za kWh (plus stroški dovajanja) letno za električno energijo, pridobljeno s koncesijami, ki datirajo v čas pred 10. aprilom 1959. Leta 2000 je bila pričakovana tržna cena približno 0,12 NOK za kWh. Tako bi scenarij za leto 2000 lastniku elektrarne omogočil dobiček v višini 0,07 NOK za kWh v primerjavi z 0,02 NOK za kWh električne energije po znižani ceni. Ob sklenitvi pogodbe je bila predvidena cena za leto 2010 0,20 NOK. Na podlagi te ocene bi scenarij za leto 2010 lastniku elektrarne omogočil dobiček v višini 0,15 NOK za kWh v primerjavi z 0,10 NOK za kWh električne energije po znižani ceni.

(45)

Drugič. norveški organi trdijo, da je treba cene za prodajo petih elektrarn iz Paretovega pregleda pri 4-odstotni stopnji donosnosti vloženih sredstev znižati za približno 10–15 %, kar nadomesti razliko med kapitalizacijo v neomejenem času (faktor kapitalizacije 25) in kapitalizacijo v 50 letih (faktor kapitalizacije 21,48).

(46)

Norveški organi še dodajajo, da na izračun neto sedanje vrednosti najbolj vplivajo prva leta in da večji stroški ponovnih vlaganj pri lastništvu običajno nastopijo pozneje, zato nimajo večjega vpliva na izračun neto sedanje vrednosti.

(47)

Z upoštevanjem zgoraj navedenega norveški organi trdijo, da obstaja tesna povezava med prodajo elektrarn po približni ceni med 1,64 NOK in 1,77 NOK za kWh letne proizvodne zmogljivosti na eni strani in najemninami (plačili za dostop do električne energije v obdobju 50,5 let) po približni ceni 1,00 NOK za kWh električne energije po znižani ceni na drugi strani.

(48)

Norveški organi tako trdijo, da primerjava, s katero se ti dejavniki prilagodijo, kaže, da so bile cene, ki jih je družba NEAS plačala za električno energijo, pridobljeno po znižani ceni, primerljive s cenami elektrarn, ki so se prodajale v tistem obdobju, in dodajajo, da sklenitev pogodbe na ravni cen podpira poročilo družbe DT ter dve poročili DS, izdelani pred sklenitvijo pogodbe o nakupu električne energije po znižani ceni v obdobju 50,5 let.

(49)

Glede na smernice Nadzornega organa o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov s strani javnih oblasti (v nadaljnjem besedilu: Smernice) (16), norveški organi trdijo, da je konkurenčni in brezpogojni razpisni postopek edini način za določanje tržnih cen pri prodaji javnih sredstev, ki ga organi priznavajo. Norveški organi poudarjajo, da Nadzorni organ v Smernicah priznava, da se tržna cena, ki ne vključuje pomoči, lahko določi na podlagi neodvisne strokovne ocene. Norveški organi ugotavljajo, da so bila poročilo družbe DT in dve poročili DS poslana, preden je bila sklenjena pogodba za obdobje 50,5 let. Drugo poročilo DS je določilo vrednost na podlagi „neposredne raziskave trga“, ki je po trditvah norveških organov privedlo do preverjanja trga, podobnega tistemu pri razpisnem postopku. Norveški organi tudi ugotavljajo, da je bila končna cena v okviru zgornje ravni treh ocen.

(50)

Norveški organi še trdijo, da je bila vključitev klavzule za prilagoditev cene, ki ni vsebovala cene, ustrezna, saj je bila nakupna cena plačana v obliki pavšalnega zneska in ne na podlagi rednih plačil. Norveški organi trdijo, da je ob dejstvu, da je bila prodaja dogovorjena vnaprej (delno v gotovini in delno v stvarnem vložku), podobno kot pri trajni prodaji elektrarne, vključitev mehanizma za prilagoditev cen „neobičajna in zelo nenavadna“. Norveški organi še trdijo, da bi bila na podlagi modela stvarnega vložka naknadna prilagoditev v skladu z določbami Zakona o družbah z omejeno odgovornostjo prav tako nezakonita (17).

(51)

Ena od tretjih strank, družba NEAS (zdaj družba Nordkraft), je predložila pripombe na Odločbo 393/11/COL. Družba NEAS se v bistvu strinja s stališči norveških organov.

(52)

Člen 61(1) Sporazuma EGP določa:

„Razen če ta sporazum ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodelijo države članice ES, države Efte ali je dodeljena v kakršni koli obliki iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z delovanjem tega sporazuma, kolikor škodi trgovini med pogodbenicami.“

(53)

Iz te določbe izhaja, da mora ukrep, če naj bo državna pomoč prisotna, prejemniku zagotavljati gospodarsko korist. V nadaljevanju Nadzorni organ ocenjuje vprašanje prisotnosti takšne pomoči v obravnavanem primeru.

(54)

Sodišče Evropske unije navaja, da je za odločanje o tem, ali državni ukrep predstavlja pomoč, treba ugotoviti, ali ima podjetje, ki prejme pomoč, gospodarsko korist, ki je sicer v običajnih tržnih pogojih ne bi imelo (18). Za oceno prisotnosti gospodarske koristi Nadzorni organ uporablja načelo (hipotetičnega) zasebnega vlagatelja pod tržnimi pogoji (19).

(55)

Če je bila obravnavana transakcija izvedena v skladu z načelom zasebnega vlagatelja pod tržnimi pogoji, tj. če je občina prodala pravico do električne energije po znižani ceni po njeni tržni vrednosti in če bi bili cena in pogoji za preudarnega vlagatelja, ki deluje v tržnem gospodarstvu, sprejemljivi, transakcija za družbo NEAS ne bi pomenila gospodarske koristi in tako ne bi vključevala dodelitve državne pomoči. V nasprotnem primeru bi bila državna pomoč lahko vključena, če transakcija ne bi bila izvedena po tržni ceni.

(56)

Pri pripravi te ocene Nadzorni organ ne more nadomestiti komercialne ocene občine Narvik s svojo, kar pomeni, da ima občina kot lastnica pravice do električne energije po znižani ceni pri izbiri načina, na katerega bo delovala v običajnih pogojih konkurence, diskrecijsko pravico.

(57)

Ocena cene in pogojev pogodbe med občino in družbo NEAS mora temeljiti na informacijah, ki so bile občini Narvik na voljo v času sklenitve pogodbe. V splošnem bi za izključitev prisotnosti državne pomoči zadoščalo informirano predhodno preverjanje, tudi če bi se v oceni uporabljene predpostavke za nazaj izkazale kot napačne.

(58)

V nadaljevanju zato Nadzorni organ ocenjuje, ali je občina delovala kot zasebni vlagatelj na trgu, ko je sklenila pogodbo za prodajo svoje pravice do električne energije po znižani ceni.

(59)

Nadzorni organ se zaveda okoliščin, v katerih je bila transakcija sklenjena. Iz informacij, ki so jih prispevali norveški organi, Nadzorni organ razume, da je bila občina v času sklenitve pogodbe v takšnem položaju, da je potrebovala dostop do likvidnosti (za poplačilo dolgov) in kapitala za vlaganje v družbo NEAS. Poleg tega ugotavlja, da je Zakon o družbah z omejeno odgovornostjo pri stvarnih vložkih omejeval možnost vključitve mehanizma za prilagoditev cen v pogodbo. Leta 1999, pred sklenitvijo prodajne pogodbe v letu 2000, je imela občina tudi izgube zaradi prodaje električne energije, pridobljene po znižani ceni. Občina se je zato odločila, da svojo pravico do električne energije po znižani ceni proda za daljši čas, hkrati pa upošteva lastno strategijo maksimiranja donosa pri električni energiji po znižani ceni, ki jo je izrazila.

(60)

Norveški organi trdijo, da bi lahko Nadzorni organ z uporabo načel Smernic v obravnavanem primeru izključil prisotnost koristi. Nadzorni organ ugotavlja, da Smernice, čeprav se ne nanašajo na prodajo pravic do nakupa električne energije po znižani ceni, res predpisujejo dva načina, na katera javni organi lahko običajno pridobijo tržno ceno zemljišč in objektov v javni lasti in posledično zagotovijo, da prodaja ne vključuje državne pomoči. Prvi način za izključitev elementa pomoči je prodaja prek brezpogojnega postopka zbiranja ponudb. Drugi način je prodaja po ceni, določeni z neodvisno strokovno oceno, ki se pripravi v skladu s splošno sprejetimi standardi vrednotenja.

(61)

Nadzorni organ ugotavlja, da prodaja sredstva prek brezpogojnega postopka zbiranja ponudb običajno izključi prisotnost koristi. Vsaj v resnično odprtih postopkih, kjer obstaja več kot en ponudnik (20). Pravica občine do električne energije po znižani ceni pa ni bila prodana prek brezpogojnega postopka zbiranja ponudb.

(62)

Po drugi strani sta tako občina Narvik kot družba NEAS pri zunanjih svetovalcih naročili vsaka po dve oceni, kot je opisano v odstavkih od (26) do (29). Vendar niti poročili DS1 in DS2 niti poročilo družbe AA ne pojasnjujejo dovolj podrobno, katera metoda je bila uporabljena za določanje ocene vrednosti. Ker ni natančnejših pojasnil, Nadzorni organ ne more oceniti, ali so bile ocene tržne vrednosti izdelane v skladu s splošno sprejetimi tržnimi kazalci in standardi vrednotenja. Zato Nadzorni organ meni, da imajo pri ocenjevanju vrednosti pravice do električne energije po znižani ceni poročili DS1 in DS2 ter poročilo družbe AA omejeno vrednost. Po drugi strani so v poročilu družbe DT vrednotenja podrobno pojasnjena. Zato je njene rezultate mogoče preskusiti in preveriti. Nadzorni organ zato ugotavlja, da je poročilo družbe DT najbolj verodostojno. Vendar po mnenju Nadzornega organa dejstvo, da so rezultati vseh štirih poročil podobni (21), krepi verodostojnost rezultatov poročila družbe DT, pa tudi ostalih treh poročil.

(63)

Nadzorni organ ugotavlja, da se pri ceni, ki jo določi neodvisni cenilec, običajno lahko šteje, da izključuje prisotnost koristi pri prodaji generičnih zemljišč ali objektov, ki jih je enostavno oceniti in so bili že predmet več transakcij, pri zemljiščih in objektih z več edinstvenimi lastnostmi ali pri katerih lahko okoliščine prodaje vzbudijo dvom o tem, ali strokovna ocena zrcali dejansko tržno vrednost lastnine, pa to ne velja nujno (22).

(64)

Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, so pogodbe za dobavo električne energije z nespremenljivo ceno, ki presegajo 6 let, nenavadne in redke. Ker ni trga, na katerem bi lahko preverjali primerljive cene, in zaradi nestabilnosti cen elektrike, je strokovna ocena kot instrument za določanje tržne cene pogodbe za dobavo energije z nespremenljivo ceno v trajanju 50,5 let manj primerna (23).

(65)

Nadzorni organ v vsakem primeru opozarja, da se za oceno, ali pogodba o prodaji električne energije, sklenjena s strani javnega organa, vključuje korist, ki „daje prednost“ podjetju, uporablja načelo zasebnega vlagatelja pod tržnimi pogoji in ne Smernice, ki zadevajo prodajo zemljišč in objektov v javni lasti. Splošno sodišče je v sodbi v zadevi Budapesti Erőmű Zrt proti Komisiji dejansko potrdilo, da se načelo zasebnega vlagatelja pod tržnimi pogoji nanaša na dolgoročne pogodbe o prodaji električne energije; v tej sodbi je v zadevi, ki se nanaša na dolgoročne pogodbe o prodaji električne energije, sklenjene s strani madžarskih organov, Splošno sodišče podprlo pristop, ki ga je izbrala Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) (24).

(66)

Komisija je v tem primeru prepoznala glavne prakse komercialnih dobaviteljev na evropskih trgih električne energije, ki so bile pomembne za namene analize, in ocenila, ali so bile pogodbe v obravnavani zadevi v skladu s temi praksami ali pa so bile sklenjene pod pogoji, ki ne bi bili sprejemljivi za dobavitelja, delujočega le na tržnih osnovah (25).

(67)

Komisija je odkrila, da se dolgoročne pogodbe, ki veljajo več kot 6 let, na evropskem trgu redko sklepajo (26). To ugotovitev podpirajo informacije, ki so na voljo Nadzornemu organu. Zato dolgoročnih pogodb v zvezi s prodajo električne energije, s katerimi bi določili referenčno vrednost cene električne energije, ki se bo prodajala naslednjih 50,5 let, skoraj ni.

(68)

Dolgoročne ocene prihodnjih cen električne energije morajo vseeno podati potencialni kupci in prodajalci elektrarn. Norveški organi na tej podlagi trdijo, da je treba prodajo pravice občine Narvik do električne energije po znižani ceni primerjati s prodajo hidroelektrarne. V podporo temu argumentu so norveški organi poslali Nadzornemu organu Paretov pregled, v katerem je pregled petih hidroelektrarn, prodanih na Norveškem leta 2000.

(69)

Norveški organi trdijo, da prodajne cene tako v primeru prodaje hidroelektrarne kot v primeru pravice občine Narvik do električne energije po znižani ceni predstavljajo neto sedanjo vrednost pričakovanih denarnih tokov obsega proizvodnje. Zato bo moral vsak kupec ali prodajalec hidroelektrarne, tako kot občina Narvik in družba NEAS v obravnavanem primeru, oceniti vrednost elektrarne na podlagi pričakovanih dohodkov iz proizvodnje, od katerih so odšteti pričakovani stroški, diskontirani z ustrezno diskontno stopnjo, dokler novi lastnik lahko ustrezno hidroelektrarno izkorišča.

(70)

Norveški organi trdijo, da so cene petih hidroelektrarn, omenjenih v Paretovem poročilu, primerljive s ceno, doseženo pri prodaji pravice občine do električne energije po znižani ceni, če so popravljene z ustreznimi primernimi faktorji. V tem okviru Nadzorni organ opaža korekcijske faktorje, na katere se sklicujejo norveške oblasti, kot je pojasnjeno v poglavju I.11.

(71)

Za pet hidroelektrarn je bil razpon prodajnih cen na kWh proizvodne zmogljivosti med 1,66 in 1,74 NOK. Trajna prodaja sredstva povečuje neto sedanjo vrednost sredstva v primerjavi z nakupom pravice do električne energije po znižani ceni za 50,5 let, saj se predvideva, da bo sredstvo po 50,5 letih ustvarjalo pozitiven denarni tok. Norveški organi so predpostavili 4-odstotno stopnjo donosnosti vloženih sredstev, katere rezultat je popravek prodajne cene navzdol za približno 10–15 %, tako da je mogoča primerjava trajne prodaje s časovno omejeno prodajo električne energije po znižani ceni (27).

(72)

Druga razlika med trajno prodajo in prodajo pravice do nakupa električne energije po znižani ceni za 50,5 let zadeva stroškovno osnovo za uporabo v modelu neto sedanje vrednosti – skupne proizvodne stroške v primerjavi z znižano ceno. Norveški organi trdijo, da so bili v tistem času običajni operativni stroški, vključno s ponovnimi vlaganji v novejšo elektrarno, približno 0,05 NOK na kWh, cena ministrstva pa je znašala približno 0,10 NOK na kWh.

(73)

Za oceno, ali cene elektrarn predstavljajo ustrezne približke takratnim tržnim cenam električne energije, pridobljene po znižani ceni, je treba vsak element utemeljitve podrobneje pregledati. Ocena Nadzornega organa temelji na informacijah, ki so jih predložili norveški organi, in drugih javno dostopnih informacijah.

(74)

V analizi, ki sledi, so v vseh izračunih uporabljene nominalne vrednosti (28).

(75)

Za pet hidroelektrarn, omenjenih v Paretovem pregledu, je bil razpon prodajnih cen na kWh proizvodne zmogljivosti med 1,66 in 1,74 NOK. V poročilu, ki ga je izdalo podjetje za gospodarsko svetovanje Econ Pöyry in analizira prodajo elektrarn v letih od 1996 do 2005, je povprečna vrednost transakcije v letu 2000 nekoliko višja, ocenjena na približno 1,85 NOK. Glede na isto poročilo je bila enaka približna cena dosežena v letu 1999. V skladu s tem je tudi razpon cen za primerjavo nekoliko višji od tistega v Paretovem pregledu. Ker se poročilo ECON nanaša na višjo povprečno vrednost transakcije kot Paretovo poročilo, Nadzorni organ v nadaljnji analizi uporablja razpon od 1,70 do 1,80 NOK.

(76)

Drug dejavnik, ki ga je treba upoštevati, je način prilagoditve ravni cen z ravni za trajno prodajo na raven za časovno omejeno prodajo v obdobju 50,5 let. Norveški organi trdijo, da ustrezni uskladitveni faktor na podlagi 4-odstotne stopnje donosnosti vloženih sredstev znaša med 10 in 15 %. Nadzorni organ ugotavlja, da je izbira stopnje donosnosti vloženih sredstev tesno povezana z izbiro diskontne stopnje v modelu neto sedanje vrednosti. Nominalna diskontna stopnja po davkih, ki je bila uporabljena v poročilu družbe DT, je znašala 6,8 %, v poročilu družbe AA pa je bila uporabljena nominalna diskontna stopnja po davkih, ki je znašala 7 %. Ugotovljeno je tudi, da je DVV pri ocenjevanju novih projektov hidroelektrarn uporabil 6,5-odstotno stopnjo (29). V modelu izračuna cene glede na stroške je uporabljena 6-odstotna stopnja (30). Nadzorni organ na podlagi zgornjega meni, da znaša ustrezna diskontna stopnja in s tem ustrezna stopnja donosnosti vloženih sredstev, ki jo je treba uporabiti pri primerjavi trajne prodaje s časovno omejeno prodajo, nominalno med 6 in 7 % po davkih. Na tej podlagi ustrezna prilagoditev vrednosti od vrednosti pri trajni prodaji na vrednost pri prodaji v obdobju 50,5 let ni med 10 in 15 %, kot trdijo norveški organi, ampak bližje razponu med 4 in 5 %.

(77)

Tretji dejavnik, ki ga je treba upoštevati, je pričakovana prihodnja tržna cena električne energije. Kot je pojasnjeno zgoraj, je napovedovanje cen električne energije v prihodnjih 50 in več letih izjemno težavno. V zgoraj opisanih poročilih o vrednotenju, še posebej v poročilih družb AA in DT, je bilo pričakovano, da bo tržna cena električne energije v obdobju 10–20 let enakomerno naraščala, po tem obdobju pa naj bi cene realno ostajale nespremenjene (tj. povečevale naj bi se le zaradi inflacije) (31). To kaže, da je v tistem času na trgu veljalo soglasje, da bodo prihodnje cene električne energije dolgoročno realno gledano ostale nespremenjene in ne bodo več rasle (32). Nadzorni organ domneva, da so bili vsi udeleženci na trgu enako negotovi glede prihodnjih cen električne energije, tudi tisti, ki so v istem obdobju kupovali in prodajali elektrarne v obliki prodaje pravice do električne energije po znižani ceni. Zato ni nobenega razloga za domnevo, da naj bi različni udeleženci na trgu imeli občutno različne informacije glede pričakovanj v zvezi s tržnimi cenami.

(78)

Če se od prihodkov premaknemo k stroškom, se primerjava, ki so jo predstavili norveški organi, nanaša na scenarij, v katerem obstaja razlika med denarnim odlivom na kWh pri trajni prodaji in denarnim odlivom na kWh pri prodaji električne energije po znižani ceni; ta razlika znaša 0,05 NOK, ker pričakovana znižana cena električne energije znaša približno 0,10 NOK, operativni stroški, vključno s ponovnimi vlaganji, pa približno 0,05 NOK.

(79)

Kar zadeva ceno ministrstva za električno energijo po znižani ceni, so svetovalci, ki so svetovali občini Narvik in družbi NEAS, pričakovali, da bodo cene realno ostajale približno nespremenjene, kar pomeni, da se ni pričakovalo občutnih energetskih prihrankov in tudi ne večje nestabilnosti stroškovne osnove. Načeloma se je pričakovalo, da bo cena ministrstva za električno energijo po znižani ceni rasla z inflacijo (33). Nadzorni organ na osnovi razpoložljivih informacij meni, da bi preudarni vlagatelj predpostavljal enako, in zato predvideva, da v nadaljnji analizi ne bi bilo večjih sprememb cene glede na stroške za električno energijo, pridobljeno po znižani ceni. Ti stroški pri izračunu vrednosti električne energije po znižani ceni predstavljajo ustrezni denarni odliv (34).

(80)

Ker obstaja več spremenljivk, ki lahko čez čas vplivajo na raven denarnih odlivov, mora biti znesek 0,05 NOK, ki združuje operativne stroške in stroške ponovnih vlaganj, ocenjen na podlagi različnih sestavnih elementov.

(81)

Prvič, očitno je, da bo imela elektrarna določeno raven splošnih operativnih stroškov in stroškov vzdrževanja. Predvideva se, da so operativni stroški in stroški vzdrževanja hidroelektrarne na splošno relativno nizki in nespremenljivi v okviru razpona med 0,02 in 0,05 NOK na kWh (35). To podpirajo podatki o stroških, ki se uporabljajo za izračun cene ministrstva. V letu 2000 je nadomestilo za operativne stroške in stroške vzdrževanja v okviru tega modela znašalo 0,267 NOK na kWh.

(82)

Za izračun neto sedanje vrednosti so pomembni tudi drugi denarni odlivi. V izračunu cene ministrstva iz leta 2000 so bili davki nadomeščeni z zneskom 0,021 NOK. Dejanski davek, s katerim bo obdavčena določena elektrarna, je seveda odvisen od dobičkov, ker pa je predvideno, da bo cena ministrstva značilna za povprečne stroške običajnih elektrarn na Norveškem, se zdi davčne stroške razumno predpostavljati v znesku približno 0,02 NOK na kWh.

(83)

Zaključni del denarnih odlivov v neto sedanji vrednosti so stroški ponovnih vlaganj, ki so bistveno odvisni od časovne razporeditve in ravni potreb, ki jih ima elektrarna po ponovnih vlaganjih. Nadzorni organ je seznanjen s tem, da gospodarska življenjska doba hidroelektrarne za računovodske namene znaša 40 let (36), da pa je lahko dejanska življenjska doba daljša. Višina ponovnih vlaganj je v mnogih primerih znatna in zato je, kot so opozorili tudi norveški organi, časovni razpored denarnega odliva pri izračunu neto sedanje vrednosti zelo pomemben. Če do ponovnih vlaganj pride v zgodnjem obdobju izračunavanja, je znižanje neto sedanje vrednosti občutno večje kot bi bilo, če bi do ponovnih vlaganj prišlo v poznejšem obdobju izračunavanja. Vendar norveški organi Nadzornemu organu niso predložili informacij o potrebah po ponovnih vlaganjih v hidroelektrarnah, prodanih v letu 1999 in 2000, ki jih uporabljajo kot osnovo za primerjavo. Nadzorni organ ugotavlja, da zaradi starosti in domnevno poslovno občutljive narave verjetno niso zlahka na voljo.

(84)

Pri prilagajanju cen za obravnavane hidroelektrarne, glede na razliki, omenjeni zgoraj, časovno obdobje in stroškovno osnovo, norveški organi trdijo, da je razpon cen med 1,66 in 1,74 NOK za kWh primerljiv s ceno, pridobljeno pri električni energiji po znižani ceni, ki znaša približno 1,00 NOK na kWh (37). Kot je pojasnjeno zgoraj, informacije, ki so na voljo Nadzornemu organu, kažejo, da je bila povprečna vrednost transakcije za leti 1999 in 2000 nekoliko višja od tega razpona (približno 1,85 NOK). Zato bo Nadzorni organ primerjal razpon cen od 1,70 do 1,80 NOK na kWh s ceno 1,00 NOK, ki jo je dosegla občina Narvik.

(85)

Prva prilagoditev bo takšna, da bo mogoče cene trajne prodaje primerjati s pogodbo za 50,5 let. Nadzorni organ je uporabil 6-odstotno stopnjo donosnosti vloženih sredstev, ki zniža vrednosti pri trajni prodaji za približno 5,5 %. Primerljiv razpon cen, doseženih pri prodaji elektrarne, je zato od 1,61 do 1,70 NOK. Razlika mora biti pojasnjena z razliko v neto denarnih tokovih v znesku od 0,61 do 0,70 NOK na kWh med cenami električne energije po znižani ceni in operativnimi stroški elektrarne, če naj bo preskus za vlagatelje v tržnem gospodarstvu uspešno prestan, pomoč pa izključena.

(86)

Skupni operativni stroški so, kot je omenjeno zgoraj, ocenjeni tako, da znašajo od 0,02 do 0,05 NOK na kWh, k temu pa je prištetih še ocenjenih 0,02 NOK na kWh za davke, kar je skupaj enako od 0,04 do 0,07 NOK na kWh. Poleg tega je treba upoštevati ponovna vlaganja, katerih finančni učinek je odvisen od časovnega razporeda in velikosti in ga je zato težko meriti.

(87)

Nadzorni organ je ob upoštevanju vsega tega izvedel analizo občutljivosti pri prodaji 128 GWh (38) električne energije po znižani ceni v obdobju 50,5 let. Nadzorni organ je preskusil številne kombinacije stroškov in diskontnih stopenj, pri čemer nominalne diskontne stopnje po davku znašajo od 5,5 % do 7,5 %, skupni operativni stroški pa med 0,05 in 0,09 NOK na kWh, kot je prikazano v spodnji tabeli.

(88)

Rezultati so pod razponom od 0,61 do 0,70 NOK v primeru, če operativni stroški znašajo 0,09 NOK pri kateri koli diskontni stopnji v razponu od 5,5 % do 7,5 % ali pa v primeru, če operativni stroški znašajo 0,08 NOK, diskontna stopnja pa 7,5 % ali več. Pri teh scenarijih je razlika med ceno električne energije po znižani ceni in operativnimi stroški tako majhna, da ob izračunu neto sedanje vrednosti razlike to ne pojasni razlike v višjih cenah, doseženih pri trajnih prodajah hidroelektrarn. Vendar pa do tega pride le v primerih, v katerih operativni stroški, če so vključeni tudi stroški ponovnih vlaganj, znašajo od 60 % do 80 % več od ocene stroškov, ki so jo predložili norveški organi.

(89)

Nadzorni organ je na podlagi informacij, ki so jih predložili norveški organi, ocenil, ali je pogodba občine z družbo NEAS predstavljala gospodarsko korist za slednjo. Nadzorni organ je ugotovil, da imajo štiri strokovne ocene omejeno vrednost. Z razvojem prihodnjih cen električne energije v daljših obdobjih je povezanih precej negotovih dejavnikov. Dolgoročne pogodbe za prodajo električne energije brez klavzul za prilagoditev cen so nenavadne.

(90)

Poleg tega ni očitno, da je prodajo elektrarn kot tako mogoče primerjati s prodajo električne energije po znižanih cenah, saj je trajna prodaja dokončna odločitev, za katero je treba oceniti tveganje, povezano z vrednostjo v neomejenem ali prihodnjem času. Pri prodaji električne energije po znižanih cenah, pri kateri je optimalna dolžina veljavnosti pogodbe glede na tveganje in vrednost lahko drugačna, ne gre za to.

(91)

Vendar je Nadzorni organ upošteval posebne okoliščine zadeve, vključno z dejstvom, da je občina pri prodaji električne energije po znižani ceni tik pred podpisom pogodbe za 50,5 let z družbo NEAS utrpela izgube, in da je poleg tega potrebovala dostop do likvidnostnih sredstev tako za poplačilo dolga kot za izvedbo načrtovanih vlaganj v družbo NEAS.

(92)

Nadzorni organ na podlagi teh posebnih okoliščin sprejema utemeljitev, da je obravnavano transakcijo kljub dolgemu trajanju in negotovosti glede prihodnosti mogoče primerjati s prodajami hidroelektrarn v letih 1999 in 2000. Tako Nadzorni organ v tem posebnem primeru priznava, da cene prodanih hidroelektrarn predstavljajo zadosten približek za tržno ceno pri dolgoročni prodaji pravic do električne energije po znižani ceni. Na podlagi dokazov, ki so jih norveški organi dali na voljo Nadzornemu organu, in pojasnil glede ustreznih razlik, je videti, da je občina dosegla ceno, primerljivo s prodajami elektrarn v letih 1999 in 2000.

(93)

Na podlagi teh elementov je nadzorni organ po premisleku sklenil, da je občina Narvik pri sklenitvi pogodbe z družbo NEAS o prodaji svoje pravice do električne energije po znižani ceni delovala v okviru svoje presoje kot vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

(94)

Pogodba se zato ne šteje za pogodbo, ki predstavlja korist za družbo NEAS, in zato v smislu člena 61 Sporazuma EGP ne vključuje državne pomoči –