28.10.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

L 325/4

(1)

Uredba (ES) št. 994/98 Komisijo pooblašča, da z uredbo določi prag, pod katerim se šteje, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 87(1) Pogodbe in zato zanje ne velja postopek uradne priglasitve iz člena 88(3) Pogodbe.

(2)

Komisija je uporabila člena 87 in 88 Pogodbe in je zlasti v številnih odločbah pojasnila pojem „pomoč“ v smislu člena 87(1) Pogodbe. Komisija je tudi, nazadnje z Uredbo Komisije (ES) št. 69/2001 (3), pojasnila svojo politiko glede zgornje meje de minimis, pod katero se člen 87(1) ne uporablja. Zaradi posebnih pravil, ki se uporabljajo v kmetijskem in ribiškem sektorju, ter zaradi tveganja, da bi celo nizki zneski pomoči v teh sektorjih lahko izpolnili merila člena 87(1) Pogodbe, se Uredba (ES) št. 69/2001 za zadevna sektorja ne uporablja.

(3)

Izkušnje, ki jih je Komisija pridobila zlasti od začetka veljavnosti Uredbe Sveta (ES) št. 1257/1999 z dne 17. maja 1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter o spremembi in razveljavitvi določenih uredb (4) in z uporabo smernic Skupnosti za državne pomoči v kmetijskem sektorju (5), so potrdile, da zelo nizki zneski pomoči, odobreni v kmetijskem sektorju, ne izpolnjujejo meril člena 87(1) Pogodbe, če so izpolnjeni določeni pogoji. To je v primeru, ko tako znesek pomoči, ki ga prejmejo posamezni proizvajalci ostane majhen, kot tudi ko celoten znesek pomoči, odobren kmetijskemu sektorju, ne presega določenega majhnega odstotka vrednosti proizvodnje. Za kmetijsko proizvodnjo v Skupnosti je značilno, da vsak kmetijski proizvod proizvaja veliko število zelo majhnih proizvajalcev, ki proizvajajo predvsem zamenljivo blago v okviru skupnih ureditev trga. Zato bi moral biti vpliv nizkih zneskov pomoči, odobrenih posameznim proizvajalcem v določenem časovnem obdobju, vezan na vrednost kmetijske proizvodnje na ravni sektorja v istem časovnem obdobju. Zgornja meja v obliki zneska na državo članico, določena na podlagi vrednosti proizvodnje v kmetijskem sektorju, omogoča dosleden pristop v vseh državah članicah na podlagi objektivne ekonomske referenčne vrednosti.

(4)

Izkušnje, ki jih je Komisija pridobila pri ocenjevanju državnih pomoči v ribiškem sektorju zlasti od začetka uporabe Smernic Skupnosti za pregled državne pomoči v ribištvu in ribogojstvu (6) in od začetka veljavnosti Uredbe Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju (7), so pokazale, da zelo nizki zneski pomoči, odobreni v ribiškem sektorju, ne izpolnjujejo meril člena 87(1) Pogodbe, če so izpolnjeni določeni pogoji. Zaradi podobnosti načinov proizvodnje v ribiškem in kmetijskem sektorju, je to tako v primeru, ko znesek pomoči, ki ga prejmejo posamezna podjetja ostane majhen, in celoten znesek pomoči, odobrene ribiškemu sektorju, ne preseže majhnega odstotka vrednosti proizvodnje.

(5)

Da bi povečali transparentnost in pravno varnost, se zdi primerno, da se pravilo de minimis za kmetijski in ribiški sektor določi z uredbo.

(6)

Ob upoštevanju Sporazuma o kmetijstvu Svetovne trgovinske organizacije (STO) (8) ta uredba ne bi smela izvzeti izvozne pomoči ali pomoči, ki daje prednost domačim proizvodom pred uvoženimi. Države članice so zavezane, da se vzdržijo odobravanja vseh podpor, ki so v nasprotju z obveznostmi iz navedenega sporazuma. Pomoč za stroške udeležbe na sejmih ali stroške študij ali svetovalnih storitev, potrebnih za uvajanje novega ali obstoječega proizvoda na nov trg, običajno ne pomeni izvozne pomoči. Sodišče je v svoji sodbi z dne 19. septembra 2002 odločilo, da so, takoj ko Skupnost izda predpise za uvedbo skupne ureditve trga v določenem sektorju kmetijstva, države članice zavezane, da se vzdržijo sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko to ureditev trga omajali ali povzročili izjeme (9) od nje. To načelo se uporablja tudi za ribiški sektor. Iz tega razloga se ta uredba ne bi smela uporabljati za pomoči, katerih višina je določena na podlagi cene ali količine proizvodov, danih na trg.

(7)

Izkušnje Komisije so pokazale, da pomoč, ki ne presega zgornje meje 3 000 EUR na upravičenca v katerem koli obdobju treh let, kadar je skupni znesek take pomoči, odobrene vsem podjetjem v treh letih pod zgornjo mejo, ki jo določi Komisija v višini okrog 0,3 % letne kmetijske proizvodnje ali ribiške proizvodnje, ne vpliva na trgovino med državami članicami in/ali ne izkrivlja ali grozi, da bi izkrivila konkurenco, ter zato ne spada v člen 87(1) Pogodbe. Triletno obdobje bi moralo biti prenosljivo, tako da bi bilo za vsako novo odobritev de minimis pomoči treba določiti skupni znesek take pomoči, odobrene v predhodnih treh letih. De minimis pomoč je treba šteti za odobreno takrat, ko se pravna pravica do prejema pomoči dodeli upravičencu. Pravilo de minimis ne posega v možnost podjetij, da lahko za isti projekt prejmejo državno pomoč, ki jo odobri Komisija ali ki je zajeta z uredbo o skupinski izjemi.

(8)

Zaradi transparentnosti, enakopravne obravnave in pravilne uporabe zgornjih meja de minimis je primerno, da države članice uporabljajo isti način izračuna. Za lažji izračun in v skladu z Uredbo 69/2001 je primerno, da se zneski pomoči, ki niso v obliki denarne dotacije, preračunajo v njihov bruto ekvivalent dotacije. Izračun protivrednosti v obliki dotacije, plačljive v več obrokih, in izračun pomoči v obliki ugodnega posojila zahtevata uporabo tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve. Za enotno, transparentno in enostavno uporabo pravil o državnih pomočeh bi se morale tržne obrestne mere za namene te uredbe šteti kot referenčne mere, ob pogoju, da je v primeru ugodnega posojila, posojilo zavarovano pod običajnimi pogoji in ne vključuje neobičajno tveganj. Referenčne mere bi morale biti tiste, ki jih na podlagi objektivnih meril periodično določa Komisija in so objavljene v Uradnem listu Evropske unije ter na internetu.

(9)

Dolžnost Komisije je, da zagotovi spoštovanje pravil o državni pomoči in še zlasti, da pomoč odobrena na podlagi pravil de minimis, izpolnjuje pogoje teh pravil. V skladu z načelom sodelovanja iz člena 10 Pogodbe bi morale države članice olajšati izpolnjevanje te naloge tako, da vzpostavijo potrebne mehanizme, s katerimi zagotovijo, da skupni znesek pomoči, odobrene v skladu z de minimis pravilom, ne presega zneska 3 000 EUR na upravičenca ali skupnih zgornjih meja, ki jih določi Komisija na podlagi vrednosti kmetijske ali ribiške proizvodnje na državo članico v triletnem obdobju. Zato bi bilo primerno, da bi države članice ob odobritvi de minimis pomoči obvestile zadevno podjetje o naravi de minimis pomoči, dobile popolne podatke o ostalih de minimis pomočeh, prejetih v predhodnih treh letih, in skrbno preverile, da nova de minimis pomoč ne bo presegla zgornjih meja de minimis. Alternativno se upoštevanje zgornjih meja lahko zagotovi tudi s pomočjo centralnega registra.

(10)

Glede na izkušnje Komisije in zlasti glede na običajno pogostost potrebe po prilagajanju politike državnih pomoči, je primerno, da se obdobje uporabe te uredbe omeji. Če bi ta uredba prenehala veljati brez podaljšanja, bi moralo biti državam članicam glede shem de minimis pomoči, ki so bile v njej zajete, dano prilagoditveno obdobje šestih mesecev. Zaradi pravne varnosti je primerno, da se opredeli učinek te uredbe za pomoči, odobrene pred začetkom njene veljavnosti –

(a)

pomoči, katerih znesek se določi na podlagi cene ali količine proizvodov, danih na trg;

(b)

pomoči za dejavnosti, povezane z izvozom, kot so pomoči, ki so neposredno vezane na izvožene količine, na vzpostavitev in delovanje distribucijskega omrežja ali na druge tekoče izdatke, povezane z izvozno dejavnostjo;

(c)

pomoči, ki so odvisne od uporabe domačih proizvodov v breme uvoženih proizvodov.

1.

„podjetja v kmetijskem sektorju“ pomeni podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov;

2.

„kmetijski proizvod“ pomeni proizvode, naštete v Prilogi I Pogodbe, razen ribiških proizvodov, kot so opredeljeni v točki 5 tega člena;

3.

„predelava kmetijskega proizvoda“ pomeni postopek na kmetijskem proizvodu, pri katerem je proizvod, ki nastane s tem postopkom, prav tako kmetijski proizvod;

4.

„podjetja v ribiškem sektorju“ pomeni podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in trženjem ribiških proizvodov;

5.

„ribiški proizvodi“ pomeni proizvode, ulovljene v morju ali kopenskih vodah, in proizvode ribogojstva, naštete v členu 1 Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 (10).

6.

„predelava in trženje ribiških proizvodov“ pomeni vse postopke, vključno s postopki za ravnanje z njimi, obdelavo, proizvodnjo in distribucijo v času med iztovarjanjem ali nabiranjem in fazo končnega proizvoda.