Pritožba, ki jo je European Citizens' Initiative One of Us vložila 26. junija 2018 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi razširjeni senat) z dne 23. aprila 2018 v zadevi T-561/14, European Citizens' Initiative One of Us in drugi/Evropska komisija

(Zadeva C-418/18 P)

(2018/C 341/06)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: European Citizens' Initiative One of Us (zastopnika: P. Diamond, Barrister, R. Kiska, Solicitor)

Druge stranke v postopku: Republika Poljska, Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Prvič, Splošno sodišče je napačno uporabilo člen 117 PEU v povezavi s členom 11(4) PEU, členom 24 PDEU in Uredbo št. 211/2011 (1), saj mora biti diskrecijska pravica Komisije v skladu s cilji evropske državljanske pobude. Splošno sodišče v sodbi ni upoštevalo zakonodajnega cilja Uredbe, ki je zato ostal neuresničen.

Drugič, Splošno sodišče je storilo napako, ker ni ugotovilo, da pravni in politični zaključki v Sporočilu Komisije COM(2014) 355 final z dne 28. maja 2014 (2) niso predloženi ločeno, kot je to določeno z Uredbo (EU) št. 211/2011.

Tretjič, Splošno sodišče Sporočila Komisije COM(2014) 355 final ni preučilo z zahtevano stopnjo pozornosti. Splošno sodišče je uporabilo omejen nadzor, in sicer se je omejilo na merilo očitne napake pri presoji.

Četrtič, Splošno sodišče vsekakor, tudi če stopnja nadzora, ki ga je uporabilo, ustreza pravilnemu pravnemu merilu (česar pritožnica ne sprejema), ni ugotovilo, da razlogi, ki jih je Komisija navedla v Sporočilu Komisije COM(2014) 355 final, izpolnjujejo merilo očitne napake pri presoji; Komisija namreč med drugim ni pravilno uporabila sodne prakse iz zadeve C-34/10, Oliver Brüstle proti Greenpeace eV., in ni upoštevala posledic sistema „trojne varovalke“, ki ne ponuja etičnih jamstev (temveč države članice v bistvu spodbuja k znižanju lastnih etičnih jamstev, da bi lahko pridobile razvojna sredstva). Komisija je nadalje storila očitno napako, ker je navedla, da je zagotovitev dostopa do splava mednarodna obveznost, ki izhaja iz akcijskega programa ICPD iz leta 1994 in razvojnih ciljev tisočletja OZN; očitno napako je storila tudi z nelogičnim predlogom, da bi financiranje organizacij, ki v državah v razvoju splav izvršujejo ali spodbujajo, koristil zdravju mater, v nasprotju s povečanjem sredstev za zdravstvene sisteme teh držav, ki se spopadajo s hudim pomanjkanjem osebja in sredstev.

Petič, Splošno sodišče je storilo napako, ker je EDP napačno opredelilo kot tako, ki se nanaša na vložitev treh specifičnih zakonodajnih predlogov, in ne kot tako, katere cilj je varstvo dostojanstva zarodka. Pristop Splošnega sodišča do vprašanj v obravnavani zadevi zato ni bil pravilen.

(1)  Uredba (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o državljanski pobudi (UL 2011, L 65, str. 1).

(2)  Sporočila Komisije v zvezi z evropsko državljansko pobudo „Uno di noi“.