21.4.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 125/40

Poročevalec:

Christian MOOS

1.1

se zavzema za resnično skupno azilno politiko ob spoštovanju evropskih vrednot. Pozdravlja oblikovanje okvira Unije za preselitev;

1.2

poziva Unijo, naj prevzame več odgovornosti za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, naj si bolj prizadeva za njihov sprejem kot doslej in naj bo v zvezi z begunskim vprašanjem bolj solidarna s tretjimi državami pa tudi z državami članicami EU, kot je Grčija;

1.3

poudarja svoj poziv k izgradnji trdnih sistemov vključevanja v državah članicah;

1.4

poziva, naj se skupna merila za preselitev ravnajo predvsem po ranljivosti obravnavanih oseb in ne samo po učinkovitem sodelovanju tretjih držav na področju azila, pri čemer morajo biti ta merila nediskriminatorna;

1.5

meni, da je zaradi sedanjih nevarnih in negotovih razmer v vpletenih tretjih državah in regijah vprašljiva uporaba konceptov prve države azila in varne tretje države. Po mnenju EESO je izjava EU in Turčije v sedanjih razmerah izjemno pomembna. Tako v interesu EU kot tudi Turčije je, da se pri njenem izvajanju spremlja stanje človekovih pravic;

1.6

poziva, naj se program za preselitev loči od partnerskih sporazumov, namen katerih je sodelovanje s tretjimi državami pri preprečevanju begunskih tokov, saj se v tem skriva nevarnost nespoštovanja mednarodnega prava in kršitve temeljnih pravic. Poudarja, da ukrepi v okviru partnerstev s tretjimi državami ali razvojna pomoč na splošno ne smejo biti pogojeni s sporazumi o ponovnem sprejemu niti z drugimi podobnimi sporazumi o sodelovanju s tretjimi državami;

1.7

se zavzema za ključno vlogo za UNHCR pri določanju državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva, ki bodo preseljeni, in izraža pomisleke glede posebnih pravic tretjih držav pri izbiri;

1.8

pozdravlja izpostavitev ranljivosti žensk ter otrok in mladih, vendar je kritičen glede kategorije oseb, „ranljivih s socialno-ekonomskega vidika“. Ker so v predlogu Komisije pomešane različne zakonite poti za vstop, obstaja splošna nevarnost, da bo to škodilo kakovosti in količini preselitev;

1.9

ob upoštevanju Ženevske konvencije iz leta 1951 izraža pomisleke glede splošne izključitve oseb, ki so v petih letih pred preselitvijo neregularno bivale na ozemlju držav članic ali nanj neregularno vstopile ali ki so poskušale vstopiti na ozemlje držav članic, ter oseb, ki so jih države članice pet let pred preselitvijo zavrnile, čeprav te osebe sicer izpolnjujejo merila za sprejem;

1.10

poudarja, da preselitev ne sme okrniti pravice do azila. Na splošno je treba poskrbeti, da bo zagotovljeno spoštovanje temeljnih pravic iz Ženevske konvencije iz leta 1951, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP);

1.11

se zavzema za ambiciozne cilje pri določanju letnega števila oseb, ki jih je treba preseliti, in priporoča, da se število, ki ga mora določiti Odbor na visoki ravni, opredeli kot najmanjše število;

1.12

pričakuje, da bo vključen v Odbor na visoki ravni za preselitev, ki ga je treba še ustanoviti;

1.13

priporoča stalno udeležbo UNHCR v Odboru na visoki ravni za preselitev. Na splošno v predlogu Komisije ni pojasnjeno, kako in s katerimi postopki naj bi UNHCR ali države članice identificirali osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, niti kakšno vlogo bo v tem postopku imela Agencija EU za azil;

1.14

se zavzema za preučitev dopolnilnih alternativnih programov sprejema in financiranja po zgledu kanadskega programa za zasebno sponzorstvo (Private Sponsorship Program) (1). Okvir EU za preselitev lahko ima na splošno koristi od institucionalizacije tristranskega pristopa, ki vključuje države članice, UNHCR in zasebne/civilnodružbene akterje. To pa ne sme škodovati kakovosti in količini preselitev. Države članice poziva, naj zagotovijo, da bo civilna družba ustrezno obveščena o načrtih za preselitev in bo prejela podporo, ki ji bo olajšala udeležbo v tem procesu;

1.15

priporoča močnejšo institucionalno prisotnost EU in njenih držav članic v izrazito obremenjenih izvornih in tranzitnih državah, ki jih je treba razbremeniti na terenu s krepitvijo zmogljivosti za sprejem in zaščito.

2.1.1

EESO podpira preselitev oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, v EU. Opozarja na svoj poziv v mnenju o evropski agendi o migracijah (2), da je treba hkrati s preselitvami v državah članicah vzpostaviti trdne sisteme vključevanja ter omogočiti dostop do trga dela, priznavanje kvalifikacij ter poklicno in jezikovno izobraževanje.

2.1.2

Odbor podpira ukrepe za zgodnjo, učinkovito in uspešno vključitev preseljenih oseb, ki so bili opredeljeni v Akcijskem načrtu za vključevanje državljanov tretjih držav (3) z dne 7. junija 2016. Toda ti ukrepi so v navzkrižju s statusom subsidiarne zaščite, saj morajo države članice ponovno preveriti status zaščite, ki ga ima oseba, pri čemer se lahko zgodi, da tej osebi ne priznajo statusa begunca. Zaradi tega osebi, ki potrebuje mednarodno zaščito, grozi izgon oziroma vrnitev v tretjo ali izvorno državo.

2.2.1

EESO podpira v členih 7 in 8 določeno prožnost pri določanju skupnih meril za izbor regij ali tretjih držav, iz katerih bo potekala preselitev. Ta merila pa ne smejo biti preveč izključujoča in ne smejo biti odvisna od kakovosti dejanskega sodelovanja tretje države ali regije na področju migracij in azila, temveč od ranljivosti oseb. Odbor zavrača vsako diskriminacijo na podlagi begunske poti, izvorne države, rase ali veroizpovedi (člen 3 Ženevske konvencije iz leta 1951).

2.2.2

EESO je glede vzpostavitve pogojev za uporabo konceptov prve države azila in varne tretje države pri vračanju prosilcev za azil že v mnenju o vzpostavitvi skupnega evropskega seznama varnih izvornih držav (4) navedel, da je za vključujoč seznam še prezgodaj in da bo na koncu treba dogovor o seznamu varnih izvornih držav doseči na podlagi skupnih meril kot v Direktivi 2013/32/EU, pri ocenjevanju držav pa bo treba uporabiti posebne, praktične in natančne kazalnike, še posebej iz virov UNHCR, Evropskega azilnega podpornega urada, Sveta Evrope, Evropskega sodišča za človekove pravice in drugih organizacij za človekove pravice. EESO opominja, da ta koncepta ne smeta v nobenem primeru veljati za države, v katerih prihaja do kršitev človekovih pravic in načel pravne države. Poleg tega lahko tretja država velja za varno le, če je zagotovljeno, da spoštuje načelo nevračanja ter v celoti priznava in izvaja Ženevsko konvencijo iz leta 1951, Newyorški protokol o statusu beguncev z dne 31. januarja 1967 in druge ustrezne pogodbe.

2.2.3

Po mnenju EESO pa poskuša Unija s temi partnerstvi begunsko problematiko in svojo odgovornost za osebe, ki prosijo za zaščito, prenesti na tretje države in te z materialnimi spodbudami prepričati, da osebe, ki prosijo za zaščito, zadržijo na njenih zunanjih mejah. Ob upoštevanju tega je treba preveriti tudi zvišanje stopnje ponovnega sprejema državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva, ki neregularno bivajo na ozemlju držav članic, do katerega je prišlo z novimi sporazumi. V prizadevanju za znižanje števila beguncev tiči nevarnost, da tretje države ne bodo spoštovale prepovedi vračanja iz Listine o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije iz leta 1951 in EKČP ter bodo osebe, ki iščejo zaščito, na svojih mejah ustavile, zavrnile ali izgnale. EESO zato poziva, da se dosledno uporabljajo načela mednarodnega prava in ustvarijo učinkoviti nadzorni mehanizmi.

2.3.1

EESO poziva, da se program za preselitev loči od partnerskih sporazumov, zato je treba črtati del stavka v točki (a) člena 4 („in kakršno koli nadaljnje gibanje teh oseb na ozemlje držav članic“). Po mnenju Odbora merila v točki (c) in (d) člena 4 (z izjemo (iii)) spodkopavajo pravico do azila in zaščito pred vračanjem v skladu s členoma 18 in 19 Listine o temeljnih pravicah, zato je treba tudi ti točki črtati.

2.3.2

EESO se strinja z UNHCR in poziva, da je treba v zvezi z ukrepi ponovnega sprejema poskrbeti za to, da tretja država ali regija v celoti priznava in izvaja Ženevsko konvencijo iz leta 1951, da se zagotovi dostop do postopka, v katerem se prošnje za zaščito preverjajo v skladu z Ženevsko konvencijo.

2.3.3

EESO je zaskrbljen, ker bi lahko mehanizem za vračanje iz izjave EU in Turčije žariščne točke spremenil v centre za pridržanje. To bi kršilo pravico do svobode in zaščito pred samovoljnim pridržanjem (člen 5 EKČP, člen 6 Listine). Odbor je zato globoko zaskrbljen zaradi pridržanj in vračanj na podlagi izjave EU in Turčije ter meni, da je treba sedanji mehanizem za vračanje nujno pregledati, da se zagotovi ustrezna zaščita pri tem in v novih partnerskih sporazumih.

2.3.4

EESO se načeloma strinja z okrepitvijo diplomatskih odnosov ter finančnimi in tehničnimi ukrepi v okviru partnerstev s tretjimi državami, kot je izgradnja zmogljivosti na terenu za sprejem in zaščito oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, kar pomaga obvladovati begunsko problematiko v tretjih državah in regijah. Ti ukrepi morajo biti v skladu z Ženevsko konvencijo iz leta 1951, EKČP in Listino. Ukrepi v okviru preselitev oziroma razvojna pomoč na splošno ne smejo biti pogojeni s sporazumi o ponovnem sprejemu ali drugimi podobnimi sporazumi o sodelovanju s tretjimi državami, saj so ti v nasprotju s humanitarnim namenom teh ukrepov.

2.4.1

EESO pozdravlja posebno izpostavitev ranljivosti žensk in deklet ter otrok in mladih, vključno z mladoletniki brez spremstva, in vključitev oseb z družinskimi vezmi kot razširitev klasične kategorije oseb, upravičenih do preselitve. Odbor zlasti odobrava skrb za enotnost družine teh oseb, pri čemer se upošteva tudi primer sorojencev kot družinskih članov. To pa se sme uporabiti le, če tega ni mogoče uresničiti z veljavnimi ukrepi za združitev družine, kot so določeni v direktivi o združitvi družine iz leta 2003. EESO poudarja spoštovanje načel enakosti in nediskriminacije, ki bi morali veljati tudi ne glede na točke (a), (b), (c) in (d).

2.4.2

Vendar je kritičen glede razširitve kategorij na osebe, „ranljive s socialno-ekonomskega vidika“, če gre pri tem za osebe, ki imajo bodisi nizek dohodek, nizek poklicni status, nizko izobrazbo ipd. Ta kategorija ne potrebuje zaščite v smislu Ženevske konvencije iz leta 1951 in bi lahko vodila v diskriminacijo oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Je pa treba nujno ustvariti druge zakonite poti vstopa in ukrepe, ki jih bo usmerjala potreba po zaščiti oseb, ranljivih s socialno-ekonomskega vidika.

2.4.3

EESO na splošno priporoča, da se prevzamejo že dolgo veljavna merila UNHCR za dodelitev statusa in se tako okrepi osrednja vloga tega urada pri določanju oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

2.5.1

EESO zavrača splošno izključitev oseb v skladu s točkama (d) in (f) člena 6(1), ker je v nasprotju s temeljno pravico do azila. Obe točki je treba črtati, da se zaščitita integriteta in verodostojnost institucije azila.

2.5.2

Poleg tega je treba zagotoviti, da se bo točka (c) člena 6(1) izvajala v skladu z načelom sorazmernosti. Zaradi različnih pravnih okvirov in razlaganj v državah se je treba pri opisovanju razlogov za upravičenost in izključitvenih razlogov izogibati nejasnim pojmom in stavkom, kot na primer v točki (a)(ii) člena 6(1) „so storile hudo kaznivo dejanje“, ali pa jih je treba zapisati konkretneje.

2.5.3

Pri neobveznem izključitvenem razlogu (člen 6(2)), ki določa, da lahko države članice zavrnejo preselitev državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, za katere na prvi pogled velja eden od izključitvenih razlogov iz točk (a) ali (b) člena 6(1), morajo obstajati jasni in dokazljivi indici, sicer je treba ta razlog črtati. Če obstaja le sum, država članica krši načelo nediskriminacije.

2.6.1

EESO pozdravlja možnost fleksibilnega odzivanja na premike migracijskih tokov in spreminjanje mednarodnih razmer. Vendar pa se strinja z UNHCR in drugimi organizacijami civilne družbe (5), da je treba drugače kot v členu 7 število oseb, ki bodo preseljene, nujno opredeliti kot najmanjše število ter pri tem kot osnovo za predvidene potrebe po preselitvi uporabiti letno poročilo UNCHR (6). EESO meni, da bi bilo primerno, da Evropa prevzame vsaj 25 % svetovnih potreb po preselitvi, ki jih opredeljuje UNHCR.

2.6.2

EESO ima pomisleke glede udeležbe držav članic pri izvajanju letnega načrta Unije za preselitev. Te dvome utemeljuje dosedanje izvajanje sklepov Sveta z dne 20. julija 2015, pa tudi postopek za ugotavljanje kršitev, ki ga je začela Komisija zaradi neizvajanja skupnega evropskega azilnega sistema (7), in poročili Komisije o napredku pri izvajanju izjave EU in Turčije (8).

2.6.3

V členu 8 je treba jasneje razlikovati med okvirom za preselitev UNHCR ter ukrepi Unije, držav članic ali drugih akterjev za preselitev in drugimi zakonitimi potmi vstopa. EESO na splošno odobrava tristranski pristop, institucionaliziran v okviru EU za preselitev, v skladu s katerim preselitve izvajajo UNHCR, Unija in države članice ter zasebni in civilnodružbeni akterji.

2.7.1

Medtem ko mora postopek preselitve v skladu s členoma 10 in 11 temeljiti na soglasju državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, pa državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so odklonile preselitev v določeno državo članico, na primer iz družinskih, družbenih ali kulturnih razlogov, ne smejo biti izključene iz preselitve v drugo državo članico.

2.8.1

EESO pripisuje UNHCR ključno vlogo pri določanju državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva. UNHCR lahko podpre Agencija Evropske unije za azil, katere namen in naloge mora Komisija še konkretno pojasniti, ali ustrezni mednarodni organi. EESO izraža pomisleke glede posebnih pravic – kot so predvidene v izjavi EU in Turčije – ki tretji državi omogočajo, da namesto UNHCR izbere osebe, ki bodo zapustile državo, kar ne zagotavlja spoštovanja temeljnih pravic iz Ženevske konvencije iz leta 1951, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

2.8.2

V skladu s predlogom bi morala biti preselitev preferenčna pot do mednarodne zaščite na ozemlju držav članic in se ne bi smela podvajati z azilnim postopkom. Tovrstne omejitve lahko posežejo v pravico osebe, ki potrebuje zaščito, do azila. Treba je zagotoviti možnost, da se za azil na ozemlju držav članic zaprosi tudi na drug način, sicer bi to lahko bilo v nasprotju s pravico in dolžnostjo osebe, ki išče zaščito, da zaprosi za azil v državi prvega sprejema v EU.

2.8.3

EESO opozarja, da vključevanje preseljenih oseb v državi članici ni združljivo s statusom subsidiarne zaščite v okviru hitrega postopka (člen 11). V državi članici, v katero bo oseba preseljena, je treba namreč znova preveriti njeno upravičenost do statusa begunca, ki se ji ga lahko pod določenimi pogoji zavrne. Zato je treba opustiti priznavanje statusa subsidiarne zaščite, saj se hitri postopek uporablja v nujnih primerih, na primer kadar je nujno potrebna zdravniška oskrba. V obeh postopkih je treba preučiti pogoje za priznanje statusa begunca (9).

2.9.1

EESO priporoča, naj se Komisija pri določanju letnega načrta Unije za preselitev ne omeji zgolj na posvetovanja z Odborom na visoki ravni ter naj bo njegovo izvajanje obvezno. Odboru bi morala skupaj predsedovati Komisija in Parlament v tesnem sodelovanju s civilno družbo. Tudi EESO, ki je glas civilne družbe, bi moral biti v Odboru na visoki ravni zastopan kot član ali vsaj kot stalni udeleženec s statusom opazovalca ali svetovalca.

2.9.2

EESO poziva, da se med stalne člane Odbora na visoki ravni vključijo tudi Agencija Evropske unije za azil, UNHCR in Mednarodna organizacija za migracije.

3.1.1

EESO znova poziva države članice in mednarodno skupnost k prevzemanju večje odgovornosti za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, k večji solidarnosti s tretjimi državami in regijami, v katere ali znotraj katerih so te osebe pregnane, ter k večjim prizadevanjem za preselitev in prostovoljni sprejem iz humanitarnih razlogov.

3.1.2

Odbor poziva Unijo in države članice, naj izpolnijo svoje dosedanje obveznosti v zvezi s premestitvijo in preselitvijo v okviru sklepov Sveta, sprejetih julija in septembra 2015, pri tem močneje upoštevajo omejene zmogljivosti za sprejem države članice, kot je Grčija, in okrepijo prizadevanja za vzpostavitev solidarnega okvira EU za preselitev in skupnega evropskega azilnega sistema. Glede na to, da po podatkih UNHCR po vsem svetu mednarodno zaščito išče 65,3 milijona ljudi, EESO priporoča, da se pokaže večja angažiranost in se letno preseli mnogo več kot 20 000 oseb, ki potrebujejo pomoč.

3.1.3

EESO priporoča državam članicam, naj nemudoma povečajo svojo institucionalno prisotnost v izvornih in tranzitnih državah, ter veleposlaništva in konzulate ali migracijske centre, ki jih je še treba vzpostaviti, usposobijo za hitro priznavanje ranljivosti posameznih oseb na podlagi dosjejev UNHCR in omogočijo preselitev v države članice. S tem bi dodatno prispevali k vzpostavitvi infrastrukture, ki je potrebna za načrte Unije za preselitev.

3.2.1

EESO priporoča, da se institucionalizira tesno partnerstvo z UNHCR zaradi njegove mednarodno priznane strokovnosti. Poleg tega bi lahko sklenili podobna partnerstva z Mednarodno organizacijo za migracije in drugimi registriranimi civilnodružbenimi organizacijami, kot je Komisija cerkva za migrante v Evropi (CCME) ali Evropski svet za begunce in izgnance (ECRE). Odbor spodbuja države članice, naj državljane in organizacije civilne družbe že v zgodnji fazi vključijo na lokalni ravni, da pridobijo podporo lokalne skupnosti in s tem izboljšajo obete uspešnega vključevanja preseljenih beguncev.

3.2.2

Upoštevati je treba tudi alternativne programe za sprejem in financiranje, ki jih na primer izvajajo posamezniki, nevladne organizacije, civilnodružbene organizacije, vključno z družbenimi organizacijami ali drugimi zainteresiranimi skupinami, da se vzpostavijo zakonite poti za vstop v Unijo. To lahko smiselno dopolni evropski načrt za preselitev, vendar pa ga nikakor ne sme nadomestiti. EESO želi v zvezi s tem pozitivno izpostaviti kanadski progam zasebnega sponzorstva (Private Sponsorship Program). Civilna družba, socialni partnerji ter lokalne oblasti imajo pomembno vlogo pri integraciji po preselitvi posamezne osebe, zato bi jih bilo treba čim prej vključiti v načrtovanje in odločanje v okviru za preselitev.

3.2.3

Zasebne programe sprejema bi morale države članice redno ocenjevati, da bi zagotovili spoštovanje temeljnih pravic iz Ženevske konvencije iz leta 1951, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter da se z njimi ne zasledujejo drugi interesi. Osebe, ki se preselijo v okviru zasebnih programov sprejema, morajo izpolnjevati pogoje za status begunca. V državi članici prejmejo enak pravni status kot begunci, ki so prispeli v okviru državnih programov.