5.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 356/43

—

poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri opredelitvi in izvajanju te pobude ter jih poziva, naj se zlasti v okviru svojih pristojnosti na področju prostorskega in urbanističnega načrtovanja vključijo v vse ustrezne sektorske politike ter sodelujejo pri načrtovanju in vzpostavljanju zelene infrastrukture; poudarja, da je ključ do uspeha zelene infrastrukture v učinkovitem upravljanju na več ravneh ter v sodelovanju vseh akterjev in zainteresiranih strani;

—

poziva Komisijo, naj čim prej pripravi konkretna izvedbena navodila za vključevanje zelene infrastrukture v različne politike Unije, in poziva k pripravi dodatnih kontrolnih seznamov glede zelene infrastrukture v mestih. Zeleno infrastrukturo bi bilo treba vključiti v referenčni okvir za trajnostna evropska mesta ter v prihodnjo mrežo za razvoj mest;

—

poudarja, da je treba nujno določiti podrobna pravila o vključevanju zelene infrastrukture in njenega prioritetnega značaja v sporazume o partnerstvu in operativne programe evropskega financiranja, ki se trenutno pripravljajo za kohezijski in strukturne sklade za obdobje 2014–2020;

—

poziva Komisijo, naj zahteve za preprečevanje neto izgube biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev prenese v zakonodajo EU. Komisijo tudi poziva, naj nadaljuje in razširi sistem pogojevanja evropskih finančnih pomoči s skladnostjo z okoljskimi predpisi ter nadzor nad združljivostjo ukrepov, ki jih financira EU, z varstvom biotske raznovrstnosti. Poleg tega se zavzema, da se določen odstotek vseh evropskih sredstev za sivo infrastrukturo nameni skladu za biotsko raznovrstnost;

—

pozdravlja napoved, da si bo Komisija skupaj z EIB prizadevala za oblikovanje namenskega finančnega mehanizma EU do leta 2014 za tiste, ki želijo razviti projekte zelene infrastrukture. OR upa, da bodo lokalne in regionalne oblasti vključene v njegovo pripravo;

—

pozdravlja projekt TEN-G, ki bi moral biti priznan kot projekt vseevropskega interesa, podobno kot to velja za prometna omrežja, energetska omrežja ali omrežja IKT, in Komisijo poziva, naj preuči možnost sprejetja evropske zakonodaje na tem področju.

Poročevalka

Annabelle JAEGER (FR/PES), članica sveta regije Provansa-Alpe-Azurna obala

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala

COM(2013) 249 final

1.

z navdušenjem pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala, v katerem je predvidena strategija EU na tem področju. Meni, da so predstavljeni predlogi ključnega pomena za uresničitev evropskih ciljev za leto 2020 na področju učinkovite rabe virov, socialne in regionalne kohezije, trajnostne in pametne rasti, privlačnosti, izboljševanja biotske raznovrstnosti in kakovosti krajine, zaščite pred naravnimi nesrečami, spodbujanja trajnostnega modela mest, ohranjanja in ustvarjanja lokalnih delovnih mest v malih in srednje velikih podjetjih, izboljšanja javnega zdravja ter boja proti neenakosti; predlogi podpirajo cilje strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 ter so v skladu z direktivama o pticah in habitatih ter povezanostjo območij Natura 2000 ter te instrumente nadgrajujejo (1);

2.

pričakuje, da bo prihodnja uporaba zelene infrastrukture v EU prispevala k uresničitvi cilja 2 strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, katerega namen je obnoviti vsaj 15 % degradiranih ekosistemov do leta 2020, ter k zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti in obnovi ekosistemov na celotnem evropskem ozemlju in ne samo na območjih Natura 2000;

3.

meni, da različne strategije in programi, ki so bili doslej sprejeti na mednarodni, evropski in nacionalni ravni, še niso prinesli rezultatov, na podlagi katerih bi lahko ustrezno obravnavali izzive glede biotske raznovrstnosti. Poleg tega po mnenju Odbora obstaja splošno soglasje, da je treba glede na izgubo biotske raznovrstnosti zaradi uničenja in razdrobljenosti naravnih habitatov ter številnih primerov onesnaženja ponovno pregledati naše družbene vzorce proizvodnje in potrošnje, ki sta njena glavna povzročitelja. Brez tega bodo obnovljene zaveze iz Konvencije o biološki raznovrstnosti in Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 ostale le mrtva črka na papirju;

4.

zato opozarja na bistveno vlogo Komisije pri spodbujanju medsektorske strategije, temelječe na zeleni infrastrukturi, ki je edinstvena priložnost za spodbuditev vseh evropskih akterjev – držav, lokalnih in regionalnih vlad, podjetij, raziskovalcev, združenj in državljanov, naj si skupaj prizadevajo za zagotovitev ravnovesja med gospodarstvom, družbo in biosfero;

5.

z zanimanjem pozdravlja predlagano opredelitev, ki vključuje tako vprašanje povezanosti vrst in habitatov kot tudi vprašanje kakovosti ekosistemov na vseh ravneh, vključno z mesti, izjemno bogato biotsko raznovrstnost na zavarovanih območjih kot tudi bolj običajno stopnjo biotske raznovrstnosti ter tako naravne rešitve kot tudi rešitve, ki temeljijo na naravi, a jih izvaja človek, vendar meni, da bi bilo treba to opredelitev praktično pojasniti v prihodnjih navodilih za izvajanje ter vanjo vključiti tudi koncepta prepustnosti in gostoljubnosti do živih organizmov. V zvezi s tem je treba poudarek namenjati ustvarjanju in uporabi ekoloških in funkcionalnih povezav na vseh ravneh;

6.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je bila priznana resnična vrednost številnih gospodarskih, okoljskih in socialnih koristi ter koristi zaščite pred tveganji, ki izhajajo iz dobro delujočih ekosistemov, in poudarja, da je treba ta pozitiven vidik proizvodnje blaga ali storitev v korist ljudi vedno uporabiti v podkrepitev etične razsežnosti ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti;

7.

opozarja, da koncept zelene infrastrukture po svoji naravi presega upravne in teritorialne meje ter da so njen razvoj, vzdrževanje ali ogrožanje odvisni predvsem od politik držav članic ter regionalnih in lokalnih oblasti na področju prostorskega načrtovanja in ohranjanja naravnih virov;

8.

pozdravlja in podpira ta celostni pristop, ki zeleno infrastrukturo trdno umešča v kontekst blaženja posledic podnebnih sprememb in prilagajanja nanje. Poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri opredelitvi in izvajanju te strategije;

9.

meni, da so ohranjanje, razvoj in vzdrževanje zelene infrastrukture srednje- in dolgoročno bistveno cenejši kot siva infrastruktura ob upoštevanju njenih celotnih stroškov, vključno z zunanjimi stroški, ki jih nosi družba. Rešitve, ki izhajajo iz narave ali na njej temeljijo in so v sinergiji z biotsko raznovrstnostjo (okoljsko inženirstvo), zahtevajo manj energetske intenzivnosti, vzdrževanja in oskrbovanja kot običajne rešitve in so zato bolj učinkovite in trajnostne;

10.

opozarja, da morata biti preprečevanje degradacije ekosistemov in obnova funkcionalnosti degradiranih ekosistemov najpomembnejši prednostni nalogi, saj so ukrepi za obvladovanje posledic ekoloških neravnovesij, ki jih povzročijo človekove dejavnosti, vedno dražji in dolgotrajnejši, njihovi rezultati pa so negotovi;

11.

meni, da je lahko v okviru nekaterih analiz stroškov in koristi ekonomsko vrednotenje ekosistemskih storitev koristno pri odločanju med nasprotujočimi si cilji, vendar predstavlja določene metodološke težave in je zato v številnih kontekstih celo neustrezno, poleg tega pa je povezano z očitnimi etičnimi pomisleki. Opozoriti je treba, da obstaja tudi drug način ocenjevanja stroškov zmanjševanja biotske raznovrstnosti, in sicer izračun stroška vzdrževanja ekološkega potenciala za obnavljanje biotske raznovrstnosti, tako da se izračunajo stroški naložb, potrebnih za ohranjanje ali izboljšanje stanja biotske raznovrstnosti, da se zagotovi neprekinjenost okoljskih storitev. Odbor regij se zavzema za to metodo;

12.

poziva vse lokalne in regionalne oblasti, naj se zlasti v okviru svojih pristojnosti na področju prostorskega in urbanističnega načrtovanja vključijo v vse ustrezne sektorske politike ter sodelujejo pri načrtovanju in vzpostavljanju zelene infrastrukture;

13.

zato poziva EU in države članice, da njihova prizadevanja podprejo s človeškimi, tehničnimi in finančnimi viri, ki bodo kos tem izzivom (2).

14.

meni, da bi moralo biti ukrepanje proti izgubi funkcije tal, povečanju intenzivnosti rabe zemljišč, ter degradaciji tal najpomembnejša prednostna naloga na področju prostorskega in urbanističnega načrtovanja. Glede na širjenje mestnih območij si je treba prizadevati za uveljavitev pristopa „brez neto izgub“ v naravnih okoljih, gozdovih in na kmetijskih površinah. Nekatere lokalne in regionalne oblasti so že začele v svoje urbanistične in prostorske načrte v različnih oblikah vključevati koncept zelene infrastrukture in načelo „brez neto izgube“;

15.

poleg tega znova izraža svojo podporo nadaljevanju posvetovanj držav članic, potrebnih za sprejetje skupnega evropskega pravnega okvira za zaščito in obnovo funkcionalnosti tal, ki je nepogrešljiv za obvladovanje tega ključnega izziva (3);

16.

opozarja na prispevek gozdarstva k zeleni infrastrukturi, ki je lahko bodisi aktiven (v obliki obnove kontinuitete gozdov ali sprejetja ekoloških praks upravljanja gozdov) bodisi pasiven (v obliki ohranjanja gozdnih robov). Zlasti na območjih, kjer je lastništvo gozdov zelo razdrobljeno in v zasebnih rokah, je treba za vzpostavitev zelene infrastrukture oblikovati dobro delujoča združenja lastnikov ter regionalnim in lokalnim oblastem zagotoviti orodja za mobilizacijo teh zasebnih akterjev: zemljiške ukrepe, usposabljanje, tehnično podporo in vzajemno pomoč, vključno s finančno podporo;

17.

je seznanjen z odločitvami, ki jih sprejela EU v okviru skupne kmetijske politike za obdobje 2014–2020, in se sprašuje, ali bo mogoče zeleno infrastrukturo na teh področjih učinkovito vzpostaviti do leta 2020. Odbor regij zato poudarja pomen ukrepanja pristojnih organov, ki morajo zagotoviti, da bo njihovo uporabo sredstev za ohranjanje in obnavljanje biotske raznovrstnosti prek ekologizacije neposrednih plačil na ekološko pomembnih območjih ter uporabo sredstev EKSRP vključno s skladno lokalizacijo kmetijsko-okoljskih ukrepov ter dodelitvijo proračunskih sredstev zanje, vodila tudi zelena infrastruktura. Hkrati morajo zagotoviti sredstva za obnovo biotske raznovrstnosti v kmetijskih okoljih, zlasti z zagotavljanjem podpore za ekološko kmetovanje in kmetijsko gozdarstvo;

18.

za spodbujanje trajnostnega kmetijstva in gozdarstva v okviru zelene infrastrukture meni, da je razvoj gradbenih materialov na biološki osnovi ključnega pomena za solidarnost med podeželskimi in mestnimi območji, saj uporaba tradicionalnih materialov pri gradnji v mestih in sivi infrastrukturi predstavlja velik pritisk na podeželsko in tudi morsko okolje. Bistvenega pomena je, da se v korist lokalnih zainteresiranih strani spodbuja uporaba lesa in drugih materialov, ki nastanejo kot stranski proizvodi v kmetijstvu ali ki dopolnjujejo običajne kulture (slama, konoplja, lan, volna itd.). Odbor zato meni, da je treba spodbujati lokalno dinamiko, zlasti prek podpore za strukturiranje sektorjev in naložbe v industrijsko predelavo pa tudi za strukturiranje trga s pomočjo zglednih praks javnega naročanja ali s spodbujanjem skupnosti, ki te prakse izvajajo. Poleg tega je treba razviti raziskovalne programe o tehničnih lastnostih teh materialov ter ustreznih pogojih za njihovo proizvodnjo z vidika ohranjanja ekosistemov. Prav tako je treba uporabnike z ustreznim označevanjem obveščati o poreklu in načinu proizvodnje teh materialov.

19.

poudarja, da je ključ do uspeha zelene infrastrukture v sodelovanju med vsemi ravnmi upravljanja in učinkovitem izvajanju načel upravljanja na več ravneh, pa tudi v tem, da vsi akterji in vse zainteresirane strani, vključno s širšo javnostjo na lokalni ravni, sodelujejo pri njenem razvoju in vzpostavljanju;

20.

se zavzema za pristope za spodbujanje vključenosti, ki bodo vse akterje, ki neposredno sodelujejo pri prostorskem načrtovanju in uporabi zemljišč, in še zlasti lokalne skupnosti, spodbudili k sprejetju potrebnih in dopolnilnih pobud po načelu „od spodaj navzgor“ (4).

21.

ugotavlja, da obstaja močno družbeno povpraševanje po naravi v mestu, ki izhaja tako iz potrebe po naravi v različnih oblikah (površine za rekreacijo in zabavo, površine, namenjene za vrtnarjenje in kmetijstvo, pokrajinski in dekorativni elementi, območja divje narave itd.) kot tudi s tem povezane želje po dobrem počutju, poleg tega pa je povezano tudi z izzivi na področju javnega zdravja ter boja proti socialni in ekonomski neenakosti; odgovori na te potrebe zadevajo predvsem mlajše generacije, pa tudi starejše državljane in prikrajšane skupine;

22.

z zanimanjem spremlja in spodbuja pobude državljanov v zvezi z zeleno infrastrukturo, zlasti v mestnih in primestnih območjih (participativni popisi biotske raznovrstnosti, sodelovanje pri opredelitvi novih urbanih območij, povezanih z biotsko raznovrstnostjo, sanacija zanemarjenih ali zapuščenih območij, skupni vrtovi, itd.). Povezovanje vseh teh območij s potmi, primernimi za nemotorizirani promet, je bistvenega pomena za izboljšanje kakovosti življenja v mestih.

23.

poudarja, da zelena infrastruktura podpira raziskave in inovacije, ki prinašajo razvojne možnosti za načrtovalce, na primer v zvezi z zelenimi stenami in strehami ali ekološko obnovo. Kljub temu pa opozarja, da so dejanske koristi zelene infrastrukture, npr. na področju prilagajanja na podnebne spremembe, odvisne od kakovosti njenega izvajanja. Spodbujati je treba le funkcionalne rešitve, prilagojene podnebju in biotski raznovrstnosti;

24.

podpira predlog Komisije za zmanjšanje tveganj, povezanih z inovacijami, prek finančnih instrumentov (kot so prakse delitve tveganja), in jo poziva, naj podpre projekte, ki se financirajo z javnimi in zasebnimi sredstvi;

25.

z zanimanjem opaža pojav novih poklicev, povezanih z zeleno infrastrukturo, npr. okoljsko inženirstvo za ekološko obnovo, vzdrževanje in sanacijo degradiranih ekosistemov, ter poudarja, da je treba upoštevati tudi posredna in inducirana delovna mesta (pridelava rastlin, kmetijski sektor itd.). Regionalne in lokalne oblasti, ki so odgovorne za gospodarski razvoj, morajo spremljati in podpirati to dinamiko ustvarjanja delovnih mest;

26.

meni, da zelena infrastruktura temelji na med seboj povezanih ekosistemih in kultiviranih območjih, pri čemer sta obe vrsti sistemov zaradi biogeografskih razmer in njune zgodovine izjemno raznoliki. Zato zelena infrastruktura spodbuja razvoj gospodarskih sektorjev in lokalnih delovnih mest, ki jih ni mogoče preseliti. OR v zvezi s tem opozarja, da trenutno poteka pregled zakonodaje Evropske unije na področju javnega naročanja in da je odbor Evropskega parlamenta za notranji trg 11. januarja 2013 pojasnil, da bi morala biti ekonomsko najugodnejša ponudba merilo, ki bi ga morali javni organi naročniki upoštevati pri dodeljevanju javnih naročil. OR podpira stališče Parlamenta, da bi lahko ta merila poleg cene ali stroškov vključevala zlasti vprašanja kakovosti ter okoljska in socialna vprašanja, kot so predvsem socialne in okoljske značilnosti in inovativnost, po potrebi pa tudi stroškovna učinkovitost javnega naročanja na kratke razdalje.

27.

poziva Komisijo, naj čim prej pripravi praktična, natančna in konkretna izvedbena navodila za vključevanje zelene infrastrukture v različne politike Unije, in predlaga, da se lokalne in regionalne oblasti, ki že sodelujejo pri promociji zelene infrastrukture, vključijo v pripravo teh navodil, da bi skupaj s Komisijo sooblikovale lokalne različice navodil, ki bi bile natančnejše z vidika biotopov ter lokalnih spoznanj in strokovnega znanja. V zvezi s tem priznava, da so prva navodila že na voljo v dokumentu Guide to multi-benefit cohesion policy investments in nature and green infrastructure (Priročnik za čim večje koristi od naložb v naravo in zeleno infrastrukturo v okviru kohezijske politike) (5);

28.

poziva k pripravi dodatnih kontrolnih seznamov glede zelene infrastrukture v mestih, ki bi prav tako pomagali spodbuditi projekte v okviru novih ukrepov strukturnih skladov, v katerih je 5 % sredstev predvidenih za naložbe v trajnostni razvoj mest;

29.

želi, da se zelena infrastruktura vključi v referenčni okvir za trajnostna evropska mesta (6) ter v prihodnjo „mrežo za razvoj mest“, predvideno v okviru kohezijske politike za obdobje 2014–2020;

30.

poziva, naj se pri prihodnji reviziji Direktive 2001/42/ES o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje vključi sklicevanje na zeleno infrastrukturo kot dodatno merilo za določanje verjetne pomembnosti vplivov;

31.

poudarja, da mora biti siva infrastruktura, če se na podlagi predhodne študije o alternativnih rešitvah, ki temeljijo na zeleni infrastrukturi, oceni, da je ta nujno potrebna, zasnovana tako, da se v čim večji možni meri preprečijo njeni negativni vplivi, njeni preostali vplivi pa čim bolj zmanjšajo in nato uvedejo potrjeni izravnalni ukrepi za nadomestitev škode, povzročene okolju in tlom (7). Odbor regij poziva Komisijo, naj vse te zahteve prenese v zakonodajo EU, pri tem pa upošteva delo, ki ga je Evropska komisija opravila na področju ukrepa 7b iz strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 o preprečevanju neto izgube biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev.

32.

pozdravlja predlog, da se leta 2017 pregleda napredek, dosežen na področju zelene infrastrukture, in potrjuje, da so regionalne in lokalne oblasti pripravljene prispevati k temu procesu s svojimi lokalnimi opazovalnimi skupinami za biotsko raznovrstnost, gospodarsko dejavnost, zdravje, socialne neenakosti itd., da bi ustrezne podatke posredovale na evropsko raven;

33.

se sprašuje, kako učinkovita bo zelena infrastruktura, in poudarja, da je treba podpreti razvoj uporabniku prijaznega in razumljivega orodja, s katerim bo mogoče hitro ovrednotiti funkcionalno zdravstveno stanje ekosistemov, ne le za ocenjevanje učinkovitosti zelene infrastrukture, temveč tudi za njeno primerjavo s sivo infrastrukturo;

34.

meni, da bi bilo treba omogočiti izvedbo celovite ocene interakcij sive infrastrukture z naravo, in podpira delo Komisije na področju kartiranja in ocenjevanja ekosistemov in njihovih storitev v Evropi (Mapping and Assessment of Ecosystems and their Services – MAES); poleg tega poudarja, da je treba podpreti razvoj metodologij ter meritvenih in računskih orodij, s katerimi bi lahko na pregleden način opredelili interakcije gospodarskih dejavnosti in proizvodov z naravo in ekosistemskimi storitvami, pri čemer bi se oprli na analizo celotnega življenjskega cikla.

35.

priporoča, da EU v partnerstvu z drugimi ravnmi upravljanja izvede ambiciozno komunikacijsko kampanjo, ki bi bila uporabna predvsem za lokalne in regionalne oblasti (8) pa tudi druge lokalne akterje (društva, podjetja itd.). Kampanja bi se lahko osredotočila na prednosti zelene infrastrukture na treh področjih – okoljskem, gospodarskem in socialnem – ter na trenutne najboljše prakse v državah članicah;

36.

meni, da je treba okrepiti uveljavljanje najboljših praks. Komisija mora v sodelovanju z drugimi institucionalnimi akterji, združenji ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki tovrstne informacije že zbirajo, še naprej opredeljevati, razširjati in uveljavljati pozitivne izkušnje v okviru platform za izmenjavo mnenj pa tudi srečanj in rednih usposabljanj, ki so jih regionalne in lokalne oblasti pripravljene organizirati z njeno podporo, saj imajo ključno vlogo pri ozaveščanju o zeleni infrastrukturi;

37.

spodbuja Evropsko komisijo, naj v obstoječe ali prihodnje evropske programe okoljskega označevanja vključi elemente zelene infrastrukture, ki se nanašajo bodisi na prostore (naravne parke na podeželskih, primestnih ali mestnih območjih itd.) ali proizvode (materiale, gradbeništvo itd.).

38.

priznava, da je lahko navzkrižno financiranje koristno za spodbuditev sektorskih politik k obravnavanju biotske raznovrstnosti, vendar opozarja, da je zbiranje teh sredstev težavno iz več razlogov, ki segajo od različnih poimenovanj, ki se uporabljajo v različnih finančnih instrumentih, do zapletenega finančnega inženiringa; Odbor zato poziva k pripravi natančnih navodil za uporabo;

39.

poudarja, da je treba nujno določiti podrobna pravila o vključevanju zelene infrastrukture in njenega prioritetnega značaja v sporazume o partnerstvu in operativne programe evropskega financiranja, ki se trenutno pripravljajo za kohezijski in strukturne sklade za obdobje 2014–2020, da bi lahko pristojni organi prevzeli polno odgovornost za financiranje na tem področju. Odbor spodbuja pristojne regionalne ali lokalne oblasti, naj izkoristijo možnosti za financiranje rešitev zelene infrastrukture, ki so prilagojene posamezni lokaciji in predlagane v operativnih programih, ter vlagajo v potrebno medsektorsko gradnjo zmogljivosti, sofinanciranje in mreženje, da se zagotovi uspešna izvedba;

40.

se strinja, da je potreben poseben instrument za financiranje projektov zelene infrastrukture, in močno pozdravlja, da si bo Komisija, kakor je objavljeno v tem sporočilu, skupaj z EIB prizadevala za oblikovanje namenskega finančnega mehanizma EU do leta 2014 za tiste, ki želijo razviti projekte zelene infrastrukture. OR upa, da bodo lokalne in regionalne oblasti vključene v njegovo pripravo;

41.

predlaga, da se poleg tega finančnega instrumenta določen odstotek vseh evropskih sredstev za sivo infrastrukturo nameni skladu za biotsko raznovrstnost, ki bi se uporabil za vzpostavitev zelene infrastrukture v državah članicah, ki so prejemnice sredstev za te projekte sive infrastrukture, v skladu z načelom dokapitalizacije;

42.

poziva Komisijo, države članice in lokalne oblasti, naj na vseh ravneh financiranja sprejmejo nadaljnje učinkovite ukrepe za odpravo subvencij in davčnih ukrepov, ki škodijo biotski raznovrstnosti;

43.

poziva Komisijo, naj nadaljuje in razširi sistem pogojevanja evropskih finančnih pomoči s skladnostjo z okoljskimi predpisi (9) ter nadzor nad združljivostjo ukrepov, ki jih financira EU, z varstvom biotske raznovrstnosti (10), tako da bi za vsak projekt, ki naj bi prejel podporo EU, ocenili njegov vpliv na biotsko raznovrstnost in da bi temu primerno prilagodili stopnjo podpore;

44.

poziva Komisijo, naj pri vmesnem pregledu strukturnih skladov v obdobju 2014–2020 in instrumenta za povezovanje Evrope opredeli in izpostavi prihodnje ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti na področju zelene infrastrukture.

45.

z navdušenjem pozdravlja projekt TEN-G in poziva, naj se v vseh predhodnih študijah upoštevajo regionalni in lokalni vidiki vseevropske zelene infrastrukture, da bi tako zagotovili skladnost, učinkovite rezultate glede obnove funkcionalnosti ekosistemov ter s tem ohranjanja biotske raznovrstnosti in njene odpornosti na podnebne spremembe ter čim večjo podporo državljanov in zainteresiranih strani za to pobudo;

46.

želi, da bi bila pobuda TEN-G priznana kot projekt vseevropskega interesa, podobno kot to velja za prometna omrežja, energetska omrežja ali omrežja informacijske in komunikacijske tehnologije, in Komisijo poziva, naj preuči možnost sprejetja evropske zakonodaje na tem področju.

47.

spodbuja regionalne in lokalne oblasti, naj sodelujejo pri okoljskih vprašanjih skupnega interesa, da se zagotovi skladnost zelene infrastrukture, in poziva Evropsko komisijo, naj to čezmejno sodelovanje umesti v globalni okvir na ravni Unije;

48.

poziva, naj se projekt evropske zelene infrastrukture razširi izven evropskih meja, tako da se podprejo instrumenti EU na področju sosedske politike za naložbe v zeleno infrastrukturo na podeželju in mestnih območjih. K temu lahko prispevajo obstoječe pobude, kot so Smaragdno omrežje, program Človek in biosfera ter Vseevropsko ekološko omrežje.

49.

meni, da so predlogi Evropske komisije za vključitev zelene infrastrukture v druge politike EU in podpora, ki jo namerava nameniti drugim ravnem upravljanja za razvoj lastnih politik na tem področju, v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.