25.8.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 248/138

1.1

EESO nenehno podpira zakonodajne predloge Komisije, ki naj bi zmanjšali pogostnost pojavljanja nevarnosti večjih nesreč in njihov morebitni učinek. Ker je področje uporabe teh direktiv močno odvisno od druge zakonodaje EU, zlasti v zvezi z razvrščanjem in označevanjem nevarnih snovi, se EESO strinja, da je zdaj zaradi sprememb, ki izhajajo iz nedavnega sprejetja globalno usklajenega sistema za razvrščanje in označevanje (GHS), ki je nastal na predlog Organizacije združenih narodov, potrebna nova direktiva. Sprejetje bo poleg redkih pričakovanih prednosti razen olajšanja svetovne trgovine prineslo že znane težave, ki jih obravnava eno od preteklih mnenj (1).

1.2

EESO se prav tako v celoti strinja z izraženim mnenjem Komisije in večine zainteresiranih strani, da druge večje spremembe niso potrebne – pravzaprav bi bilo treba te čim bolj omejiti, da bi se še naprej držali osrednjih ciljev te uveljavljene in učinkovite zakonodaje s precejšnjo podporo.

1.3

EESO zato meni, da bi si bilo treba prizadevati za kritično presojo o tem, ali spremembe pri razvrščanju vplivajo na verjetnost pojava večje nesreče, po potrebi tudi v vsakem primeru posebej. Če ne in/ali če bi se s tem močno povečalo število obravnavanih manjših organizacij ter malih in srednje velikih podjetij z manjšim tveganjem, je treba paziti, da učinek predloga ne bi zvodenel. To še zlasti velja za sektor detergentov, kjer nova razvrstitev ne ustreza dejanskim izkušnjam z gospodinjskimi izdelki za vsakodnevno rabo. V teh primerih bi bilo treba skrbno upoštevati tudi količinski prag, zlasti kadar je majhna verjetnost požara ali eksplozije ali kjer je blago za prodajo na drobno na voljo v manjši embalaži.

1.4

Kadar so surovine, vmesni proizvodi in končni izdelki vključeni v revizijo različnih zakonodajnih aktov ob različnem času, je treba biti še posebno pozoren na prehodna obdobja, ki se prekrivajo, da bodo imeli upravljavci in države članice čim manj stroškov in da bo zmede čim manj.

1.5

Ker med pristojnimi organi prevladuje mnenje, da so najpomembnejše organizacije že zajete s trenutno zakonodajo, bi si bilo treba prizadevati za učinkovitejši in uspešnejši nadzor in poznejše poročanje o teh in po potrebi sosednjih območjih. Kolikor je mogoče, pri tem ne bi smeli zgolj od držav članic zahtevati več informacij, ki jih morajo predložiti Komisiji. EESO opaža, da sistem v taki obliki komaj zadošča svojemu namenu, in odobrava prizadevanja Komisije, da bi se o spremembah dogovorila z državami članicami, saj je odvisna od njihovih jasnih in pravočasnih prispevkov. Predlagane spremembe seznama zajetih izdelkov in organizacij bi morale biti pred sprejetjem še naprej pod drobnogledom drugih institucij in svetovalnih teles EU.

1.6

EESO odločno podpira zagotavljanje ustreznih, celovitih in pravočasnih informacij splošni javnosti. Tiskane izdaje bodo potrebne še naprej, vse bolj pa se bo razširila tudi uporaba drugih elektronskih sredstev, tudi socialnih omrežij, še zlasti na lokalni ravni. Vse organizacije civilne družbe v bližini organizacij „Seveso“ (ali drugega proizvodnega ali skladiščnega obrata) imajo svojo vlogo tako pri poskusih preprečevanja kot pri odzivanju na nesreče vseh vrst, vključno z večjimi nesrečami, kot jih opredeljuje direktiva Seveso.

1.7

Novi predlogi o „okoljski pravičnosti“ so smotrni samo, če je mogoče pokazati na „okoljsko nepravičnost“ ob nevarnosti večjih nesreč. Ker so nesreče po tej direktivi, zlasti pri organizacijah nižje stopnje, prijavljene precej redko, bo to težko. Vse predložene informacije bi morale biti na voljo vsem akterjem organizirane civilne družbe. EESO zato meni, da bi to zahtevo moral nadomestiti sodobnejši in širše sprejet pristop k upravljanju varnostnih informacij, ki bo ustrezno podprt z dokazi in zahtevano analizo vpliva.

1.8

EESO opaža, da EU zaostaja za Združenimi državami Amerike pri prepoznavanju in nagrajevanju dobre prakse, zlasti kar zadeva varnost postopkov in posameznikov, in izraža prepričanje, da bi to prineslo boljše rezultate od nekaterih tu predlaganih ukrepov.

1.9

EESO zato ta predlog podpira, vendar predlaga ponovno obravnavo več točk, s čimer bi zagotovili, da bosta v celoti izpolnjena dolgoročna cilja te zakonodaje, in sicer zmanjšana pogostnost in vpliv nevarnosti večjih nesreč.

2.1

Potreba po razvrščanju, označevanju in pakiranju (CLP) „snovi“ – vsaj na začetku dokončnega seznama elementov in njihovih spojin – ki so bile opredeljene kot „nevarne“ in v različni meri vplivajo na zdravje ljudi, varnost in okolje, je bila priznana že pred več kot 40 leti v Direktivi 67/568/EGS o nevarnih snoveh. Le nekaj več kot 20 let pozneje je bil seznam razširjen na „pripravke“ – na širši in morda neskončen seznam namerno proizvedenih mešanic dveh ali več snovi v različnih, vendar določenih razmerjih – v Direktivi 88/379/EGS o nevarnih pripravkih.

2.2

Navedeni direktivi in številne direktive, ki ju spreminjajo, ter njune prilagoditve tehničnemu napredku so jedro usklajenega sistema zaščite delavcev, potrošnikov, proizvajalcev, trgovcev, distributerjev in okolja. Zagotavljajo tudi enoten trg za vključene izdelke v EU, tudi surovine, vmesne proizvode in tokove odpadkov ter končne izdelke, ki se dajejo v promet. Poleg tega se direktivi navezujeta tako rekoč na vso drugo zakonodajo EU s področja varovanja zdravja ljudi, varnosti in okolja, in zagotavljata podatke v ta namen. Vsakršne spremembe tega osnovnega sistema bodo zato za vse udeležene verjetno zapletene in drage.

2.3

V zadnjih letih sta bili sprejeti dve tovrstni spremembi. Leta 2006 je Svet sprejel Uredbo (ES) št. 1907/2006 o „registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij“ (REACH), skupaj s spremljevalno Direktivo 2006/121/ES za dodatno spremembo Direktive 67/548/EGS in uskladitev teh dveh pomembnih zakonodajnih aktov. Leta 2008 sta Svet in Evropski parlament sprejela Uredbo (ES) št. 1272/2008 za uvedbo novega globalno usklajenega sistema za razvrščanje in označevanje kemikalij (GHS), ki je plod večletnega dela Organizacije združenih narodov. To bi v mnogih primerih pomenilo spremembo poimenovanj, piktogramov in standardnih stavkov za različne nevarnosti ter za uvrščene „snovi“ in „zmesi“. Dejanska tveganja posameznega izdelka ali postopka za delavce, distributerje, potrošnike in širšo javnost pa bi seveda ostala nespremenjena.

2.4

Takrat se je sicer vedelo, da bodo koristi zamenjave uveljavljenega in delujočega sistema z drugim verjetno majhne, kljub zmanjšanim stroškom v mednarodni trgovini pa se bodo povečali regulativni stroški in stroški za skladnost v EU. Uvedba novega razvrščanja in parametrov bi prav tako prinesla precejšnje težave, višje stroške zaradi sprememb izdelkov ali palete izdelkov, ki so na voljo potrošnikom, utegnila pa bi tudi povzročiti precejšnjo zmedo med prehodnim obdobjem in po njem v zvezi z vsakim prizadetim zakonodajnim aktom.

2.5

Te očitne težave zdaj delno obravnava predlog Komisije COM(2010) 781 konč., znan tudi pod imenom Seveso III, o direktivi, ki bi nadomestila obstoječo zakonodajo o obvladovanju „nevarnosti večjih nesreč“, v katere so vključene „nevarne snovi“, kot so opredeljene v tej zakonodaji.

2.6

Ta zakonodaja je bila uvedena leta 1982 z Direktivo 82/501/EGS, in sicer po večji nesreči v Sevesu leta 1976 (ki je privedla do obsežne izpostavljenosti dioksinu). Spremenjena je bila po nesrečah v Bhopalu (večji izpust metil izocianata) in Baslu (vrsta požarov in izpustov strupenih snovi). Leta 1996 jo je nadomestila Direktiva Sveta 96/82/ES. Po večjih nesrečah v Toulousu (z amonijevim nitratom), Baia Maru (izpust cianida) in Enschedeju (eksplozija v tovarni pirotehničnih izdelkov) je bila spremenjena z Direktivo 2003/105/ES, ki določa vrsto točno določenih obveznosti glede postopkov in poročanja za proizvajalce in države članice.

2.7

Na splošno velja, da je ta zakonodaja zelo pozitivno vplivala na varnost in nadzor nad proizvodnimi obrati, kjer se uporabljajo, proizvajajo ali skladiščijo nevarne snovi. Zdaj zajema približno 10 000 proizvodnih obratov, od tega jih je 4 500 trenutno „višje stopnje“, torej se zanje zahtevata strožja poročanje in nadzor kakor za 5 500 obratov „nižje stopnje“. Izvajajo se redni inšpekcijski pregledi. Vzpostavljeni so sistemi poročanja na ravni držav in EU. Tak sistem z dobro podporo cenijo vsi udeleženi. Nesreče se še vedno dogajajo – vendar je upati, da redkeje in z manjšimi posledicami za zdravje ljudi in okolje, kot bi se sicer.

2.8

Po spletnih statistikah Komisije je bilo v 30 letih od sprejetja direktive prijavljenih 745 tovrstnih nesreč. Dodatnih 42 prijavljenih nesreč še ni bilo dodanih v javno dostopno zbirko podatkov eMARS (2). Čeprav statistika ni popolna in ni lahko dostopna, naj bi šlo v 80 % primerov za obrate višje stopnje, v preostalih pa nižje. Od tega so jih 35 prostovoljno prijavile države OECD, ki niso članice EU. Število prijavljenih nesreč na leto je bilo največje v obdobju 1996–2003, od takrat pa se je močno znižalo. Vendar pa ni jasno, ali se je varnost obratov zares izboljšala ali gre zgolj za precejšnje zamude pri analiziranju nesreč in poročanju držav članic o njih ali pa poznejše zamude pri prevajanju.

2.9

Vojaški objekti ter nevarnosti ionizirajočega sevanja, izkoriščanja rudnin in ogljikovodikov na morju, prevozov in odlagališč, skupaj s snovmi iz dela 3 Priloge 1 k tej direktivi, so iz tega nadzora izključeni.

2.10

Žal je področje uporabe te zakonodaje za vse nevarne snovi močno odvisno od zgoraj navedene zakonodaje o razvrščanju, označevanju in pakiranju. Ali je posamezen obrat podrejen nadzoru po direktivi Seveso, je odvisno od razvrstitve in količine uporabljanih, proizvedenih ali skladiščenih snovi. Z nadzorom naj bi se preprečile ali zmanjšale le posledice „večjih nesreč“, ki po opredelitvi vključujejo: eno ali več smrtnih žrtev, poškodbo in hospitalizacijo 6 ali več oseb, premoženjsko škodo v obratu ali zunaj njega, večjo evakuacijo osebja ali sosedov obrata ali dolgoročne posledice za zunanje okolje. Resnično „večje nesreče“, opisane v točki 2.6, ki so privedle do sprememb zakonodaje, so bile seveda precej večjih razsežnosti in zato niso značilne za nesreče, o kakršnih se poroča običajno.

2.11

Zaradi uvedbe zakonodaje GHS so zdaj potrebne spremembe, zlasti v prilogah k direktivi, kjer so poimenovane posamezne vrste nevarnosti in razvrščene „snovi“ in njihove „zmesi“, ki jih je glede na njihovo revidirano razvrstitev nevarnosti treba vključiti na seznam ali izključiti.

2.12

Ker gre za spremembe opredelitev in ne dejanskih tveganj in ker Komisija ne namerava bistveno spremeniti ali razširiti področja uporabe zdajšnje zakonodaje, so pričakovane dejanske koristi za varnost postopkov ter delavcev ali potrošnikov ter okolje majhne. Zato je treba nujno omejiti stroške in druge posledice za upravljavce in države članice ter poskrbeti, da ostanemo osredotočeni na nevarnost večjih nesreč.

3.1

Predlog Komisije o novi direktivi temelji na členu 191 PDEU. Direktiva je naslovljena na države članice in bo začela veljati 20 dni po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Direktiva 96/82/ES bo razveljavljena s 1. junijem 2015. Opravljena so bila posvetovanja z zainteresiranimi stranmi. Sprejet je bil splošen dogovor, da večje spremembe niso potrebne, razen uskladitve Priloge 1 k Uredbi (ES) št. 1272/2008.

3.2

Komisija pa želi pojasniti in posodobiti nekatere postopke in opredelitve ter uvesti nove ukrepe, zlasti pri pogostnosti inšpekcijskih pregledov, vsebini politike upravljavca za preprečevanje večjih nesreč, zahtevah za sistem upravljanja varnosti, obveščanju javnosti, pravicah dostopa do okoljske pravičnosti, poročanju držav članic Komisiji in postopku spremembe prilog prek delegiranih aktov.

3.3

Komisija priznava, da se največje težave pojavljajo pri usklajevanju obstoječih kategorij „zelo strupenih“ in „strupenih“ snovi z novimi kategorijami „akutna strupenost kategorije 1, 2 in 3“, ki so zdaj razčlenjene glede na način izpostavljenosti (pri zaužitju, v stiku s kožo, pri vdihavanju). Uvedene bodo nove, posebne kategorije nevarnosti oksidativnih, eksplozivnih in vnetljivih snovi, med njimi „vnetljivi aerosoli“. Posebej je omenjenih več drugih izdelkov široke rabe, ki se včasih uporabljajo tudi kot predhodne sestavine za eksplozive, med njimi amonijev nitrat in težko kurilno olje.

3.4

Predlog spremljajo delovni dokument in presoja vpliva, dve presoji vpliva, ki ju je pripravil COWI A/S (Danska, mednarodna svetovalna skupina) o različnih možnostih za predlog v celoti ter za prilagoditev Priloge 1, ter poročilo tehnične delovne skupine Skupnega raziskovalnega središča o merilih za razvrščanje pri določanju obratov po direktivi Seveso. Na zahtevo so bile na voljo dodatne informacije o predlogih za reformo zbirke podatkov eMARS.

3.5

Čeprav bo Komisija pridobila dodatna pooblastila in odgovornost, naj to ne bi vplivalo na proračun Skupnosti. Presoja vpliva stroškov in koristi za države članice ali upravljavce ne opredeli v celoti, temveč zgolj omeni, da naj bi bili ti precej nižji kot ob uvedbi zakonodaje. Omeni tudi, da so stroški na splošno zanemarljivi v primerjavi s stroški pri dejanski nesreči. Kot primer navaja požar v terminalu Buncefield v Združenem kraljestvu leta 2006. Stroški ali dejanska učinkovitost nekaterih novih predlogov za obveščanje javnosti in poročanje Komisiji niso bili ocenjeni. Ločena dokumenta, posvečena uporabi in predvidenim posledicam sedanje zakonodaje, nista vključena v presojo vpliva.

4.1

EESO je v svojih mnenjih ugodno ocenil navedene direktive in odločno podprl niz predlogov za zmanjšanje pogostnosti in vpliva večjih nesreč v okviru direktiv Seveso I, II in zdaj III. Zato podpira novi predlog, izbrano pravno osnovo zanj in izbiro instrumenta. Vendar pa se pojavljajo skrbi glede sorazmernosti in verjetnega učinka predloga, saj nekatere določbe jasno presegajo tisto, kar je nujno potrebno za doseganje želenih ciljev.

4.2

EESO je prav tako odločno podprl cilj „globalno usklajenega sistema“ (GHS) za „razvrščanje, označevanje in pakiranje kemikalij“, kot ga je Organizacija združenih narodov določila v podporo svetovni trgovini in pomoč manj razvitim gospodarstvom pri zaščiti varnosti ter zdravja delavcev in potrošnikov.

4.3

EESO pa je v mnenju, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije C 204, str. 47, z dne 9. avgusta 2008, izrazil tudi nekaj opozoril. Mnoga od njih bi veljala za vsak, še tako dobronameren postopek nadnacionalnega ali pa globalnega usklajevanja, v katerem se dobro delujoč sistem zamenja z drugim za neko višjo korist, tj. olajšanje svetovne trgovine. Povečajo se lahko birokracija in stroški. Uveljavljeni postopki in opredelitve so lahko oslabljeni. Glavni cilji lahko zvodenijo. Potrebne utegnejo biti drage spremembe proizvodnih in tržnih praks, ki delavcem ali potrošnikom ne bodo prinesle koristi. Tako med neizogibnimi prehodnimi obdobji za vsak zakonodajni akt in tudi po njih utegne nastati precejšnja zmeda. Morebitne izmerjene koristi bodo majhne ali jih ne bo, dodatne stroške pa je težko upravičiti.

4.4

Številne od naštetih točk so bile upoštevane pri pripravi tega predloga, zlasti ob tako rekoč enotnem mnenju, da niso potrebni večji popravki usmeritve, področja delovanja in splošnega izvajanja obstoječe zakonodaje, razen sprememb Priloge 1 v skladu z novimi opredelitvami CLP o „nevarnih snoveh“, na katerih temelji ta zakonodaja.

4.5

Žal pa ostaja vrsta težav. Na nekatere smo opozorili med posvetovanjem, vendar jih to besedilo ne zajema. Drugi splošni pomisleki so bili v celoti zanemarjeni.

4.6

EESO obžaluje predvsem to, da se je zaradi sprejetja enojezičnega globalnega usklajenega sistema na svetovni ravni izgubil pomen uveljavljenih izrazov, kot je „snov“, ki lahko zdaj vključuje tako „pripravke“ kot „zmesi“, in da ta dva izraza zdaj pomenita isto, čeprav po splošni direktivi o pripravkih ni bilo tako; obžaluje tudi, da se še zdaj ni potrdilo, da so vsi trije izrazi – v angleščini in nekaterih drugih jezikih EU –„kemikalija“, „kemična snov“ in „snov“ v zakonodaji EU sopomenke, kljub drugačni rabi in pomenu. Morda bo potrebno tudi pojasnilo, da „nekemičnih snovi“ ni. Omembe „m-dejavnikov“ ali „R- in S-stavkov“ so prav tako smiselne le v enem jeziku in lahko pomenijo težave pri prevodu v druge jezike.

4.7

Tako je bila zamujena priložnost za sestavo slovarčka ključnih izrazov v vseh jezikih EU, kot je bilo že predlagano, kar je potrebno, kadar se zakonodaja razširi na nova področja z isto skupino proizvodov – na primer za omejevanje njihove uporabe kot predhodne sestavine za eksplozive v teroristične namene – ter pri prekrivanju in navezovanju horizontalne in vertikalne zakonodaje, med drugim uredbe REACH, direktiv o industrijskih emisijah, kakovosti vode in o odpadni električni in elektronski opremi s posamičnimi zakonodajnimi akti o topilih, detergentih, kozmetičnih pripravkih, aerosolih, gnojilih in pesticidih.

4.8

Podobno velja za predlagani postopek spreminjanja prilog, katerih namen je v bistvu ta, da Komisija z „delegiranimi akti“ sama poveča ali zmanjša število proizvodov, in torej tudi obratov, na katere se zakonodaja nanaša. Za to bodo potrebne jasno napisane smernice, sprejemljive za vse prizadete strani. Te je treba šele oblikovati. V celoti je treba določiti znanstvene podlage za te odločitve in strogo slediti vnaprej dogovorjenim postopkom. Ob spodbijanju s strani Evropskega parlamenta ali Sveta bi morala biti obvezna popolna revizija drugih institucij in svetovalnih teles EU. Omogočiti bi morali tudi vlaganje pripomb posameznih držav članic ali drugih prizadetih strani.

4.9

To velja tudi za področje uporabe predloga. Direktiva Seveso II se uporablja za 10 000 poimensko navedenih organizacij v EU. Za približno polovico od teh velja tudi novo sprejeta Direktiva o industrijskih emisijah, ki nadomešča direktivo IPPC in bo skupno zajela več kakor 50 000 obratov. Med tako imenovanimi obrati po direktivi Seveso so kemične tovarne, rafinerije nafte, proizvajalci potrošniških izdelkov in drugih izdelkov nižje v prodajni verigi ter nekatere predelovalnice odpadkov. Pristojni organi v državah članicah se strinjajo, da obstoječe opredelitve dovolj dobro zajamejo vse obrate, v katerih so sploh možne večje nesreče. Vsi večji obrati so nedvomno že na seznamu. Z morebitnim zvišanjem ravni pri razvrstitvah izdelkov, s katerim bi izpolnili zahteve sistema GHS, ne da bi se kakorkoli spremenila dejanska osnovna nevarnost, se bodo nanj zgolj dodali manjši obrati, ne da bi se zmanjšalo dejansko tveganje, ali pa se bo skoraj brez utemeljitev povečalo število krajev, ki so uvrščeni med bolj tvegane. Posebno skrb zbujajo surovine za detergente, kjer utegne biti zaradi sprememb opredelitve dodanih precej obratov nižje stopnje. Ker po statistiki Komisije, kot je navedeno zgoraj, 5 500 organizacij nižje stopnje na leto ne prijavi več kot 5–10 nesreč, se to ne zdi prednostno področje za nadaljnjo regulativno obravnavo. Pravzaprav ena prijavljena nesreča v kateri koli organizaciji nižje stopnje po direktivi Seveso vsakih 500–1 000 let (ali pri organizacijah višje stopnje po direktivi Seveso vsakih 100–200 let) kaže, da smo v večji nevarnosti doma ali na poti v službo – čeprav imajo tovrstne nesreče le redko večje posledice za druge ali jih zakonodajalci ali širša javnost obravnavajo kot resne nesreče. Če bi želeli zagotoviti, da bi odgovorna mala in srednje velika podjetja zakonodajo poznala in jo spoštovala ter da bi pristojni organi redno pregledovali obrate, bi se donosnost hitro zmanjšala. V obdobju varčevanja pri proračunu in delovni sili bi se zato lahko povečala verjetnost resnih nesreč drugje.

4.10

EESO zato poziva, naj se ohrani prvotna usmeritev direktiv k preprečevanju ali zmanjševanju posledic nevarnosti večjih nesreč v skladu z opredelitvijo. Odločno bi se bilo treba upreti vsaki odločitvi, ki bi ta učinek zmanjšala zgolj z uvedbo novega globalnega usklajenega sistema za CLP ali s spremembami sistemov poročanja na lokalni ravni in ravni EU. Zato je treba skrbno premisliti ne samo o novih omejitvah za razvrstitev, temveč tudi količinskih pragovih za uskladiščene proizvode. Kjer gre za blago, ki je že pakirano v manjših količinah za prodajo na drobno in kjer je verjetnost požara ali eksplozije majhna, se tveganje večje nesreče, kakor je opredeljena, močno zmanjša.

4.11

EESO opaža tudi, da ta predlog izrecno in upravičeno izključuje nesreče, kot je bila nedavna eksplozija na naftni ploščadi v Mehiškem zalivu, za kar utegne biti potrebna nova zakonodaja, in še geografsko bližji izpust „rdečega blata“ na Madžarskem, ki je bil teoretično zajet z direktivo o rudarskih odpadkih iz leta 2006. Ne glede na veljavno zakonodajo na ravni EU pa so seveda ključnega pomena ustrezno izvajanje in inšpekcijski pregledi na nacionalni ravni.

5.1

EESO opaža, da se roki za poročanje za proizvajalce in države članice po številnih navedenih direktivah razlikujejo. Pogostejše in bolj poglobljeno poročanje v ta namen, brez jasnih dokazov o pozitivnih učinkih, še dodatno obremenjuje vse vpletene. Zbiranje podatkov na enem mestu, v Bruslju ali kje drugje, pa še poglablja težave pri ohranjanju kakovosti in zaupnosti podatkov.

5.2

To velja tudi za novo zahtevo, da naj „organizacije“ predložijo podatke o svojih „sosedih“, da bi se izognili „verižnemu učinku“ v sosednjih obratih, ki so morda zajeti s to zakonodajo ali pa ne. Kako se lahko to obravnava v okviru prava konkurence EU, ni jasno. Vsekakor pa je to pomembno za razvoj načrtov za odzivanje na lokalne nesreče in v tem pogledu uživa popolno podporo EESO.

5.3

Zahteva, da upravljavci pripravljajo poročila z dokazi o „varnostni kulturi“, je posledica nesreč v ZDA, in sicer nesreče raketoplana in novejših večjih nesreč v Teksasu in Mehiškem zalivu, kjer je po poznejših poročilih šlo za pomanjkanje tovrstne kulture. Vendar so to subjektivne pripombe, ki jih je težko oceniti ali ovrednotiti. Zagotavljanje rednih in pomenljivih vnaprejšnjih ocen bi prineslo težave za pristojne organe v zdajšnji sestavi v večini držav članic. Ta predlog so zato na sestanku strokovnjakov za varnost v Ispri leta 2010 zavrnili, zato ni jasno, zakaj je bil znova vključen v zdajšnji predlog.

5.4

Na splošno bi EESO raje videl, da zahteve za poročanje ostanejo na stvarni, pomenljivi, primerljivi in izvršljivi ravni v vseh državah članicah ter da bi si prizadevali za izmenjavo najboljše prakse preko meja. EESO zlasti obžaluje, da so poglavja o novih spoznanjih v 745 spletnih poročilih, ki so trenutno na voljo v zbirki podatkov eMARS, navadno prazna in da iz preostanka okenc izhaja le malo koristnih informacij, četudi se splošni javnosti in strokovnjakom za varnost ponujajo kot ključen vir ustreznih podatkov. Nekateri podatki, denimo o razporeditvi nesreč med organizacijami višje in nižje stopnje, se očitno niso sistematično zbirali, zaradi česar je težko oceniti učinkovitost različnih sestavin zakonodaje in potrebnih ukrepov na nacionalni ravni. EESO zato odobrava namero Komisije za dogovor o novih standardih poročanja z državami članicami in upa, da bodo zagotovljena zadostna sredstva, da bo sistem ustrezal svojemu izvirnemu namenu.

5.5

EESO zanima tudi, zakaj se zahteve za poročanje za obe stopnji upravljavcev, opredeljene s količinami in razvrstitvami nevarnosti snovi, ki se proizvajajo, uporabljajo ali skladiščijo v obratu, razlikujejo, kar zadeva potrebo po politiki upravljavca za preprečevanje večjih nesreč ter poznejšem sistemu upravljanja varnosti in varnostnem poročilu. Glede na to, da je prvo (politika upravljavca za preprečevanje večjih nesreč) brez drugega (sistema upravljanja varnosti) tako rekoč brez vrednosti, EESO meni, da bi morala ta zahteva veljati za vse organizacije, uvrščene na seznam po tej direktivi. Vendar pa je treba posebne zahteve za organizacije nižje stopnje bolj prilagoditi zmanjšanemu tveganju dejanskega pojava večje nesreče.

5.6

EESO opaža, da so predlogi za obveščanje javnosti precej razširjeni, čeprav ni vedno jasno, zakaj. Eden od odstavkov izrecno omenja „šole in bolnišnice“, vendar ni jasno, ali so opredeljene za izobraževalne namene, kot ustanove, kjer je zaposlenih ali se nahaja veliko število posameznikov, za katere so nujni posebni načrti za evakuacijo in usposabljanje, ali kot ključni viri v nujnih primerih. To je treba pojasniti, da lahko pristojni sprejmejo ustrezne ukrepe.

5.7

V vseh tovrstnih primerih bi bilo treba zahtevati, da so predložene informacije primerne, razumljive in pravočasne za določen namen. Dostava po elektronski poti bo koristila nekaterim sektorjem skupnosti, drugim pa ne. Informacije v pisni obliki bodo potrebne še vrsto let. Na lokalni ravni bi bilo mogoče v okviru načrtov za odzivanje na konkretne nujne primere preizkusiti nove oblike komuniciranja, kot je uporaba seznamov prejemnikov e-pošte, socialnih omrežij in celo Twitterja.

5.8

Dodajmo še, da je Komisija dodala nov člen, ki naj bi zagotovil „okoljsko pravičnost“, pojem, ki je nastal v ZDA v 80. letih prejšnjega stoletja na podlagi gibanja za državljanske pravice 20 let pred tem, kjer so bili barva polti, revščina in pomanjkanje državljanskih pravic, in torej tudi „pravičnosti“, tesno povezani. Ista načela so bila vključena v Aarhuško konvencijo iz leta 1998. Leta 2006 je bila sprejeta uredba, ki je določila obveznosti institucij EU. Ustrezno mnenje EESO, objavljeno v Uradnem listu Evropske unije C 117, str. 52, z dne 30. aprila 2004, je predlog podprlo, vendar je izrazilo skrb zaradi ozke opredelitve „organizacije, ki spodbuja varstvo okolja“, saj „druge neprofitne organizacije, kot so sindikati, organizacije socialne ekonomije in socialno-poklicne organizacije, zveze potrošnikov itd., prav tako igrajo pomembno vlogo pri varstvu okolja na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni“. To velja še danes, saj so vsi akterji organizirane civilne družbe zares vključeni v informirano presojo o zadevah, pomembnih za to zakonodajo, in v zagotavljanje ustreznega varovanja zdravja in varnosti delavcev in okoliške splošne javnosti ob dejanski večji nesreči. Glede na spletna poročila Komisije o izvajanju uredbe iz leta 2006 so sicer redke zahteve za informacije podprle sprotne vseevropske kampanje, ne pa take o konkretnih obratih. Zato ni jasno, zakaj je bila zdaj dodana ta zahteva, ne pa na primer predlogi za izmenjavo, priznavanje in nagrajevanje najboljših načinov ravnanja. Na tem področju EU močno zaostaja za ZDA in prav tu je mogoč resničen napredek pri varnosti postopkov in oseb v skladu z izraženimi cilji tega predloga.