25.8.2011

SL

Uradni list Evropske unije

C 248/118

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 89/666/EGS, 2005/56/ES in 2009/101/ES glede povezovanja centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb

(COM(2011) 79 konč. – 2011/0038 COD)

2011/C 248/20

Poročevalec: Miklós PÁSZTOR

Evropski parlament in Svet sta 8. oziroma 16. marca 2011 sklenila, da v skladu s členom 50(2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 89/666/EGS, 2005/56/ES in 2009/101/ES glede povezovanja centralnih in trgovinskih registrov ter registrov družb

COM(2011) 79 konč. - 2011/0038 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 26. maja 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 472. plenarnem zasedanju 15. in 16. junija 2011 (seja z dne 15. junija) s 144 glasovi za, 2 glasovoma proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO pozdravlja objavo te direktive in meni, da je bistven korak k vzpostavitvi enotnega trga. Direktiva namreč omogoča uresničitev širših ciljev podjetij, delojemalcev, potrošnikov in evropskih državljanov, kakor je predvideno v strategiji Evropa 2020 in pobudi v zvezi z Aktom za mala podjetja (Small Business Act). Toda v svoji sedanji obliki, ki predvideva standardizacijo najpomembnejših identifikatorjev in dokumentov ter uvedbo obveznega sodelovanja namesto prostovoljnega, ki bi veljalo za celotno ozemlje EU, predlog izpolnjuje le nekatere izmed izraženih osnovnih zahtev.

1.2   Hkrati predlog vsebuje precej negotovosti v zvezi z izvajanjem. Komisiji prepušča reševanje številnih vprašanj v okviru prihodnje ureditve. EESO upa, da bo vključen v prihodnje stopnje sprejemanja zakonodaje in da bo Komisija še naprej partnersko sodelovala z njim pri pripravi te prihodnje ureditve.

1.3   EESO bi raje videl, da bi predlog konsolidiral tri spremenjene direktive in zares neodvisno oblikoval zahteve Unije na tem področju (1). Zaradi sprememb in delegiranih aktov, ki bodo sprejeti pozneje, bo izvajanje postalo nekoliko manj pregledno. Zato EESO ohranja svoja stališča o teh vprašanjih, kakor jih je že izrazil v zvezi z zeleno knjigo, in upa, da bodo ta stališča dobila svoje mesto v prihodnji zakonodaji.

1.4   Odbor meni, da je velika pomanjkljivost te zakonodaje, da ne načenja vprašanja prenosa sedeža, ki v skladu z zeleno knjigo postaja vse bolj odločilno na trgu, ki se združuje. EESO meni, da je dejstvo, da zakonodajalec kljub temu, da se sklicuje na načelo o preglednosti trgovanja z vrednostnimi papirji, tega načela ni poskušal uporabiti kot vzorec, neizkoriščena priložnost.

1.5   EESO potrjuje spremembe v predlogu glede direktiv 89/666/EGS in 2005/56/ES.

1.6   EESO meni, da je v zvezi s spremembo Direktive 2009/101/ES pomembno, da:

—	se podatki čim prej objavijo, tj. v najkrajšem roku, pri čemer je treba upoštevati pravne in tehnične omejitve;

—	so zahteve za osnovne informacije v okviru enotnega evropskega sistema brezplačne, kar je EESO že izrazil v svojem priporočilu;

—	se pojasni vprašanje stroškov oblikovanja in delovanja sistema, kar se doslej še ni zgodilo; Odbor v zvezi s tem obžaluje, da ni bila predlagana ocena učinka, toda vztraja, da mora Unija predvideti sredstva za kritje teh stroškov;

—	delovanje tega sistema omogoča čim bolj neposreden dostop do informacij in čim bolj zmanjša obseg objavljanja informacij na papirju.

1.7   EESO se strinja, da se za izvedbo potrebnih pravnih aktov za Unijo in države članice določi rok 1. januar 2014, vendar meni, da mora EU določiti notranji rok za uporabo ukrepov, določenih v delegiranih aktih.

2.   Povzetek predloga direktive

2.1   Cilj te direktive je izboljšati preglednost pravnega in davčnega okolja za podjetja, ki vse pogosteje koristijo priložnosti enotnega trga, in tako povečati zaupanje v enotni trg ter zagotoviti dobro izkoriščanje konkurenčnih prednosti, ki so jih z medsebojnimi odnosi razvili poslovni partnerji.

2.2   Na podlagi te direktive bi morale države članice sprejeti potrebne ukrepe, da družbenikom in tretjim osebam na celotnem območju EU zagotovijo enostaven dostop do dokumentov in podrobnosti v zvezi z gospodarskimi družbami in njihovimi medsebojnimi odnosi. Doslej takšne resnične obveznosti ali možnosti ni bilo. Vprašanje preglednosti je posebej pereče in nujno v primeru združitev ali likvidacij podjetij, ki se nahajajo na različnih straneh meje, ali lokalnih podružnic družb, za katere velja zakonodaja druge države članice.

2.3   Rešitev, ki jo predlaga Komisija, je sprememba predhodnih direktiv:

—	Direktive 89/666/EGS o razkritjih podružnic v drugi državi članici (Enajsta direktiva);

—	Direktive 2005/56/ES o čezmejnih združitvah kapitalskih družb;

—	Direktive 2009/101/ES o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb (nova direktiva o poslovnih razkritjih, ki bi nadomestila prvo direktivo).

Te direktive le delno pokrivajo vse večje potrebe po informacijah.

2.4   Spremembe nove direktive širijo, pojasnjujejo in dopolnjujejo sedanje zahteve in postopke ter omogočajo Komisiji, da pri izvajanju direktive določi druge tehnične podrobnosti in dopolnitve. Glavni cilj tega ukrepa je zagotoviti, da je vse družbe, podružnice ali skupine gospodarskih subjektov mogoče jasno in čim hitreje identificirati ter da se kakršna koli sprememba takoj zabeleži in postane dostopna. Kot najboljši način za to sta se izkazali elektronska hramba ter objava dokumentov in podrobnosti, države članice pa bi morale zagotoviti digitalizacijo podatkov in dostop do njih preko načrtovanega enotnega evropskega vmesnika.

2.5   Večina sprememb, ki jih je predlagala Evropska komisija, se nanaša na Direktivo 2009/101/ES:

—	rok za objavo podatkov se določi na 15 koledarskih dni;

—	vsaka družba bi morala imeti enotni identifikator, ki omogoča njeno nedvoumno identifikacijo v Evropskem gospodarskem prostoru;

—	postopki, ki jih določajo države članice, bi morali ustrezati dostopnosti preko enotnega evropskega elektronskega vmesnika;

—	države članice morajo zagotoviti verodostojnost dokumentov in podrobnosti;

—	stroški objave ne smejo preseči potrebnih administrativnih stroškov;

—	za izvajanje teh določb lahko Evropska komisija sprejme delegirane akte, da določi tehnične podrobnosti za upravljanje, varnost in oblikovanje enotnega identifikatorja, uporabo jezika, metode in tehnične standarde za razkritje in morebitne sankcije za neupoštevanje teh določb.

2.6   Pri direktivah iz let 1989 in 2005 se spremembe nanašajo na enotni identifikator podružnic ali kapitalskih družb, ki so bile predmet čezmejne združitve, in na zahtevo po elektronski združljivosti drugih dejavnosti registracije.

2.7   Direktiva določa 1. januar 2014 kot končni rok, da države članice svojo zakonodajo uskladijo s to direktivo; direktiva bo začela veljati dvajseti dan po objavi.

3.   Pravni okvir

3.1   Preglednost poslovnih registrov je pomemben cilj ne le sam po sebi, ampak je tudi pogoj za spodbujanje uskladitve prava gospodarskih družb. Interoperabilnost nacionalnih registrov je predvsem informacijsko in gospodarsko vprašanje, toda predlog mora biti objavljen v pravni obliki, kajti pravne zahteve je treba spoštovati. Poleg tega, da je treba najti ustrezno pravno obliko, je treba znotraj pravnega okvira tudi proučiti uskladitev.

3.1.1   V skladu s tem je morda prvo vprašanje, kako uskladiti interese držav, ki običajno izvažajo kapital, in tistimi, ki kapital običajno uvažajo. V spodnji preglednici so v grobem predstavljeni njihovi glavni pristopi. Na podlagi teh pristopov upoštevanje osnovnih interesov držav dolgoročneje bistveno zmanjšuje uspešnost temeljitega usklajevanja, četudi se morda zdi, da je to vprašanje pri razpravah manj pomembno kot tehnična vprašanja, kot je interoperabilnost poslovnih registrov.

	Države izvoznice kapitala	Države uvoznice kapitala
1. Zakonitost podjetij (pravna oseba)	teorija fikcije (univerzalnost)	teorija o realnosti (poseben pristop)
2. Možnost identifikacije pravne osebe	kraj registracije	dejanski upravni sedež
3. Sodna praksa	načelo individualnosti	načelo teritorialnosti
4. Načelo gospodarskega prava	pravna varnost	preprečitev zlorabe zakonodaje
5. Načelo zakonodaje EU (politika notranjega trga)	preprečitev omejevanja temeljnih svoboščin	preprečitev diskriminacijske obravnave

3.2   V nekaterih državah – tistih, ki se ravnajo po teoriji fikcije (tj. kjer je priznanje na nacionalni ravni načeloma samodejno, če podjetja izpolnjujejo nekatere formalne zahteve) – je ovir pri nacionalni registraciji podjetij veliko manj kot v drugih. V slednjih se veliko pozornosti namenja tudi zaščiti lokalnih skupnosti, katerih del je podjetje, saj ima podjetje, ki vloži zahtevo za registracijo, večjo odgovornost kot država. Z drugimi besedami, kadar gre za registracijo podjetja, ima zasebno pravo prednost pred javnim pravom.

3.3   V nekaterih državah spremembe statuta gospodarske družbe enostavno niso mogoče, medtem ko se v drugih državah ob prenosu upravnega sedeža družbe mora spremeniti identiteta, ki jo je mogoče priznati v okviru prava gospodarskih družb; posledično je treba spremembo vnesti tudi v register. To je povzročilo številne probleme na notranjem trgu (glej npr. zadevo Überseering), pri čemer ni izvzeta niti dvojna identiteta niti črni scenarij, da družba v nobeni od držav ne bi imela identitete (kakor se je zgodilo v primeru nemško-irske družbe).

3.4   Nekatere države vidijo svet kot celoto in celostno obravnavajo poslovne dejavnosti, ne glede na to, ali potekajo znotraj ali zunaj njihovih meja (uporabi se načelo individualnosti). V drugih državah pa sodna praksa temelji na načelu teritorialnosti: pomembna je lokacija podjetja, zato je tu bistvena razlika med nacionalnim ozemljem in tujino. Zato je torej uskladitev zares pomembna. V prvem primeru (načelo individualnosti) se interoperabilnost poslovnih registrov obravnava v glavnem v okviru zasebnega prava, pravo gospodarskih družb pa obravnava lastne interese podjetij. V drugem primeru so potrebni javni ukrepi. V prvem primeru bi bila za države izvoznice kapitala boljša rešitev npr. projekt BRITE kot pa pozitivno usklajevanje.

3.5   Kadar gre za registracijo, države izvoznice kapitala nerade spreminjajo identifikator v okviru prava gospodarskih družb, ker prevladuje stališče, da ima pravna varnost prednost pred katerim koli drugim dejavnikom. Druge države pa menijo, da je najpomembnejši vidik zaščita lokalnih skupnosti, katerih del so podjetja, in nimajo zadržkov, kadar je treba postaviti pod vprašaj pravni status podjetja. Zato je mogoče člen 11 prve direktive (člen 12 nove direktive), ki navaja podrobne razloge za določanje ničnosti družb, v različnih državah uporabljati na precej različne načine v skladu z razlago posamezne države, kako bi morala biti družba ustanovljena (glej npr. zadevi Ubbink ali Marleasing).

3.6   Države, ki načeloma ne razlikujejo med dejavnostmi doma in v tujini, na splošno bolje izkoriščajo možnosti, ki jih ponuja notranji trg, podjetja, registrirana v teh državah, pa bi lahko hitro zavzela stališče, da so ukrepi, ki veljajo v državi gostiteljici, zanje škodljivi, ker omejujejo svoboščine EU. Po drugi strani pa je v praksi držav, ki priznavajo načelo realnosti oz. teritorialnosti, včasih bolj poudarjeno vprašanje diskriminacijske obravnave tujih podjetij. Jasno je, da standardizacija poslovnih registrov koristi predvsem državam izvoznicam kapitala, za države uvoznice kapitala pa je regulacija tega področja večji izziv.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   EESO pozdravlja objavo te direktive in meni, da je bistven korak k vzpostavitvi enotnega trga. Tako namreč postajajo uresničljivi širši cilji podjetij, delojemalcev, potrošnikov in evropskih državljanov, kakor je Odbor zapisal že v zvezi z zeleno knjigo: „Pri povezovanju poslovnih registrov je treba upoštevati cilje iz dveh strateških dokumentov: strategije Evropa 2020 in Akta za mala podjetja. S povezovanjem poslovnih registrov naj bi se povečala preglednost in olajšalo sodelovanje med podjetji ter zmanjšale ovire za čezmejne poslovne dejavnosti in upravne obremenitve, zlasti za MSP. Vse to je bistvenega pomena za utrditev enotnega trga ter spodbujanje uravnoteženega in trajnostnega gospodarskega in socialnega napredka, kot je poudarila Komisija v svojem sporočilu ‚Najprej pomisli na male: Akt za mala podjetja‘ za Evropo, COM(2008) 394“ (2).

4.2   Odbor ugotavlja tudi, da predlog v svoji sedanji obliki izpolnjuje le nekatere osnovne zahteve, ki so bile izražene, saj zagotavlja standardizacijo najpomembnejših identifikatorjev in dokumentov in nadomešča prostovoljno sodelovanje z zakonito obveznostjo, ki bi veljala po vsej EU. Meni, da je pristop do ureditve upravnih stroškov in varstva podatkov sprejemljiv, vendar je treba dodelati še mnogo podrobnosti.

4.3   Toda poudariti je treba, da predlog še vedno vsebuje precej negotovosti v zvezi z izvajanjem. Na splošno podrobnosti prepušča prihodnji ureditvi. Na tej stopnji bi bilo koristno, da bi bila ta ureditev že znana. Tako bi predlog lahko na primer vseboval več informacij o posebnih standardih ali vsebini, ob upoštevanju dejstva, da je nekatera izmed teh vprašanj že obravnavala zelena knjiga in je bilo pričakovati odgovore. Zato bi moralo biti možno dati pripombe o njihovih praktičnih vidikih. Zato EESO ohranja svoja stališča o teh vprašanjih, kakor jih je že izrazil v zvezi z zeleno knjigo, in upa, da bodo ta stališča dobila svoje mesto v prihodnji zakonodaji.

4.4   Kakor je bilo omenjeno v 3. točki, EESO meni, da je Evropska unija zamudila priložnost za večji korak k tesnejši uskladitvi prava gospodarskih družb. Odbor se zaveda, da je zaradi bistvenih pravnih in institucionalnih razlik težko napredovati pri tej širši problematiki in da usklajevanje prava gospodarskih družb lahko traja celo desetletje. Toda registracija je del postopka in če se to vprašanje ne obravnava podrobno, bomo zamudili priložnost, da bi našli skupne oblike in o zadevi razpravljali. Poleg tega program BRITE jasno ponazarja dejstvo, da lahko zainteresirane strani nekatera vprašanja v zvezi s podrobnostmi zadovoljivo rešijo s pomočjo samoregulacije.

4.5   Odbor meni, da je velika pomanjkljivost te zakonodaje, da ne načenja vprašanja prenosa sedeža, ki v skladu z zeleno knjigo postaja vse bolj odločilno na trgu, ki se združuje. EESO meni, da je dejstvo, da zakonodajalec kljub temu, da se sklicuje na načelo o preglednosti trgovanja z vrednostnimi papirji, tega načela ni poskušal uporabiti kot vzorec, neizkoriščena priložnost.

4.6   V okviru tega postopka bi bilo morda koristno, če bi predlog konsolidiral tri spremenjene direktive in zares neodvisno določil zahteve EU na tem področju (3). S spremembami in delegiranimi akti, ki bodo sprejeti pozneje, bo izvajanje nekoliko manj jasno, zlasti ker obravnavani predlog ne obravnava podrobnosti o upravljanju nacionalnih poslovnih registrov in sodelovanju med njimi.

4.7   Odbor meni, da bodo novi problemi nastali pri izvajanju zastavljenih ciljev, kajti v skladu z besedilom predloga in – upajmo, da ne v skladu s prvotno zastavljenim ciljem – za organe, ki sodelujejo na področju registracije in so doslej uradno ali prostovoljno delovali na evropski ravni ali pa jih je oblikoval trg, v novem okviru za sodelovanje ne bo prostora. EESO se tudi strinja, da bi moral biti en sam zakonodajni portal EU – portal evropskega e-pravosodja – ključna točka za dostop do pravnih informacij, toda meni, da je pomembno ohraniti dovolj prostora za pobude z drugačnimi, morebiti širšimi cilji. Odbor poudarja tudi, da je „na tem področju še zlasti pomembno sodelovanje med nacionalnimi in evropskimi institucijami ter socialnimi partnerji in civilno družbo“ (4). EESO upa, da bo vključen v prihodnje stopnje sprejemanja zakonodaje in da bo Komisija še naprej partnersko sodelovala z njim pri pripravi prihodnje ureditve.

5.   Posebne ugotovitve

5.1   EESO potrjuje spremembe v predlogu glede direktiv 89/666/EGS in 2005/56/ES.

5.2   Odbor ocenjuje, da je pri spremembi Direktive 2009/101/ES pomembno, da se podatki čim prej objavijo, tj. v najkrajšem roku, pri čemer je treba upoštevati pravne in tehnične ovire. EESO meni, da bi bilo možno kratkoročno drastično skrajšati predlagani rok. Želi pa poudariti, da bi celo ta rok v nekaterih primerih utegnil biti predolg in da bo zato morda treba bistveno hitreje sporočiti spremembe, ali povedano drugače, v obliki „razkritja“ preko enotnega evropskega vmesnika takoj po lokalnem obvestilu (5), spremembe pa bi lahko bile potrjene pozneje. Sedanja informacijska tehnologija to omogoča.

5.3   Z vidika stroškov, ki nastanejo zaradi te informacijske storitve, bi moralo biti jasno opredeljeno, ali bo stroške krila stranka, ki daje obvestilo, ali naj bi plačala tudi stranka, ki zahteva informacije. Med sedanjimi sistemi v državah članicah obstajajo razlike. Po dosedanji praksi je treba storitve plačati le, če zahtevana informacija izhaja iz poslovnega registra tuje države. Odbor ponavlja svoje prejšnje priporočilo, naj bodo zahteve za osnovne informacije v okviru enotnega evropskega sistema brezplačne. (6)

5.3.1   Odbor meni, da morajo kot osnovne informacije za gospodarske družbe poslovnih partnerjev, družbenike, upnike in delojemalce veljati informacije o registriranem sedežu, lastnikih in glavnih vodilnih delavcih, gospodarskem in pravnem položaju podjetja, njegovi trdnosti ter natančni računovodski in bilančni podatki.

5.3.2   V zvezi s tem Odbor poudarja, da vprašanje stroškov oblikovanja in delovanja sistema še ni bilo pojasnjeno. Obžaluje, da ni bila predlagana ocena učinka, ki bi omogočila presojo teh stroškov. Toda vztraja, da mora Unija predvideti sredstva za njihovo kritje.

5.4   EESO pozdravlja dejstvo, da bodo podatki na voljo v elektronski obliki. Upa pa, da bo delovanje tega sistema omogočilo bolj neposreden dostop do informacij. Vsekakor priznava, da je treba najti ravnovesje med zahtevo po razkritju ter hitrem in varnem delovanju. Odbor je prepričan, da je možno doseči zadovoljiv kompromis, ki bo nazadnje izboljšal postopek objavljanja. Odbor pričakuje tudi, da bo enotni sistem čim bolj zmanjšal obseg objavljanja informacij na papirju, kar bi tudi znižalo stroške.

5.4.1   EESO opozarja na možna nasprotja med zahtevami EU po obveščanju in pravnimi normami na nacionalni ravni (npr. vprašanje verodostojnosti dokumenta). Dolgoročno se ta situacija ne bo mogla nadaljevati.

5.5   Odbor meni, da tudi za jezikovna vprašanja obstajajo neposredne tehnične rešitve, če je pred tem delo dobro pripravljeno. Moderna prevajalska orodja omogočajo enostavno objavljanje standardiziranih besedil v poljubnem jeziku, če so ta besedila na razpolago in so bila po ustreznem pregledu potrjena. O taki vrsti standardizacije bi bilo mogoče razmisliti predvsem za osnovne informacije in računovodske dokumente.

5.6   V zvezi z varstvom podatkov je EESO prepričan, da bi bilo primerno pri registru družb uporabiti določbe Direktive 95/46/ES o varstvu osebnih podatkov.

5.7   EESO se strinja, da se za izvedbo potrebnih pravnih aktov v državah članicah določi rok 1. januar 2014. Vendar meni, da mora EU določiti notranji rok za uporabo ukrepov, določenih v delegiranih aktih. Tako bo zagotovljeno delovanje strukture za hiter in enoten dostop do informacij o gospodarskih družbah na celotnem ozemlju Unije.

---

(1)  Prvo in Enajsto direktivo je dejansko mogoče združiti, saj obravnavata isto temo (razkritje podjetij), medtem ko je direktiva o čezmejnih združitvah omejena na en poseben vidik, tj. jasnost poslovnih registrov pri čezmejnih operacijah.

(2)  UL C 48, 15.2.2011, str. 120, točka 1.2.

(3)  Prvo in Enajsto direktivo je dejansko mogoče združiti, saj obravnavata isto temo (razkritje podjetij), medtem ko je direktiva o čezmejnih združitvah omejena na en poseben vidik, tj. jasnost poslovnih registrov pri čezmejnih operacijah.

(4)  Glej UL C 48, 15.2.2011, str. 120, točka 6.7.

(5)  To bi bila oblika sporočil ali informacij, objavljenih v evropski elektronski mreži in neposredno dostopni zainteresiranim strankam.

(6)  Glej UL C 48, 15.2.2011, str. 120, točka 1.5.

---