Tožba, vložena 11. avgusta 2010 – Van Parys proti Komisiji

(Zadeva T-324/10)

()

2010/C 274/41

Jezik postopka: nizozemščina

Stranki

Tožeča stranka: Léon Van Parys NV (Antwerpen, Belgija) (zastopnika: P. Vlaemminck in A. Hubert, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga tožeče stranke

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka in njen carinski zastopnik naj bi carinskim organom v Antwerpnu v obdobju od 22. junija 1998 do 8. novembra 1999 predložila ponarejena španska AGRIM-dovoljenja za uvoz banan iz Ekvadorja. Posledično naj bi se neupravičeno zahtevalo uporabo tarifnega preferenciala.

Vsa domnevno ponarejena španska dovoljenja, ki so bila povod za izterjavo, je tožeča stranka pridobila od portugalskega posrednika v funkciji davčnega zastopnika, s katerim je italijanska hčerinska družba tožeče stranke že vrsto let trgovala za odkup španskih in portugalskih dovoljenj.

Belgijska uprava za carine in trošarine je pri Evropski Komisiji podala zahtevo za opustitev izterjave in/ali oprostitev naknadne izterjave dajatev. Evropska Komisija je v zvezi z uvozom v letu 1999 sprejela zavrnilni sklep, zoper katerega je tožeča stranka vložila ničnostno tožbo.

V podporo svoji ničnostni tožbi zoper navedeni sklep se tožeča stranka sklicuje na šest tožbenih razlogov.

Najprej očita kršitev člena 239 Carinskega zakonika Skupnosti, Uredbe (EGS) št. 1442/93 in Uredbe (ES) št. 2362/98 ter priznanih trgovskih uzanc, kot jih je opisala WTO. Komisija naj bi kršila določbe, ki so dopuščale pridobitev uporabnih dovoljenj po metodi nakupa, kot se jo je posluževala tožeča stranka, s tem da je napačno odločila, da je tožeča stranka ravnala malomarno.

Drugič, sklicuje se na kršitev člena 239 carinskega zakonika Skupnosti in načela sorazmernosti. Komisija naj bi odločila, da ugotovljeno poneverjanje španskih dovoljenj presega običajno tveganje pri trgovanju in da ga je treba upoštevati kot posebno situacijo. Vendar tožeča stranka oporeka temu, da ni ravnala kot skrbni trgovec in da posledično niso izpolnjeni pogoji iz člena 239 carinskega zakonika Skupnosti.

Tretjič, Komisija naj bi kršila člen 239 carinskega zakonika Skupnosti, člen 211 Pogodbe ES, načelo varstva legitimnih interesov in splošnega načela patere legem quam ipse fecisti. Tožeči stranki naj bi naložila strožjo dolžnost skrbnosti, kot pa jo določajo predpisi in je v tem sektorju običajna, čeprav naj Komisija in španski organi ne bi izpolnili lastnih pravnih obveznosti.

Četrtič, kršen naj bi bil člen 239 carinskega zakonika Skupnosti in načelo enakega obravnavanja, s tem ko je Komisija uvoz v letu 1998 napačno drugače obravnavala kot uvoz v letu 1999.

Petič, kršen naj bi bil člen 220(2)(b) Carinskega zakonika Skupnosti. Brez nadaljnjega naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili španski carinski organi v zmoti, v smislu člena 220(2)(b).

Šestič, kršene naj bi bile obličnostne zahteve, zlasti pa pravica do obrambe tožeče stranke.