19.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 211/82

1.1

Odbor pozdravlja dejstvo, da je Komisija ponovno potrdila svojo splošno zavezanost liberalizaciji večstranske trgovine. Zaveda se, da ta preusmeritev Komisije v dvostransko dogovarjanje izhaja iz nezadostnega napredka pri večstranskih pogajanjih.

1.2

Odbor meni, da je treba na dvostranske sporazume gledati kot na instrumente, ki so združljivi z večstranskim dogovarjanjem in ga celo krepijo. Morebitne dvostransko dosežene koristi lahko spodbudijo proces večstranskega dogovarjanja. Kot navaja sporočilo Komisije, je naša blaginja odvisna od trgovine.

1.3

Odbor ob tem poudarja, da je treba pristop k novemu krogu pogajanj kvalitativno spremeniti: ni namreč dovolj zgolj poskusiti na dvostranski ravni ponavljati politike, ki niso bile uspešne na večstranski ravni.

1.4

Dvostranski pristop lahko prinese več upoštevanja regionalnih in nacionalnih razlik kot večstranski sporazumi, ki nujno temeljijo na širšem pristopu.

1.5

Odbor zato toplo pozdravlja pristop GD za trgovino, ki je Odbor zaprosil za pomoč pri vodenju pogajanj o novih trgovinskih sporazumih, predvidenih v sporočilu Komisije o globalni Evropi iz oktobra 2006.

1.6

Odbor ponovno potrjuje enega svojih ključnih ciljev, da kot enakopravni partner Evropske komisije v imenu evropske civilne družbe vzdržuje in razvija pomemben obseg sodelovanja in odzivnosti v prihodnjem delu s Komisijo in drugimi ključnimi institucijami EU.

1.7

Odbor želi izkoristiti to priložnost in podpreti namen Komisije, da zagotovi več spremljanja in preglednosti v pogajanjih, ter da razširi in poglobi svoje odnose s civilno družbo v drugih državah in regijah sveta, ki sodelujejo v pogajanjih.

1.8

Odbor meni, da lahko zaradi svoje strukture odigra aktivno vlogo na področju spremljanja. Zlasti njegove izkušnje mu omogočajo, da v drugih državah najde učinkovite potencialne partnerje.

1.9

Odbor se sicer zaveda, da Komisija v tem konkretnem primeru prosi za splošne pripombe in sodelovanje glede predlaganih pogajanj, poudarja pa, da v okviru teh pogajanj obstaja zelo obsežen nabor vprašanj in zadev; na mnoga od teh opozarja tudi v tem mnenju. Odbor zato močno priporoča, da več teh posebnih vprašanj, na primer vprašanje dostojnega dela in dostopa na trg, v bližnji prihodnosti v ločenih mnenjih dodatno in natančneje analizira.

1.10

Odbor pozdravlja predvsem ponovno uvrstitev socialnih in okoljskih vprašanj v priprave Komisije na ta pogajanja, pri čemer v zvezi s tem poudarja, da na trajnostni razvoj vplivajo ekonomski, socialni in okoljski dejavniki. Odbor hkrati opozarja, da se številna aktualna vprašanja, ki so povezana predvsem z gospodarstvom, vežejo na vprašanja, povezana s civilno družbo, zlasti tista, ki vplivajo na prosti pretok oseb.

1.11

V okviru pristopa dvostranskega dogovarjanja Odbor meni, da bi morale za osnovo služiti temeljne, univerzalne pravice, zajete v standardih Mednarodne organizacije dela (ILO). Odbor poleg tega meni, da je treba te standarde uporabiti tudi za okrepitev obojestransko sprejemljivih in življenjskih opredelitev dostojnega dela.

2.1

Trgovina je v središču mednarodnih odnosov. Medsebojni vpliv držav poteka na veliko ravneh, predvsem prek:

Od vsega naštetega trgovina omogoča najučinkovitejši, najtemeljitejši in najtrajnejši način navezovanja stikov med državami in regijami sveta, na podlagi katerih se bodo zagotovo oblikovali še drugi stiki in vezi.

2.2

Mednarodna trgovina in vlaganja so zagotovo ključni spodbujevalci evropske gospodarske rasti in zunanje razsežnosti konkurenčnosti EU. Kakor je zapisano v sporočilu Komisije o globalni Evropi, „je naša blaginja odvisna od trgovine“. Pomembno je tudi dejstvo, da ima Komisija na področju trgovine polno pristojnost, medtem ko lahko na številnih drugih področjih mednarodnih odnosov vlaga zgolj politična prizadevanja. To, da Komisija na tem področju ni dolžna polagati računov, pa še naprej vzbuja zaskrbljenost, in to vprašanje bo treba spremljati vzporedno s potekom pogajanj.

2.3

Spodbujanje trgovine, nižje tarife in odprava drugih trgovinskih ovir in ovir za naložbe je za mnoge ključnega pomena pri doseganju tega, da bi prebivalstvo široko sprejemalo pozitivnejše in ugodnejše vidike globalizacije. Glavne nove gospodarske sile, kot so Kitajska, Brazilija in Indija, ki so vse zajete v novo strategijo Komisije, sprejemajo manj omejevalne trgovinske prakse, kar je jasno znamenje, da hitrost globalizacije eksponentno narašča. Okrepitev gospodarskih vezi s povečanjem trgovinske menjave omogoča bistveno tesnejše kulturne stike in stike na ravni civilne družbe, ki so za EESO najpomembnejši. Mnogi menijo, da bodo te vezi pospešile in spodbudile tudi sprejemanje in razvoj najboljše prakse na področju okoljskega izboljšanja in spodbujanja trajnostnega razvoja, pa tudi razvoj višjih socialnih standardov in standardov zaposlovanja. Uresničitev teh ciljev še ni gotovo, zaradi česar Odbor meni, da bo treba ta proces pozorno spremljati z neposrednim vključevanjem civilne družbe.

2.4

Odbor poudarja velik pomen vloge civilne družbe pri uvajanju in sprotnem spremljanju delovanja mehanizmov za tiste vidike sporazumov, ki so povezani s trajnostnim razvojem. Zaveda se prednosti, ki jih lahko prinese dialog, zasnovan na sodelovanju, pri ustvarjanju ozračja zaupanja med partnerji, ker je to edini način reševanja teh občutljivih vprašanj.

2.5

Odbor pozdravlja vključitev pomembnega navodila v pogajalski mandat za sklepanje novih sporazumov, ki določa, da morajo ti sporazumi spodbujati spoštovanje trajnostnega razvoja (zlasti socialnih in okoljskih standardov). Na mandat je treba gledati kot na odziv na vprašanja, ki so v središču svetovne pozornosti: podnebne spremembe, razvojni cilji tisočletja, zmanjšanje revščine, dostojno delo in zdravstveni standardi (zlasti hrana).

2.6

Odbor priporoča ponovno uvedbo razprave znotraj civilne družbe o skupnih prednostnih vrednotah, na katerih temelji evropski model socialnega tržnega gospodarstva. Evropa mora v okviru dvostranskih pogajanj jasno povedati, da podpira skupne prednostne vrednote na področju socialnih zadev, varnosti živil in varstva okolja. To stališče je potrjeno v sporočilu Komisije iz oktobra 2007: „EU mora poskrbeti, da tretje države našim izvoznikom in naložbenikom zagotavljajo sorazmerne ravni odprtosti ter da naša osnovna pravila ne omejujejo naše zmožnosti, da zavarujemo svoje interese in visoke proizvodne standarde, ki so namenjeni zaščiti zdravja, varnosti, okolja in potrošnikov.“

2.7

Komisija je napovedala, da bo kmalu pripravila nove predloge za soočenje s temi ključnimi izzivi, na podlagi zavezanosti EU k odpiranju trgov in zagotavljanju poštene konkurence. Odbor zato meni, da je dokaj nujno pospešiti pogajanja o teh dvostranskih sporazumih, ki si morajo prizadevati za dosego trojnega političnega cilja: zagotoviti zaščito, pravičnost in vzajemnost ter tako omogočiti razvoj nove generacije sporazumov.

3.1

Sporočilo Komisije Globalna Evropa: konkurenca v svetu, ki ga je aprila 2007 potrdil Svet ministrov, je zelo pomemben dokument v svetovnem merilu. EU je ena največjih svetovnih trgovinskih partnerk, saj v njej poteka 26 % svetovne trgovine s storitvami in 17,5 % z blagom (EU-25 – podatki Komisije za leto 2005). Strategija Komisije sicer potrjuje zavezanost EU k večstranskemu dogovarjanju, hkrati pa spodbuja razvoj nove generacije dvostranskih in regionalnih trgovinskih sporazumov ter usmerjena prizadevanja za odpravljanje necarinskih in zakonodajnih ovir.

3.2

Jasno je, da je ta novi okvir posledica pomanjkanja dejanskega napredka pri krogu pogajanj za razvoj v Dohi. Kot takšnega ga je treba pozdraviti kot izjavo o nameri za uveljavljanje načrta za liberalizacijo. Komisija upravičeno poudarja, da to ne nadomešča večstranskih odnosov, temveč da krepi zavezanost k ohranjanju zagona. Odbor to podpira. Zaključek kroga pogajanj iz Dohe je še vedno strateška politična nujnost.

3.3

To sporočilo kljub temu pomeni veliko spremembo v usmeritvi trgovinske politike EU, prvič po letu 1999. Odbor je sporočilo že pozdravil (1), nenazadnje zato, ker sporočilo ponovno potrjuje zavezanost Komisije razvoju trgovine in pripravljenost EU, da si prizadeva za večstransko sodelovanje.

3.4

Pomembno je, da dvostranski sporazumi ne izključijo večstranskih dogovarjanj, zato bi morali biti omejeni na zagotavljanje podpore večstranskemu pristopu in je nanje treba gledati kot na instrumente, ki so združljivi z večstranskim sodelovanjem in ga v končni fazi celo krepijo. Odbor meni, da koristi, ki jih prinaša dvostransko sodelovanje, lahko spodbudijo proces večstranskega sodelovanja kot posledico poglobljenih razprav in večje usklajenosti stališč, doseženih s pristopi dvostranskega dogovarjanja.

3.5

Odbor opozarja, da je zapletenost v zvezi s tem zelo jasno opredelil profesor Patrick Messerlin (2). Človeški viri so v nekaterih majhnih državah in regionalnih skupinah držav tako omejeni, da je večstranski ali dvostranski pristop skrajna in vprašljiva izbira.

3.6

Zato je pomembno, da Komisija sprejme samo sporazume o prosti trgovini, ki jasno zagotavljajo resnično dodano vrednost. Dvostranski pristop lahko zagotovi več upoštevanja regionalnih in nacionalnih razlik kot večstranski sporazumi, ki nujno temeljijo na širšem pristopu. V zvezi s tem Odbor opozarja na jasen in poudarek Komisije na treh pomembnih „singapurskih vprašanjih“, to so konkurenčnost, naložbe in javna naročila, na katera se namerava Komisija osredotočiti v predlaganih pogajanjih o sporazumih o prosti trgovini, čeprav je EU ta vprašanja izključila iz pogajanj o razvojni agendi iz Dohe v Cancúnu.

3.7

Odbor ob tem poudarja, da je treba pristop k novemu krogu pogajanj kvalitativno spremeniti: ni namreč dovolj zgolj poskusiti na dvostranski ravni ponavljati politike, ki niso bile uspešne na večstranski ravni.

3.8

Po drugi strani mora EU upoštevati, da si bo pogajalski partner v vsakem primeru želel takšnega in tako hitrega poteka pogajanj, ki bo v skladu z njegovimi navadami. Med Evropo in Azijo so na mnogih področjih velike razlike v pristopu, ki jih je treba upoštevati. Zlasti med članicami Zveze držav jugovzhodne Azije (ASEAN) so še druge velike razlike, predvsem v stopnji razvoja. EU ne more razširiti svojih standardov brez pogajanj.

4.1

Komisija je navedla vrsto ključnih sporazumov o prosti trgovini in drugih trgovinskih sporazumov, ki jih želi spodbujati, skupaj s sklopom ključnih pogajalskih področij, vključno s tehničnimi in necarinskimi ovirami ter „singapurskimi vprašanji“, s čimer želi razviti in okrepiti svojo agendo o konkurenčnosti za trgovinsko politiko. Kljub temu morajo pogajanja potekati na čim širši osnovi, vendar se je treba za vsako ceno izogniti popolnim navzkrižjem in nezdružljivim standardom med sporazumi. Odbor se zavzema za spoštovanje jasnih smernic pri predvidenih sporazumih o prosti trgovini in drugih pogajanjih, ki bodo verjetno sledila na naslednjih področjih.

4.2

Tehnične ovire v trgovini: v mnogih državah te zdaj predstavljajo večjo oviro za trgovino in gospodarsko rast ter bolj ovirajo dostop do trga kot carinske ovire (nenazadnje tudi zato, ker je veliko posameznih držav v razvoju enostransko znižalo carine, ker želijo razviti trgovino in naložbe). V zvezi s tem so standardi, zlasti na področju zdravja ljudi, živali in rastlin, nenehno jabolko spora, predvsem ker so nekateri standardi EU med najvišjimi na svetu, kar drugi pogosto dojemajo kot prikriti protekcionizem. EU mora biti pripravljena pospešiti usposabljanje in širšo krepitev zmogljivosti, ki so že na voljo, ter tudi drugače dodatno razvijati uspeh obstoječih programov tehnične pomoči v zvezi s trgovino (Trade Related Technical Assistance – TRTA).

4.3

Carinske ovire bodo ključno vprašanje pri pogajanjih z vsakim od treh partnerjev, in sicer s Korejo, Indijo in članicami Zveze držav jugovzhodne Azije (ASEAN). Zlasti Indija ima nekatere zelo visoke carine, čemur se pridružujejo še nekatere dajatve, predvsem dodatne dajatve in posebne dodatne dajatve, kar za nekatere izdelke dosega celo 550 % skupnih carinskih dajatev. Težava pri članicah Zveze držav jugovzhodne Azije, v katerih se uporablja zelo veliko različnih carinskih stopenj in diskriminacijskih sistemov trošarin (3), je pomanjkanje usklajenosti.

4.4

Pogajanja o odstranitvi čim več necarinskih ovir bodo uvrščena visoko na dnevnem redu pogajalcev, čeprav bodo v tem primeru temeljne težave posledica preobsežne birokracije, zelo omejujočih lokalnih predpisov, pomanjkanja nadomestnih možnosti zaposlitve za odvečne uradnike in morda celo korupcije. STO ocenjuje, da na primer 93 % uvoza v Indijo naleti na nekakšne necarinske ovire, medtem ko je ta delež uvoza v Brazilijo le 22 % (4). Delež necarinskih ovir je visok tudi v članicah Zveze držav jugovzhodne Azije, vendar se tudi tu močno razlikuje (prizadenejo na primer 31 % uvoza v Indonezijo, v primerjavi z le 2 % uvoza v Singapur). Pri uvozu v Korejo je ta delež 25 %.

4.5

Gospodarska merila morajo biti najpomembnejša – sedanji in prihodnji trgi morajo biti temeljni dejavnik pri oblikovanju prihodnjih sporazumov o prosti trgovini.

4.6

Načeloma je treba vključiti vse blago in storitve, ali najmanj 90 % celotne trgovine: člen XXIV sporazuma GATT določa, da se „odpravijo“ vse omejitve med pogodbenicami sporazumov o prosti trgovini. Ob tem bo treba določiti nekatere izjeme, zlasti kadar gre za opredelitev obsega samooskrbnega kmetijstva. Ta omejitev pa ne more veljati na področju storitev , na katerem bo optimalna vključitev ključna. V igri so morebitne velikanske koristi posameznih pogajalskih strani, morda največje, kar jih je mogoče meriti na področju trgovine. Prosti pretok kapitala in finančnih sredstev bo seveda ključnega pomena, da se vsem udeleženim stranem zagotovijo čim večje koristi. Vendar so občutne težave povezane predvsem s pretokom ljudi, predvsem v načinih 3 in 4. Uspešna rešitev teh težav bo poseben izziv, zlasti izmenično dodeljevanje večjega dostopa do posameznih držav članic za usposobljene strokovnjake iz vsake trgovinske partnerke. Civilna družba bo želela pozorno spremljati razvoj dogodkov in izvajanje ukrepov na tem področju. Za vse strani so nekateri sektorji občutljivejši kot drugi, vendar je treba za vsako ceno preprečiti sporazume, ki so v nasprotju s katerim koli že sklenjenim sporazumom. Kljub temu Odbor podpira namero Komisije, da bo tako kot pri pogajanjih o razvojni agendi iz Dohe upoštevala pozitiven seznam, za razliko od pristopa na podlagi negativnega seznama, ki so ga sprejele Združene države.

4.7

EU mora spodbujati mednarodno razsežnost notranjega trga , ne nazadnje zato, da spodbudi močnejše gospodarsko povezovanje povsod, kjer bi to bilo koristno, na primer pri računovodskih standardih, in da zagotovi enake konkurenčne pogoje.

4.8

Vsi sporazumi o prosti trgovini bodo zahtevali tako zaščitne klavzule kot tudi mehanizem za reševanje sporov ter neke vrste proces spremljanja socialne agende . Odbor priporoča vzpostavitev mehanizma za hitro reševanje necarinskih sporov. Šlo bi za dvostranski instrument, ki bi omogočil reševanje sporov s pomočjo prožnega sistema, kot je npr. sistem Solvit, ki deluje na ravni EU/znotraj EU. EESO je že obravnaval vprašanje spremljanja takšne socialne agende v okviru dvostranskih sporazumov in je predlagal oblikovanje „skupnih dvostranskih opazovalnic“ (5).

5.1

Odbor zlasti pozdravlja dejstvo, da sporočilo natančno pojasnjuje pomen socialne pravičnosti, pri čemer navaja, da se moramo „zavedati morebitnih razdiralnih učinkov odpiranja trga za nekatere regije in delavce, zlasti manj usposobljene“. Poudarja tudi temeljno nevarnost, ki jo povzročajo podnebne spremembe, ter v zvezi s tem izpostavlja energetiko in biotsko raznovrstnost.

5.2

Med urugvajskim krogom je Komisija EU podprla socialno klavzulo za svetovno trgovino, vendar je bil ta ukrep opuščen predvsem zaradi nasprotovanja držav v razvoju, ki so v takšni pogojenosti videle možnost prikritega protekcionizma.

5.3

Vendar se je v EU ohranila zaskrbljenost glede „socialnega dampinga“ – uporaba umetno vzdrževanih nizkih plač in umetno vzdrževanih nizkih dodatnih stroškov dela za zagotavljanje „nepoštene“ konkurence. EESO (7) zlasti meni, da območja proste trgovine v državah, s katerimi potekajo dvostranska pogajanja, v nobenem primeru ne smejo delovati zunaj omejitev, ki jih določa nacionalna zakonodaja (na področju družbenih in okoljskih zadev). To so resnični primeri socialnega in okoljskega dampinga. Sklenjeni sporazumi morajo zagotavljati, da nobeno podjetje ne more s sklepanjem pogodb s podizvajalci določati ciljev na nižji ravni kot nacionalna zakonodaja ali temeljne konvencije Mednarodne organizacije dela.

5.4

Vsa dvostranska pogajanja bodo morala temeljiti na pomembnih mednarodnih zavezah: deklaraciji Mednarodne organizacije dela iz leta 1998, srečanju na vrhu o trajnostnem razvoju leta 2005, zavezah v okviru razvojnih ciljev tisočletja za zmanjšanje revščine in ministrski deklaraciji iz leta 2006 o dostojnem delu.

5.5

Kljub različnim občutljivostim in pomanjkanju napredka pri večstranskem uresničevanju te socialne agende prek STO Odbor poziva Komisijo, naj razmisli, kako bi to agendo lahko uresničevali dvostransko. Kot že omenjeno, je lahko dvostranski pristop dejansko bolj učinkovit pri doseganju cilja Komisije, saj zagotavlja celovitejši in neposrednejši dialog ob upoštevanju razvojnih razlik.

5.6

Vedno več evropskih državljanov se sprašuje o prihodnosti Evrope v zvezi z globalizacijo. Kot je ponazorjeno v zbirnem poročilu iz decembra 2007 o lizbonski strategiji, si Komisija prizadeva za opredelitev „evropskega interesa“. Komisija poudarja zunanjepolitično razsežnost (8): ugotavlja, da je treba vedno pozorneje paziti na zagotavljanje enakih pogojev na mednarodni ravni.

Da bi okrepila zunanjepolitično razsežnost lizbonske strategije, s katero sta povezana zaščita in legitimna širitev evropskih interesov, je Komisija soglašala, da je treba okrepiti in racionalizirati dialog s tretjimi državami, pri čemer je treba dati jasnejši poudarek na vprašanjih obojestranskega interesa, kot so dostop na trg, zbliževanje zakonodaj, migracije in podnebne spremembe. Vsako leto bo sprejela enotno poročilo o dostopu, v katerem bodo zajete države in sektorji, v katerih so še vedno prisotne večje ovire. Odbor si želi večjo udeležbo evropske civilne družbe in naših pogajalskih partnerjev. Po mnenju Odbora mora to povrniti razpoznavnost in koherentnost trgovinske politike Unije, zunanjih odnosov in razvojne pomoči.

5.7

Trenutno in glede na sedanja trgovinska pogajanja Odbor meni, da je temelj za poglavje o trajnostnem razvoju (socialni vidik, okoljski vidik, vidik človekovih pravic ter vidiki odgovornega upravljanja) 27 konvencij, ki jih že navaja (9) sedanji sistem splošnih preferencialov (sistem GSP Plus). Namen je, da to postane skupna referenčna točka. Ratifikacija, izvajanje in spremljanje teh 27 mednarodnih konvencij mora predstavljati minimalni predpogoj za razpravo o poglavju o trajnostnem razvoju pri pogajanjih z azijskimi državami (10).

5.8

Glede na različne ravni razvoja zadevnih azijskih držav in njihove institucionalne zmogljivosti za učinkovito izvajanje Odbor priporoča, da se te razmere ocenijo za vsak primer posebej, priporoča pa tudi finančno podporo v skladu s potjo, ki jo mora vsaka država opraviti, da nadoknadi zamujeno. Hkrati je ta temelj zgolj izhodišče, ki ga bo mogoče jasneje opredeliti s trdnejšimi zavezami razvitejših držav, kot je Južna Koreja.

5.9

V ta namen je treba sporazume o prosti trgovini podpreti s sporazumi o sodelovanju, ki omogočajo znatno finančno pomoč za približevanje mednarodnim standardom. Ta stopnja zavezanosti k finančni podpori bo močno vplivala na strogost zahtev, zlasti na področju okolja. Tehnična pomoč bo še toliko učinkovitejša, če bo vezana na rezultate izvajanja določenih konvencij. Nadzorovanje zavezanosti bo tako z dodelitvijo finančne pomoči lahko spodbujalo družbeni napredek.

5.10

Tehnična pomoč bo vključevala tudi vzpostavitev ali okrepitev lokalnih in regionalnih institucij za nadzor izvajanja (npr. inšpekcije za delo, agencije za nadzor uporabe pesticidov itd.). Odbor poudarja predvsem, da bi bilo treba dvostranske mehanizme za spremljanje povezati z lokalnimi in regionalnimi institucijami, ki lahko na celotnem območju učinkovito izvajajo nadzor nad proizvajalci in v primeru kršitev nalagajo kazni. Resničen dostop do trga pomeni tudi večje vključevanje lokalnih in regionalnih skupnosti v postopke spremljanja in izvajanja.

5.11

Odbor poziva vsako državo, da že na začetku pogajanj da na voljo presojo vplivov na socialnem in okoljskem področju, da se pogajalcem zagotovi objektiven splošen prikaz možnosti in težav pri določanju realnih zavez posameznih držav. Priporočljivo je upočasniti pogajalski postopek, da se zagotovi dober rezultat, ob upoštevanju presoj vplivov, ki se zdaj izvajajo in ki bodo civilni družbi omogočile popolnoma pregledno presojo razvoja dogodkov in oceno finančne pomoči, potrebne za doseganje najboljših socialnih ali okoljskih ciljev.

5.12

Zniževanje carinskih tarif pomeni za veliko držav izgubo prihodka, s katerim so financirane javne storitve. To kompleksno vprašanje je treba dodatno proučiti. Sporazumi o prosti trgovini zato ne bi smeli vključevati predlogov ali ukrepov, ki bi lahko neposredno ali posredno ovirali zagotavljanje javnih storitev.

6.1

Odbor meni, da mora dostojno delo, kot ga opredeljuje MOD, postati prednostno merilo v trgovini na evropski in globalni ravni. Ta koncept mednarodno priznavajo delodajalci, države in delavci. Zagotavljanje dostojnega dela – vključno z zaposlitvijo, spoštovanjem pravic na delovnem mestu, socialnim dialogom in socialno zaščito – je bistveno za zmanjšanje revščine in spodbujanje globalnega napredka (11).

6.2

Odbori za spremljanje sporazumov o prosti trgovini morajo zagotoviti podporo za postopke že obstoječih dialogov, še posebej, ko je v okviru partnerskega ali pridružitvenega sporazuma vzpostavljen dialog o zaposlovanju in socialnih zadevah.

6.3

Odbor meni, da mora biti napredek v zvezi s socialnimi standardi sestavni del pristopa k trajnostnemu razvoju, določenega v mandatu. Leta 1996 je bilo dogovorjeno, da je treba okrepiti skupno delo MOD in STO. Leta 2007 je na podlagi teh prizadevanj nastalo skupno poročilo o trgovini in zaposlovanju, ki se bo nadaljevalo v obliki študije o neformalnem sektorju. Odbor priporoča, naj EU upošteva posredovanja MOD na regionalni ravni pri presoji vpliva trgovinskega povezovanja na dostojno zaposlitev ter na to, kako se oblikujejo politika zaposlovanja, socialna zaščita in delovni standardi. Pogajalce želi opozoriti na pomembnost opredelitve kazalnikov, ki so združljivi z agendo o dostojnem delu.

6.4

Na sedanji stopnji pogajanj Odbor meni, da je treba osem osnovnih konvencij ratificirati (12) in ustrezno izvajati (kar mora preveriti skupna delovna skupina STO/MOD), poziva k upoštevanju ostalih štirih prednostnih konvencij o zdravju, varnosti in delovnih inšpekcijah ter k ratifikaciji čim več konvencij, pomembnih za zadevne države, ob upoštevanju načela diferenciranega pristopa.

6.5

Odbor priporoča, naj se pogajanja o novih trgovinskih sporazumih povežejo s pripravo nacionalnih programov o dostojnem delu. Zadevne azijske države poziva, naj zahtevajo pomoč MOD pri izvedbi tristranske diagnoze, in zagovarja priznanje tega načrta pri vseh mednarodnih institucijah. Odbor želi, da se vprašanje dvostranskih pogajanj vključi v nadaljnje sporočilo o dostojnem delu, načrtovano za leto 2008.

6.6

Odbor poziva EU in države članice, da na nadaljnji stopnji spremljanja sporazumov zagotovijo finančno podporo in donacije za pomoč pri izvajanju nacionalnih načrtov o dostojnem delu. V svojih letnih poročilih o državah mora EU posebno pozornost nameniti uveljavljanju sindikalnih pravic in priporočilom odbora MOD za delovne standarde.

6.7

V okviru mehanizma za spremljanje je Odbor mnenja, da je treba pozvati socialne partnerje na lokalni in regionalni ravni, naj prispevajo k analizam vpliva. Odbor priporoča ustanovitev sektorskih struktur za natančno analizo konkretnih težav vsakega sektorja.

7.1

Odbor pozdravlja poudarek, ki ga sporočilo namenja zaostritvi določb o pravicah intelektualne lastnine na podlagi opisanih načinov, zlasti z omogočanjem podpore za mala in srednje velika podjetja ter druge, ki trgujejo z razvijajočimi se gospodarstvi. Če želi EU doseči cilj zmanjšanja števila kršitev pravic intelektualne lastnine ter obsega proizvodnje in izvoza ponarejenega blaga, je nujno, da razvije svojo strategijo za varstvo teh pravic in odločneje uveljavlja njihovo izvajanje. V zvezi s tem je dosledno izvajanje ključnega pomena. Partnerji v sporazumih o prosti trgovini morajo v celoti izvajati Sporazum o trgovinskih vidikih intelektualnih pravic, zaradi česar bi moral biti prednostni cilj EU pri sklepanju tovrstnih sporazumov pridobivanje trdnih zavez za konkretno izvajanje obstoječe zakonodaje na področju pravic intelektualne lastnine, skupaj z zadostnim nadzorom in merjenjem doseženih rezultatov, in ne toliko sklepati povsem nove sporazume. Zmogljivosti in sposobnosti evropskih raziskav in razvoja, ki so v lizbonski strategiji upravičeno poudarjene, bodo pomemben dejavnik ohranjanja konkurenčnosti EU v svetu, v katerem bodo veliki gospodarski izzivi čedalje bolj prihajali zunaj Evrope.

7.2

Odbor v zvezi z bojem proti ponarejanju poziva pogajalske strani, naj zlasti v zvezi z Indijo razpravljajo o ukrepih za zaščito potrošnikov pred tveganji, povezanimi s ponarejanjem. V spremljanje sporazuma bi moral biti vključen skupni odbor EU-Indija, ki bi obravnaval ponarejanje (takšen odbor že deluje za Kitajsko) (13).

7.3

Glede na to, da je Indija vključena v „proces Heiligendamm“, ki se je začel junija 2007 med G8 in petimi hitro rastočimi gospodarstvi za vzpostavitev strukturiranega dialoga o spodbujanju inovacij in zaščite pravic intelektualne lastnine, bi bilo za civilno družbo koristno, če bi v dvostranska pogajanja vključili spremljanje tega procesa.

8.1

Omogočiti je treba kumulacijo porekla med partnerji sporazumov o prosti trgovini EU in uskladiti pravila o poreklu, da se olajša trgovina z našimi partnerji v sporazumih o prosti trgovini. Pomanjkljiva kumulacija ter razlike v pravilih o poreklu na področju večstranske trgovine (nepreferencialna pravila) in območjih proste trgovine (preferencialna pravila) gospodarskim subjektom otežujejo polno izkoriščanje nižjih carin, določenih v sporazumih o prosti trgovini. Veliko evropskih uvoznikov danes raje plača polno nepreferencialno carinsko dajatev kot pa nižjo carinsko dajatev v okviru sporazumov o prosti trgovini, da se izognejo morebitnim kaznim zaradi sprejetja dvomljivih potrdil o poreklu. V takih primerih sporazumi o prosti trgovini ne izpolnjujejo svojega namena širjenja trgovine.

9.1

Kljub že izraženi zaskrbljenosti v zvezi z razvojno agendo iz Dohe in pravočasnostjo ponovnega odpiranja „singapurskih vprašanj“ Odbor pozdravlja podrobne predloge Komisije glede odpiranja trgov javnih naročil (ki jih čedalje pogosteje označujejo kot državna naročila) v tujini, pravil o naložbah in konkurenci ter pravil o državni pomoči. Na teh področjih namreč številni pomembni trgovinski partnerji EU ukrepajo zelo omejevalno. Kot že omenjeno, morajo sporazumi o prosti trgovini ustvarjati dodano vrednost, da so smiselni.

9.2

Odbor opozarja na obstoj delovne skupine STO za državna naročila, ki podobno mislečim državam omogoča sporazumen napredek na področju javnih naročil pod okriljem STO, s čimer omogoča nadaljnji zagon, ne da bi bile države pod pritiskom, da dajo od sebe več, kot lahko po svojem mnenju naredijo ali zmorejo narediti. To bi lahko bil model postopka na dvostranskem področju.

9.3

Kot navaja sporočilo, so državna naročila področje „velikega neizkoriščenega potenciala za izvoznike EU“. Državna naročila so zlasti pomembna za izvoznike EU na mnogih sektorjih trgov v razvijajočih se državah. Glede na primer veljavnega sporazuma o prosti trgovini med EU in Čilom obravnavamo standarde, sklenjene v Sporazumu o državnih naročilih (Government Procurement Agreement, GPA) iz leta 1994, kot minimalne standarde, za katere si je treba prizadevati, pri čemer EU po potrebi drugim stranem omogoča tehnično pomoč in druge oblike krepitve zmogljivosti, da se lahko uskladijo s sporazumom. Odbor ugotavlja, da si Združene države pri svojih pogajanjih prizadevajo za uresničitev tega cilja, in pozdravlja zagotovila Komisije, da je to tudi cilj EU. Odbor si ne dela nikakršnih utvar, da bo uresničitev tega cilja enostavna, zlasti v pogajanjih z Indijo, v kateri imajo pristojnost zvezne države in ne zvezna raven.

9.4

Za zagotavljanje rasti v EU in „državah prejemnicah“ bo prav tako pomembno izboljšanje pogojev za naložbe v teh, tretjih državah. Veliko, če ne celo večina ključnih trgovinskih partnerjev EU vzdržuje visoko stopnjo zaščite pred neposrednimi tujimi naložbami z diskriminacijskimi režimi ali postopki odobritve, ki povzročajo velike upravne in/ali birokratske stroške, poleg tega pa je preveč sektorjev, ki so v celoti ali delno nedostopni za evropske naložbe, zlasti storitveni sektor (bančništvo, finančne storitve, zavarovanje, pravne storitve, telekomunikacije, trgovina na drobno in promet). Ključnega pomena v pogajanjih bo odprava nepotrebnih omejitev in zagotoviti bo treba, da bodo pogajanja in vzpostavljeni proces popolnoma pregledni ter da bo poznejši postopek odobritve za partnerje v sporazumih o prosti trgovini pošten, hiter in učinkovit. Odbor ugotavlja, da je model sporazuma o prosti trgovini, ki ga Združene države uporabljajo pri svojih pogajanjih, zasnovan celovito in vključuje varstvo vlagateljev.

9.5

Odbor pozdravlja prizadevanje EU, da v pogajanja o sporazumih o prosti trgovini vključi nekatere določbe o konkurenci. Veliko težav v zvezi z naložbami in trgovinskimi olajšavami izhaja iz pomanjkanja ustreznih zakonskih ureditev konkurence v teh državah, zaradi česar prihaja do zaviranja in izkrivljanja svetovne trgovine, naložbene tokove pa pogosto ovira izkrivljanje trga zaradi odsotnosti (ali hudo pomanjkljive) konkurence. To še naprej ostajajo temeljna vprašanja na področju globalnega upravljanja. Veljavna sporazuma z Južno Afriko in Čilom zagotavljata sodelovanje med Komisijo in lokalnim organom, pristojnim za konkurenco. Cilj Komisije bi moral biti tovrstne določbe vključiti v sporazume o prosti trgovini, čeprav bo to težko doseči (z morebitno izjemo Južne Koreje).

9.6

Dobrodošel je tudi vnovičen poudarek Komisije, namenjen strategiji dostopa do trga in nameri, da osredotoča sredstva v ključnih državah in določi jasne prednostne naloge v zvezi z odpravo necarinskih in drugih trgovinskih ovir v prednostnih državah.

9.7

Odbor ugotavlja, da se zdaj dejavno pregledujejo instrumenti trgovinske zaščite EU in meni, da morajo slednji še naprej igrati vlogo zaščite tudi v dvostranskih sporazumih (protidampinški ukrepi, protisubvencijski ukrepi in zaščitni ukrepi).

10.1

Četrto singapursko vprašanje je še vedno sestavni del razvojne agende iz Dohe in je omenjeno v sporočilu. Osnutek besedila, ki ga je STO pripravil na temo olajševanja trgovine, se obravnava kot dokument, ki je blizu končnemu sporazumu. Veliko bo še treba storiti za oblikovanje temeljnih standardov za mejne/carinske upravne postopke v zvezi s trgovino po svetu in za zmanjšanje tveganja nepredvidljivih vladnih posegov. Tak sporazum mora vključevati pospešene in poenostavljene postopke sprostitve/carinjenja blaga, postopke vložitve pravnega sredstva in pritožbe, objavo pravil o trgovini, čim večje zmanjšanje pristojbin in stroškov ter predvsem uvajanje „okenc za opravljanje postopkov na enem mestu“ – z drugimi besedami, krepko je treba povečati uporabo informacijske tehnologije za carinske postopke. Že samo to bi moralo znatno zmanjšati obseg podvajanja postopkov, zmanjšati stroške in prihraniti čas, predvsem kadar več različnih državnih organov zahteva praktično enake informacije. To bo zlasti pomembno pri pogajanjih z Indijo. Po podatkih Svetovne banke (14) traja izvoz blaga iz Indije povprečno deset dni (iz Brazilije: sedem dni), medtem ko traja uvoz blaga v Indijo povprečno 41 dni (v Brazilijo: 24 dni). Odbor ugotavlja tudi velike razlike med članicami Zveze držav jugovzhodne Azije, zlasti med Singapurjem in Tajsko, in poziva Komisijo, naj si po svojih najboljših močeh prizadeva za sklenitev takšnega sporazuma, tudi če širša pogajanja o razvojni agendi iz Dohe popolnoma zastanejo. Na podlagi tega se morajo nato oblikovati višji standardi s preprostejšimi, učinkovitejšimi ter cenejšimi mejnimi in carinskimi postopki.

10.2

Ključno korist od takšnega sporazuma bi imele neobalne države, v katerih bi pregledni postopki, ki temeljijo na informacijski tehnologiji, pripomogli k odpravi izgub in zamud pri prevozu čez tretjo državo na poti v pristanišče ali iz njega.

10.3

Mala podjetja so pri trgovanju najbolj izpostavljena carinskim stroškom in pogosto nimajo potrebne kritične mase (v smislu ekonomije obsega, obsega prodaje, distribucijskih omrežij, prevoznih zmogljivosti itd.), da bi nadomestila te visoke stroške, ki jih povzročajo upravne zamude, korupcija in drugi dejavniki, kar na koncu pomeni izgubo potencialnih trgov. Mala in srednja velika podjetja (MSP) v EU bi imela še posebej velike koristi od sporazuma o olajševanju trgovine. MSP bi lahko od drzno zastavljenega sporazuma o olajševanju trgovine kratkoročno imela več koristi kot od znižanja carin.

10.4

Ne glede na napredek pri pogajanjih o razvojni agendi iz Dohe Odbor pričakuje, da se bo pri dejanskih pogajanjih o sporazumih o prosti trgovini olajševanje trgovine poudarjalo prav toliko kot ostala tri singapurska vprašanja.

10.5

Odbor ugotavlja napredek programov Komisije za tehnično pomoč na področju trgovine (TRTA), ki so resnično prispevali k sposobnosti držav v razvoju, da izpolnjujejo zahteve članstva STO ter povečajo svojo zmožnost zadovoljevanja natančnih potreb kot izvoznice blaga in storitev v EU ter kot prejemnice naložb EU. Takšni programi lahko vključujejo strokovno znanje drugih mednarodnih organov pod okriljem ZN (npr. UNIDO, WIPO in ITC), kar lahko dodatno okrepi profil EU in spodbudi sodelovanje med mednarodnimi institucijami. To bo zlasti pomembno, če se bodo najmanj razvite članice Združenja držav jugovzhodne Azije bolj vključevale, prav tako pa bo prispevalo k napredku v Latinski Ameriki.

11.1

Odbor pozdravlja cilj Komisije, da zagotovi večji obseg spremljanja in preglednosti v pogajanjih ter da razširi in poglobi svoje odnose s civilno družbo v drugih državah in regijah sveta, ki sodelujejo v pogajanjih. Odbor lahko zaradi svoje strukture prevzame aktivno vlogo na področju spremljanja. Njegove izkušnje mu omogočajo, da najde učinkovite potencialne partnerje v tretjih državah. Njihovo sodelovanje bo v zameno okrepilo vlogo teh partnerjev v njihovih domačih državah.

11.2

V okviru pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu je bil Odboru na podlagi Kotonovskega sporazuma dan mandat, da organizira posvetovanja in srečanja z ekonomsko-socialnimi interesnimi skupinami iz afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), ki je bil leta 2003 na zahtevo tedanjega komisarja za trgovino g. Lamyja razširjen na spremljanje pogajanj. Aktivna udeležba pogajalcev Komisije je privedla do polletnih srečanj Odbora za spremljanje AKP-EU, regionalnih seminarjev enkrat do dvakrat na leto in splošnih konferenc v Bruslju, ki se jih udeležujejo delegati iz vseh držav AKP. Kot rezultat posvetovanj sporazum o gospodarskem partnerstvu, sklenjen za karibske države, vsebuje tako socialno kot okoljsko poglavje in predvideva ustanovitev posvetovalnega odbora za civilno družbo, odgovornega za spremljanje izvajanja sporazuma o gospodarskem partnerstvu, ter pregled vseh njegovih gospodarskih, socialnih in okoljskih vidikov.

11.3

Na področju predlaganih pridružitvenih sporazumov s srednjeameriško in andsko regijo je bil leta 1999 vzpostavljen redni dialog s predstavniki organizirane civilne družbe iz Latinske Amerike in Karibov, v okviru katerega bo aprila 2008 potekalo peto srečanje. Namen tega je bil zagotoviti prispevek civilne družbe k srečanjem na vrhu med EU in Latinsko Ameriko, ki potekajo vsaki dve leti. Odbor vzdržuje tudi poglobljene stike z ekonomsko-socialnim posvetovalnim forumom Mercosurja, andskim posvetovalnim svetom delavcev, andskim posvetovalnim svetom delodajalcev in posvetovalnim odborom civilne družbe sistema za srednjeameriško povezovanje.

11.4

Odbor se udeležuje tudi okroglih miz EU-Indija in EU-Kitajska, v katerih sestavlja delegacijo EU. Prva je bila uvedena leta 2001, druga pa junija leta 2007. Obe se sestajata redno in njuno delo je bilo že upoštevano na letnih srečanjih na vrhu. Poleg tega ima Odbor prek Mednarodnega združenja ekonomsko-socialnih svetov in podobnih institucij (IAESCSI) stike na ravni civilne družbe z ESS Južne Koreje in Tajske.

11.5

Odbor zato upa, da bo lahko sodeloval pri organizaciji rednih posvetovalnih srečanj s civilno družbo na regionalni ravni o trgovinskih pogajanjih z uporabo svojih obsežnih regionalnih stikov in pridobljenih izkušenj na področju spremljanja pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu. Predlaga, naj bi ga zadolžili za organizacijo delavnic in drugih rednih srečanj za posvetovanje z ekonomsko-socialnimi interesnimi skupinami v ustreznih državah in regijah, in sicer po možnosti v okviru obstoječih okroglih miz. Pogajalci iz EU (in njihovi sogovorniki) bi bili zadolženi, da obveščajo o stanju pogajanj in pridobijo povratne informacije od predstavnikov evropske civilne družbe in civilne družbe v tretjih državah. Odbor bi lahko tudi dopolnjeval dejavnosti Komisije z olajševanjem udeležbe evropskih predstavnikov in predstavnikov tretjih držav v tekočem procesu presoje trajnostnega vpliva (Sustainability Impact Assessment) ter z zagotavljanjem neposrednega elektronskega dostopa do vseh svojih stikov s civilno družbo v ustreznih državah in regijah.

11.6

Odbor bi moral nameniti pozornost tudi določanju organov in postopkov, ki se uporabljajo za spremljanje občutljivih vprašanj trajnostnega razvoja. Odbor meni, da bi moral redni dvostranski dialog upoštevati priporočila, ki izhajajo iz različnih mehanizmov, vzpostavljenih na podlagi 27 mednarodnih konvencij, navedenih v točki 5.7, z upoštevanjem opažanj civilne družbe in ocenjevanjem ugotovitev nefinančnih bonitetnih ocen, ki jih za vsako državo posebej pripravlja Svetovna banka ali bonitetne agencije. Civilna družba mora pripraviti tudi predhodno oceno ustreznih različnih mehanizmov za naknadno spremljanje.

11.7

V primeru Koreje Odbor priporoča uporabo rednih poročil OECD, zlasti v zvezi z moratorijem, podpisanim s socialnimi partnerji za obdobje do leta 2010.

11.8

Družbena odgovornost podjetij, opredeljena kot oblika trajnostnega razvoja na ravni podjetij, lahko na prostovoljni ravni prispeva k izvajanju družbenih in okoljskih zavez v novih trgovinskih sporazumih. Ta pristop bi temeljil predvsem na približno petdesetih mednarodnih okvirnih sporazumih, že sklenjenih med velikimi, pogosto evropskimi podjetji. Sporazumi so primer trajnostnega socialnega dialoga v podružnicah v partnerskih državah, s čimer prispevajo k dostojnemu delu in še bolj pritegnejo kvalificirano lokalno delovno silo. Ko se velika multinacionalna podjetja ali njihove podružnice v določenem sektorju zavežejo k družbeni odgovornosti, je to tudi spodbuda za celotno verigo ustvarjanja vrednosti (dobavitelje in podizvajalce), zlasti v glavnih hitro rastočih gospodarstvih, kot je Kitajska. Odbor predlaga, da se za zagotovitev visokokakovostnih informacij in izpolnitev potreb po sledljivosti na dnevni red odborov za spremljanje trgovinskih sporazumov vključi tudi vprašanje družbenega in okoljskega označevanja.