27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/76

1.1

Odbor pozdravlja, da je sprejetje prenovljene strategije o trajnostnem razvoju na vrhu EU junija 2006 vidno spodbudilo razpravo. K temu, da bosta politika in družba konkretneje obveščeni o pozitivnih trendih in področjih, na katerih prihaja do problemov pri izvajanju, bo pripomogla zlasti obvezna objava poročila o napredku vsaki dve leti.

1.2

EESO je v predhodnih mnenjih o trajnostnem razvoju načeloma vedno z odobravanjem sprejel predloženi dokument Komisije, Sveta oz. Evropskega sveta, hkrati pa postavil tudi kritična vprašanja in včasih oblikoval obsežne predloge, ki jih institucije pogosto niso sprejele. Tudi tokrat je EESO kritičen, ker je na mnogih področjih, ki so priznana kot prednostna, še vedno preveč nenatančno oblikovanih ciljev, zlasti pa je premalo jasnosti glede instrumentov, ki jih je treba uporabiti.

1.3

EESO zlasti pozdravlja ključne cilje prenovljene strategije in usmeritvena načela politike ter poziva Komisijo, Svet in Evropski parlament, da jih resno obravnavajo in v celoti upoštevajo.

1.4

Odbor pričakuje, da bo prvo poročilo o napredku, ki naj bi bilo objavljeno septembra 2007, med drugim natančneje poročalo o tem,

1.5

EESO razume, da je glede na vedno hujše posledice za podnebje posebna pozornost namenjena področjema podnebja in energetike. Vendar pa meni, da

2.1

Leta 2001 je Evropski svet v Göteborgu sprejel Strategijo trajnostnega razvoja EU. Decembra 2005 je Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložila sporočilo o pregledu strategije trajnostnega razvoja – izhodišča za ukrepanje  (2), v katerem je določila „nadaljnje konkretne ukrepe za prihodnja leta“.

2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v preteklih letih strategijo trajnostnega razvoja obravnaval v številnih mnenjih. Pri tem je vedno poudaril velik pomen trajnostnega razvoja za našo družbo. Vedno je načeloma podprl pristope Komisije in se strinjal s trditvami Evropskega sveta, da je trajnostna strategija najpomembnejša strategija Unije in da mora njene cilje upoštevati tudi lizbonska strategija.

2.3

EESO pa je bil v svojih mnenjih o trajnostni strategiji pogosto tudi kritičen in je načel konstruktivna vprašanja, na katera Komisija in Svet do danes še nista v celoti odgovorila.

2.4

V svojem zadnjem mnenju o tej temi je EESO obravnaval omenjeno sporočilo Komisije iz decembra 2005. Pri tem je bil kritičen do Komisije, ker v izhodiščih za ukrepanje, ki jih je označila za ambiciozna, ni upoštevala niti priporočila EESO iz aprila 2004 niti lastne obljube iz junija 2005. V nasprotju z obljubami tudi tokrat ni opredelila nobenih jasnih ciljev, ki jih želi doseči v okviru trajnostne strategije.

2.4.1

EESO je tedaj opozoril, da je namen vsake strategije opisati pot do ciljev. Pomanjkanje konkretnih ciljev avtomatično vodi do težav pri opredeljevanju instrumentov. Če ne vemo, kam hočemo priti, tudi ne moremo določiti, kako bomo tja prišli. V sporočilu je zato po mnenju EESO ostalo odprtih več vprašanj kot je bilo podanih odgovorov in smeri.

2.4.2

Če širše javnosti oz. udeleženih socialnih partnerjev ne seznanimo niti s cilji niti z instrumenti, če torej obstaja nejasnost o tem, „kaj trajnostni razvoj konkretno pomeni in kako se bo prihodnji razvoj razlikoval od sedanjih življenjskih razmer, […] v sektorjih, ki utegnejo biti prizadeti, prihaja do bojazni in odpora“, je EESO zapisal že v mnenju leta 2004 (3). EESO žal ugotavlja, da se v preteklih treh letih stvari niso bistveno razjasnile, kar zagotovo škodi verodostojnosti politike trajnostnega razvoja.

2.5

Avstrijsko predsedstvo v prvi polovici leta 2006 je na položaj verjetno gledalo podobno. Zato je sporočilo Komisije iz leta 2005 bolj ali manj dalo na stran in pripravilo nov, samostojen dokument, o katerem so na vrhu junija 2006 razpravljali voditelji držav in vlad in ga nato sprejeli kot prenovljeno strategijo (4).

2.6

Prenovljena strategija priznava EESO pomembno vlogo, najbrž zaradi njegovih dosedanjih prizadevanj na tem področju. V skladu s točko 39 mora v prihodnosti „dejavno sodelovati pri ustvarjanju odgovornosti, med drugim naj bi deloval kot katalizator, da bi spodbudil razpravo na ravni EU“, in je pozvan, „naj pripravi prispevek k poročilu Komisije o napredku, ki bo nared vsake dve leti“.

2.7

EESO s pripravo tega mnenja sprejema to odgovornost in nalogo. Najprej bo predstavil nekatere splošne ugotovitve v zvezi s prenovljeno strategijo (točka 3), nato bo na kratko obdelal tematska področja nove strategije (točka 4) in na koncu predstavil svoje stališče do določenih vsebin poročila o napredku, ki naj bi ga pripravili do septembra 2007 (točka 5).

3.1

Ko najpomembnejša politična institucija EU pregleda in prenovi eno svojih politik, kot je to storil Evropski svet s Strategijo EU za trajnostni razvoj, civilna družba pričakuje, da bo v dokumentu tudi podano,

3.2

Toda v dokumentu bi žal zaman iskali vzroke in rezultate tovrstnega pregleda. V dokumentu je predlagana zgolj prenovljena strategija.

3.3

V göteborško strategijo so bile na podlagi sporočila Komisije zajete štiri glavne teme, in sicer:

3.4

Dve dodatni temi, ki jih je Komisija tudi predlagala, in sicer boj proti revščini in staranje prebivalstva, v göteborško strategijo nista bili zajeti, Evropski svet pa te odločitve ni utemeljil. EESO je v svojem mnenju aprila 2004 (5) to kritiziral kot „neustrezen znak“. Poleg tega je bilo izrečenih mnogo kritik, ker strategija ni zajeta v enem samem dokumentu, ki bi ga lahko učinkovito predstavili javnosti, in ker se zunanja razsežnost obravnava v ločenem dokumentu.

3.5

V prenovljeni strategiji je opisanih 7 ključnih izzivov z operativnimi cilji in ukrepi. Gre za naslednja področja:

3.6

Primerjava prvotne in nove strategije kaže, da v prenovljeni strategiji v bistvu ni prišlo do sprememb prednostnih področij. Prenovljena strategija zgolj dopolnjuje teme göteborške strategije z nujnimi področji ukrepanja, ki so bila opredeljena že v sporočilu Komisije iz leta 2001 („boj proti revščini“ in „staranje prebivalstva“), ter „trajnostno porabo in proizvodnjo“.

3.7

EESO to dobro razume, saj tako vprašanja, zajeta v strategijo leta 2001, kot tedaj opuščena vprašanja niso rešena, zato je temeljita politična obravnava nujnejša kot kdajkoli prej. Toda ravno zaradi pomanjkljivih političnih ukrepov v preteklosti je zanimiv odgovor na vprašanje, v čem se prenovljena strategija pravzaprav razlikuje od stare in kako oceniti dosedanji uspeh stare strategije. To vprašanje je pomembno zlasti zato, da bi se izognili očitkom, da predlaganje vedno novih dokumentov bolj prispeva k zmešnjavi kot k politični krepitvi potrebnega procesa. EESO je večkrat opozoril, da politike trajnostnega razvoja ne moremo meriti po količini upravnih in političnih dokumentov, ampak le po konkretnih in učinkovitih ukrepih.

3.8

Prenovljena strategija temelji na odličnem naboru načel trajnostnega razvoja, na podlagi katerih naj bi izdelali katalog ciljev in ukrepov za vsako od sedmih izbranih prednostnih področij. Poleg tega so predvideni nekateri medsektorski ukrepi in razvoj postopkov za izvajanje in spremljanje napredka. V tem smislu je prenovljena strategija vsekakor boljša od svojih predhodnic.

3.9

Sodeč po prvih znakih se deli strategije, ki se nanašajo na podnebne spremembe in energijo, sedaj temeljito obravnavajo. To je dobro, a ne sme povzročiti zanemarjanja ostalih osrednjih elementov strategije. Pregled izvajanja je dobra priložnost, da se to vprašanje prouči in da skušamo dati strategiji večji pomen in zagon na vseh osrednjih področjih. Odbor želi znova poudariti, da gre pri trajnostnem razvoju za obsežen celosten pristop in ne za seznam posameznih možnosti, ki jih lahko vsak poljubno izbira. Cilji in ukrepi na področju podnebnih sprememb so zelo jasni, konkretni in dovolj nujni, da bi lahko resnično spodbudili ukrepanje. Večina ostalih tem strategije trajnostnega razvoja pa je preveč nejasna in časovno neopredeljena, da bi lahko spodbudila večje spremembe.

3.10

Obseg strategije. Sedem tem prenovljene strategije v primerjavi z nezadostnimi štirimi temami prejšnje različice predstavlja izboljšanje. Toda nekatera pomembna področja so še vedno izpuščena. Že v mnenju na lastno pobudo aprila 2004 (6) je EESO med drugim zahteval, da se kmetijstvu nameni posebno poglavje. Odbor ponavlja to zahtevo na podlagi resnih dvomov, ki jih je večkrat izrazil o tem, ali je trajnostno kmetijstvo, kot ga zahteva evropski kmetijski model, sploh mogoče doseči v pogojih, ki vladajo na svetovnem trgu. Dvome Odbora o tem, ali se SKP res razvija v pravi smeri, potrjuje dejstvo, da so voditelji držav in vlad v okviru finančnega obdobja 2007-2013 bistveno zmanjšali sredstva za drugi steber SKP, ki je zlasti pomemben za razvoj trajnostnega kmetijstva. EESO je to večkrat kritiziral in se sprašuje, kako je ta odločitev lahko v skladu s politiko trajnostnega razvoja. Kmetijstvo se v novi strategiji obravnava pod točko naravni viri, kar preprosto ni dovolj.

3.11

Vprašanje, ali je kmetijska politika, usmerjena na svetovne, odprte trge, lahko trajnostna, avtomatično odpira splošno vprašanje o svetovnih pravilih proizvodnje in trgovine. STO je organizacija, ki temelji na sporazumih, ki spodbujajo prosto svetovno trgovino. Prosta, liberalizirana trgovina pa ni nujno trajnostna, kot je EESO večkrat ugotovil. Prenovljena strategija na žalost ne govori o tem, kako iz proste trgovine narediti trgovino, ki bo v skladu z načeli trajnosti. To je velika pomanjkljivost! Tudi tu mora EESO žal opozoriti na to, da odgovorni v EU doslej še niso uspeli odgovoriti na to vprašanje, ki ga je postavil že pred tremi leti (7), čeprav ugotavlja, da si je EU v preteklih letih vsekakor prizadevala za pogajanja o novih pravilih svetovne trgovine, tudi z IMF in Svetovno banko.

3.11.1

Svetovna razsežnost je seveda za evropsko strategijo trajnostnega razvoja zelo pomembna, saj na evropsko gospodarstvo vplivajo tudi trendi zunaj našega gospodarskega prostora. Vsaka strategija EU mora biti zato v skladu s svetovnim pristopom k trajnostnemu razvoju in ga aktivno podpirati. Prenovljena strategija to priznava z omembo podpore razvojnim ciljem novega tisočletja, Kjotskemu protokolu, Okoljskemu programu ZN (UNEP) in drugim svetovnim pobudam. Strategija tudi priznava, da mora „globalizacija prispeva[ti] k trajnostnemu razvoju“. EESO ugotavlja, da Komisija v letu 2007 pripravlja akcijski načrt o trajnostni porabi in proizvodnji, vendar meni, da je potrebna temeljitejša analiza, da bi lahko sploh upali na rešitev vprašanj globalnih neenakosti. Želja po rasti v novih industrializiranih državah, ki upravičeno stremijo k višjemu življenjskemu standardu, bo skoraj zagotovo imela katastrofalne posledice za svetovne vire in sisteme. V strategiji je torej treba obravnavati meje „nosilne zmogljivosti“ planeta, ki ga že bremeni 200 let neenako porazdeljene industrializacije.

3.11.2

EESO predlaga, naj Komisija pripravi sporočilo o pristopih k upravljanju in razporeditvi skupnih svetovnih virov. V središču bi bil dolgoročni okvir za stabilizacijo koncentracij toplogrednih plinov v ozračju na „varni“ ravni s pomočjo mednarodne delitve kvote svetovnih emisij. Na koncu dogovorjenega obdobja, med katerim bi se emisije na prebivalca zbližale, bi bile te pravice enake. Tak pristop, o katerem se že na široko razpravlja in je poznan kot „zmanjševanje in konvergenca“(contraction and convergence), upošteva tako posledice rasti števila prebivalstva, industrijske zmogljivosti, globalizacijo kot tudi zahteve po pravični in praktični ponovni razdelitvi ozračja kot skupnega vira.

3.12

Jasnost ciljev. Družba v veliki meri sprejema trajnostni razvoj kot splošni cilj. Da pa bo strategija trajnostnega razvoja dala resnično spodbudo, jo je treba izvajati s pomočjo konkretnih merljivih ciljev in nalog, na podlagi stroge analize. Prenovljena strategija sicer vsebuje številne cilje in ukrepe, ki pa jih ne povezuje z merljivo analizo podatkov in trendov ali kakovostno analizo vprašanj in problemov. Tako pogosto ni jasno, zakaj so izbrani določeni cilji in ukrepi, kako vrednotiti njihov napredek in koliko sploh lahko prispevajo k splošnemu trajnostnemu razvoju. Sedanji pregled bi moral biti priložnost za izboljšanje in razjasnitev vseh teh točk, tako da bo v prihodnosti resnično mogoče bolj sistematično ocenjevati napredek.

3.13

Po tej kritiki želi EESO podati tudi pozitivne pripombe. Prenovljena strategija v primerjavi z akcijskim načrtom Komisije, objavljenim decembra 2005, vsebuje bistveno več konkretnih ciljev, npr. glede omejitev emisij za zaščito podnebja ali energetske učinkovitosti. Nekateri cilji postajajo jasnejši zlasti zaradi sklepov, ki jih sprejel Evropski svet na zasedanju marca 2007, posebej o podnebnih vprašanjih in deloma tudi energetski politiki.

3.14

Instrumenti za izvajanje strategije. Toda tudi v novi strategiji (kot tudi v sklepih Evropskega sveta marca 2007) je preveč nejasno, s katerimi instrumenti doseči te konkretneje zastavljene cilje in torej katero „strategijo“ pravzaprav ubrati. Zanimivo je, da je – sicer bolj med vrsticami – mogoče najti vsaj namige o možnih instrumentih. EESO sicer meni, da so še vedno premalo konkretni in zato bi poročilo o napredku lahko in bi tudi moralo zagotoviti konkretne navedbe glede tega, ki bi bile v pomoč in bi služile kot smernice (glej točko 5).

4.1

V prenovljeni strategiji je poudarjeno, da je treba dinamiko procesa lizbonske strategije nujno vključiti v širše cilje trajnostnega razvoja. Toda nobena resna analiza ni bila izvedena o tem, kako bi se morali spremeniti svetovni vzorci rasti in razvoja, da bi bil svet v prihodnosti bolj trajnosten. Posledice netrajnostnega razvoja so vedno bolj očitne. Zelo očitno se kažejo zlasti v usodnih posledicah podnebnih sprememb, pa tudi v nenehnem zmanjševanju globalne biotske raznovrstnosti, vedno večjem prepadu med bogatimi in revnimi ter v predvidljivem kopnenju surovin.

4.2

Posledice bodo dramatično vplivale na gospodarstvo. V nekaterih regijah obstaja nevarnost popolnega propada temeljev gospodarstva. V Švici na primer banke vlagateljem, ki želijo vlagati v zimskošportno infrastrukturo, ne odobravajo več kreditov za lokacije z nadmorsko višino pod 1 500 m. Vedno več je negotovosti glede prihodnosti kmetijstva in turizma v Sredozemlju, če bo podnebje postalo še bolj vroče in suho.

4.3

„Javni izdatki v EU za varstvo obale pred erozijo in poplavami po ocenah znašajo 3,2 milijarde EUR v primerjavi z 2,5 milijarde EUR v letu 1986. Sodeč po študijah, bo obalna erozija v obdobju 1990-2020 letno v povprečju povzročila stroške v višini 5,4 milijarde EUR.“ S tem visokim zneskom pa lahko preprečimo oz. omilimo le del negativnih posledic.

4.4

Položaj je kritičen: živimo v gospodarskem sistemu, ki na primer zdravstvene stroške in okoljsko škodo – npr. milijardno škodo, ki jo je v začetku leta 2007 povzročil vihar Kyrill – z makroekonomskega vidika ocenjuje pozitivno, ker prispeva k višjemu BDP. EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropski svet v prenovljeni strategiji končno – čeprav žal le ob robu – začel bolj neposredno obravnavati to protislovje. Evropski svet v točki 20 prenovljene strategije upravičeno zahteva, da „bi lahko razširili centralni sistem knjiženja nacionalnega dohodka, med drugim z vključitvijo koncepta stanj in tokov ter netržnega dela, in ga nadgraditi s satelitskimi računi npr. okoljski izdatki, materialni tokovi“.

4.5

EESO želi tu opozoriti na izjavo iz leta 2004, v kateri je zapisal, da „meni, da je treba v okviru strategije trajnostnega razvoja razpravljati tudi o vprašanjih, ki so doslej veljala skoraj za tabu. Eno od teh vprašanj je stalna gospodarska rast kot nadrejen cilj in osrednji vidik vseh politik.“ (8) Odbor je s tem izrazil mnenje, da rasti ne moremo obravnavati zgolj kvantitativno, ampak potrebujemo nov „pojem rasti“, pri čemer so v ospredju kakovostni cilji, ki temeljijo na merilih trajnosti. Komisija in Svet bi morala izkoristiti poročilo o napredku, ki ga je treba predložiti,

4.6

Mnogi primeri ponazarjajo, da posledica gospodarskega napredka in napredka na področju okoljske politike ni nujno višji BDP, lahko pa ustvarjata delovna mesta in razbremenjujeta okolje. Če z energijsko varčnimi žarnicami nadomestimo neučinkovite običajne žarnice, se bo znižala poraba električne energije, stopnja BDP pa se bo najverjetneje znižala, tudi po upoštevanju potrebnih naložb. Kljub temu si EESO želi na tem področju več „rasti“, kot tudi na področju izolacije zgradb, bencinsko varčnih motorjev, energijsko učinkovitih naprav itd.

4.7

Odbor zato pozdravlja, da Komisija proučuje alternative BDP kot merilu družbene blaginje, in izraža veliko zanimanje za to delo.

4.8

Trajnostni razvoj ni zastonj, kot je EESO že pogosto poudaril. Poleg tega je poudaril, da so na makroekonomski ravni potrebne radikalne strukturne spremembe, do katerih bo prišlo, če tako želimo ali ne. Naloga politike je, da previdno uvede potrebne spremembe, da bi preprečila večje motnje in omilila najbolj negativne posledice.

4.9

Glede odgovornosti za reševanje teh problemov Odbor opozarja, da na mikroekonomski ravni za zagotavljanje ustreznih okvirnih pogojev ni odgovorna le politika. Ukrepati mora tako gospodarstvo kot tudi vsak posamezen državljan. Komisija upravičeno že več let opozarja na družbeno odgovornost podjetij, ki v okviru socialnega dialoga obsega gospodarstvo, socialo in okolje.

4.10

Evropski svet v prenovljeni strategiji opozarja (9), da ta „zagotavlja splošen okvir, znotraj katerega […] se gospodarski, socialni in okoljski cilji lahko vzajemno dopolnjujejo“. Poleg tega meni, da je pri vseh političnih odločitvah EU potrebna „uravnotežena“ ocena družbenih, okoljskih in gospodarskih vidikov trajnostnega razvoja in da je pri tem treba upoštevati „zunanjo razsežnost trajnostnega razvoja in stroške zaradi neukrepanja“. Toda ko prenovljena strategija omenja sredstva, ne govori več o socialnem dialogu, ampak o institucionalnem dialogu med Komisijo in državami članicami na eni strani in „gospodarstvom“ na drugi, z namenom določiti cilje glede uspešnosti proizvodov in procesov.

4.11

EESO poudarja, da je pomembno, da razprava o političnih ukrepih, ki jih je treba sprejeti, poteka z vsemi družbenimi akterji, da imamo vedno pred očmi ključne cilje in usmeritvena načela ter jih resno obravnavamo. Le tako je mogoče preprečiti nezaželene trende, zagotoviti široko sprejemljivost v družbi in trajnost razviti v resnično načelo delovanja.

4.11.1

Sklepi Evropskega sveta o 10-odstotnem deležu biogoriv v okviru sklepov o energetskem paketu namesto v preteklosti dogovorjenem 5,75-odstotnem deležu so primer za to, kako postopkovno ne bi smeli ravnati. EESO izrecno podpira cilj, ki ga je zastavil Evropski svet za zmanjšanje emisij CO2 za 20 oz. 30 % do leta 2020 (odvisno od zavez partnerjev zunaj Evrope), in priznava tudi daljnosežnejši cilj (zmanjšanje za 60 do 80 % do leta 2050). Zahteva po deležu biogoriv ni zgolj način za dosego tega cilja, ampak mora biti tudi v skladu z drugimi usmeritvenimi načeli.

4.11.2

Zato je treba upoštevati tako stanje na področju energetike kot tudi vpliv na naravo in okolje, pa tudi posledice morebitne konkurence za rabo tal (na državni in svetovni ravni). Vedno pogostejše razprave, na primer o izjemno visoki uporabi energije, pridobljene iz fosilnih goriv, pri proizvodnji biogoriv, ki domnevno ne izločajo CO2  (10), o njihovem resničnem pomenu za podnebje (11) ali o posledicah za proizvodnjo živil (12) kaže, da vsa vprašanja o trajnosti še zdaleč niso dobila zadovoljivih odgovorov. EESO bo to zelo pomembno temo obravnaval v posebnem mnenju.

4.12

Odbor veseli, da je razprava o gospodarsko-političnih in finančnih posledicah trajnostnega razvoja postala bolj stvarna, med drugim po zaslugi objave Sternovega poročila. Po izračunih v Sternovem poročilu je dovolj „le“ 1 % BDP, da bi na primer v veliki meri preprečili posledice podnebnih sprememb; študija podjetja Vattenfall, ki je bila predložena Svetovnemu gospodarskemu forumu v Davosu, je zaključila, da bi bili stroški lahko še nižji. Čeprav se zdi 1 % BDP, izražen v konkretnih številkah, izjemno velik znesek, ga je treba primerjati z ostalimi političnimi področji, ki prav tako veliko stanejo. Za uresničevanje t. i. projektov TINA (13) na področju prometa bi bile na primer do leta 2015 potrebne naložbe v višini približno 1,5 % BDP letno samo v določenih prometnih koridorjih, kar je več kot znesek, izračunan v Sternovem poročilu za omilitev posledic podnebnih sprememb.

4.13

Kot rečeno ne gre le za denar, ampak pogosto za strukturne spremembe. Prenovljena strategija zahteva na primer „prekinit[ev] vez[i] med gospodarsko rastjo in povpraševanjem po prevoznih storitvah, da bi zmanjšali vplive na okolje“. EESO to pozdravlja. To pa pomeni tudi, da je treba npr. kritično proučiti sprotno proizvodnjo (just-in-time production), s katero podjetja opustijo skladiščenje in se izognejo s tem povezanim stroškom ter tovornjake oz. tovorne vlake spremenijo v skladišča na kolesih.

4.14

Odbor žal ugotavlja, da se izredno hitro pojavljajo razkoraki med željami in domnevno realnostjo. Točno 13 dni potem, ko je Evropski svet sprejel ta operativni cilj in to nalogo, je Evropska komisija objavila Vmesni pregled Bele knjige Evropske komisije o prometu iz leta 2001  (14). V njem je napovedala, da bo rast BDP v obdobju 2000-2020 najverjetneje dosegla 52 %, cestni prevoz blaga se bo povečal za 55 %, zračni promet pa za 108 %. Želeno prekinitev vezi naj bi dosegli zlasti pri železniškem tovornem prometu (+ 13 %) in železniškem potniškem prometu (+ 19 %).

4.15

EESO z začudenjem ugotavlja, da očitno ni bilo usklajevanja med pripravo vmesnega pregleda bele knjige o prometu in prenovljene strategije o trajnostnem razvoju, saj se to očitno nasprotje med željami in realnostjo politike ne omenja. Komisija je v prometnem sektorju očitno praktično opustila prvi posebni cilj, in sicer prekinitev vezi med gospodarsko rastjo in povečanjem mobilnosti. Komisija mora v prihodnosti narediti vse, kar je mogoče, da do tovrstnih nasprotij sploh ne bi prišlo. V prometnem sektorju je treba znova iskati možnosti za takšno oblikovanje mest in občin ter različnih dejavnosti, ki bo omogočalo, da bodo prometne in transportne poti krajše ter da se razdalje ljudi in blaga do njihovega cilja ne bodo povečevale. Za to bo potrebna sprememba davčne politike in politike prostorskega načrtovanja ter ustrezno usklajevanje na vseh ravneh uprave, od EU do lokalnih organov.

4.16

Glede reševanja vedno večje prometne problematike je prenovljena strategija razočaranje. EESO ugotavlja, da je glede rešitev na področju energetske politike EU postala bistveno konkretnejša kot na področju prometa, kjer se bo negativni vpliv na podnebje in okolje ter varstvo narave še naprej povečeval.

4.17

Poročilo o napredku na področju strategije trajnostnega razvoja bi moralo obravnavati tudi sklep Evropskega sveta iz marca 2007 (15), da bi sistem trgovanja z emisijami morebiti lahko razširili na celinski in pomorski promet, in ga oceniti tudi z vidika morebitnih posledic, tudi v primerjavi z drugimi instrumenti.

5.1

EESO pozdravlja, da bo Komisija v skladu s točko 33 prenovljene strategije v prihodnosti vsaki dve leti (z začetkom septembra 2007) predložila poročilo o napredku o izvajanju strategije trajnostnega razvoja v EU in državah članicah, ki bo vsebovalo tudi prihodnje prednostne naloge, smernice in ukrepe. EESO pričakuje, da bodo tako podani tudi odgovori na še odprta vprašanja.

5.2

To je zelo pomembno zlasti pri nejasno predstavljenih instrumentih upravljanja in ekonomskih instrumentih. Tako je v točki 22 zapisano, da je „za spodbujanje preglednosti trga in tržnih cen, ki odsevajo realne ekonomske, družbene in okoljske stroške proizvodov in storitev (določanje pravih cen)“ treba uporabiti „najprimernejše ekonomske instrumente“. S tem pa smo znova pri večkratnem pozivu EESO po internalizaciji zunanjih stroškov in pri instrumentih, ki so za to potrebni. EESO opozarja, da je ta razprava več let potekala bolj ali manj brez uspeha. S triletno zamudo je Komisija konec marca 2007 objavila zeleno knjigo o tržnih instrumentih za namene okoljske politike in z njo povezanih politik, ki je razpravi dala nov zagon. Odbor si bo prizadeval, da bo v okviru poročil o napredku končno prišlo do premika v zvezi s tem osrednjim vprašanjem trajnosti.

5.3

V točki 23 Evropski svet, torej voditelji držav in vlad, pozivajo države članice, naj razmislijo „o nadaljnjih ukrepih, s pomočjo katerih se obdavčitev stroškovno učinkovito preusmeri z dela na izkoriščanje virov in porabo energije in/ali onesnaževanje, s čimer bi prispevali k ciljem EU, tj. povečanju zaposlovanja in zmanjšanju negativnih vplivov na okolje“. EESO to pozdravlja in poziva Komisijo, da v poročilu o napredku to poglavje obsežno obravnava in predloži konkretne predloge, kako bi to lahko dosegli. Pri tem je treba natančno proučiti tako okoljske učinke kot tudi porazdelitev bremena, zlasti zato, da davčne spremembe ne bodo prizadele socialno šibkih.

5.4

EESO pozdravlja tudi napoved, da bo Komisija „do leta 2008 za vsak sektor posebej predstavi[la] časovni načrt za reformo subvencij, ki precej negativno vplivajo na okolje in so nezdružljive s trajnostnim razvojem.“ Poleg tega Odbor podpira cilj, da se te subvencije „postopoma odpravi[jo]“. Pri tem meni, da bi bilo koristno, če bi za postopno odpravo pripravili konkreten časovni načrt in hkrati tudi proučili možnost prenosa tako privarčevanih sredstev v nov sklad EU za trajnostni razvoj, iz katerega bi države članice lahko črpale sredstva, če bi bil okoljski ukrep povezan z nesorazmerno visokimi stroški za njihov proračun (člen 175(5) in člen 174(1) Pogodbe iz Nice).

5.5

EESO je v svojih predhodnih mnenjih vedno znova opozarjal, da je za državljane, podjetja in druge zainteresirane strani pomemben jasen pregled nad konkretnimi političnimi načrti in razlogi zanje. Le tako bodo ljudje tudi pripravljeni aktivno spremljati in podpirati ta proces. Zato je prav, da je Evropski svet Komisiji naložil, da pripravi „poljuden priročnik k tej strategiji, ki naj bi vključeval dobre prakse in politike, ki se izvajajo v državah članicah“ (glej točko 26). Žal tudi tu ni konkretnega načrta, kar bi moralo obravnavati poročilo o napredku.

5.6

Strategija vsebuje zavezo za boljše načrtovanje politike z večjo uporabo ocene vpliva in večjim vključevanjem zainteresiranih strani. Odbor pozdravlja to zavezo in poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo izkušnje z metodologijo ocenjevanja vpliva na področju trajnostnega razvoja in zagotovijo, da se na vseh področjih politike in ukrepov uporablja učinkovito.

5.7

Odbor meni, da je zelo pomemben načrt „nadgraditi dejansko in realno vizijo EU na poti k trajnostnemu razvoju v naslednjih 50 letih“ (točka 27). Toda tudi tu se postavlja vprašanje, kaj je treba konkretno predložiti in do kdaj. Odbor že sedaj zahteva, da tovrstna vizija sega tudi dlje od leta 2060. Glede na zaveze in glavne cilje, opredeljene v dokumentu o prenovljeni strategiji (16), je treba družbene smernice tudi za dolgoročno obdobje postaviti čim prej. Evropski svet je na zasedanju v začetku marca 2007 v bistvu začel z napovedjo „skupnega zmanjšanja […] emisij za 60 % do 80 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990“ (17). Nekatere fosilne oz. neobnovljive surovine bodo zagotovo na voljo še več kot 50 let, toda kljub temu so omejene, zato je prav, da že danes razmišljamo o politiki, ki bo zajemala obdobje več kot 50 let, če mislimo resno o solidarnosti med generacijami.

5.8

Odbor bi pozdravil, če bi te medsektorske vidike, ki jih je treba vključiti na vseh ravneh načrtovanja politike (v EU in državah članicah), upoštevali tudi v strategiji, da bo učinkovita. Toda ni navedeno, kako bi to zagotovili. Verjetno zato, ker ima v skladu s sedanjimi besedili (in kot potrjuje tudi osnutek ustavne pogodbe) Unija deljeno pristojnost na tem področju in so države članice odgovorne za financiranje in izvajanje okoljske politike (člen 175(4), Pogodba iz Nice). Akterji tako niso opredeljeni.

5.9

V skladu s prenovljeno strategijo vsaka država imenuje predstavnika, ki bo kontaktna oseba. EESO pričakuje, da bo poročilo o napredku vsebovalo informacije o tem, ali je do tega imenovanja prišlo in kako se razvija sodelovanje.

5.10

Prvo poročilo o napredku mora vsebovati tudi informacije o tem, ali so sedaj vse države članice dokončale pripravo svoje (prve) nacionalne strategije, kot bi po napovedih morale storiti do junija 2007. EESO meni, da se postavlja vprašanje, kdo bo pregledal te nacionalne strategije in v skladu s katerimi merili ter kakšne bodo posledice, če države članice ne dokončajo priprave strategij ali če so te neustrezne.

5.11

Evropski svet v točki 41 govori o „prostovoljnih medsebojnih pregledih“ nacionalnih strategij, s katerimi naj bi začeli leta 2006 s prvo skupino držav članic. Poročilo o napredku mora poročati o rezultatih tega pregleda in posledicah za evropsko strategijo.

5.12

Čeprav EESO v celoti priznava, da so države članice ter regionalna in lokalna raven uprave pristojne za mnoga vprašanja trajnostnega razvoja in da morajo za mnoge probleme izdelati lasten pristop in svoje obveze, meni, da je za ohranitev napredka na področju trajnostnega razvoja na potrebni ravni treba krepiti tudi zmogljivosti Komisije za spremljanje splošnega napredka in za sprejemanje novih ukrepov na področjih, kjer prihaja do zamud pri izvajanju in je potreben pristop Skupnosti. Odbor dvomi, da usklajevanje in izmenjava dobre prakse zadostujeta. Odbor želi vsako leto prejeti seznam rezultatov držav članic, poslanih v pregled.

5.13

V okviru strategije se priporoča ustanovitev oz. krepitev nacionalnih svetov za trajnostni razvoj. Nacionalni sveti imajo pomembno vlogo pri pripravi nacionalnih strategij za trajnostni razvoj in lahko prispevajo tudi k spodbujanju ukrepov v državah članicah, vključevanju civilne družbe v ukrepe na področju trajnostnega razvoja in spremljanju napredka. Med njihove naloge sodi tudi uporaba načela trajnostnega razvoja ob sočasnem ohranjanju dinamičnega ravnovesja med njegovo gospodarsko, socialno in okoljsko razsežnostjo. Odbor glede te zahteve ne vidi bistvenega napredka in bo to temo proučil kasneje v tem letu. Medtem poziva, da se to vprašanje obravnava tudi z državami članicami v okviru pregleda izvajanja.

5.14

Pomembno je tudi, da države članice in Komisija nadalje razmislijo o zagotavljanju usklajevanja vprašanj na področju trajnostnega razvoja znotraj svojih struktur. Trajnostni razvoj je medsektorski in celovit pojem, ki bi moral presegati specifična vprašanja posameznih oddelkov in agencij ter jih včasih spremeniti. Izkušnje kažejo, da je to mogoče le, če znotraj vlade obstaja močan osrednji oddelek, ki spodbuja trajnostni razvoj in ki ima znanje in veljavo, da lahko postavlja pod vprašaj sektorska ali oddelčna načela. Poročilo o napredku bi moralo poročati o tem, kje Komisija na tem področju znotraj lastnih služb vidi potrebo po izboljšavah. EESO je prepričan, da ta potreba obstaja (glej točki 4.15 in 4.16).

5.15

Strategija upravičeno opozarja, da je treba trajnostni razvoj popolnoma vključiti v poslanstvo in prakso regionalne in lokalne uprave na vseh ravneh. Nekatere evropske lokalne in regionalne oblasti so bile vodilne pri vključevanju vidika trajnostnega razvoja v svoje delo in oblikovanju domiselnih odzivov na podnebne spremembe in druge izzive trajnostnega razvoja. Pregled izvajanja je dobra priložnost, da se oceni napredek na področju trajnostnega razvoja na regionalni in lokalni ravni ter prouči, kako bolje razširiti najboljšo prakso.

5.16

V točki 45 je omenjeno, da bo odločitev o tem, kdaj bo potreben pregled strategije trajnostnega razvoja, sprejeta leta 2011. EESO se s tem postopkom ne strinja. Če bodo poročila o napredku pokazala, da ima Evropa na poti do trajnostnega razvoja težave, potem strategija (ki je pot do tega cilja) ni dobra. In v tem primeru jo je treba pregledati nemudoma, ne šele leta 2011.