27.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 267/30

1.1

Ta osnutek direktive bo tretji v zvezi s preprečevanjem pranja denarja, prvi je bil pripravljen leta 1991 (91/308/EGS), drugi pa leta 2001 (2001/97/ES).

1.2

Ključni gonilni sili za to direktivo sta: (1) poseben sklic na financiranje terorizma, čeprav so države članice v okviru prejšnje direktive sklenile, da ga bodo vključile v koncept resnih kršitev, in (2) upoštevanje revidiranih 40 priporočil projektne skupine za finančno ukrepanje pri pranju denarja (FATF — Financial Action Task Force on Money Laundering), ki so bila objavljena junija 2003.

2.1

Ključne skupine, na katere bi vplivale obveznosti iz osnutka direktive, so:

2.2

Osnutek direktive bo nadomestil sedanji direktivi, ki bosta razveljavljeni.

2.3

Ključne spremembe v primerjavi s prvo in drugo direktivo so:

2.4

Osnutek direktive dopušča nadaljnje zbliževanje z državami, ki uporabljajo priporočila projektne skupine za finančno ukrepanje pri pranju denarja (FATF) Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

2.5

Konsolidacija zahtev iz prve in druge direktive v novo direktivo pomeni tudi boljšo razumljivost.

2.6

Vendar se tretja direktiva tesno naslanja na drugo direktivo, ki je sama zelo razširila obseg določb za preprečevanje pranja denarja ter izbor sektorjev, ki jih zadevajo. Za oceno vpliva direktive iz leta 2001 je bilo na voljo le malo časa, Odbor pa ugotavlja, da doslej še ni bila opravljena celostna študija učinkovitosti sedanjega sistema ali njegove sorazmernosti, prav tako pa še ni bilo raziskano, ali so javne investicije držav članic v ravnovesju z investicijami reguliranega sektorja.

2.7

EESO pozdravlja ukrepe, ki bodo otežili pranje denarja in financiranje terorizma. V podporo uporabi preprečevalnih ukrepov po vsej EU EESO opozarja, da bodo osebe, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, poskusile izkoristiti slabosti v sistemih spremljanja, in da bo denar prenesen na najšibkejše točke nadzornega sistema. Zato morajo države članice vzpostaviti stroge standarde po vsej Evropski uniji in spodbuditi njihovo uvajanje v drugih državah.

2.8

To mnenje obravnava več podrobnosti o posebnih vidikih osnutka direktive.

3.1.1

EESO odobrava vključitev financiranja terorizma v osnutek direktive.

3.1.2

Kar zadeva opredelitev hudega kaznivega dejanja in pranja denarja, bi nadaljnja pojasnitev pomagala zajetim v tej direktivi, da bi bolje razumeli natančne namene direktive in v skladu s tem pomagali zagotoviti dosledno in učinkovito izvajanje zakona.

3.1.3

Pomembna je jasna opredelitev poznavanja kazenskega prava, ki ga morajo osvojiti osebe, ki delajo v reguliranem sektorju, kajti večina teh ima zelo malo oziroma nič znanja na tem področju. Člen 3(7) osnutka direktive vsebuje podrobnosti opredelitve „hudega kaznivega dejanja“, vendar Odbor priporoča, da naj ta opredelitev pojasni, da mora oseba v reguliranem sektorju pri odločanju, ali naj pripravi prijavo pranja denarja ali ne, uporabiti le znanje in spretnosti v zvezi s kazenskim pravom, ki jih mora posedovati kot oseba, ki opravlja navedeno funkcijo. Drugačne zahteve bi nesorazmerno obremenile regulirani sektor (tako glede usposabljanja osebja kot glede nadzora njihovega ukrepanja) in pomenile tveganje zvišanja stroškov in s tem povezan nepotreben razdor odnosov s strankami in naročniki. Osebam, ki delajo v reguliranem sektorju, bi to lahko povzročilo tudi nepotrebno tveganje.

3.1.4

„Hudo kaznivo dejanje“ (opredeljeno „vsaj“ kot ena izmed dejavnosti iz člena 3(7)) velja za najmanjši standard. Izvajanje sedanjih direktiv kaže, da so države članice razvile različne pristope, kar je povzročilo nastanek sistemov, ki vključujejo vsa kazniva dejanja, ali drugačnih sistemov, ki vključujejo le huda kazniva dejanja.

3.1.5

Preudariti je treba, kako bi bilo mogoče omejiti izbiro držav članic v tem pogledu in spodbuditi enakomerno uporabo ukrepov proti pranju denarja, v skladu s tem pa zagotoviti enotne določbe za regulirani sektor po vsej EU. Če želijo države članice osnutek direktive uporabiti na širši osnovi, EESO priporoča, da se pretehta možnost sistema, kjer je obvezna le prijava hudih kaznivih dejanj (najmanjši standard), ki pa dopušča možnost prostovoljnih prijav, pri katerih je glede na druga kazniva dejanja zagotovljena ista zakonska zaščita kot pri obveznih prijavah.

3.1.6

Obvezni sistem prijave „vseh kaznivih dejanj“, zlasti če je povezan z zahtevo po prijavi tudi izven ozemlja, vključuje tveganje, da bodo dragoceni viri iz zasebnega sektorja ter organov za pregon porabljeni nekoristno. Potreba po sistemu prijave, kakršnega imajo v Združenem kraljestvu, tj. z „omejeno vrednostjo informacij“, da bi se tako v reguliranem sektorju kot v organih pregona zmanjšal trud, potreben za manj pomembne ali celo nepomembne zadeve (če je zadeva že bila prijavljena ustreznemu organu), nazorno prikazuje nekatere pasti obveznega sistema prijave „vseh kaznivih dejanj“.

3.1.7

Odbor meni, da je fiksna minimalna denarna omejitev, kot jo določa člen 6(b) (15.000 eurov), razumna, upoštevajoč, da se ta omejitev lahko doseže z eno ali več transakcijami, med katerimi kaže, da obstaja povezava.

3.1.8

Nadaljnja pomembna pojasnitev za spodbujanje doslednosti bi bil izrecen poudarek, da opredelitev pranja denarja iz člena 1.1(c) druge direktive (in ponovno poudarjena v členu 1.2 (c) nove direktive) vključuje lastništvo dobička, ki ga je oseba pridobila s kaznivim dejanjem, tudi če niso bile opravljene nadaljnje transakcije.

3.1.9

Člen 2.1(3)b določa pet kategorij transakcij, ki jih opravljajo neodvisni pravni strokovnjaki in so zajete v tej direktivi. Odbor priporoča, da se doda še šesta kategorija: (vi) davčno svetovanje.

3.2.1

Člen 3(9) opredeljuje „družbe za upravljanje“, člen 2.1(3)f pa „osebe, ki trgujejo z blagom ali opravljajo storitve z visoko vrednostjo transakcij“. Pojasnitev opredelitev je dobrodošla, zlasti vključitev „storitev“ v člen 2.1(3)(f). Pranje denarja je mogoče izvajati z manipuliranjem večjih gotovinskih transakcij za storitve in prav tako z manipuliranjem večjih gotovinskih transakcij za blago.

3.3.1

Členi o teh zadevah morajo biti jasni in taki, da jih bo mogoče uporabiti v sistemu na podlagi ocene tveganja. Obravnavanje teh vidikov uredbe o pranju denarja predstavlja največ stroškov in neposredno vpliva tudi na stranke in naročnike.

3.3.2.1

Člen 3(8) dejanskega lastnika opredeljuje kot fizično osebo, ki neposredno ali posredno poseduje ali nadzira 10 % ali več delnic ali glasovalnih pravic v pravni osebi ali premoženje ustanove, sklada ali podobne pravne organizacije ali ima primerljiv vpliv, na primer na vodenje. Odbor meni, da je to prenizek prag, če se uporabi skupaj s členom 7.1(b) in sklicem na ukrepe v primeru tveganja iz člena 7.2.

3.3.2.2

Osnutek direktive bi se moral nanašati na načela v zvezi z zahtevami za identifikacijo in postaviti zahtevo, da države članice neposredno same zagotovijo navodila v zvezi z identifikacijskim sistemom na podlagi ocene tveganja, ki dovoljuje različne ravni identifikacije dejanskih lastnikov glede na okoliščine, ali pa pripravo takih navodil zaupajo reprezentativnim strokovnim organizacijam.

3.3.2.3

Medtem ko je mogoče razumeti motivacijo za stroge zahteve, pa se njihova univerzalna uporaba v praksi ne glede na tveganje nagiba h kaznovanju zakonitih strank in naročnikov zaradi dodatnih stroškov, prizadevanj in potencialne izgube komercialne zaupnosti v zvezi z načrtovanimi transakcijami, vendar pa taka uporaba strogih zahtev zelo malo ali sploh ne vpliva na nelegalne dejavnosti.

3.3.2.4

Odbor priporoča, da naj minimalna zahteva za identifikacijo lastništva ali nadzor znaša 25 % po posamezniku ali skupini kot „skupni stranki“.

3.3.3.1

Odbor ocenjuje predlagano opredelitev politično izpostavljenih oseb iz člena 3(10) kot nepotrebno širok pojem, ki bi ga bilo treba popraviti tako, da se za „fizično osebo“ vstavi besede „ki niso državljani EU“. Politično izpostavljene osebe v Evropski uniji (niso nujno imune na skušnjave korupcije) so predmet zajamčenih demokratičnih nadzorov, zaradi katerih zahteve po skrbnih pregledih, ki jih predvideva člen 11.1, niso potrebne.

3.3.4.1

„Skrben pregled poslovanja stranke“ je področje osnutka direktive, kjer je zaradi jasnosti potrebna natančnejša opredelitev pojmov. Pojme, kot so „skrbno preverjanje“, „pregledovanje in spremljanje“ in „preverjanje“, je mogoče v različnih delih reguliranega sektorja in v različnih državah članicah različno razumeti, zato jih je treba natančneje opredeliti, da bo omogočeno enako razumevanje teh pojmov.

3.3.4.2

Glede identifikacije Odbor priporoča zahtevo v osnutku direktive, da države članice zagotovijo jasna navodila v zvezi s tveganjem na njihovem ozemlju.

3.3.4.3

Člen 6(c) zahteva uporabo postopkov za skrben pregled poslovanja strank, kadar obstaja sum pranja denarja, ne glede na odstopanje, izjemo ali določeno mejno vrednost. To morda ni izvedljivo, saj lahko izvajanje takih postopkov zaradi suma posvari osumljeno stranko ali osumljene stranke. Določbe iz člena 6(c) morajo navajati, da se taki postopki izvajajo le v takem obsegu, da osumljene stranke ne bodo vnaprej posvarjene.

3.3.4.4

Glede na poenostavljene postopke za skrben pregled poslovanja stranke, kot navaja člen 10.3(c), Odbor priporoča, da se slednji del spremeni, kot sledi, tako da se dodajo besede v poševnem tisku: „pokojninska ali druga podobna shema, ki zaposlenim zagotavlja pokojnino, vplačuje z odtegovanjem od plače in/ali jih zagotovijo delodajalci…“

3.3.4.4.1

Člen 11.2 predlaga, da se prepove sklepanje odnosov s korespondenčno banko, ki dovoljuje uporabo svojih računov navidezni banki. Morda za kreditno ustanovo ni zmeraj enostavno odkriti, ali korespondenčna banka to počne. Jasno mora biti, da se bo od ustanov le pričakovalo, da bodo sprejele ustrezne preventivne ukrepe v zvezi s svojimi korespondenčnimi bankami, da bi lahko ocenile njihovo politiko do navideznih bank.

3.3.4.5

V členu 11.1(a) za sklic na dokaze ni potreben opis „spremljajoč“, ki bi ga bilo mogoče črtati.

3.3.4.6

Člen 12 dovoljuje, da se izvajanje skrbnega pregleda poslovanja stranke zaupa tretjim osebam, toda navaja, da končno odgovornost za take postopke še vedno nosijo ustanove ali osebe, zajete v predlagani direktivi. Odbor priporoča, da se črta slednji del člena 12, tj. „končno odgovornost nosi ustanova ali oseba, zajeta v tej direktivi, ki zaupa tretji osebi“ in nadomesti z načelom iz uvodne izjave (20) na strani 11 predlagane direktive (izogibanje podvajanju dela, tako da se ustanova zanese na postopke identifikacije strank, ki so jih opravile tretje stranke, v kolikor so le-te prav tako zajete v tej direktivi). Dokler pa zaupanje ni dovoljeno in niso sprejeti razumni ukrepi za vzpostavitev dobre vere do tretje stranke, ta določba ne bo pomenila izogibanja podvajanju dela.

3.3.4.7

Členu 13.2, ki predvideva poročanje suma, bi bilo smiselno dodati stavek: „Komisija bi morala raziskati take navedbe in države članice obvestiti o zaključkih.“

3.3.4.8

Da se odstranijo dvomi o združljivosti določb iz člena 14 z določbami o varstvu podatkov v nekaterih državah članicah, se iz tega člena odstrani beseda „takoj“, tretji stranki pa je treba dovoliti, da od oseb, o katerih se razkrijejo podatki, pridobi dovoljenje. Besedo „takoj“ je mogoče nadomestiti s „hitro“.

3.4.1

Odbor priporoča podrobneje opredeljen pomen „prepovedi“ v zvezi s prvim delom člena 25. V nekaterih državah članicah se zahteva, da osebje v reguliranem sektorju prijavo predloži nekaterim organom ali delom sodne oblasti ter enoti za finančni nadzor, v praksi pa skrbna izmenjava informacij med strankami, ki niso sokrive pri pranju denarja, lahko olajša boj proti pranju denarja. Za spodbudo teh pozitivnih oblik razkritja Odbor priporoča spremembo člena, da bo izrecno izpostavljeno dejstvo, da je razkritje prepovedano le, če bi povzročilo sum ali oviro v zvezi s preiskavo o pranju denarja.

3.5.1

V uvodni izjavi (23) na strani 11 ter v členu 27 je izražen predlog, da bi bilo treba standarde Skupnosti uporabiti v tretjih državah, kjer imajo kreditne in finančne ustanove Skupnosti svoje izpostave in podružnice v večinski lasti, in če je tamkajšnja zakonodaja na področju pranja denarja in financiranja terorizma pomanjkljiva.

3.5.2

Odbor se boji, da bo uporaba teh standardov izpostavam kreditnih in finančnih ustanov Skupnosti in njihovim podružnicam v večinski lasti onemogočila učinkovito in konkurenčno delovanje v državah, kjer standard zakonov o pranju denarja ni tako visok kot v EU. Zato bi bilo treba spodbuditi uporabo standardov EU ali primerljivih standardov, toda absolutna zahteva po njihovi uporabi na ozemljih tretjih držav bi bila prezgodnja. V teh okoliščinah bi bilo bolje, da bi kreditne in finančne ustanove pristojne organe v tretjih državah obvestile o podpori, ki jim jo nudijo, da bi izboljšali svoj nadzor pranja denarja in financiranja terorizma.

3.5.3

Ustrezneje bi bilo, če bi EU okrepila uporabo trdnih in pomembnih, splošno priznanih standardov, tako da bi sklice na zahteve o uporabi standardov EU zamenjala z uporabo 40 priporočil projektne skupine za finančno ukrepanje pri pranju denarja. Tako bi bili preprečeni vsi namigi, da EU poskuša uveljaviti svoje zahteve z izvenozemeljskim učinkom, čeprav obstajajo splošni standardi z enakovredno učinkovitostjo.

3.6.1

Odbor pozdravlja vključitev tovrstne zaščite v člen 24 in poziva Komisijo, da vključi nadaljnji sklic na sodne postopke in vlogo policijskih organov v zagotavljanje te zaščite. Razumljivost je odločilnega pomena za zaščito zaupnosti vira informacij o pranju denarja in s tem za nemoteno in popolno delovanje sistemov prijave. Ne le zaposleni, ampak tudi organizacije, kjer so zaposleni, bi morale biti zajete v členu 24, kar bi se moralo posebej nanašati tudi na obveznost držav članic, da identiteto prijaviteljev zaščitijo v najvišji možni meri, ki jo dopušča kazensko in civilno pravo držav članic. Direktiva bi morala posebej zagotoviti, da se identiteta prijaviteljev obravnava strogo zaupno, razen če so dali dovoljenje za razkritje ali če je bistvena za pravičen sodni postopek v skladu s kazenskim pravom.

3.6.2

Člen 24 bi se moral spremeniti, tako da bi zagotovil, da določbe o zaščiti zajamejo samozaposlene in majhna podjetja.

3.7.1.1

Če ni določeno drugače, vse zahteve, vključene v osnutek direktive, veljajo za vse ustanove in osebe, opredeljene v členu 2. Ker je regulirani sektor sedaj raznolik, je treba preudariti položaj ustanov ali strok, katerih dejavnosti so le delno zajete v osnutku direktive, ker potrebujejo razumljiva navodila, kako naj določbe uporabijo v določenih delih svojih podjetij, v drugih pa ne.

3.7.1.2

Nejasno je, zakaj člen 2 omejuje uporabo osnutka direktive le na določene dejavnosti notarjev in drugih neodvisnih pravnih strokovnjakov, medtem ko so pri drugih svobodnih poklicih z enako visokimi standardi etike in pristojnosti, ki jih zagotavlja že njihovo članstvo v poklicnih organizacijah, vključene vse dejavnosti. Odbor razume, da obstajajo določene dejavnosti, ki jih opravljajo le notarji in drugi neodvisni pravni strokovnjaki v nekaterih državah članicah (ponavadi so povezane z njihovo vlogo pri formalnih pravnih postopkih), in da je na teh področjih pravne strokovnjake mogoče bistveno razlikovati od članov drugih svobodnih poklicev, in da zato obstaja argument za njihovo izvzetje iz obsega uporabe te direktive. Vendar je Odbor prepričan, da bi jih bilo treba vključiti v obseg direktive, če dejavnosti, ki jih opravljajo niso omejene izključno na pravne strokovnjake, storitve pa bi bile vključene v obseg uporabe direktive, če jih opravljajo druga ustrezno urejena strokovna podjetja.

3.7.2.1

Člen 17 zahteva, da ustanove in osebe, ki jih zajema osnutek direktive, posebej pozorno pregledujejo vse dejavnosti, ki bi utegnile biti povezane s pranjem denarja.

3.7.2.2

Ta zahteva bi lahko povzročila, da bi ustanove in osebe, zajete v tej direktivi, morale izvajati obsežne dodatne postopke, in tudi tveganje, da bi taki posebni postopki osumljene osebe še izrecno spodbudili k prekršku.

3.7.2.3

Odbor je prepričan, da ne bi smela biti naloga reguliranega sektorja, da izvaja preiskave v smislu, kot ga očitno navaja člen 17, temveč da je pozoren na potrebo po tem, da sum nastane na osnovi informacij, ki so bile posredovane med normalnim potekom poslovanja, in da se take informacije posredujejo v preiskavo organom pregona.

3.7.3.1

Člen 4 dopušča državam članicam, da sprejmejo ali obdržijo v veljavi strožje določbe, kot jih vsebuje osnutek direktive.

3.7.3.2

Materialne razlike v strogosti določb različnih držav članic lahko škodijo načelu enotnega trga, povzročijo izkrivljanje pravične konkurence in lahko spodbudijo osebe, ki se ukvarjajo s hudimi kaznivimi dejanji, da svoje dejavnosti preselijo v države članice z manj strogimi ukrepi.

3.7.3.3

Odbor priporoča, da se določba, ki dovoljuje lokalna odstopanja, omeji na tista področja, kjer so taka odstopanja (če jih države članice ne predpišejo na obvezni namesto na prostovoljni osnovi) potrebna, da se izrazijo posebni lokalni pogoji.

3.7.4.1

Odbor pozdravlja odgovornost držav članic, da zagotovijo povratne informacije (člen 31.3) in priporoča, da naj bodo posebej za to odgovorne enote za finančni nadzor. Povratne informacije so uporabne, ker spodbujajo boljšo in bolj učinkovito skladnost pri prihodnji uporabi zakonodaje.

3.7.4.2

Člen 19 1(b) zahteva, da ustanove in osebe, zajete v tej direktivi, enoti za finančni nadzor posredujejo vse potrebne dodatne podatke v skladu s postopki, določenimi v veljavni zakonodaji. Odbor bi želel poudariti, da je razumevanje „potrebnih dodatnih podatkov“ v smislu pregona lahko zelo obsežno in morda res ni mogoče, da bi se regulirani sektor uskladil s tako zahtevo. Odbor priporoča, da se izraz „potrebnih dodatnih podatkov“ nadomesti z besedilom, ki bo državam članicam omogočilo, da se s svojimi reguliranimi sektorji sporazumejo o dodatnih podatkih, ki jih je mogoče zahtevati, ne da bi predstavljali nepotrebno breme, in zajamčilo, da enote za finančni nadzor ne bodo zahtevale več informacij.

3.7.4.3

Člen 20.2 bi moral zagotoviti, da se sumi, ki so nastali med pravnim svetovanjem (notarji, neodvisni pravni svetovalci, revizorji, zunanji računovodje ali davčni svetovalci), izvzamejo iz zahtev o prijavi suma. Sedanje besedilo tega odstavka je bolj restriktivno in predlaga, da se sme izvzetje omejiti le na nasvet v zvezi s pravnim položajem njihove stranke pred pravnim postopkom. To bi bilo neutemeljeno omejevanje človekovih pravic strank, da prejmejo zaupni pravni nasvet.

3.7.4.4

Določba člena 23, da razkritje v skladu z osnutkom direktive ne predstavlja vrzeli v omejevanju razkritja podatkov, je prezrla dejstvo, da mora biti tako razkritje opravljeno „v dobri veri“, da so izpolnjeni pogoji za tovrstno zaščitno klavzulo. To je bilo predvideno v drugi direktivi. Ta pogoj bi moral biti znova uveden, da se poudari, da mora regulirani sektor delovati odgovorno in v dobri veri, da bi lahko izkoristil nujno široko zastavljeno zakonito zaščito. Navajanje drugih tveganj bi izkrivilo ravnovesje pravic oseb in njihovega dostopa do pravice.

4.1

Čeprav Odbor podpira dvojni cilj, tj. zagotovitev, da EU razumljivo uporablja splošne standarde, kot je določeno v 40 priporočilih projektne skupine za finančno ukrepanje pri pranju denarja (FATF), in jasno vključenost financiranja terorizma, pa obžaluje, da je bila tretja direktiva o pranju denarja pripravljena, preden je bilo mogoče v celoti oceniti pozitivne učinke druge direktive, sprejete leta 2001. Začetek priprave tretje direktive tako kmalu po drugi direktivi in brez dovolj dolgega obdobja za pretehtanje izkušenj, pridobljenih z uporabo druge direktive, utegne biti nekoliko prenagljen.

4.1.1

Tako zgodnjo pripravo tretje direktive je mogoče tehtno upravičiti tako, da bo še nadalje izboljšala drugo direktivo in njeno izvajanje. Odbor z odobravanjem opaža predvsem, da so bile vključene nekatere določbe:

4.2

Predlogi v tem mnenju so namenjeni izboljšavi direktive na način, ki bi prispeval k tem dopolnilnim, toda vsekakor izvedljivim ciljem. Vse nadaljnje spremembe med končnimi pogajanji o direktivi bi morale upoštevati ta glavna načela.

4.3

Glede na kratko obdobje od uveljavitve druge direktive bi bilo treba v mnogih državah članicah dati na razpolago dovolj dolgo obdobje za izvajanje tretje direktive.

4.4

Ker se izkušnje pridobivajo iz uporabe direktiv za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, bo Evropska unija verjetno morala pretehtati nekatere povezave in politične sinergije z drugimi vidiki kaznivega ravnanja in odvračanja od njega. Odbor predlaga naslednje:

4.5

Odbor pozdravlja nadaljnje zaostrovanje pravil za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma kot simbol Evropske unije, ki zagotavlja visoke standarde javnega in zasebnega ravnanja. Tako direktiva predstavlja praktičen korak naprej pri upravljanju finančnih zadev, pomeni pa tudi sredstvo za utrjevanje Evropske unije.