8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/134

1.1

Po dolgoletnih raziskavah, pripravljalnih delih in posvetovanjih (1) je Komisija predložila svoj predlog za Celostni program dejavnosti na področju vseživljenjskega učenja.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor izraža zadovoljstvo glede tega prispevka in poudarja, da je namen zamisli, izraženih v tem mnenju, čim bolj učinkovito in uporabno oblikovati predlog Komisije.

1.3

V okviru navedenih opažanj vplivajo na stališča Odbora o predlogu Komisije predvsem znanje in izkušnje, povezane:

z zaostankom pri uresničevanju lizbonskih ciljev,

z zaostankom pri ustrezni izobrazbi in usposobljenosti ter produktivnosti (2),

z demografskim položajem v Evropi in

s težavami, ki so se nedavno pojavile pri iskanju rešitev za omenjene probleme na evropski in nacionalni ravni (3).

2.1

Predlog Komisije (COM(2004) 474 final) predvideva prestrukturiranje obstoječih programov na področju izobraževanja. Glede na predlog Komisije so k prestrukturiranju prispevali predvsem naslednji štirje dejavniki:

2.2

Predlog Komisije temelji na tekočih programih Socrates in Leonardo da Vinci, na programu eLearning, pobudi Europass in različnih dejavnostih, financiranih v okviru akcijskega programa Skupnosti za spodbujanje organov, ki delujejo na evropski ravni, in podporo posebnih dejavnosti na področju izobraževanja in usposabljanja.

2.3

V nadaljevanju predlog izhaja iz naslednje ugotovitve: „Vključevanje podpore Skupnosti za nadnacionalno sodelovanje in mobilnost v izobraževanju ter usposabljanju v en program bi pomenilo pomembne prednosti, ki bi dopuščale večje sinergije med različnimi področji dejavnosti in omogočale večjo kapaciteto za podporo razvijanju vseživljenjskega učenja, pa tudi pregledne, usmerjene in učinkovite načine administracije.“ (4)

2.4

Zato bi bilo glede na predlog Komisije treba „ustanoviti celostni program, ki bi prek vseživljenjskega učenja prispeval k razvoju Evropske Unije kot družbe z naprednim znanjem, s trajnostnim gospodarskim razvojem, več in boljšimi delovnimi mesti in večjo socialno kohezijo“ (5).

2.5

„Če naj specifičnosti sektorjev šol, visokega šolstva, poklicnega usposabljanja in izobraževanja odraslih ter potreba po dejavnosti Skupnosti temeljijo na posebej prikrojenih ciljih, oblikah delovanja in organizacijski strukturi, je primerno ohraniti posamezne programe znotraj okvira celostnega programa, ki so usmerjeni k posameznemu od teh štirih sektorjev, medtem pa kar najbolj povečajo preglednost in njihove skupne značilnosti“ (6).

2.6

„Celostni program“ obsega naslednje skupine programov:

2.7

Pomemben element predloga Komisije je pregled kvantitativnih ciljev na podlagi sprememb, predlaganih v izčrpni finančni perspektivi 2007-2013. Novi cilji so:

2.7.1

S temi zahtevnimi nalogami je po mnenju Komisije nov program ustrezen instrument za uresničitev ciljev, ki prispevajo k temu, da bo EU do leta 2010 postala najbolj konkurenčen, dinamičen in na znanju temelječ gospodarski prostor.

2.7.2

Komisija zato predlaga okvirni finančni znesek v višini 13.620 milijard eurov za 7 let programa.

3.1

Glede na predlog Komisije je ustvarjalni pristop zagotovo zapleten proces. Zahteva splošno in strokovno poznavanje ciljev, instrumentov in težav pri oblikovanju evropske izobraževalne politike. Poleg tega je odvisen tudi od možnosti za obsežno povezavo izobraževalno političnih usmeritev z zahtevnimi cilji Unije za 21. stoletje (7) in zlasti z zahtevnimi cilji za tekoče desetletje (8). In navsezadnje je potreben ustrezen daljnovidni pristop za zagotovitev, da so usmeritve, sprejete danes, pravilne tudi za prihodnost.

3.2

EESO zavzema jasno stališče glede hierarhije trenutnih osrednjih ciljev Unije in ima nazorno predstavo o povezavi vseživljenjskega učenja s cilji. S tem povezana stališča Odbora vsebuje raziskovalno mnenje o Usposabljanju in produktivnosti (9), ki ga je na prošnjo nizozemskega predsedstva nedavno oblikoval EESO. Pristop Odbora k predlogu Komisije v veliki meri temelji tudi na omenjenih zamislih in stališčih.

3.3

Na stališča ESSO pa vplivajo tudi njegove izkušnje z rezultati dosedanjega izvajanja politik in programov Unije, ki sodijo zraven, in sicer na področju kulture, izobraževanja in poklicnega usposabljanja, mladine ter športa.

3.3.1

Razen nekaterih izjem kažejo te izkušnje na splošno v celoti pozitivno sliko, ki zaradi programov:

3.3.1.1

Treba je omeniti, da dosedanji evropski izobraževalni programi sodijo med redka področja dejavnosti Unije, ki so neposredno usmerjena k državljanom. Zato je treba z novim programom po eni strani spodbujati demokratični razvoj na osnovi participativne demokracije z dejavnimi državljani, po drugi strani pa zaposlovanje in vsestranski trg dela. Program mora prispevati k poklicni dovršitvi evropskih državljanov, zato je treba oblikovati ustrezne možnosti, da bodo državljani lahko širili in izkoristili njen potencial. Za perspektivo Unije in njen odnos do državljanov je pomemben razvoj celostnega programa, ki je naslovljen na različne starostne skupine, posamezne državljane, okolje dela, majhna in srednje velika podjetja in socialne partnerje.

3.4

EESO pozitivno ocenjuje predlagan načrt celostnega programa dejavnosti na področju vseživljenjskega učenja. S tem povezani predlogi EESO so oblikovani izključno z namenom izboljšanja programa.

3.4.1

V okviru tega je EESO v dokumentu Komisije opazil temeljno pomanjkljivost pri opredelitvi pojma vseživljenjskega učenja.

3.4.1.1

Natančneje povedano EESO meni, da je potrebna enotna opredelitev (10) politike na področju izobraževanja, usposabljanja in mladine, kajti po njegovih ocenah je vseživljenjsko učenje zaključen proces, ki se začne v predšolski starosti in sega do upokojitve (11). Poleg tega je čas za odpravo starostne meje za izobraževanje, ki je doslej evropskim državljanom vsiljevala evropske sisteme izobraževanja in usposabljanja. EESO je od programa pričakoval več, zlasti glede določitve okvira za vseživljensko izobraževanje. Po njegovem mnenju je najtežje najti praktično in pravno pod lago za enotni, transverzalni koncept vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja, ki gre še dlje od pravice do dostopa do sektorskih programov. Celostni program naj bi bila spodbuda državam članicam Evropske unije, da le-te ustvarijo pogoje, ki bodo omogočili brezpogojen dostop do programov izobraževanja in usposabljanje unije za vse, ne glede na starost in življenjske pogoje. To pravno načelo pa bi hkrati moralo biti mogoče zagovarjati pred Sodiščem evropskih skupnosti kot temeljno pravico.

3.4.1.2

EESO se zaveda, da se bo pričakovanje vseživljenjskega učenja v osnovi uresničevalo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Zaveda se tudi, da so na evropski ravni ovire, ki dejansko preprečujejo vključitev predlaganega programa v prakso. V nadaljevanju se zato zavzema tudi za ustrezne določbe v sektorskih programih s ciljem, odpraviti močne ovire (glede starostnih skupin in učnih vsebin), ki so si jih obstoječi sistemi izobraževanja in usposabljanja postavili med seboj ter na pot tistim, ki se želijo učiti. EESO torej podpira povezovanje integriranega programa s programi, povezanimi s kulturo in mladimi, ter (v luči ratifikacije evropske ustave) programi za šport. Ravno slednje je zelo pomembno, ker je ponudba izobraževanja za mlade zlasti neformalne narave in je povezana s pridobivanjem osnovnih veščin, potrebnih za zagotavljanje sposobnosti za zaposlitev državljanov in aktivne socialne integracije.

3.4.2

Pomanjkljivosti pa nastajajo tudi pri horizontalni komunikaciji in medsebojnem povezovanju sektorskih programov.

3.4.2.1

EESO meni, da so težave pri uresničevanju zahtevnih ciljev Unije večplastne. Zato je za reševanje teh težav treba odpraviti vsakovrstne ovire, povezane z oblikami mobilnosti, ki bi jih lahko razvili znotraj delnih sistemov izobraževanja posamezne države in med državami. Odprava ovir in omejitev pa je predpogoj, da lahko vseživljenjsko učenje postane zavestna, truda vredna resničnost.

3.4.2.2

Obrazložitveni memorandum predloga Komisije vsebuje pomembno ugotovitev, ki je bila v sporočilu prvotno predstavljena pod naslovom Nova generacija programov na področju splošnega in poklicnega izobraževanja po letu 2006 (12). Navaja, da „… postajajo sistemi za izobraževanje in usposabljanje vse bolj vključeni v področje vseživljenjskega učenja, kar odraža odziv na nove izzive družbe znanja in demografskih sprememb (13)“. To stališče v predloženem predlogu na žalost ni bilo uresničeno v dejanski obliki. Predlog Komisije se načeloma ravna po obstoječih strukturah izobraževalnih sistemov, medtem ko podpira le malo sodelovanja med različnimi izobraževalnimi ravnmi. Po mnenju EESO bi bil nov program bolj prilagodljiv in inovativen, če bi dostop do posebnih programov pokrival tudi prednostne ciljne skupine, ne da bi bile pri tem izključene morebitne druge interesne skupine zaradi izobrazbe ali starosti.

3.4.2.3

Iz teh razlogov se predlaga tudi povečanje finančnih sredstev in razširitev palete dejavnosti transverzalnega programa. Cilj te širitve mora biti razvoj oblik sodelovanja in dejavnosti za vzpostavitev ustreznih pogojev za oblikovanje pravega evropskega prostora vseživljenjskega učenja, ki prinaša evropsko dodano vrednost ter odločno prispeva k uresničevanju ciljev lizbonske strategije in trajnostnemu razvoju. Očitno je, da bi morali pri teh oblikah sodelovanja in dejavnostih med seboj sodelovati vsi elementi delnih izobraževalnih sistemov (14), socialni partnerji in civilna družba na splošno, ter tudi organi oblasti, predvsem na regionalni in lokalni ravni.

3.4.2.4.

Zato je treba razviti predvsem program Grundtvig, ki je usmerjen v potrebe vseh vrst usposabljanja odraslih.

3.4.3

Tretja, a zelo pomembna pomanjkljivost se pojavlja v povezavi celostnega programa s cilji in lizbonsko strategijo.

3.4.3.1

Po mnenju EESO je zabeležen že velik zaostanek pri uresničevanju lizbonskih ciljev. Poleg tega leto 2010 ni več daleč, in zato je odvisno od trenutno zaposlenih državljanov, ali bodo lizbonski cilji doseženi ali ne. In končno je v sodelovanju s socialnimi partnerji za razumevanje lizbonskih ciljev treba sprejeti trajnostne in obširne ukrepe glede omenjene palete za evropske državljane. To pomeni, da — poleg obširnega spodbujanja vseživljenjskega učenja kot zamisli na vseh ravneh — gre predvsem za to, da državljani razumejo strategijo in lizbonske cilje ter se skupaj trudijo za uspešno usklajevanje izzivov trajnostnega razvoja in na znanju temelječega gospodarstva.

3.4.3.2

V ta namen EESO predlaga razširitev programov na področju vseživljenjskega učenja, usmerjenih k državljanom, ki so trenutno zaposleni, in poleg tega hkrati stremijo k trajnostnemu razvoju in uresničitvi na znanju temelječega gospodarstva. To pomeni, da bi morali na podlagi dejanskih dosežkov širših programov za trajnostni razvoj in uresničitev lizbonskih ciljev (15) oblikovati posebne majhne in velike programe na področju vseživljenjskega učenja, in sicer po posvetovanju s socialnimi partnerji in v soglasju z njimi.

3.4.3.3

EESO pripisuje poseben pomen možnosti dostopa malih in srednje velikih podjetij do programskih postopkov. Opozarja, da morajo po njegovih ugotovitvah mala in srednje velika podjetja „iskati nasvete in podporo socialnega in gospodarskega okolja, v katerem delujejo, saj bi težko sama izvajala celotne izobraževalne programe. (16)“ Zato EESO predlaga posebno rešitev za problem MSP v smislu poenostavitve ustreznih postopkov, ki bi MSP omogočili udeležbo pri teh programih.

3.4.3.4

Financiranje navedenih predlogov EESO je izvedljivo v okviru finančnih sredstev programa, če bo ravnovesje med mobilnostjo in razvojnimi ukrepi za obdobje do 2010 prilagojeno v korist razvojnih ukrepov. Poleg tega se lahko finančna podpora predloga EESO zagotovi z vsesplošno skladnostjo in dopolnjevanjem z drugimi pomembnimi politikami Unije (člen 14 predloga Komisije). Zato bi morala evropska izobraževalna in raziskovalna politika, politika socialnega sklada, pa tudi strukturnih skladov obsegati tudi elemente vseživljenjskega učenja. Poleg tega bi morale omenjene politike do leta 2010 postati čimbolj združljive s cilji ustreznih programov vseživljenjskega učenja.

3.5

Dodatni primanjkljaj je povezan z zmedo, ki jo povzroča razdeljevanje pristojnosti evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, in ki nastaja s podeljevanjem pristojnosti organom oblasti in socialnim partnerjem oz. organizirani civilni družbi na splošno.

3.5.1

Po mnenju EESO je zelo pomembna pregledna in učinkovita porazdelitev vlog in pristojnosti vseh za izvajanje „celostnega programa dejavnosti“ udeleženih akterjev in dejavnikov. Skupni procesi te razsežnosti in usmerjenost k viziji na znanju temelječe Evrope so v nasprotju z ločevanjem na aktivne načrtovalce politike na eni, in pasivne sprejemnike na drugi strani.

3.5.2

EESO poziva, da je treba socialne partnerje, pa tudi regionalne in lokalne organe oblasti vključiti v celotno paleto procesov in dejavnosti, povezanih s „celostnim programom dejavnosti na področju vseživljenjskega učenja“. Vse socialne in civilne organizacije lahko na svojo željo pridobijo evropski znak za sodelovanje v okviru celostnem programu pod pogojem, da same vzpostavijo dopolnilne dejavnosti k programu. Znak jim bo omogočil sodelovanje pri evropski povezavi za ljudsko izobraževanje in jim zagotovil enega ali več predstavnikov v programskem odboru.Takšno aktivno sodelovanje bi pripomoglo k sprejemljivemu socialnemu sistemu in prispevalo ustrezno dinamiko za učinkovitejše delovanje.

3.5.3

Na ta način bodo ustvarjeni pogoji za povezavo programa s praktičnimi vsakdanjimi socialnimi potrebami, pa tudi z zahtevami trga. To med drugim pomeni izboljšanje možnosti za vzpostavitev večjega ravnovesja med potrebami trga — in sicer predvsem trga dela — in socialnimi potrebami.

3.5.3.1

EESO posebej opozarja na to, da predlog Komisije ne omenja prednostnih nalog, ki so jih oblikovali socialni partnerji marca 2002 glede okvira dejavnosti za vseživljenjski nadaljnji razvoj poklicnih sposobnosti in kvalifikacij.

3.6

Dodaten pomemben težavni kompleks je mobilnost, njej dodeljena finančna sredstva ter porazdelitev teh sredstev na različne sektorske programe.

3.6.1

Po mnenju EESO je mobilnost pozitiven sestavni del, če je združena s kakovostnimi elementi programov. Zato mora biti cilj potrojitve mobilnosti programov povezan tudi z ustreznimi kakovostnimi značilnostmi. V času, ki je ostalo do leta 2010, je zato treba pospeševati mobilnost trenutno zaposlenih državljanov, ki imajo omenjene kakovostne značilnosti ter močno prispevati k uresničevanju ciljev lizbonske strategije.

3.6.2

Zato EESO v korist teh državljanov zahteva uravnovešeno razporeditev sredstev, namenjenih mobilnosti.

3.7

EESO meni, da je komunikacija težaven problem za pozitivno sprejemanje „celostnega programa dejavnosti“ s strani evropskih državljanov.

3.7.1

Zato meni, da pojem „celostni program“ ne prispeva k pozitivni podobi programa.

3.7.2

Iz tega razloga predlaga, da se pojem „celostni program“ nadomesti z drugim, bolj dostopnim izrazom, ki izraža pomen pojma. Takšno poimenovanje bi bilo po mnenju EESO na primer ime „Atene“. Slednje označuje ime boginje znanja in modrosti.

4.1

Glede na splošne ugotovitve naj bi v posebnih ugotovitvah predstavili zadržke in ugovore EESO k posameznim členom predloga Komisije. Če ni drugače navedeno, se EESO načeloma strinja s posameznimi predlogi Komisije.

4.2.1

Po mnenju EESO naj se členi od 1 do 8 preoblikujejo v skladu s predlogom o aktivni udeležbi socialnih partnerjev, civilne družbe na splošno, in lokalnih ter regionalnih organov oblasti pri načrtovanih postopkih in ukrepih (točka 3.5.2) ter v skladu s predlogom o poimenovanju programa (točka 3.7.2).

4.2.2

Glede sektorskih programov EESO v okviru splošnih ugotovitev predlaga, naj se ustanovijo ustrezni institucionalni okvirni pogoji za krepitev skupnih — po potrebi dolgoročnih — ukrepov zlasti v tistih sektorjih, ki gojijo zamisel vseživljenjskega učenja in prilagajanja državljanov na izzive našega časa.

4.3.1

Člen 11, ki se nanaša na zastopanje in sodelovanje socialnih partnerjev v odboru, je po mnenju EESO pomanjkljivo oblikovan.

4.3.1.1

Najprej se pojavlja temeljni problem glede oblike sodelovanja socialnih partnerjev v odboru. Status opazovalcev predstavnikov socialnih partnerjev ni v skladu z načeli participativne demokracije, ki jo zagovarja Unija v Pogodbi Ustave, za katero je predvidena ratifikacija, celo če se njihovo mnenje zabeleži v zapisniku. Poleg tega je v takratnih okoliščinah šlo predvsem za vzpostavitev ustreznih pogojev za kulturo družbene soodgovornosti pri oblikovanju in razvoju evropskih izobraževalnih politik. Popolno sodelovanje socialnih partnerjev v odboru (pravica glasovanja) bi pripomoglo k izpolnjevanju pogojev za družbeno soodgovornost (soodločanje), in s tem bi njihova vloga postala izjemno pomembna pri oblikovanju in razvoju učinkovitih izobraževalnih politik. Poleg odgovornosti javnih oblasti pri oblikovanju odločitev splošnega izobraževalnega značaja, obstaja tudi odgovornost socialnih partnerjev. Gre za odgovornost glede usposabljanja skozi celotno poklicno življenje, ki se izraža oziroma se mora izražati na institucionalni ravni s pomočjo kolektivnih pogajanj.

4.3.1.2

Oblika omejenega sodelovanja socialnih partnerjev v odboru je pretveza za podobne odločitve na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, kar pa je nedopustno, kajti vsaj v nekaterih državah članicah imajo socialni partnerji že odločilno vlogo pri oblikovanju omenjenih politik.

4.3.1.3

EESO meni, da bi morali vzpostaviti poseben dialog o sestavi odbora, in sicer na primerni osnovi, tako da bo odbor dejaven in učinkovit. Na splošno bi morali biti v odboru — v okviru ustvarjalne uravnovešenosti — zastopani vsi akterji, ki so povezani s vseživljenjskim učenjem in imajo o tem splošno in strokovno znanje. Z drugimi besedami to pomeni, da mora biti odbor oblikovan tako, da ni zastopana le nacionalna raven, temveč tudi produktivnost in socialna osnova (socialni partnerji, civilna družba na splošno) ter znanost (akademski krogi).

4.3.1.4

EESO meni, da je napačno omejevati sodelovanje socialnih partnerjev na vprašanja, povezana izključno s poklicno izobrazbo. Delovanje odbora je potrebno vključiti v proces uresničevanja na znanju temelječe Evrope. To pomeni, da je odbor lahko primer dobre prakse za politično oblikovanje in razvoj na osnovi izvirnega znanja. In sicer splošnega znanja, pa tudi strokovnega, kot dela celotne dejavnosti. Zato je tudi zelo pomembno, da vsi akterji, ki so zastopani v tem odboru, dejavno in predano sodelujejo pri vseh postopkih odbora glede kaj, kako in zakaj je potrebno kaj storiti.

4.3.1.5

EESO zahteva dejavnejši pristop glede posebnih potreb učenja invalidov. Zato zahteva, naj se člen 12 (b) spremeni naslednje:

Člen 12 (b) „s predvidevanjem rešitev za učence s posebnimi potrebami in z upoštevanjem posebnih potreb invalidov, še posebej s pomočjo pri spodbujanju njihove integracije v ustaljene postopke izobraževanja in usposabljanja“.

4.4.1

V splošnih ugotovitvah (točka 3.4.2) EESO predlaga razširitev palete dejavnosti in povečanje finančnih sredstev transverzalnega programa ter ustrezno zmanjšanje sredstev, namenjenih sektorskim programom.

4.4.1.1

Motiva za ta predlog ni težko ugotoviti. Razširitev transverzalnega programa in njegove vsebine povzroči začetek procesov modernizacije evropskih izobraževalnih sistemov v celoti. To pravzaprav pomeni, da so vlaganja v transverzalni program pretežno v obliki dejanske dodane vrednosti v korist evropskih izobraževalnih sistemov. Zato so vlaganja, ki naj bi bila namenjena transverzalnemu programu, v praksi najbolj produktivna in učinkovita vlaganja.

4.4.2

EESO predlaga neposredno povezavo izboljšanega transverzalnega programa na področju vseživljenjskega učenja z lizbonskimi cilji, trajnostnim razvojem in evropskimi državljani, zaposlenimi v obdobju do leta 2010 (točka 3.4.3.2).

4.4.2.1

Ta povezava v praksi pomeni zaključen pristop za našo celotno strategijo za vseživljenjsko učenje na osnovi težav, ki so nas privedle do te strategije, ciljev, ki smo si jih zastavili za reševanje težav, ter sredstev in poti, ki so nam na voljo za uresničitev ciljev. Ta povezava vsebuje:

4.5

EESO zavzema stališče, da je predlagani program zelo pomemben ukrep za prihodnost Evropske unije. Zato je izredno pomembno, da se je pri obravnavi programa mogoče zavzemati za izboljšanje dejavnosti ter da nadziranje programa poteka na najvišji ravni. V zvezi s tem EESO ugotavlja, da bi moral biti stalni institucionalni odbor na visoki ravni ustanovljen za nadziranje programa v okviru odprte metode usklajevanja. Osrednja naloga te ustanove bi bila, s podporo Komisije zabeležiti napredek pri izvajanju programa ob vsakem trenutku ter o tem redno obveščati Evropski svet, da se po potrebi lahko sprejmejo korektivni ukrepi.