28.9.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

C 241/34

1.1

Cilj tega mnenja je prispevati k določitvi bistvenih sestavnih delov okvira delovanja, ki bo omogočil vključevanje pojma trajnostnega razvoja v evropske razvojne politike na ravni svetovnih regij, kot to določajo meddržavni in regionalni sporazumi ter tozadevni programi. Mnenje prinaša predloge, ki so oblikovani zato, da bi vključitev pojma trajnostnega razvoja v dejavnosti regionalnega povezovanja postala ključni element na dnevnem redu delovnih sestankov skupin EESO z zastopniki držav v razvoju in držav evro-mediteranskega partnerstva. Spodnje mnenje želi tudi opozoriti države v razvoju in najmanj razvite države, da bodo morale na dolgi poti gospodarskega razvoja paziti, da ne ponovijo napak, ki so jih zagrešile evropske države in zanje v prizadevanju za trajnostni razvoj plačale precej visoko ceno.

1.2

Pričujoče mnenje spada v okvir zunanjih odnosov EU z državami v razvoju in z najmanj razviti državami ter z državami evro-mediteranskega partnerstva, s katerimi vzdržuje posebne stike.

1.3

EESO sprejema definicijo trajnostnega razvoja, ki jo je predstavil v predhodnih mnenjih (1)in ki v tem primeru temelji na poročilu Brundtland in na sklepih vrha v Göteborgu. Poseben pomen je treba pripisati analizi pojma trajnostnega razvoja, ki ga sestavljajo trije stebri: gospodarski razvoj, obziren odnos do okolja in socialna pravičnost.

1.4

Ti trije stebri, ki posamezno ne morejo izčrpno predstaviti pomena pojma trajnostnega razvoja, ponujajo zadostno osnovo za opredelitev njegovih funkcionalnih značilnosti, ki jih ne moremo spregledati, če želimo, da trajnostni razvoj ne bo več zgolj splošen teoretični pojem in da se „prelevi“ v operativno orodje.

1.5

Določitev praktičnih lastnosti trajnostnega razvoja je očitno obvezna faza v vseh politikah, katerih bistveni sestavni del je. Vendar je ravno na področju regionalnega povezovanja definiranje praktičnih lastnosti kot njenega neločljivega in neodtujljivega elementa še posebej pomembno, saj se v glavnem izvaja s posebnimi meddržavnimi sporazumi in programi, ki vključujejo točno določene dejavnosti.

1.6

Regionalno povezovanje je eno izmed šestih velikih področij delovanja, ki so jih države članice in Komisija leta 2000 dodelile Evropski uniji. Skupaj s podporo makroekonomskim politikam, z vprašanjem trgovine in razvoja, z varnostjo živil, s trajnostnim razvojem podeželja in s krepitvijo institucionalnih zmogljivosti tvori strategijo Skupnosti, ki zagotavlja uspešno in plodno sodelovanje z državami v razvoju in z najmanj razvitimi državami. To je bilo izrecno poudarjeno na šestem regionalnem seminarju gospodarskih in družbenih krogov AKP-EU.

1.7

Regionalno povezovanje in sodelovanje prispevata k vključevanju držav v razvoju v svetovno gospodarstvo in imata odločilno vlogo pri zagotavljanju miru in preprečevanju konfliktov v teh državah. Zadevne države imajo zaradi tega možnost za poravnavo čezmejnih sporov, zlasti tistih, ki zadevajo okolje ter uporabo in gospodarjenje z naravnimi viri.

1.8

Odnos med regionalnim povezovanjem ter uporabo in gospodarjenjem z naravnimi viri jasno kaže na to, da mora med prizadevanji za regionalno povezovanje in dejavnostmi v zvezi s trajnostnim razvojem obstajati neposredna povezava. Tej povezavi, ki mora biti prisotna tudi v podregionalnem sodelovanju med državami v razvoju in najmanj razvitimi državami ter državami evro-mediteranskega partnerstva, je potrebno dati poseben poudarek.

1.9

Pojem trajnostnega razvoja na pojmovni ravni pokriva veliko širše področje kot pojem regionalnega povezovanja. Prvi pojem se nejasno uporablja za vsa področja gospodarskega in družbenega življenja, medtem ko drugi govori bolj o gospodarskem sodelovanju, ki ga omogočajo trgovinski sporazumi in ciljne trgovinske politike. Vendar sta oba neposredno povezana z novim globaliziranim okoljem, ki se je začelo oblikovati v zadnjih desetletjih in ki je korenito spremenilo gospodarske, družbene in okoljske razmere na planetu.

1.10

Poudariti je treba tudi, da najdemo pojem trajnostnega razvoja zlasti v strateških besedilih, medtem ko je pojem regionalnega povezovanja prisoten predvsem v dokumentih, ki vsebujejo akcijske in politične programe. V tem primeru pojem trajnostnega razvoja zajema tudi regionalno povezovanje, in ni samo njegovo dopolnilo, in pomembno je, da ga razumemo v tem smislu.

1.11

Jasno je, da so osnova zavzemanja EU za regionalno povezovanje držav v razvoju, najmanj razvitih držav in držav evro-mediteranskega partnerstva temeljna načela, filozofija in prednostne naloge, ki so enaki tistim, ki si jih je zadala tudi sama. Trajnostni razvoj je prvovrstna prednostna naloga EU. Čeprav je bil določen za glavni strateški cilj EU, težko trdimo, da mu je bila dodeljena povsem operativna vsebina, zlasti glede na majhno število kvantitativnih in tudi kvalitativnih kazalcev, ki so bili predlagani za njegovo spremljanje. Ta položaj je treba obravnavati kot izziv, ki ga je treba sprejeti, in EESO je v predhodnih mnenjih jasno izrazil svoj namen, da se bo boril za celotno in uspešno vključitev trajnostnega razvoja v lizbonsko strategijo. V tem pogledu je treba posebej omeniti mnenje iz maja 2002 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „K svetovnemu partnerstvu za trajnostni razvoj“.

1.11.1

To mnenje na značilen način ugotavlja, da je „razvoj na svetovni ravni področje, na katerem lahko EU s svojimi izkušnjami veliko prispeva“ (2). Zato je treba to znanje na najbolj primeren način prenesti najmanj razvitim državam in državam evro-mediteranskega partnerstva.

1.12

Drugi ključni element v prizadevanjih EU za spodbujanje strategije trajnostnega razvoja prek regionalnega povezovanja, je spoznanje, da so temeljni pogoji trajnostnega razvoja mir, varnost in podpora demokratičnim načelom v regijah, ki si prizadevajo za regionalno povezovanje.

2.1

Ko bomo začeli oblikovati okvir delovanja, ki je omenjen v odstavku 1.1, ne bomo mogli spregledati globaliziranega okolja zadnjih desetletij in še zlasti vezi, ki obstajajo med regionalnimi sporazumi o povezavah ali regionalnimi trgovinskimi sporazumi ter Svetovno trgovinsko organizacijo (STO).

2.2

Prva naloga STO je liberalizacija mednarodne trgovine s pomočjo odprave carin ter izkrivljenih subvencij kot tudi odprava necarinskih ovir pri blagovni menjavi. Regionalni razvojni sporazumi se morajo ujemati s tem ciljem in predstavljati dodaten korak v tej smeri, s tem ko se s svojimi učinki osredotočajo na vprašanja, ki zadevajo prestrukturiranje na nacionalni ravni s ciljem, da se znižajo notranje trgovinske ovire. Po tej poti se morajo lotiti tudi vprašanj, kot so prerazporeditev obdavčenja, zmanjšanje politične nestabilnosti in korupcije ali ustanovitev novih institucij s podporo za njihov razvoj ali druga notranja vprašanja. Tako se zdijo bolj združljivi s sprejetimi ukrepi, ki vodijo k trajnostnemu razvoju, če imajo „stranske“ posledice na področju socialne in okoljske politike.

2.3

Čeprav ni gotovo, da so stranski učinki vedno pozitivni, moramo priznati, da skušajo regionalni razvojni sporazumi delovati bolj enotno kot tisti, ki so bili sklenjeni s posredovanjem STO.

2.4

Drugo vprašanje v zvezi s trajnostnim razvojem in regionalnim povezovanjem je vprašanje neposrednih tujih vlaganj v države v razvoju in v najmanj razvite države.

2.5

Še pred kratkim so se ta vlaganja vedno bolj usmerjala k državam v razvoju. V desetletju 1990-2000 so se njihovi prilivi pomnožili z osem, vendar so bili večinoma namenjeni manjšemu številu teh držav.

2.6

Neposredna tuja vlaganja lahko pomembno vplivajo na gospodarski razvoj ter posledično na zmanjševanje revščine, in sicer z ustvarjanjem delovnih mest, kar je bistveni pogoj za trajnostni razvoj. Nesporno je, da lahko znatno prispevajo k zviševanju življenjske ravni državljanov v najmanj razvitih državah in v državah evro-mediteranskega partnerstva. Zato lahko pričakujemo, da bo proizvodni proces zaradi javnih vlaganj, ki bodo sledila tujim, omogočil povečanje nacionalnega bogastva in izboljšanje osnovne infrastrukture.

2.7

Vendar obstaja dejstvo, da je namen neposrednega tujega vlaganja v države v razvoju in v najmanj razvite države pogosto in predvsem izkoriščanje nizkih stroškov delovne sile. Različne študije kažejo veliko verjetnost, da bodo imela takšna posredovanja dolgoročno škodljive posledice za trajnostni razvoj in regionalno povezovanje. Razlog za to je, da se ustvarjena delovna mesta ne opirajo na proizvodnjo izdelkov in storitev, ki temeljijo na enotni strategiji, povezani predvsem s tremi stebri trajnostnega razvoja (gospodarska trajnost, obziren odnos do okolja, socialna pravičnost).-{}- Res je, da nizki stroški dela podjetjem pomagajo, da so gospodarsko trajna, nimamo pa podobnih zagotovil, da bodo zadevna vlaganja premišljena s stališča okolja in socialno pravična.

2.8

Vsekakor je na teoretični ravni verjetno, da ima lahko država, ki je podpisnica regionalnega razvojnega sporazuma, ob tem pa prejema v primerjavi z drugimi državami v partnerstvu veliko več neposrednih tujih vlaganj, težave pri izvajanju integracijskega procesa na regionalni ravni. Do tega lahko pride zato, ker vlaganja morebiti niso popolnoma v skladu z načeli regionalnega sodelovanja, ki jo povezuje z drugimi državami.

2.9

Primerno je torej, da se opravijo natančnejše raziskave in da se, kolikor je to mogoče, s kvantitativnega in kvalitativnega stališča preučijo posledice neposrednih tujih vlaganj na trajnostni razvoj in regionalno povezovanje držav v razvoju. Z drugimi besedami, teh vlaganj se ne sme več ocenjevati glede njihove donosnosti samo na podlagi ekonomsko-finančnih meril, temveč je treba ocenjevati tudi njihov učinek na okolje in družbo. Posebno pozornost je treba nameniti preučevanju vloge podjetij, zlasti kar zadeva spodbujanje njihove socialne odgovornosti.

3.1

Nesporno je, da si EU prizadeva za regionalno povezovanje, ki gre v smeri trajnostnega razvoja. Glede na spoznanje, da je regionalno povezovanje eden glavnih vzvodov rasti, je logično, da skušamo zlasti v državah v razvoju in v najmanj razvitih državah vključiti pojem trajnostnega razvoja v tam pripravljen model gospodarskega zagona, da zaradi neupoštevanja tega vidika ne bi bilo potrebno naknadno spreminjanje modela. Vendar je pomembno in neobhodno potrebno, da se za to naredijo konkretni koraki v državah v razvoju in v najmanj razvitih državah. V tem pogledu imajo odločilno vlogo sektorske politike.

3.2

Pojem trajnostnega razvoja lahko uspešno vključimo med ukrepe za regionalno povezovanje le prek točno določenih sektorskih politik, ki na operativni ravni določajo ukrepe, ki so potrebni za izvajanje konkretnih ciljev. Zato je treba sestaviti seznam vprašanj, ki zadevajo jasno izbrane sektorske politike regionalnega povezovanja in trajnostnega razvoja. To stališče podpirajo predvsem sklepne ugotovitve Mednarodne konference o trajnostnem razvoju v Johannesburgu, kjer je EU poskušala pripraviti mednarodno skupnost k sprejemu operativnih ukrepov za trajnostni razvoj, pri čemer glede na reakcije drugih držav najbrž ni dosegla pričakovanega uspeha.

3.3

Vzpostavitev takšnega dnevnega reda mora pomeniti uspešen izid izčrpnega dialoga z organiziranimi akterji civilne družbe. Izvesti se mora v rokih, ki bodo omogočili obdelavo vseh zadevnih vprašanj in poleg tega zagotovili uspešnost celotnega projekta. Z drugimi besedami, določiti mu je treba roke, ki ne bodo niti tako zelo kratki, da bi ga utesnjevali, niti nepotrebno dolgi. Dejavnost bi lahko znatno olajšali s podporo priprave lokalnih Agend 21 v državah v razvoju in v najmanj razvitih državah kot tudi v državah evro-mediteranskega partnerstva. Gre za akcijske programe, ki - kadar se izvajajo na lokalni ravni (občine, mesta itd.) - pospešujejo trajnostni razvoj. Pripravijo se pod glavnim vodstvom lokalnih oblasti in v tesnem sodelovanju z vsemi morebitnimi zainteresiranimi stranmi ter s pomembno podporo organizirane civilne družbe. Okoljski program OZN spodbuja njihovo izoblikovanje, ki se je začelo po koncu konference o okolju v Riu leta 1992. V procesu oblikovanja teh dokumentov je treba dati prednost trajnostnemu razvoju podeželja, ki ga EU podpira tudi v okviru izvajanja nacionalnih razvojnih strategij.

3.4

Na podlagi teh razmišljanj predlagamo, da se spodnja vprašanja preučijo kot prvi sveženj glavnih vprašanj z zgoraj omenjenega seznama, ki ga je po izmenjavi mnenj s civilno družbo vedno mogoče dopolniti, kot to predvideva tudi delovni program strokovne skupine „Zunanji odnosi“ za leto 2003. Vsa ta vprašanja, ki so bila predlagana za podlago dnevnega reda, se oblikujejo glede na tri stebre trajnosti, namreč glede na gospodarski razvoj, socialno pravičnost in obziren odnos do okolja.

4.1.1

V državah v razvoju in v najmanj razvitih državah prispeva kmetijstvo velik delež DBP. V zvezi s tem EESO omenja, da je Evropska unija že pogosto ukrepala kot pobudnica trgovske izmenjave s temi državami (pobuda „Vse razen orožja“). Evropska unija je pravzaprav glavni uvoznih kmetijskih proizvodov in živil iz manj razvitih držav. Ker so prevladujoči modeli kmetovanja v svetu daleč od tega, da bi jih lahko označili kot trajnostne, je treba sprejeti vse potrebne ukrepe za izvajanje metod kmetovanja trajnostnega značaja, to pomeni predvsem varna dobava hrane, boljši nadzor voda in ohranitev plodnosti tal v državah, ki sodelujejo ali bodo sodelovale v pobudah regionalnega povezovanja. Treba je tudi pripomniti, da morajo države v razvoju in najmanj razvite države dati svoji kmetijski proizvodnji močan kakovostni zagon, da bi dosegle zmanjšanje števila državljanov, ki živijo pod pragom revščine. Zato se morajo načini obdelovanja zemlje, ki se jih uporablja za povečanje kmetijske proizvodnje, opirati na preizkušene tehnike, ki zagotavljajo trajnostni značaj dejavnosti.

4.1.2

Glede te točke poudarjamo, da se lahko na področju poljedelskih tradicij „staroselsko znanje“, tj. znanje lokalnega prebivalstva, izkaže kot dragoceno za regionalno povezovanje. Ta znanja ponavadi zadevajo trajnostne postopke, saj izhajajo iz davnega dogovora med človekom in njegovim naravnim okoljem. V številnih primerih jih ogroža pozaba in navade, ki so izhajale iz njih, so dejansko prepustile prostor drugim, manj trajnostnim. Ta zaton je posledica odločitve, ki so jo sprejele države v razvoju in najmanj razvite države, da bodo sledile zahodnemu modelu modernizacije kmetijstva, in tudi pritiska, ki ga Zahod izvaja na te države, da bi svoje trge odprle metodam, ki niso v skladu s trajnostnim kmetijskim razvojem. Zato lahko regionalno povezovanje državam, ki pri tem sodelujejo, da odlično priložnost za izmenjavo znanja o trajnostnih načinih kmetovanja. Kot dober primer „staroselskega znanja“ lahko navedemo uporabo gnojil iz recikliranih ostankov kmetijskih proizvodov, ki so jih skoraj v celoti izpodrinila umetna gnojila. Seveda je treba priznati, da je z razpoložljivo tehnologijo finančno bolj donosno izdelovati slednje kot pa gnojila, ki jih pridobimo z recikliranjem, vendar bi lahko te težave premagali z uvajanjem inovativnih postopkov.

4.1.3

Metode, ki danes prevladujejo v kmetijski proizvodnji razvitih držav, so dosegle svoje meje. Biološko kmetovanje in zmanjševanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih proizvodov sta vedno bolj pogosta. Ta razvoj ni samo povezan z nujnostjo zmanjšanja škodljivega vpliva kmetijske dejavnosti na okolje, ampak je tudi posledica čisto finančnih razmišljanj. Tako so dokazali, da je strošek pretirane uporabe dušikovih gnojil visok in se v veliki meri izravna z dobičkom, ki je posledica povečanja kmetijske proizvodnje zaradi njihove uporabe. Državam v razvoju in najmanj razvitim državam je treba povedati, da ni treba nujno nadomestiti tradicionalnih pridelovalnih postopkov z novimi metodami, ki so se izkazale za neprimerne tako z okoljskega kot ekonomskega vidika.

4.1.4

Na področju razvoja podeželja želi EESO pritegniti pozornost na negativne učinke, ki jih v številnih državah povzroča ruralni eksodus. Potrebno bi bilo torej podpreti ukrepe v prid ohranjanja populacij v ruralnem okolju z ustvarjanjem novih dejavnostih, ki bi dopolnjevale kmetijske dejavnosti, in z izmenjavo izkušenj.

4.2.1

Gozdarstvo ima pomembno vlogo v gospodarskem in tudi družbenem življenju velikega števila držav v razvoju in tistih, ki sodijo med najmanj razvite. Na tem področju se mora regionalno povezovanje ukvarjati tudi z gozdnatimi masivi, ki se po naravi ne zmenijo za meje, in se posledično lotiti nujnosti trajnostnega gospodarjenja z gozdnimi viri, za katere poudarjamo, da so primer obnovljivega naravnega bogastva.

4.2.2

Še posebno je treba vztrajati pri razvoju nacionalnih in regionalnih sistemov, ki se, ko gre za izdajanje potrdil, da so bili gozdni proizvodi, zlasti les, pridobljeni po trajnostnih postopkih, ujemajo z mednarodnimi modeli izdajanja potrdil, ki so bili izdelani za to področje.

4.3.1

Obstoj mednarodnih prevoznih omrežij je nujen pogoj za regionalno povezovanje. Infrastrukture, ki so vključene v ta omrežja, obenem pomenijo nevarnost propadanja in celo uničenja zelo pomembnih naravnih virov. Zato je treba sprejeti politike in sisteme nadzora, ki bodo zagotavljali, da prednosti, ki jih mednarodne prometne poti pomenijo za regionalno povezovanje, ne izniči škoda, ki jo povzročijo okolju.

4.4.1

Turizem je najbolj zgovoren primer izmenjav, ki segajo od gospodarstva do družbe in kulture ter so po svoji naravi mednarodne. Države v razvoju in najmanj razvite države, ki sodelujejo v procesu regionalnega povezovanja, lahko veliko pridobijo z razcvetom tega sektorja, saj je njihov cilj trajni razvoj turizma, kar bodo dosegle z načrti za njegovo regionalno povezavo. Način za dosego takšnega rezultata je uporaba mednarodnih usklajenih programov, ki so namenjeni diverzifikaciji turističnih proizvodov in pripravi novih, kot so ekoturizem, kulturni turizem itd.

4.4.2

V tem pogledu moramo poudariti, da je treba diverzifikacijo turistične ponudbe in nove oblike turizma uvesti na podlagi boljših metod, ki bodo prilagojene lokalnim razmeram v različnih državah. Poleg tega bi morala EU odločneje podpreti razvoj novih oblik turizma v državah v razvoju, v najmanj razvitih državah in v državah evro-mediteranskega partnerstva, predvsem kar zadeva sinergije med zasebnim in javnim sektorjem, da se pridobi znanje na teh področjih. Ta podpora je nujna, ker sta diverzifikacija turističnih proizvodov in uvajanje novih oblik postopek, ki nikakor ne vzdržuje konkurenčnih odnosov na način veznih posod s klasičnimi turističnimi aktivnostmi, in to torej ne more biti razlog, da nista deležna pomoči in spodbud.

4.5.1

Ob koncu dolgih pogajanj je EU dosegla vzpostavitev skupne politike v ribiškem sektorju. Morski viri torej ne poznajo fizičnih meja. Sredozemski bazen in Atlantik izkoriščajo številne države, ki niso članice EU in med katerimi jih veliko, predvsem med državami v razvoju ali najmanj razvitimi državami, ni dolžnih upoštevati trajnostnih metod.

4.5.2

Krog pridobivanja morskih proizvodov vključuje veliko število držav in organizacij regionalnega sodelovanja. Zato mora biti opazovanje trajnostnih ribiških metod zagotovljeno z izvajanjem pobud in programov, ki zadevajo povezovanje na območni ravni, ter zlasti sporazumov med Severom in Jugom in tudi med državami Juga.

4.6.1

Evropska unija je sprejela zeleno knjigo o varnosti oskrbe z energijo, ki namenja velik del vprašanjem zaščite okolja. Ker EU vzpostavlja neposredno zvezo med politiko energetskih virov in trajnostnim razvojem, morajo strategije regionalnega povezovanja vsebovati politike in dejavnosti, ki zadevajo energetski sektor. Slednji ima precej zapleten videz, saj številne države v razvoju in najmanj razvite države kot tudi države evro-mediteranskega partnerstva premorejo pomembne rezerve nafte, ki je glavni energetski vir EU, ki si je postavila ambiciozne cilje za zmanjšanje njene porabe, predvsem na podlagi obveznosti, ki zadevajo izpust toplogrednih plinov (Kyotski protokol).

4.6.2

Med vprašanji, ki so bila izpostavljena zaradi svoje pomembnosti za trajnostni razvoj v državah v razvoju, najmanj razvitih državah in državah evro-mediteranskega partnerstva, je razvoj energetskih infrastruktur na podeželju. Ob upoštevanju pomembnosti te problematike in tudi strateškega cilja Skupnosti o boljšem gospodarjenju z energijo in njegove zveze s cilji trajnostnega razvoja se mora razporeditev energetskih infrastruktur izvesti tako, da bodo gospodarske prednosti, ki bodo iz tega sledile, združljive z zaščito okolja in socialno kohezijo.

4.7

Nikakor ne mislimo, da so gospodarske panoge, ki smo jih omenili, edine, kjer se morajo mehanizmi regionalnega povezovanja opirati na logiko trajnostnega razvoja. V njih je treba preprosto videti vodilne sektorje, ki bodo za seboj povlekli tudi druge gospodarske dejavnosti. V teh kategorijah morajo trgovinski sporazumi in podporni programi delovati na demonstrativen način in temeljiti na postopkih participativnega načrtovanja.

5.1

Nobeno prizadevanje za regionalno povezovanje, kakršno koli že je, ne more zagotoviti dolgoročnega uspeha, če ni oprto na izobraževanje in poklicno usposabljanje. Trajnostni razvoj izobraževanja mora biti temeljni sestavni del načrtov za regionalno povezovanje. Jutrišnji izobraženi državljani nam lahko zagotovijo trajni nadaljnji napredek regionalnega povezovanja.

5.2

Ker v številnih državah v razvoju in najmanj razvitih državah ženska nima mesta, ki ga zanjo zahteva politika trajnostnega razvoja, morajo načrti za regionalno povezovanje ne samo odstraniti vsako stanje socialne izključenosti žensk, temveč tudi upoštevati posebno vlogo, ki jo imajo ženske v mednarodnih sporazumih. Tako morajo ti programi predvsem spodbujati napredek v načinu obravnave vprašanj odnosov med moškimi in ženskami in podpreti infrastrukture in mehanizme, ki na politični, pravni in družinski ravni prispevajo k odpravi morebitnega razlikovanja zaradi spola.

5.3

Regionalno povezovanje ne more v nobenem primeru spremeniti kulturne identitete držav v razvoju. Ravno nasprotno, ti procesi bodo morali upoštevati kulturne posebnosti, težiti h kulturnim izmenjavam in podpirati pravice kulturnih manjšin. Za ohranitev kulturne posebnosti je treba v vsakem primeru upoštevati individualne pravice in demokratična načela, enake možnosti in popolno odpravo vsakršnega razlikovanja, ki temelji na družbenih in rasnih merilih.

5.4

Nadalje je zelo pomembno, da se lahko delavci enakopravno vključujejo v odločitve glede regionalnega povezovanja in trajnostnega razvoja. Ustvarjanje dodatnih delovnih mest je seveda eden izmed pomembnejših ciljev programov za regionalno povezovanje. Aktivno sodelovanje zaposlenih in organiziranih udeležencev v procesih priprave teh pobud lahko znatno prispeva k uresničevanju ambicij glede ustvarjanja novih delovnih mest in tudi k zmanjševanju škodljivih posledic, ki bi jih lahko uspeh tega projekta imel za okolje. Delavci, ki so tudi ozaveščeni državljani, živeči v skupnostih, ki se jih z ukrepi regionalnega povezovanja namerava razviti, morajo v teh zadevah imeti možnost, da izrazijo svoje mnenje in da so neposredno zastopani, kot to velja za proizvajalce, pa tudi potrošnike proizvodov in storitev, ki zadevajo te programe.

5.5

Nekatere nevladne organizacije držav v razvoju in najmanj razvitih držav so izrazile voljo, da odločno podprejo dejavnosti v zvezi s trajnostnim razvojem. Več jih je celo začelo z izvajanjem delavnic v zvezi s temi vprašanji. Zato mora biti njihov prispevek k vključevanju trajnostnega razvoja v programe regionalnega povezovanja pomemben in velja ga spodbujati prek komunikacijskih kanalov, ki jih je vzpostavila civilna družba.

5.6

Navsezadnje je uspeh tega projekta bistveno pogojen z razvojem učinkovitih in odgovornih institucij s pristojnostmi, ki so nujno potrebne za pospeševanje strategij in politik, ki jih zahteva trajnostni razvoj. Poleg tega je treba uvrstiti med politične prednostne naloge uresničevanje programov krepitve zmožnosti na lokalni in regionalni ravni v državah v razvoju, najmanj razvitih državah in državah evro-mediteranskega partnerstva.

6.1

Geografska območja, ki jih zadevajo prizadevanja za regionalno povezovanje, vključujejo države, ki si delijo pomemben potencial vodnih virov. Poleg tega je gospodarjenje z njimi predmet trenj med nekaterimi državami. Zagotavljanje trajnostnega gospodarjenja s čezmejnimi vodnimi rezervami mora biti temeljna prednostna naloga procesov regionalnega povezovanja. Nepredstavljivo je, da bi bil lahko kakršen koli sporazum o regionalni povezavi, naj bo trgovinske, gospodarske ali druge narave, sklenjen med državami, ki ne upoštevajo pravice dostopa vsakega človeka do zadostne oskrbe z vodo.

6.2

Razume se, da mora obvladovanje čezmejnih vodnih potencialov, tako po toku navzgor kot navzdol, spremljati ustrezno upravljanje na nacionalni ravni. V tem pogledu bo treba pridobiti države v razvoju in najmanj razvite države kot tudi države evro-mediteranskega sporazuma za uporabo direktive Evropske komisije 60/2000 (3)o gospodarjenju z vodnimi viri, ki predvideva enoten okvir za gospodarjenje z njimi in lahko, kar zadeva tehnične vidike, ponudi temelj za pripravo tozadevne politike.

6.3

Upravljanje zaščitenih območij je ravno tako pomembno vprašanje, saj obstaja veliko primerov čezmejnih področij in napetosti. Ker poleg tega ti sektorji služijo za podporo velikemu številu gospodarskih dejavnosti, je jasno, da sporazumi o regionalni povezavi neposredno vplivajo na njihovo gospodarjenje. Odslej bo treba skrbeti posebej za trajnostno gospodarjenje z ozemlji, ki so predmet zaščite.

6.3.1

Gospodarjenje z zaščitenimi območji mora služiti kot podlaga za enotne načrte, ki so bili premišljeni s treh vidikov (ekonomskega, okoljskega, socialnega) trajnostnega razvoja in ki poleg tega vodijo k operativnim in realističnim metodam, ki vključujejo tudi regionalno sodelovanje.

6.4

V okviru držav, ki jo sestavljajo, EU sodeluje pri procesu ustvarjanja mreže zaščitenih območij, ki so namenjena ohranitvi biološke raznolikosti (Natura 2000). Z izkušnjami, ki jih imajo na tem področju države članice, moramo seznaniti države v razvoju in najmanj razvite države. Odslej je treba podpirati projekte krepitve zmožnosti v zvezi z gospodarjenjem z zaščitenimi območji in ohranitvijo biološke raznolikosti. Eden izmed ukrepov, ki bi neposredno prispevali k dosegi tega cilja, bi bil, da Komisija in države Unije povabijo opazovalce iz teh držav k sodelovanju na biogeografskih seminarjih (predvsem na tistih, ki zadevajo sredozemsko območje).

6.5

Obalne regije so med glavnimi področji rasti. Vsak proces regionalnega povezovanja mora neizbežno upoštevati vprašanja, ki imajo neposredne ali posredne posledice na obalni pas. Ob upoštevanju raznolikosti ekosistemov in gospodarskih dejavnosti je nujna uporaba regionalnega povezovanja za podporo trajnostnega gospodarjenja s tem območjem. EESO na tem področju podpira izvajanje enotnega gospodarjenja z obalnimi območji, kot ga je razvila Komisija.

6.6

Drugo zelo pomembno vprašanje zadeva gospodarjenje z divjo favno in strog nadzor nad trgovino z divjimi živalmi in rastlinami. Glede tega se EESO zavzema, da bi pokazali največjo možno strogost pri uporabi pogodbe Cites in spodbujali njen prenos na čim več držav.

6.7

Posebej velja omeniti tudi hude težave, ki so povezane z naraščajočim tveganjem dezertifikacije, ki ogroža številne države evro-mediteranskega partnerstva. Povečevanje te nevarnosti v številnih regijah v teh državah nima za posledico samo propadanje okolja, temveč privede tudi do pretresov v regionalnih gospodarstvih, kajti dezertifikacija povzroča propad tamkajšnje gospodarske dejavnosti. Odslej moramo pomagati državam evro-mediteranskega partnerstva pri razvoju regionalnega sodelovanja, ki bo pomagalo pripraviti konkretne ukrepe za zmanjšanje te nevarnosti.

7.1

Osnovna načela, ki smo jih našteli in ki zadevajo vključevanje vidika trajnosti v prizadevanja za regionalno povezovanje, imajo za posledico konkretne ukrepe in metode, ki bodo pomagali državam v razvoju in najmanj razvitim državam pri vključevanju pojma trajnostnega razvoja v procese približevanja na ravni svetovnih regij ter ob tem omogočali spremljanje napredka v teh državah kot tudi v državah evro-mediteranskega partnerstva. V procesu razvoja takšnih ukrepov in metod moramo osrednjo vlogo dodeliti participativnemu načrtovanju in prizadevanju za najboljše možne načine upravljanja.

7.2

Prek svoje službe za zunanjo pomoč je EU zasnovala in izvedla razvojne programe, namenjene državam v razvoju in najmanj razvitim državam (Meda, Ala, Cards itd.). Trajnostni razvoj je neločljiv element njihove zasnove. Kar zadeva njihovo uspešnost, do sedaj niso dosegli ambicioznih ciljev, ki si jih je EU zadala. Zaradi tega pa niso nič manj zmožni širiti zamisel, da morajo poskusi regionalnega povezovanja vključevati pojem trajnostnega razvoja.

7.3

Posebej se je treba dotakniti mehanizma evro-mediteranskega sodelovanja. Strategija evro-mediteranskega sodelovanja pomeni visoko prednostno področje zunanjih odnosov EU. Glavni instrument njegovega uresničevanja je program Meda. Tudi program Smap ponuja temeljno orodje uresničevanja teh politik.

7.4

Program Meda še ni mogel dati pričakovanih rezultatov. Poleg tega, da je bil njegov proračun ocenjen kot nezadosten, še vedno ni mogel uresničiti ciljev, ki so bili določeni na začetku njegovega delovanja. Čeprav je uspešno začel niz pobud o trajnostnem razvoju, tudi program Smap ne ponuja želene nepretrganosti, da bi zadeve speljali do konca. Čeprav je ob upoštevanju odsotnosti sodelovanja, ki je med državami prejemnicami nujno potrebno, težavno uresničevati dejavnosti v okviru zgoraj omenjenih programov, morata EU in zlasti Komisija podvojiti prizadevanja za večjo mobilizacijo bistvenih akterjev, ki so deležni koristi iz teh programov. Komisija mora na podlagi mnenja EESO preučiti možnost financiranja bolj ohlapnih mehanizmov, ki bi zagotovili prisotnost ne samo javnih udeležencev, ki so poroki nacionalne udeležbe držav upravičenk, temveč tudi zasebnih udeležencev, ki bi bili primerni za pomoč pri prenosu znanja na ciljne države.

7.5

Kar zadeva spremljanje napredka, ki so ga države v razvoju, najmanj razvite države in države evro-mediteranskega partnerstva dosegle na področju vključevanja trajnostnega razvoja v dejavnosti regionalnega povezovanja, je treba poudariti pomembnost ocenjevanja vpliva na trajnost. Glede tega EESO podpira stališče Sveta o pripravi študije, ki bi preučila sporazume o prosti trgovini s stališča njihovih posledic na trajnost. Ta stališča so bila ponovljena na konferenci evro-mediteranskega partnerstva po polovici prehojene poti maja 2003 na Kreti.

7.6

Tudi dosežke držav, ki so prizorišče izkušenj regionalnega povezovanja, je treba oceniti s kazalci trajnostnega razvoja, ki so sedaj splošno sprejeti in so jih države članice EU začele uporabljati. Čeprav so še vedno na začetku razvoja in uporabe, jih je treba obravnavati kot modus vivendi, ki daje ustrezen delovni okvir za ocenjevanje doseženih rezultatov v vsaki državi.

7.7

Med vprašanja, ki jih je treba zelo pozorno preučiti pri ocenjevanju dosežkov držav, kjer se uporabljajo programi regionalnega povezovanja, je primerno uvrstiti tudi prekrivanja dejavnosti, ki se jih opravlja v okviru udeležbe teh držav pri sporazumih, katerih namen je njihovo regionalno povezovanje. Več držav v razvoju ali najmanj razvitih držav je podpisnic velikega števila tovrstnih sporazumov. To lahko vodi do manjše uspešnosti in pomeni nevarnost zapravljanja sredstev. Eden izmed prvih ciljev upoštevanja trajnostnega razvoja pri prizadevanjih za regionalno povezovanje mora biti ublažitev vsakršnega neželenega učinka takšnih primerov.

7.8

Kar zadeva financiranje trajnostnega razvoja v programih regionalnega povezovanja, EESO podpira soglasje iz Monterreya o financiranju razvoja, ki predvideva stalno povečevanje količine sredstev, ki so dodeljena trajnostnemu razvoju (4), kot tudi povečanje mobilnosti in uspešnosti uporabe finančnih sredstev tako, da bodo izpolnjeni vsi pogoji, ki se zahtevajo za dosego na svetovni ravni dogovorjenih razvojnih ciljev. Cilji, ki jih povzema tudi deklaracija tisočletja (5), zadevajo zmanjšanje revščine, izboljšanje socialnih razmer, zvišanje življenjske ravni in zaščito okolja ter so prvi korak k temu, da bo enaindvajseto stoletje takšno, kot mora biti, namreč stoletje razvoja za vse.

8.1

Kot je razvidno že iz uvoda, se trajnostni razvoj kaže in se mora obravnavati kot vprašanje, ki pokriva regionalno povezovanje in nikakor ni zgolj njegovo dopolnilo. Čeprav vprašanje ni preprosto, moramo paziti, da ga ne obravnavamo kot nerešljivo. Evropska unija lahko doseže pomembne rezultate, če si prizadeva za takšne cilje. S svojimi programi sodelovanja pri razvoju državam v razvoju in najmanj razvitim državam ne samo da prinaša pomoč, temveč jim tudi pošilja niz kulturnih, političnih in družbenih sporočil, ki jih lahko združimo pod pojmom trajnostnega razvoja, katerega eden izmed načinov izvajanja je regionalno povezovanje.

8.2

Evropska unija si mora pri teh pobudah predvsem prizadevati za mednarodno sodelovanje. Med tovrstnimi sodelovanji posebej omenjamo sodelovanje z Združenimi narodi.

8.3

Odnosi med OZN in Evropsko unijo so se sčasoma razvili, izhajajoč iz zelo raznolike mreže sinergij. So trdni in pokrivajo skoraj vsa področja zunanjih odnosov. Spodbujanje njihovega napredka je strateška prednostna naloga Evropske unije, držav članic in Komisije.

8.4

Vprašanje regionalnega povezovanja in trajnostnega razvoja je še posebej primerno za krepitev odnosov EU z OZN. Ob upoštevanju na eni strani strateške odločitve Združenih narodov v prid vprašanjem trajnostnega razvoja kot tudi izkušnje, ki so jih pridobili na tem področju, ter na drugi strani znanja, ki ga je na področju regionalnega povezovanja pridobila Evropska unija, EESO priporoča, da obe instanci s pomočjo skupnih mehanizmov sodelujeta pri financiranju projektov na obeh področjih.

8.5

Evropska unija je že izrazila željo po vzpostavitvi takšnega sodelovanja, tako v deklaraciji Sveta in Komisije novembra 2000 o razvojni politiki Evropske unije kot v besedilu, ki ga je Komisija poslala Svetu in Evropskemu parlamentu, z naslovom „Zgraditi uspešno partnerstvo z Združenimi narodi na področju razvoja in humanitarnih zadev“ (COM(2001) 231 končna, 2. maj 2001).

8.6

Na področju regionalnega povezovanja morajo programi Skupnosti o sodelovanju in predvsem tisti, ki zadevajo regionalno povezovanje z državami v razvoju in najmanj razvitimi državami, odslej pripisovati velik pomen vsem vidikom trajnosti, tj. gospodarskemu, družbenemu in okoljskemu. EESO lahko v takšnem okviru ogromno prispeva k uspešnemu izidu teh prizadevanj, saj je med institucionalnimi organi EU v prvi vrsti tisti, ki ima znanje na tem področju in lahko ta vprašanja predstavi na razpravah znotraj civilne družbe.