15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/33

A.

ker so podnebne spremembe, ki so posledica dolgotrajnega kopičenja toplogrednih plinov v ozračju, znanstveno potrjeno dejstvo in imajo lahko hude posledice za ekosisteme,

B.

ker kmetijstvo spada med gospodarske dejavnosti, ki upravljajo naravne vire v korist človeštva in ga te posledice neposredno zadevajo,

C.

ker so podnebne spremembe ena najhujših groženj za okolje, pa tudi za družbeni in gospodarski red, produktivnost kmetijskih kultur pa se zaradi močne občutljivosti na skrajna vremenska nihanja iz leta v leto spreminja, kar posredno vpliva na vse gospodarske sektorje, med katerimi je kmetijstvo najbolj občutljivo,

D.

ker kmetijstvo prispeva k podnebnim odklonom, saj je eden glavnih virov dveh pomembnih toplogrednih plinov (dušikovega oksida in metana), ki se sproščata pri različnih bioloških procesih kmetijske pridelave, obenem pa je izpostavljeno usodnim posledicam teh odklonov,

E.

ker so se emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva (vključno z živinorejo) v obdobju 1990–2007 v EU-27 zmanjšale za 20 % in ker je v Uniji delež kmetijstva pri emisijah toplogrednih plinov padel z 11 % v letu 1990 na 9,3 % v letu 2007, zlasti zaradi povečane učinkovitosti EU kmetijstva, stalnih inovacij in uporabe novih tehnik, učinkovitejše uporabe gnojil in zadnjih reform SKP,

F.

ker sta kmetijstvo in gozdarstvo glavna gospodarska sektorja, ki lahko zajemata CO2, ki nastaja zaradi človekovih dejavnosti, ter ga shranjujeta in skladiščita v zemlji zahvaljujoč se njuni sposobnosti zbiranja ter ga prek fotosinteze fiksirata v rastlinah; ker imata ta dva sektorja velike možnosti za pozitivno sodelovanje pri prizadevanjih za zmanjšanje segrevanja,

G.

ker ima podnebno segrevanje že negativne posledice za kmetijstvo v EU (zmanjšanje vodnih virov, slanost in pogostejše suše, dezertifikacija, močno povečanje padavin pozimi in poplave na severu, ogroženost nižje ležečih obalnih območij zaradi naraščanja morske gladine in nevarnost zasoljevanja, nevihte in drugi skrajni vremenski pojavi, erozije in plazovi ter razmnoževanje uničevalnega mrčesa ter bolezni živali in rastlin itd.), pričakovano povečanje teh pojavov pa bo imelo hude gospodarske, socialne in okoljske posledice za kmetijski, gozdarski in turistični sektor,

H.

ker ima kmetijski sektor sposobnost prilagajanja na podnebne spremembe ter sposobnost, da ublaži njihove posledice, saj se opira na znanje kmetov, na močno skupno kmetijsko politiko ter na razvoj raziskav in inovacij, a so za to potrebni veliki napori, saj so naravni procesi težko obvladljivi,

I.

ker je v evropskem kmetijstvu mnogo delovnih mest, ki jih je treba zaščititi in razvijati,

J.

ker kmetijstvo ostaja ključno za ohranjanje človekove dejavnosti na evropskem podeželju, zlasti zaradi široke palete storitev, ki jih kmetje lahko opravljajo za preostalo družbo,

K.

ker cilji Unije s področja razvoja energije iz obnovljivih virov neposredno zadevajo kmetijstvo in ker lahko ta razvoj v znatni meri prispeva k zmanjšanju toplogrednih plinov,

L.

ker je prehranjevanje prebivalstva Unije eden glavnih namenov kmetijstva EU,

M.

ker mora imeti Unija vodilno vlogo v boju proti svetovnemu segrevanju,

1.

meni, da evropsko kmetijstvo in gozdarstvo lahko prispevata k dosegu ciljev Unije za blažitev podnebnih sprememb z nudenjem rešitev in pomoči za zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov, spodbujanjem skladiščenja CO2 v zemlji, razvijanjem proizvodnje trajnostne energije iz obnovljivih virov ter najvišjim možnim povečanjem fotosinteze; poudarja, da je treba spodbujati razvoj kmetijstva, ki zato, da poveča svojo trajnost, proizvaja tržno in netržno blago, kar se da učinkovito izrablja možnosti in naravne vire vseh ekosistemov ter združuje gospodarske, okoljske in socialne potrebe in zahteve po dobrem počutju živali;

2.

poudarja, da je ob morebitnem aktivnejšem sodelovanju kmetijstva v svetovnem procesu omejevanja podnebnih sprememb treba poskrbeti, da ne bo trpela konkurenčnost kmetijske in živilske industrije EU na svetovnem trgu;

3.

meni, da so ekološko kmetovanje, ekstenzivna paša in integrirana pridelava nadomestni načini bolj ekološke kmetijske proizvodnje; vendar poudarja, da je treba najti rešitev in tradicionalnemu kmetijstvu, ki zavzema največji del evropskih obdelovalnih površin, omogočiti, da bistveno prispeva k trajnostnemu ravnanju z okoljem;

4.

meni, da morajo inovacije imeti pomembnejšo vlogo pri zmanjševanju vpliva kmetijstva na podnebne spremembe in okolje;

5.

zlasti zahteva, da prihodnja skupna kmetijska politika prek informativnih dejavnosti in z izobraževanjem ter s spodbujevalnimi ukrepi podpira oblike izboljšanja učinkovitosti in zmožnosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu in vezave ogljika, kot so:

6.

poudarja, da ima kmetijska praksa, bolj prijazna do naravnega okolja, tudi pozitiven učinek na bogatenje biotske raznovrstnosti in kakovosti tal, na zadrževanje vode ter boj proti eroziji in onesnaževanju, ublažitev učinkov kmetijskih dejavnosti na podnebne spremembe pa je v javnem interesu, h kateremu kmetijstvo prispeva,

7.

priporoča vzpostavitev skupne evropske gozdarske politike za spodbujanje trajnostnega upravljanja gozdov in gozdarske proizvodnje ter boljši izkoristek gozdarskega doprinosa in njegov gospodarski razvoj, saj ta sektor najbolj prispeva k zajemanju ogljika, ta politika bi morala v najvišji možni meri upoštevati različne regionalne pogoje za gozdarstvo, saj se možnosti in ogroženost gozdnega okolja v južni in severni Evropi razlikujejo;

8.

poudarja, da tudi gozdovi veliko prispevajo k učinkovitemu gospodarjenju z vodami; zato je treba države članice spodbujati h gospodarjenju z gozdovi, ki bo zmanjšalo razliko med vodnim režimom v sušnih in poplavnih obdobjih, s čimer se bodo zmanjšali negativni vplivi suš in poplav na kmetijstvo, proizvodnjo energije in prebivalstvo;

9.

priporoča, da se okrepi politika gorskih območij, saj imata pastirstvo in živinoreja pomembno vlogo pri ublažitvi podnebnih sprememb in podpori prilagajanju in zmanjševanju občutljivosti, zlasti prek pravilnega upravljanja pašnikov.

10.

predlaga izdelavo strategije za preprečevanje in ublažitev negativnih posledic za kmetijstvo v Evropski uniji, ki bi obsegala:

11.

poudarja, da se z učinkovitejšo uporabo dušikovih gnojil (precizno kmetijstvo) lahko zmanjšajo emisije dušikovega oksida, poleg tega poudarja, da gnojenje z ostanki od proizvodnje bioplina ponuja možnost organskega preciznega gnojenja in s tem zmanjšanja izpustov;

12.

zahteva povečanje raziskav o krmi za živino ter genetskem izboru živine, da bi se zmanjšale emisije metana pod pogojem, da se ti blažilni ukrepi ne sprejmejo, če ogrožajo zdravje in dobro počutje živali; obenem poziva k sprejemu prehranskega programa za zmanjšanje odvisnosti Unije od rastlinskih beljakovin, uvoženih za živalsko prehrano, ter programa, ki bo potrošnike seznanjal s posledicami njihovih nakupovalnih in prehranjevalnih navad za podnebje;

13.

odločno zahteva, da se sprejmejo ukrepi za pospešeno in poglobljeno raziskovanje za izbor rastlin za boljše prilagajanje kultur in rastlin novim podnebnim razmeram, da bodo kos izzivom, ki jih prinašajo te spremembe, zlasti ko gre za potrebe po ustrezni količini in kakovosti surovin za zanesljivo preskrbo s hrano; meni, da bi bilo treba zlasti raziskovati rastlinske vrste, odporne na pomanjkanje vode in zelo visoke temperature, ter ustrezne pridelovalne tehnike; meni, da bi te vrste in tehnike lahko bile ustrezna zamenjava za zelo drage in neučinkovite namakalne sisteme na nekaterih območjih, hkrati pa je njihova prednost ta, da so sprejemljive za lokalne skupnosti;

14.

poudarja, da so optimizirano skladiščenje in nanašanje organskih gnojil kot tudi njihova obdelava v anaerobnih digestorjih trenutno med najbolj obetavnimi tehnikami za zmanjšanje izpustov metana (in hkrati predstavljajo obnovljivi vir energije) in odvisnosti od umetnih dušikovih gnojil, zlasti na izrazito živinorejskih območjih, meni, da bioplin prispeva k samozadostnosti kmetijstva pri oskrbi z energijo;

15.

pri tem opozarja, da je za proizvodnjo bioplina namesto umetnega gnojila treba uporabiti pregnito blato iz fermentatorjev gnojila, ne da bi se ga uvrstilo v kategorijo hlevskega gnoja, s čimer je mogoče še bolj omejiti uporabo umetnih gnojil;

16.

zahteva pospešeno poenostavljanje upravnih postopkov ter prizadevanja na področju raziskav in razvoja, da bi se izkoristila in predelala biomasa s kmetij (kmetijski ali gozdarski odpadki), bioplin, nastal v živinoreji, in druga trajnostna agrogoriva, pod pogojem, da ne ogrožajo zanesljive preskrbe s hrano;

17.

poudarja, da je pri uporabi biomase treba upoštevati načelo trajnosti; meni, da je skladno s tem treba spodbujati uporabo biomase čim bliže kraju proizvodnje kmetijskih surovin, kar bo omejilo izgubo energije zaradi prevoza;

18.

poudarja, da lahko uporaba biomase za ogrevanje znatno zmanjša škodljiv vpliv podnebnih sprememb, zato poziva Komisijo in države članice, naj finančna sredstva za razvoj podeželja namenijo javnim ustanovam na podeželju za prehod na ogrevalne sisteme, ki temeljijo na bioenergiji;

19.

poudarja, da bi bilo mogoče z intenzivnejšo uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije izboljšati nadzor na številnih stopnjah proizvodnje in izboljšati njeno upravljanje, da bi povečali proizvodnjo glede na uporabo proizvodnih sredstev ter hkrati zmanjšali emisije toplogrednih plinov in porabo energije; prav tako poudarja, da so intenzivnejša uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije, vključevanje politik za spodbujanje usposabljanja kmetov na področju novih tehnologij ter podpora za inovacije in podjetnost zlasti mladih kmetovalcev glavne teme, ki vodijo k okoljsko bolj trajnostnemu in konkurenčnejšemu kmetijstvu;

20.

poudarja, da je Unija največji uvoznik kmetijskih proizvodov, kar povzroča večji ogljični strošek kot pri evropski proizvodnji, saj so okoljski standardi v državah zunaj EU pogosto nižji, izpusti pa nastajajo tudi pri prevozu na dolge razdalje in ob krčenju gozdov; meni, da je prek usmerjene komunikacijske strategije treba seznaniti potrošnike o zdravju koristnem načinu prehranjevanja z visokokakovostnimi regionalnimi in sezonskimi proizvodi, ki jih pridela trajnostno in učinkovito kmetijstvo, njihov ogljični odtis pa se lahko razlikuje od oglijčnega odtisa uvoženih proizvodov; meni, da je treba ustrezno nagraditi prizadevanja evropskih kmetov za zmanjšanje izpustov ter spodbujati lokalne kmetije k raznoliki proizvodnji (zlasti z razvijanjem proizvodnje rastlinskih beljakovin v EU);

21.

pri tem priporoča prostovoljno označevanje porekla EU na izdelkih, ki v celoti izvirajo iz Evropske unije;

22.

poziva k uvedbi učinkovitih instrumentov za nadzor uvoza iz tretjih držav in se zavzema za to, da morajo proizvodi, uvoženi iz tretjih držav, izpolnjevati popolnoma enake zahteve v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam, kot jih morajo izpolnjevati proizvodi evropskih proizvajalcev, zato da proizvodi Skupnosti ne bi izgubili konkurenčnosti;

23.

poudarja, da mora Unija ponovno investirati v politiko za razvoj kmetijstva in gozdarstva ter tako sodelovati pri širjenju nove prakse in spodbujanju razvoja drugih vrst trajnostnega kmetijstva v svetu;

24.

poudarja, da se evropsko kmetijstvo prilagaja in da se mora še naprej prilagajati posledicam sedanjih podnebnih sprememb ter se pripraviti na učinek, ki ga bodo te spremembe imele na številne regije v Uniji;

25.

ocenjuje, da bo Unija v teh razmerah morala razviti usklajeno strategijo prilagajanja kmetijstva dvema različnima vrstama pričakovanih podnebnih sprememb:

26.

meni, da se mora SKP osredotočiti na upravljanje virov na bolj učinkovit in trajnosten način, kar je treba upoštevati v njeni prihodnji reformi, ki naj na primer vključuje:

27.

poudarja, da bo morda treba ponovno ne le uvesti upravljanje voda na nekdanjih poplavnih območjih, ki so bila manj primerna za obdelavo in zato izsušena, ampak tudi ponovno preučiti regulacijo vodnih tokov, oživiti primerna poplavna območja in jih ponovno zasaditi;

28.

poudarja, da mora SKP ob povečanju donosnosti prispevati k bolj trajnostni kmetijski politiki, vendar mora tudi upoštevati dejstvo, da lahko podnebno segrevanje ogrozi proizvodne zmogljivosti in preskrbo s hrano za ljudi v vsem svetu, tudi v Evropi;

29.

hkrati meni, da bi morala skupna kmetijska politika finančno spodbujati lokalne organe držav članic, da sprejmejo ukrepe za:

30.

ugotavlja, da podnebne spremembe neposredno in zelo neugodno vplivajo na kmetijstvo, ki mu je zato treba dati prednost pri oblikovanju ukrepov za blažitev posledic podnebnih sprememb;

31.

meni, da je v pregledu SKP treba poudariti „nove izzive“, kot so podnebne spremembe, upravljanje vode, energija iz obnovljivih virov in biotska raznovrstnost, tem izzivom pa je treba dodati še spoštljiv odnos in izboljšanje kakovosti tal in njihovih nalog (zajemanje ogljika, sposobnost zadrževanja vode in mineralnih snovi, biološko življenje...), saj vse to zadeva interese bodočih generacij in mora zato biti vključeno v prihodnjo SKP,

32.

ugotavlja, da je sedanji sistem navzkrižne skladnosti, vpeljan zaradi zagotavljanja visokih meril za dobro počutje živali, njihovo zdravje in okoljsko zaščito, za kmete problematičen in v sedanji obliki mogoče ni najboljše sredstvo za dosego želenih rezultatov; poziva, da se v naslednji reformi SKP bolj poudarijo bolj trajnostni in učinkovitejši proizvodni modeli, zavedati pa se je treba, da to zahteva javna sredstva, ki bodo kmetom omogočila kritje povečanih stroškov za dobavo „javnih dobrin“ v korist celotne družbe (kot je vzdrževanje površin na podeželju, ohranjanje biotske raznovrstnosti, zajemanje ogljika, zanesljiva preskrba s hrano);

33.

priznava, da mora SKP postaviti najvišja svetovna merila za varstvo okolja; opozarja, da to pomeni tako visoke stroške, da jih trg ne bo mogel kriti, čeprav se lahko delno štejejo kot posredovanje javnih dobrin, in da bodo evropski proizvajalci potrebovali zaščito pred konkurenco iz tretjih držav, ki ne izpolnjujejo okoljskih meril EU;

34.

meni, da podnebno segrevanje sili Unijo k prilagajanju modelov kmetijske politike; zato poziva Komisijo, naj v svojem prihodnjem sporočilu o reformi SKP po letu 2013 spodbuja bolj trajnostni in učinkovitejši kmetijski model v skladu z vsemi cilji SKP, usmerjene v proizvodnjo zadostne količine varne hrane in bolj spoštljive do okoljskega ravnotežja; tak model mora temeljiti na pravičnem in upravičenem sistemu pomoči kmetom ter mora tudi povečati pomen poklica kmeta;

35.

meni, da je treba ohraniti ambiciozno skupno kmetijsko politiko, da bi evropsko kmetijstvo v prihodnosti lahko prispevalo k zanesljivi preskrbi s hrano in varstvu podnebja, kar vključuje zlasti sistem neposrednih plačil iz proračuna Skupnosti ter poenostavljena in pravičnejša plačila v vsej EU;

36.

poudarja, da je pomembno ustvariti in zagotoviti trajno podlago za razvoj alternativnih gospodarskih dejavnosti, ki bodo zmanjšale odvisnost lokalnih skupnosti od kmetijske proizvodnje, ki jo lahko prizadene suša, ali od naravnih virov; meni, da je dostop do finančnih sredstev iz evropskih skladov odločilnega pomena za zagotavljanje pogojev za razvoj alternativnih gospodarskih dejavnosti;

37.

meni, da je pomembno podpreti prakso celovitega načrtovanja razvoja podeželskih območij, prilagojenega lokalnim potrebam, in sicer z uvedbo načela najboljše rabe zemljišč, ter tako trg dobrin in storitev na lokalni ravni prilagoditi novim okoljskim razmeram (daljša sušna obdobja, plazovi, poplave itd.);

38.

prav tako poziva Komisijo, naj razmisli o novih sistemih pomoči, ki bodo podprli prispevek kmetijstva k zmanjšanju CO2, kot je fiksiranje ogljika v kmetijskih zemljiščih in biomasi, in ki bodo spodbujali rabo kmetijsko zemljišč, kar bo pozitivno prispevalo k blaženju podnebnih sprememb,

39.

poudarja, da mora Komisija predložiti natančne ocene stroškov prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam;

40.

meni, da je treba okrepiti instrumente za upravljanje tveganj in kriz in jih prilagoditi povečani negotovosti trgov in razvoju podnebnih tveganj;

41.

poudarja, da se morata kmetijski in gozdarski sektor zaradi obsežnosti podnebnih izzivov in naložb usmeriti v trajnostne načine proizvodnje in da je treba obdržati močno SKP z ustreznim proračunom tudi po letu 2013; dodaja, da je treba predvideti nove finančne vire za spodbujanje širjenja modernih in inovativnih tehnologij in sistemov, ki lahko v različnih kmetijskih sektorjih dajo dejanske rezultate pri blažitvi in prilagajanju;

42.

poudarja, da četudi SKP ni evropska politika, katere glavna skrb bi bilo podnebje, mora kljub temu biti osnova za uvedbo učinkovitih instrumentov in spodbud v boju proti podnebnim spremembam, kar je treba upoštevati pri razpravah o prihodnjem proračunu EU;

43.

meni, da mora Evropska unija ohraniti svojo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, ki se zaradi sedanjih gospodarskih težav ne bi smele obravnavati kot drugorazredno vprašanje;

44.

poudarja, da Evropska unija potrebuje razvojno politiko in politiko financiranja kmetijstva, ki bo zagotavljalo varno in kakovostno hrano;

45.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.