—

za francosko vlado A. Daly in D. Colas, agenta,

—

za grško vlado E. Tsaousi in K. Georgiadis, agenta,

—

za Evropsko komisijo L. Grønfeldt in F. Dintilhac, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1889/2005 z dne 26. oktobra 2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje (UL 2005, L 309, str. 9) in člena 4(1) Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL 2006, L 105, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Oussamo El Dakkakom in družbo Intercontinental SARL na eni strani ter administration des douanes et droits indirects (uprava za carine in posredne dajatve, Francija) na drugi v zvezi z odškodninskima zahtevkoma prvonavedenih za škodo, ki naj bi jima nastala s tem, da je ta uprava zasegla zneske gotovine, ki jo je O. El Dakkak nosil ob prehodu čez letališče Roissy‑Charles‑de-Gaulle (Francija), ker ta teh zneskov ni prijavil.

3

V uvodnih izjavah 2 in od 4 do 6 Uredbe št. 1889/2005 je navedeno:

[…]

4

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Ta uredba dopolnjuje določbe Direktive [91/308] v zvezi s transakcijami v finančnih in kreditnih ustanovah ter določenih poklicih z določitvijo usklajenih pravil o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje s strani pristojnih organov.“

5

Člen 3(1) navedene uredbe določa:

„Vsaka fizična oseba, ki vstopa v Skupnost ali iz nje izstopa in nosi gotovino v vrednosti 10.000 EUR ali več, mora v skladu s to uredbo to gotovino prijaviti pristojnim organom države članice, skozi katero vstopa v Skupnost ali iz nje izstopa. Obveznost prijave ni izpolnjena, če se predložijo napačni ali nepopolni podatki.“

6

Člen 4(2) iste uredbe določa:

„V primeru neizpolnitve obveznosti prijave iz člena 3 se lahko v skladu s pogoji, določenimi v nacionalni zakonodaji, gotovina z upravno odločbo zaseže.“

7

Člen 1 Uredbe št. 562/2006 določa:

„Ta uredba določa, da se osebe pri prehajanju notranjih meja držav članic Evropske unije ne kontrolirajo.

Določa tudi pravila za izvajanje kontrole oseb pri prehajanju zunanjih meja držav članic Evropske unije.“

8

Člen 4(1) te uredbe določa:

„Zunanje meje se lahko prehajajo le na mejnih prehodih in med določenim delovnim časom. Na mejnih prehodih, ki niso odprti 24 ur na dan, se delovni čas jasno označi.

Države članice v skladu s členom 34 uradno obvestijo Komisijo o seznamu svojih mejnih prehodov.“

9

Družba Intercontinental je O. El Dakkaku naročila, naj iz Cotonouja (Benin) v Bejrut (Libanon) prepelje ameriške dolarje (USD) z letalom, katerega polet je vključeval tranzit prek letališča Roissy‑Charles‑de‑Gaulle.

10

O. El Dakkak je bil 9. decembra 2010 ob tranzitu na tem letališču deležen kontrole, ki so jo uslužbenci carinskih organov izvedli na mostu za vkrcanje na let za Bejrut. Ko so ti ugotovili, da ima O. El Dakkak v posesti 3900 EUR in 1.607.650 USD (približno 1.511.545 EUR) v gotovini, jim je ta predložil prijavo, podano pri carinskih organih v Republiki Benin.

11

Carinski organi so O. El Dakkaka po tej kontroli pridržali, zatem pa je v zvezi z njim preiskovalni sodnik uvedel preiskavo zaradi neizpolnitve obveznosti prijave premoženja in pranja goljufivo pridobljenega denarja.

12

Uprava za carine in posredne dajatve je gotovino, ki jo je O. El Dakkak prenašal, zasegla in zapečatila.

13

Preiskovalni senat cour d'appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 11. maja 2011 zaradi nepravilnosti v zvezi s pridržanjem O. El Dakkaka razveljavil celotni postopek in odredil vračilo zapečatenega premoženja.

14

Pristojni organ je O. El Dakkaku z dopisom z dne 2. aprila 2012 sporočil, da bo izvedel nakazilo zaseženih evrov in protivrednosti zaseženih ameriških dolarjev v evrih ter sorazmernega deleža stroškov obdelave.

15

O. El Dakkak in družba Intercontinental sta tribunal d’instance d’Aulnay‑sous‑Bois (prvostopenjsko sodišče v kraju Aulnay‑sous‑Bois, Francija) in nato cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija) predložila odškodninski zahtevek za škodo, ki jima je nastala, pri čemer sta trdila, da se je uprava za carine in posredne dajatve neutemeljeno sklicevala na kršitev obveznosti O. El Dakkaka glede prijave, ker zanj taka obveznost ni veljala.

16

Cour d'appel de Paris je s sodbo z dne 25. marca 2014 zavrnilo zahtevek O. El Dakkaka, zato je ta vložil kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču.

17

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 3(1) Uredbe […] št. 1889/2005 […] in člen 4(1) Uredbe […] št. 562/2006 […] razlagati tako, da za državljana tretje države, ki je na mednarodnem tranzitnem območju letališča, ne velja obveznost prijave na podlagi člena 3(1) Uredbe […] št. 1889/2005 […], ali pa ju je treba, nasprotno, razlagati tako, da za tega državljana velja ta obveznost kot za osebo, ki je prestopila zunanjo mejo [Unije] na enem izmed mejnih prehodov, predvidenih s členom 4(1) Uredbe […] št. 562/2006 […]?“

18

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem izvedeti, ali je treba člen 3(1) Uredbe št. 1889/2005 razlagati tako, da obveznost prijave iz te določbe velja za mednarodno tranzitno območje letališča države članice v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, ko je fizična oseba vstopila na to območje ob izkrcanju iz zrakoplova, ki je prispel iz tretje države, in tam ostala do vkrcanja na zrakoplov, namenjen v drugo tretjo državo.

19

Opredelitev obsega te obveznosti prijave je odvisna od razlage pojma „fizična oseba, ki vstopa v [Unijo] ali iz nje izstopa“ iz tega člena 3(1).

20

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da ta pojem v Uredbi št. 1889/2005 ni opredeljen.

21

Vendar ta pojem ni dvoumen in ga je treba razumeti v običajnem pomenu, in sicer, da se nanaša na premik fizične osebe iz kraja, ki ni na ozemlju Unije, v kraj, ki je na tem ozemlju, ali pa iz tega kraja v kraj, ki ni na navedenem ozemlju.

22

Ozemlje Unije je geografski prostor iz člena 52 PEU in člena 355 PDEU, ki opredeljujeta ozemeljsko veljavnost Pogodb.

23

Če ni navedb o ozemeljski veljavnosti akta sekundarnega prava, jo je treba ugotoviti na podlagi njegovih določb, saj ima sekundarno pravo načeloma isto področje uporabe kot Pogodbi in se na tem področju uporablja ipso iure (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2015, Parlament in Komisija/Svet, od C‑132/14 do C‑136/14, EU:C:2015:813, točki 76 in 77).

24

Po eni strani so torej letališča držav članic del navedenega geografskega prostora in s tem del ozemlja Unije.

25

Po drugi strani je treba ugotoviti, da z določbami Uredbe št. 1889/2005 veljavnost obveznosti prijave iz člena 3(1) te uredbe ni izključena za mednarodna tranzitna območja navedenih letališč, niti ni za ta območja s členoma 52 PEU in 355 PDEU izključena ozemeljska veljavnost Pogodb ali določena izjema v zvezi z njimi.

26

Iz tega izhaja, da če se fizična oseba premakne iz kraja, ki ni del geografskega prostora iz člena 52 PEU in člena 355 PDEU, v kraj, ki je del tega prostora, ta oseba vstopi v Unijo v smislu člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005.

27

Tako je v primeru osebe, ki se kot O. El Dakkak iz zrakoplova, ki je prispel iz tretje države, izkrca na letališču, ki je na ozemlju države članice, in tam ostane do vkrcanja na zrakoplov, namenjen v drugo tretjo državo.

28

Razlaga, v skladu s katero obveznost prijave iz člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005 velja za mednarodna tranzitna območja letališč na ozemlju Unije je tudi v skladu s ciljem, ki mu sledi ta uredba.

29

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z uvodnimi izjavami 2, 5 in 6 Uredbe št. 1889/2005 njen namen preprečiti, odvračati in izogibati se vnosu premoženjskih koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj, v finančni sistem in investiranje takih premoženjskih koristi, potem ko so bile te koristi podvržene pranju denarja, med drugim z uvedbo načela obvezne prijave prenosov gotovine ob vstopu v Unijo ali izstopu iz nje, ki bi omogočilo zbiranje podatkov o takih prenosih (glej sodbo z dne 16. julija 2015, Chmielewski, C‑255/14, EU:C:2015:475, točka 18).

30

V ta namen člen 3(1) te uredbe določa obveznost za vsako fizično osebo, ki vstopa v Unijo ali iz nje izstopa in nosi gotovino v vrednosti 10.000 EUR ali več, da ta znesek prijavi (glej sodbo z dne 16. julija 2015, Chmielewski, C‑255/14, EU:C:2015:475, točka 19).

31

Poleg tega, kot izhaja iz člena 1(1) Uredbe št. 1889/2005 v povezavi z uvodnimi izjavami od 1 do 3 iste uredbe, je v okviru spodbujanja skladnega, uravnoteženega in trajnostnega razvoja gospodarskih dejavnosti v celotni Uniji cilj te uredbe dopolniti določbe Direktive 91/308 z določitvijo usklajenih pravil o kontroli gotovine ob vstopu v Unijo ali izstopu iz nje (glej sodbo z dne 16. julija 2015, Chmielewski, C‑255/14, EU:C:2015:475, točka 17).

32

V tem okviru pa je treba tudi opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da je glavni cilj Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL 2005, L 309, str. 15), ki je nadomestila Direktivo 91/308, preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma, kot izhaja iz naslova in uvodnih izjav te direktive ter iz dejstva, da je bila – kot njej predhodna Direktiva 91/308 – sprejeta v mednarodnem okviru, zato da se v Uniji uporabijo in postanejo zavezujoča priporočila mednarodne projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF), ki je najpomembnejše mednarodno telo na področju boja proti pranju denarja (glej sodbo z dne 25. aprila 2013, Jyske Bank Gibraltar, C‑212/11, EU:C:2013:270, točka 46).

33

Uredba št. 1889/2005 je bila – kot je razvidno iz uvodne izjave 4 te uredbe – tako kot direktivi 91/308 in 2005/60 sprejeta, da bi se upoštevale dopolnilne dejavnosti, ki se izvajajo v okviru drugih mednarodnih forumov, predvsem v FATF, ki v posebnem Priporočilu IX z dne 22. oktobra 2004 poziva vlade, da sprejmejo ukrepe za odkrivanje fizičnih prenosov gotovine, vključno s sistemom prijave ali z drugačno obveznostjo razkritja.

34

Zato je – kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 44 in 45 sklepnih predlogov – iz cilja, ki mu sledi Uredba št. 1889/2005, mednarodnega okvira, v katerega se ta umešča, in potrebe, da se zagotovita preventivni in odvračilni učinek obveznosti prijave iz člena 3(1) te uredbe, razvidno, da je treba pojem „fizična oseba, ki vstopa v [Unijo] ali iz nje izstopa“ iz te določbe razlagati široko.

35

Če bi bilo namreč treba navedeno določbo razlagati tako, da ta obveznost za osebe, ki so na mednarodnem tranzitnem območju letališča Unije, ne velja, bi lahko bila učinkovitost sistema kontrole prenosov gotovine ob vstopu v Unijo ali izstopu iz nje, ki je določen z Uredbo št. 1889/2005, in torej uresničitev cilja, ki mu ta sledi, vsaj delno ogrožena.

36

Vprašanje, ali je državljan tretje države, ki je na mednarodnem tranzitnem območju letališča države članice, prestopil zunanjo mejo Unije v smislu člena 4(1) Uredbe št. 562/2006, ne vpliva na zgornje ugotovitve.

37

V zvezi s tem je treba navesti, kot potrjujejo zlasti ločene pravne podlage, na podlagi katerih sta bili sprejeti uredbi št. 1889/2005 in št. 562/2006, da imata ti različna predmeta in cilja.

38

Kot je namreč že bilo navedeno v točki 31 te sodbe, je cilj Uredbe št. 1889/2005 dopolniti določbe Direktive 91/308 z določitvijo usklajenih pravil o kontroli gotovine ob vstopu v Unijo ali izstopu iz nje, medtem ko Uredba št. 562/2006 v skladu s členom 1 te uredbe določa, da se osebe pri prehajanju notranjih meja držav članic ne kontrolirajo in določa pravila za izvajanje kontrole oseb pri prehajanju zunanjih meja teh držav.

39

Poleg tega Uredba št. 1889/2005 ne vsebuje nobene navedbe, v skladu s katero bi bilo treba določbe te uredbe razlagati ob upoštevanju določb Uredbe št. 562/2006.

40

Zato ob neobstoju izrecne določbe o tem v enem ali drugem besedilu razlaga člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005 ne more biti odvisna od razlage pojma „prehod zunanje meje Unije“ v smislu člena 4(1) Uredbe št. 562/2006.

41

Ob upoštevanju zgoraj navedenega mednarodna tranzitna območja letališč držav članic ne smejo biti izključena iz področja uporabe člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005, zato za fizično osebo, ki se iz zrakoplova, ki je prispel iz tretje države, izkrca na letališču, ki je na ozemlju države članice, in ostane na mednarodnem tranzitnem območju tega letališča do vkrcanja na zrakoplov, namenjen v drugo tretjo državo, in ima ob vstopu v Unijo v posesti gotovino v vrednosti 10.000 EUR ali več, velja obveznost prijave iz člena 3(1) Uredbe št. 1889/2005.

42

V zvezi s tem morajo države članice sprejeti ukrepe, ki zadevnim osebam omogočajo, da to obveznost izpolnijo v okoliščinah, v katerih je zagotovljena popolna pravna varnost.

43

V teh okoliščinah je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 1889/2005 razlagati tako, da obveznost prijave iz te določbe velja na mednarodnem tranzitnem območju letališča države članice.

44

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 3(1) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1889/2005 z dne 26. oktobra 2005 o kontroli gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje je treba razlagati tako, da obveznost prijave iz te določbe velja na mednarodnem tranzitnem območju letališča države članice.