—

za Sodiaal International SA F. Plottin in J.‑ C. Cavaillé, odvetnika,

—

za francosko vlado D. Colas in S. Ghiandoni, agenta,

—

za grško vlado I. Chalkias in A. Vasilopoulou, agenta,

—

za Evropsko komisijo A. Sauka in D. Triantafyllou, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 340).

2

To vprašanje je bilo predloženo v okviru spora med Établissement national des produits de l’agriculture et de la mer (FranceAgriMer) in Sodiaal International SA (v nadaljevanju: Sodiaal International), ker naj bi slednja neupravičeno prejela pomoč Skupnosti za proizvodnjo kazeinatov.

3

V tretji uvodni izjavi Uredbe št. 2988/95 je navedeno:

„ker so podrobna pravila za razpršeno upravljanje in nadzor porabe odvisna od raznih podrobnih predpisov glede na zadevno politiko Skupnosti; ker je treba na vseh področjih preprečevati dejanja, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti“.

4

Člen 1 Uredbe št. 2988/95 določa:

„1.   Za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti se sprejmejo splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti.

2.   ‚Nepravilnost‘ pomeni vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki.“

5

Člen 3 Uredbe št. 2988/95 določa:

„1.   Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). Sektorski predpisi pa lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let.

V primeru nadaljevanja ali ponavljanja nepravilnosti teče zastaranje od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. Pri večletnih programih zastaralni rok v vsakem primeru teče do zaključka programa.

Katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje. Po vsakem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, začne zastaralni rok teči znova.

Če pristojni organ ni izrekel kazni, zadeva zastara najpozneje na dan, ko poteče rok, ki je dvakrat daljši od zastaralnega roka, razen če je bil upravni postopek prekinjen v skladu s členom 6(1).

[…]

3.   Države članice lahko določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavkov 1 in 2.“

6

Člen 4 te uredbe določa:

„1.   Praviloma se za vsako nepravilnost odredi odvzem neupravičeno pridobljene koristi:

[…]

2.   Uporaba ukrepov iz odstavka 1 je omejena na odvzem pridobljene koristi in, če je tako predvideno, obresti, katerih višina se lahko določi pavšalno.

[…]

4.   Ukrepi iz tega člena se ne štejejo za kazen.“

7

Člen 5(1) Uredbe (ES) št. 2988/95 določa:

„1.   Za namerno nepravilnost ali nepravilnost iz malomarnosti so predvidene naslednje upravne kazni:

8

Člen 2262 civilnega zakonika določa:

„Vsi zahtevki, stvarnopravni ali obligacijskopravni, zastarajo v 30 letih.“

9

Družba Sodiaal Industrie SA je leta 1998 v skladu z določbami Uredbe Sveta (EGS) št. 2921/90 z dne 10. oktobra 1990 o pomoči za proizvodnjo kazeina in kazeinatov iz posnetega mleka (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 10, str. 387) prejela pomoč Skupnosti.

10

Leta 2001 so uslužbenci Agence centrale des organismes d’intervention dans le secteur agricole (ACOFA) opravili nadzor. V tem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je bila količina kazeinatov, ki jih je družba Sodiaal Industrie SA proizvedla poleti 1998, nižja od količine, za katero ji je bila podeljena pomoč.

11

Office national interprofessionnel de l’élevage et de ses productions je z odločbo z dne 11. julija 2007 od družbe Sodiaal Industrie SA zahteval vračilo zneska 288.051,14 EUR, ki ustreza znesku neupravičeno prejete pomoči.

12

Družba Sodiaal Industrie SA je bila 30. junija 2008 pripojena k družbi Sodiaal International.

13

Upravno sodišče v Parizu je s sodbo z dne 11. februarja 2010 ugodilo tožbi družbe Sodiaal International, pravni naslednici Sodiaal Industrie SA, v kateri je predlagala razglasitev ničnosti navedene odločbe.

14

Pritožbeno upravno sodišče v Parizu je s sodbo z dne 29. maja 2012 zavrnilo pritožbo FranceAgriMer, ki je pravni naslednik Office national interprofessionnel de l’élevage et de ses productions, zoper navedeno sodbo.

15

FranceAgriMer je pri Conseil d’État vložil kasacijsko pritožbo.

16

FranceAgriMer je v utemeljitev pritožbe med drugim navedel, da zastaralnega roka iz člena 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95 ni mogoče uporabiti za sporno odločbo, ker v njej ni bila določena upravna kazen, ampak upravni ukrep.

17

Določbe člena 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95 naj bi se namreč uporabile zgolj v primeru, ko pristojni organ po poteku roka, ki je dvakrat daljši od zastaralnega roka, ni izrekel nobene upravne kazni v smislu člena 5 te uredbe. V primeru, da v tem roku niso bili sprejeti nobeni upravni ukrepi v smislu člena 4 navedene uredbe, naj se navedene določbe ne bi uporabile. FranceAgriMer meni, da bi se tako moral uporabiti 30‑letni – vendar s sodno prakso skrajšan – rok iz člena 2262 civilnega zakonika.

18

V teh okoliščinah je Conseil d’Etat prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se določbe četrtega pododstavka člena 3(1) Uredbe št. 2988/95, v skladu s katerimi zastaranje nastopi najpozneje na dan, ko se izteče rok, ki je enak zastaralnemu roku oziroma dvakratniku tega roka, ne da bi pristojni organ izrekel kazen, če je upravni postopek prekinjen v skladu s členom 6(1) te uredbe, uporabijo izključno v primeru, ko pristojni organ ob izteku roka, ki je enak zastaralnemu roku oziroma dvakratniku tega roka, ni izrekel nobene kazni v smislu člena 5 te uredbe, ali pa se uporabijo tudi v primeru, če v tem roku ni sprejet upravni ukrep v smislu člena 4 te uredbe?“

19

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da se v njem določeno zastaranje ne uporablja samo za pregon nepravilnosti, ki privede do naložitve upravnih kazni v smislu člena 5 te uredbe, ampak tudi za pregon, ki privede do sprejetja upravnih ukrepov v smislu člena 4 navedene uredbe.

20

V skladu z ustaljeno sodno prakso se pri razlagi določbe prava Unije ne upošteva le njeno besedilo, ampak je treba upoštevati tudi njeno sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, v katero je umeščena (glej sodbe Yaesu Europe, C‑433/08, EU:C:2009:750, točka 13; ebookers.com Deutschland, C‑112/11, EU:C:2012:487, točka 12; Brain Products, C‑219/11, EU:C:2012:742, točka 13, in Utopia, C‑40/14, EU:C:2014:2389, točka 27).

21

Najprej je torej treba spomniti, da člen 1(1) Uredbe št. 2988/95 „splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo [Unije,]“ uvaja zato, kakor izhaja iz tretje uvodne izjave te uredbe, da se „na vseh področjih prepreč[ijo] dejanja, ki škodujejo finančnim interesom [Unije]“.

22

Dodatno člen 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 za pregon določa zastaralni rok, ki teče od storitve nepravilnosti, ki v skladu s členom 1(2) te uredbe pomeni „vsako kršenje določb zakonodaje [Unije], ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun [Unije]“.

23

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se besedilo četrtega pododstavka navedenega člena 3(1) sklicuje na izrek „kazni“, kar bi lahko pomenilo, da se ta pododstavek uporablja le za pregon nepravilnosti, ki privede do naložitve upravne kazni v smislu člena 5 te uredbe.

24

Vendar ta jezikovna razlaga ni odločilna. Opraviti je namreč treba tudi sistematično razlago člena 3(1) navedene uredbe.

25

Tako je treba najprej ugotoviti, da je pri sistematični razlagi člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 treba šteti, da tvorijo pododstavki, iz katerih je sestavljen, celoto, katere določb ni mogoče obravnavati ločeno od preostalih. Četrti pododstavek te določbe namreč določa „končni“ zastaralni rok za zastaralni rok štirih let, ki teče od storitve nepravilnosti in ki je določen v prvem pododstavku navedene določbe. Če bi se tem pododstavkom pripisalo drugačno področje uporabe, bi bilo to v nasprotju s splošno sistematiko režima zastaranja, določenega s tem členom. Tak pristop bi bil tudi v nasprotju s ciljem, ki ga uresničuje Uredba št. 2988/95, to je zagotoviti enovit okvir za ta režim.

26

V skladu s sistematično in teleološko razlago člena 3(1) navedene uredbe je torej treba šteti, da se „končni“ rok iz člena 3(1), četrti pododstavek, te uredbe uporablja za upravne ukrepe.

27

Dalje je treba poudariti, da je ta pristop v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ki je bila potrjena s sodbo v zadevi Pfeifer & Langen (C‑52/14, EU:C:2015:381). V skladu s to sodno prakso pri uporabi člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 ni treba razlikovati med upravno kaznijo in upravnim ukrepom. Sodišče je v tem smislu jasno odločilo, da se ta določba uporablja tako za nepravilnosti, ki privedejo do naložitve upravne kazni v smislu člena 5 te uredbe, kot za nepravilnosti, ki so predmet upravnega ukrepa v smislu člena 4 te uredbe, pri čemer gre za ukrep, katerega cilj je odvzeti neupravičeno pridobljeno korist, ki pa nima kazenske narave (glej v tem smislu sodbe Handlbauer, C‑278/02, EU:C:2004:388, točki 33 in 34; Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, od C‑278/07 do C‑280/07, EU:C:2009:38, točka 22; Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točka 45; in Pfeifer & Langen, C‑52/14, EU:C:2015:381, točka 23).

28

Sodišče je namreč že poudarilo, da je treba za nepravilnosti, zaradi katerih se sprejmejo upravni ukrepi v smislu člena 4 Uredbe št. 2988/95 in kakršne so te iz postopka v glavni stvari, šteti, da zastarajo v roku štirih let od datuma, ko so bile storjene, pri čemer je treba upoštevati dejanja, ki prekinejo zastaranje in ki so določena v členu 3(1), tretji pododstavek, navedene uredbe, ter spoštovati zgornjo mejo, določeno v četrtem pododstavku člena 3(1) (sodba Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točka 64).

29

Prav tako iz nedavne sodne prakse Sodišča jasno izhaja, da razlaga člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 zajema tako primere, ko se izreče kazen, kot primere, ko se določi upravni ukrep (sodba Pfeifer & Langen, C‑52/14, EU:C:2015:381, točke 40, 43 in 47).

30

Nazadnje je treba poudariti cilje, ki se uresničujejo s členom 3(1) Uredbe št. 2988/95. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se želi z rokom iz te določbe zagotoviti pravna varnost gospodarskih subjektov (glej v tem smislu sodbi Handlbauer, C‑278/02, EU:C:2004:388, točka 40, ter SGS Belgium in drugi, C‑367/09, EU:C:2010:648, točka 68). Tudi tem mora biti namreč omogočeno, da določijo, katere transakcije so dokončne in katere so še vedno lahko predmet pregona (sodba Pfeifer & Langen, C‑52/14, EU:C:2015:381, točki 24 in 64).

31

Iz tega sledi, da sodne prakse, navedene v prejšnji točki te sodbe, ni mogoče razumeti niti tako, da je omejena na razlago člena 3(1), prvi pododstavek Uredbe št. 2988/95, niti tako, da se četrti pododstavek tega člena 3(1) nanaša zgolj in samo na upravne kazni iz člena 5 te uredbe.

32

Da se zagotovi izčrpen odgovor, je treba poudariti, da ta razlaga ne vpliva na člen 3(3) Uredbe št. 2988/95, v skladu s katerim lahko države članice določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavkov 1 in 2 navedenega člena 3 (glej v tem smislu sodbi Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točka 54, in Ze Fu Fleischhandel in Vion Trading, C‑201/10 in C‑202/10, EU:C:2011:282, točka 25).

33

Na podlagi navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da se v njem določeno zastaranje ne uporablja le za pregon nepravilnosti, ki privede do naložitve upravnih kazni v smislu člena 5 te uredbe, ampak tudi za pregon, ki privede do sprejetja upravnih ukrepov v smislu člena 4 navedene uredbe.

34

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Člen 3(1), četrti pododstavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti je treba razlagati tako, da se v njem določeno zastaranje ne uporablja le za pregon nepravilnosti, ki privede do naložitve upravnih kazni v smislu člena 5 te uredbe, ampak tudi za pregon, ki privede do sprejetja upravnih ukrepov v smislu člena 4 navedene uredbe.