1.

Obravnavana zadeva daje Sodišču priložnost, da v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ) konkretizira dva temeljna pravna pojma: pojem civilne in gospodarske zadeve ter pojem javnega reda (ordre public).

2.

Pri tem se na eni strani postavlja vprašanje, ali pojem „civilna in gospodarska zadeva“ zajema sodno uveljavljanje zahtevkov iz kršitev konkurence proti podjetjem v večinski javni lasti. Na drugi strani je treba pojasniti, ali se lahko – in če je tako, pod katerimi pogoji – izvrševanje ukrepov zavarovanja zavrne glede na javni red (ordre public).

3.

Okvir primarnega prava tega primera v bistvu določata člena 81 ES in 82 ES (zdaj člena 101 PDEU in 102 PDEU), ( 3 ) okvir sekundarnega prava pa členi 1, 22, 34 in 35 Uredbe (ES) št. 44/2001.

4.

Člen 1(1) navedene uredbe tako opredeljuje njeno področje uporabe ratione materiae:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.“

5.

V oddelku 6 poglavja II Uredbe (ES) št. 44/2001 so določne nekatere izključne pristojnosti. Člen 22 teh navodil določa:

„Izključno pristojna so naslednja sodišča, in to ne glede na stalno prebivališče:

[…]

6.

Člen 34 Uredbe (ES) št. 44/2001 ureja priznavanje sodnih odločb iz drugih držav članic med drugim določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

[…]“

7.

Člen 35(1) Uredbe (ES) št. 44/2001, ki je glede priznavanja tudi upošteven, določa:

„Poleg tega se sodna odločba ne prizna, če se ni upoštevalo določb oddelkov 3, 4 ali 6 poglavja II […]“

8.

Za obravnavano zadevo je upošteven predvsem Likums „Par aviāciju“ (zakon o zračnem prometu) in njegove izvedbene določbe.

9.

Na podlagi latvijskega zakona o zračnem prometu morajo letalski operaterji za uporabo letališča plačati pristojbine in drugo.

10.

Na podlagi tega je v času dejanskega stanja več odlokov določalo, da so prevozniki, ki pristajajo na letališču Riga ali z njega vzletajo, lahko upravičeni do znižanja pristojbin. Višina znižanja pristojbin je odvisna od števila potnikov, vkrcanih v Rigi, ki jih je podjetje prepeljalo v enem letu.

11.

Družba flyLAL-Lithuanian Airlines AS (v nadaljevanju: flyLAL) je litovsko letalsko podjetje – medtem se je znašlo v stečaju – ki je menilo, da je bilo na trgu storitev zračnega prometa v slabšem položaju glede na konkurenta, litovsko letalsko podjetje Air Baltic Corporation AS (v nadaljevanju: Air Baltic). Družba FlyLAL je menila zlasti, da ji je zaradi nezakonitega konkurenčnega stanja v Latviji in Litvi nastala gospodarska škoda.

12.

Družba flyLAL je zato leta 2008 pri Vilniaus Apygardos Teismas (okrožno sodišče v Vilni) vložila tožbo proti družbi Air Baltic in družbi Starptautiskā lidosta Rīga VAS (v nadaljevanju: Lidosta Rīga), kapitalski družbi v javni lasti, ki upravlja letališče Riga, med drugim za plačilo odškodnine v višini 199.830.000 LTL ( 4 ). Tožba, ki jo je vložila tožeča stranka, je temeljila na kršitvah evropskega konkurenčnega prava. Tožeča stranka je v bistvu trdila, da je družba Air Baltic v okviru latvijske politike znižanja letaliških pristojbin zlorabila prevladujoči položaj na trgu. Znižanje letaliških pristojbin, ki je bilo odobreno v Latviji, so po trditvah družbe FlyLAL družbi Air Baltic med drugim omogočile, da na letališču Vilna (Republika Litva) nastopa z dampinškimi cenami. Dalje je treba načrtno odobritev znižanj pri letaliških pristojbinah šteti za prepovedan sporazum med toženima strankama.

13.

Še pred izdajo končne sodbe v postopku v glavni stvari je Lietuvos Apeliacinis Teismas (litvansko višje sodišče) s sodbo z dne 31. decembra 2008 odredilo začasni zaseg premoženja družb Air Baltic in Lidosta Rīga v višini tožbenega zneska (v nadaljevanju: začasni ukrepi zavarovanja).

14.

Družba FlyLAL je nato pri Rīgas pilsētas priekšpilsētas tiesa (okrajno sodišče Vidzeme mesta Riga) vložila predlog za priznanje sodbe z dne 31. decembra 2008 in njeno izvršitev v Latviji. Prvostopenjsko sodišče je predlogu z odločbo z dne 19. januarja 2012 v bistvu ugodilo, s tem priznalo sodbo z dne 31. decembra 2008 in jo razglasilo za izvršljivo v Republiki Latviji.

15.

Zdaj mora predložitveno sodišče, Augstākās tiesas Senāts (vrhovno sodišče Republike Latvije), na pritožbo družb Air Baltic in Lidosta Rīga odločiti o priznanju in izvršitvi sodbe z dne 31. decembra 2008 v Latviji.

16.

Predložitveno sodišče se najprej sprašuje, ali gre v litovskem odškodninskem postopku – in konkretno pri sodbi z dne 31. decembra 2008 – za civilno ali gospodarsko zadevo v smislu člena 1 Uredbe (ES) št. 44/2001. Če je tako, potem je treba kot drugo pojasniti, ali ne bi bilo treba že v sklopu odškodninskega postopka ugotoviti izključno pristojnost latvijskih sodišč na podlagi člena 22 Uredbe (ES) št. 44/2001. Če je tako, se postavlja tretje vprašanje, ali bi moralo Augstākās tiesas Senāts na podlagi člena 35(1) Uredbe (ES) št. 44/2001 zavrniti priznanje sodbe zaradi kršitve člena 22 navedene uredbe. Četrtič se Augstākās tiesas Senāts naposled sprašuje, ali je priznanje sporne sodbe v skladu z javnim redom Republike Latvije v smislu člena 34, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001. Prvič, sodba z dne 31. decembra 2008 vsebuje le pičle navedbe o izračunu uveljavljanega zneska, ki je precejšen. Drugič, ker je bil nad premoženjem litvanske tožeče stranke medtem uveden postopek zaradi insolventnosti, pa toženi stranki v primeru poznejše zavrnitve tožbe ne bi imeli realne možnosti za povrnitev škode, ki jima je nastala zaradi začasnih ukrepov zavarovanja. Zato bi lahko Republika Latvija, ki je sto- oz. 52,6‑odstotni lastnik deleža toženih strank, utrpela znatno škodo, ki posega v gospodarske interese države in bi škodovala varnosti države.

17.

V teh okoliščinah je sodišče Augstākās tiesas Senāts prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

18.

Augstākās tiesas Senāts želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali gre pri odškodninskem postopku v Litvi in konkretno pri sodbi z dne 31. decembra 2008 za civilno in gospodarsko zadevo v smislu člena 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001.

19.

Za odgovor na to vprašanje je treba najprej pojasniti, kaj je „civilna in gospodarska zadeva“ v smislu Uredbe št. 44/2001. V zvezi s tem je treba preučiti sodno prakso Sodišča glede elementa zakonskega dejanskega stanu (podnaslov 1) in tako pridobljena spoznanja prenesti na dejansko stanje v postopku v glavni stvari (podnaslov 2).

20.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ( 5 ) je treba pojem „civilna in gospodarska zadeva“ razlagati kot samostojni pojem prava Unije, pri čemer je treba upoštevati cilj in sistematiko Uredbe (ES) št. 44/2001 ter splošna načela, ki izhajajo iz celote nacionalnih pravnih redov. ( 6 )

21.

V delu, v katerem Uredba (ES) št. 44/2001 v odnosih med državami članicami nadomešča ( 7 ) Bruseljsko konvencijo ( 8 ), velja njena razlaga s strani Sodišča za ustrezne določbe Uredbe (ES) št. 44/2001 še naprej ( 9 ). Tako je glede člena 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001, ki zavzema isto mesto in ima enako funkcijo kakor člen 1(1) Bruseljske konvencije. ( 10 )

22.

Na podlagi ustaljene sodne prakse o zgoraj navedenih določbah so lahko sodne odločbe izključene s področja uporabe Uredbe (ES) št. 44/2001 zaradi narave pravnega razmerja med strankama ali zaradi predmeta spora ( 11 ).

23.

Če želimo ugotoviti, ali gre za civilno in gospodarsko zadevo, je treba torej najprej obravnavati dejavnike, ki zaznamujejo pravno razmerje med strankami v postopku v glavni stvari (podnaslov 2a) in nato – za določitev predmeta spora o glavni stvari (podnaslov 2b) – dejansko stanje, ki je podlaga za posamezen zahtevek, ter preučiti podlago za vloženo tožbo in podrobna pravila za njeno vložitev ( 12 ).

24.

Najprej je treba obravnavati pravno razmerje med tožečo stranko in toženima strankama v sporu o glavni stvari, v zvezi s katerim je prišlo do domnevne kršitve evropskega konkurenčnega prava, na podlagi katerega se zahteva odškodnina.

25.

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, sta z družbama Lidosta Rīga in Air Baltic v postopku v glavni stvari udeleženi podjetji, v katerih ima Republika Latvija sto- oziroma 52,6‑odstotni delež.

26.

Vendar to samo po sebi še ne izključuje uporabe Uredbe (ES) št. 44/2001. Pač pa je odločilno, ali je sporno pravno razmerje povezano z izvajanjem prerogativ javne oblasti. ( 13 ) Če ni tako, se lahko odpre področje uporabe Uredbe (ES) št. 44/2001.

27.

To vprašanje je treba v nadaljevanju preučiti za pravno razmerje med posameznimi strankami v postopku v glavni stvari.

28.

Glede pravnega razmerja med družbama flyLAL in Air Baltic o vprašanju narave pravnega razmerja ni potrebna poglobljena razprava.

29.

Podjetji si stojita nasproti kot ponudnika na trgu storitev zračnega prometa in kot povpraševalca na trgu za uporabo letališča. Pri tem nobena stranka v razmerju do druge ne izvaja prerogativ javne oblasti, ki zasebnim osebam ne pripadajo ( 14 ).

30.

Tudi pravnega razmerja med družbama flyLAL in Lidosta Rīga ne zaznamuje izvajanje prerogativ javne oblasti.

31.

V središču tega pravnega razmerja je uporaba letališča Riga s strani družbe flyLAL, za katero je slednja plačevala letališko pristojbino. Pri tej uporabi letališča gre v glavnem za odpravo letal, potnikov in tovora. V razmerju do uporabnikov letališča nastopa Republika Latvija – prek svoje stoodstotne hčerinske družbe Lidosta Rīga – z odprtjem trga za letališke storitve na letališču Riga torej na ravni zasebnega prava. ( 15 ) Te storitve bi lahko enako opravljal tudi kateri koli drug zasebni gospodarski subjekt, na primer upravljavec zasebnega letališča. ( 16 )

32.

Tega ne spremeni niti okoliščina, da za družbo Lidosta Rīga glede oblikovanja plačila, zlasti glede odobritve ali neodobritve znižanj veljajo zakonski predpisi Republike Latvije, ki imajo splošno veljavo. Ta vezanost namreč zadeva razmerje med Republiko Latvijo kot lastnico deleža in družbo Lidosta Rīga kot njeno stoodstotno hčerinsko družbo ter ne vpliva na razmerje med družbo Lidosta Rīga in družbo flyLAL kot uporabnico letališča.

33.

Prav tako ni pomembno, ali družba Lidosta Rīga prosto uporablja plačila, ki jih pobira, ali pa zanjo v tem smislu veljajo zakonski predpisi. Kajti tudi ta vidik ne zaznamuje narave njenega pravnega razmerja do uporabnikov letališča, kot je družba flyLAL, temveč pravno razmerje družbe Lidosta Rīga do lastnice njenega deleža, Republike Latvije, ki ga je treba razlikovati od njenega razmerja do uporabnikov letališča.

34.

Obravnavani izhodiščni položaj se s tem razlikuje od dejanskega stanja, na katerem je temeljila sodba LTU. ( 17 ) Tudi tam je sicer šlo za plačilo storitev, ki so bile opravljene v zvezi z zračnim prometom, vendar ni šlo konkretno za plačilo za gospodarsko uporabo letališča. Namesto tega je šlo za pristojbine na zračnih poteh, ki jih je mednarodna organizacija za kontrolo zračnega prometa pobirala za storitve zagotavljanja varnosti zračnega prometa, torej za izvorno javnopravne storitve, kot sta kontrola in nadzor zračnega prostora. ( 18 )

35.

Samo glede na take pristojbine na zračnih poteh je Sodišče v sodbi LTU potrdilo, da obstaja „zveza z izvajanjem prerogativ javne oblasti“. ( 19 ) Sodba LTU je torej – drugače kot v obravnavanem primeru – zajemala elemente, ki tipično zaznamujejo razmerje podrejenosti in ki so govorili v korist izvajanju prerogativ javne oblasti.

36.

Razlikovanje med izvajanjem storitev zagotavljanja varnosti zračnega prometa, ki so povezane z izvajanjem prerogativ javne oblasti, na eni strani in odpiranjem trga letaliških storitev na drugi strani, v zvezi s katerim je treba v obravnavanem primeru opredeliti pojem „civilna in gospodarska zadeva“, se v preostalem ujema s podobnimi preudarki Sodišča na področju konkurenčnega prava.

37.

V zvezi s tem se je moralo Sodišče že v nekaj odločbah ukvarjati z uvrstitvijo dejavnosti organa za vodenje letališča. Pri tem je vedno ugotovilo, da je ponujanje „letaliških storitev proti plačilu […], ki je [bilo] med drugim pridobljeno iz letaliških dajatev“, gospodarska dejavnost in se zato načeloma presoja po določbah evropskega konkurenčnega prava. ( 20 ) Pri tem naj ne bi bilo pomembno, niti ali ima ustanova, za katero gre, zasebnopravni ali javnopravni položaj niti rentabilnost dejavnosti. ( 21 )

38.

Razmejitev med pravnim razmerjem zasebnega in javnega prava – ki je upoštevna za člen 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001 – na eni strani ter razmejitev med gospodarsko in javno dejavnostjo v okviru konkurenčnega prava na drugi strani pa si nista samo terminološko podobni, ampak sta tudi vsebinsko v medsebojnem odnosu, ki upravičuje uporabo skladnih meril za vrednotenje. Po tem pristopu se je ravnalo očitno tudi Sodišče, ki se je v sodbi SAT Fluggesellschaft, ki zadeva konkurenčno pravo, sklicevalo na sodbo LTU. ( 22 ) Iz tega je mogoče sklepati, da se odprtje področja uporabe Uredbe (ES) št. 44/2001 presoja po merilih, enakih tistim, ki jih je Sodišče za določanje lastnosti gospodarske dejavnosti razvilo na ravni konkurenčnega prava. V nasprotnem primeru bi prišlo do težko razložljivih protislovij pri vrednotenju, če bi se izvorno gospodarski dejavnosti odrekla narava civilne in gospodarske zadeve.

39.

Glede na to tudi značaja pravnega razmerja družbe Lidosta Rīga do tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne zaznamuje izvajanje prerogativ javne oblasti, temveč je gospodarsko-zasebnopravne narave, saj gre v bistvu za opravljanje letaliških storitev proti plačilu.

40.

V nadaljevanju je treba preučiti, ali tudi predmet spora potrjuje ugotovitve glede narave pravnega razmerja med strankami.

41.

Najprej je treba pripomniti, da – kot poudarjata vlada Republike Latvije in družba Lidosta Rīga – glede na navedbe, ki so bile podane pri predložitvenem sodišču, vsekakor obstajajo pomisleki glede obstoja protikonkurenčnega dogovora v škodo tožeče stranke in da zaradi vezanosti družbe Lidosta Rīga na zakonske predpise Latvije nikakor ni povsem gotovo, da je s strani družbe prišlo do zlorabe prevladujočega položaja. ( 23 ) V obravnavanem postopku mora Sodišče preveriti ne le obstoj kršitve konkurence, temveč predmet spora postopka v glavni stvari, v središču katerega je odškodninski zahtevek zaradi kršitve členov 81 ES in 82 ES, glede na to, ali gre za civilno in gospodarsko zadevo ( 24 ).

42.

Za presojo predmeta spora je pri tem merodajno dejansko stanje, iz katerega izhaja sporni zahtevek. Če uveljavljani zahtevek izvira iz izvajanja prerogativ javne oblasti, ne gre za civilno in gospodarsko zadevo. ( 25 ) Vendar pri tem ne zadostuje kakršna koli povezava z izvajanjem prerogativ javne oblasti. Odločilno je, da ravnanje, katerega posledica je bil zahtevek, pomeni izvajanje prerogativ javne oblasti. ( 26 )

43.

Narava že preučenega pravnega razmerja med strankami, ki je podlaga za uveljavljani odškodninski zahtevek, že kaže, da v obravnavani zadevi ne gre za izvajanje prerogativ javne oblasti. Te ugotovitve ne postavljajo pod vprašaj niti to, da spadajo odškodninski zahtevki zaradi kršitve evropskega konkurenčnega prava izvorno v pravo Unije (o tem v podnaslovu i), niti posebne okoliščine obravnavanega primera, zlasti imetništvo deležev s strani državnih organov (o tem v podnaslovu ii).

44.

V nadaljevanju je treba najprej na splošno obravnavati pravno podlago in normativni okvir odškodninskih zahtevkov na podlagi konkurenčnega prava. Nato bo ob upoštevanju teh ugotovitev podana presoja predmeta postopka v glavni stvari.

45.

Pri odškodninski obveznosti udeležencev v kartelu oziroma podjetjih, ki obvladujejo trg in ki so zlorabila svojo moč na trgu, gre za načelo prava Unije, ki izvira neposredno iz primarnega prava. ( 27 )

46.

Tako je Sodišče že večkrat presodilo, da bi bil zaradi dejstva, da člen 81 ES neposredno učinkuje v odnosih med posamezniki in povzroča, da v njihovi osebi neposredno nastajajo pravice, ( 28 ) praktični učinek prepovedi, izrečene v tej določbi, zmanjšan, če ne bi mogel vsakdo zahtevati povračila škode, ki mu je nastala s pogodbo, ki omejuje ali izkrivlja konkurenco, ali z ravnanjem, ki temu ustreza. ( 29 )

47.

Čeprav Sodišče doslej še ni imelo priložnosti, da bi presodilo o tem, ne more biti resnega dvoma, da mora to veljati tudi za drugo osrednjo določbo evropskega konkurenčnega prava, in sicer člen 82 ES.

48.

Načeloma gre z vidika evropskega procesnega prava pri ustreznih odškodninskih tožbah, vloženih proti podjetjem, ki so kršila člena 81 ES in/ali 82 ES, za civilne in gospodarske zadeve v smislu člena 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001. ( 30 ) Evropska komisija je to nedavno znova poudarila v svojem predlogu direktive za uveljavljenje konkurenčnega prava. ( 31 )

49.

Zaradi posebnih okoliščin obravnavanega primera, namreč javnopravnega lastništva podjetij, proti katerim je bila vložena odškodninska tožba, zlasti pa zaradi vidika, da naj bi bila kršitev konkurence pogojena z latvijskimi zakonskimi predpisi, pa se je treba vprašati, ali se je mogoče te uvrstitve v zasebno pravo držati tudi in casu.

50.

Menim, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Za to govorita ta dva vidika:

51.

Kot je bilo navedeno že v točki 38, je treba glede razmejitve med pravnim razmerjem, ki ga zaznamuje zasebno pravo, in razmerjem javnega prava glede področja uporabe Uredbe (ES) št. 44/2001 upoštevati enaka merila kot pri razmejitvi med gospodarskimi in javnimi dejavnostmi podjetij v smislu členov 81 ES in 82 ES.

52.

V zvezi s tem je treba v obravnavani zadevi tudi glede vprašanja o predmetu spora, pri katerem gre navsezadnje za to, ali ravnanje, posledica katerega je bil odškodninski zahtevek, pomeni izvajanje prerogativ javne oblasti, ( 32 ) ugotoviti, da nima izrazite javnopravne narave: prvič, ravnanje, ki pomeni kršitev konkurence, posledica katerega je bil odškodninski zahtevek, torej pobiranje različno visokih letaliških pristojbin s strani družbe Lidosta Rīga, je namreč v obravnavanem primeru neposredno povezano z gospodarsko dejavnostjo zadevnega podjetja, in sicer obratovanjem letališča. Drugič, člena 81 in 82 EG, s katerima se utemeljuje odškodninski zahtevek, lahko veljata samo takrat, kadar odškodninsko odgovorno podjetje ne izvaja javnih pooblastil, temveč ravno gospodarsko dejavnost.

53.

Že iz tega sledi, da gre pri odškodninski tožbi, katere obravnava poteka, (in pri začasnih ukrepih) nujno za civilno in gospodarsko zadevo v smislu člena 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001.

54.

Tudi okoliščina, da dejansko stanje, ki z vidika tožeče stranke pomeni utemeljitev zahtevka, ne kaže samo odnosov do konkurenčnega prava Unije, ampak je vključeno tudi v kontekst nacionalnega prava zračnega prometa, ne pripelje do drugačne ugotovitve. Obravnavana odškodninska tožba se, kar bo treba v nadaljevanju obravnavati taksativno, namreč ne nanaša na latvijske predpise in s tem ne na acta iure imperii.

55.

Predložitveno sodišče je – kot je jasno razvidno iz njegovega predložitvenega sklepa – očitno mnenja, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari z odškodninsko tožbo v končni fazi ugovarja predpisom Republike Latvije.

56.

V zvezi s tem je treba najprej pripomniti, da odgovornost države za acta iure imperii dejansko ne spada na področje uredbe Uredbe (ES) št. 44/2001. Nova različica Uredbe (ES) št. 44/2001, ki bo začela veljati 10. januarja 2015, v tem smislu predvideva dopolnitev pravnega akta s pojasnilom. ( 33 )

57.

Poleg tega je treba ugotoviti, da država na podlagi splošno priznanega načela imunitete držav – par in parem non habet imperium – ne more biti tožena pred sodiščem druge države zaradi acta iure imperii. ( 34 )

58.

Kljub temu pa pomisleki, ki jih izraža predložitveno sodišče, po mojem mnenju nimajo učinka.

59.

Prvič, tožba, s katero je bil začet postopek v okviru postopka v glavni stvari v Litvi, se ne nanaša na nadzor norme, temveč izključno na pridobitev nadomestila za nastalo škodo zaradi kršitve konkurence. Čeprav bi porast uveljavljanja odškodninskih tožb na podlagi kartelnega prava, kot je Sodišče že večkrat poudarilo, odločilno prispeval k vzdrževanju delujoče konkurence v Uniji ( 35 ) in bi bil s tem tudi v splošnem interesu, to še ne pomeni, da postaja odškodninska tožba proti enemu ali več zasebnim podjetjem v javnopravni lasti postopek za nadzor pravnih aktov države. To velja celo takrat, ko so na sporno kršitev konkurence vsaj posredno vplivali pravni akti države, kot na primer v obravnavanem primeru latvijska ureditev plačila letaliških pristojbin.

60.

Drugič, tudi ničnost kot posledica člena 81(2) ES, ki jo navaja predložitveno sodišče, ne pripelje do drugačne ocene.

61.

Okoliščina, da je posledica kršitve prepovedi kartelnega dogovarjanja na podlagi člena 81(2) ES tudi ničnost protikonkurenčnega dogovora, se namreč nanaša izključno na konkretni dogovor – torej dogovor, ki ureja gospodarsko razmerje med družbama Lidosta Rīga in Air Baltic – nikakor pa ne na predpise Latvije, ki naj bi posredno vplivala na dogovor. Če ti predpisi dejansko ne bi bili v skladu s pravom Unije, bi bila možnost njihove uporabe v nasprotju s primarnostjo prava Unije. Vendar to ne bi bila neposredna posledica odškodninske tožbe.

62.

Z ničnostjo kot posledico člena 81(2) ES, ki bi nastopila samodejno, pa subjektivna odškodninska tožba vsekakor ne postaja objektiven postopek nadzora zakonov države.

63.

Odgovor na prvo vprašanje je torej, da gre pri sporu o ukrepih začasnega zavarovanja, kot je v zadevnem sporu o glavni stvari, v okviru katerega v postopku v glavni stvari zasebno organizirano podjetje zaradi domnevnih kršitev konkurenčnega prava Evropske unije zahteva odškodnino in drugo od podjetja, ki je v javni lasti in ki mu omogoča uporabo letališča proti plačilu letališke pristojbine, za civilno in gospodarsko zadevo v smislu člena 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001, čeprav letališke pristojbine in njihovo morebitno znižanje urejajo predpisi države.

64.

Z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ju je mogoče preučiti skupaj, želi predložitveno sodišče najprej izvedeti, ali se šteje odškodninski postopek na podlagi kartelnega prava, za kakršnega gre v sporu v glavni stvari, za spor o veljavnosti sklepov organov družbe v smislu člena 22, točka 2, Uredbe (ES) št. 44/2001. Če je tako, bi predložitveno sodišče želelo izvedeti še, ali člen 35(1) v povezavi s členom 22, točka 2, Uredbe (ES) št. 44/2001, če postopek v glavni stvari poteka pri sodišču, ki ni pristojno na podlagi člena 22, točka 2, Uredbe (ES) št. 44/2001, preprečuje tudi priznavanje odločbe, ki jo je to sodišče izdalo glede začasnih ukrepov zavarovanja.

65.

Na drugo vprašanje za predhodno odločanje je treba odgovoriti nikalno, zaradi česar tretjega vprašanja ni treba preveriti.

66.

Kajti predmet tožbe v postopku v glavni stvari in postopka začasnega pravnega varstva, za katerega gre v postopku v glavni stvari, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, je v bistvu odškodninski zahtevek tožeče stranke, ne pa „veljavnost ustanovitve, ničnost ali prenehanje gospodarskih družb […] ali veljavnost odločitev njihovih organov“ v smislu člena 22, točka 2, Uredbe (ES) št. 44/2001.

67.

Tožeča stranka sicer z odškodninskim zahtevkom posredno nasprotuje tudi politiki letaliških pristojbin družbe Lidosta Rīga, ki je, čeprav jo vnaprej določajo zakoni, v končni fazi lahko zapisana tudi v sklepih družbenikov družbe Lidosta Rīga ali njenega upravnega odbora.

68.

Toda člen 22, točka 2, Uredbe (ES) št. 44/2001 ima naravo izjeme in ga je treba temu primerno razlagati ozko. Njegov namen je združiti sodno pristojnost na sedežu družbe samo za tožbe, ki neposredno zadevajo predmete spora, taksativno naštete v predpisu. Ker pa v obravnavanem primeru ne gre za izpodbojno ali ničnostno tožbo, ki bi bila vložena neposredno zoper sklep, in očitno celo v postopku v glavni stvari ni bil naveden ali grajan konkreten sklep, ni v obravnavani zadevi upošteven niti člen 22, točka 2, Uredbe (ES) št. 44/2001 niti člen 35 navedene uredbe v delu, v katerem napotuje na člen 22.

69.

Na drugo vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da pri odškodninskem postopku, kakršen je postopek v glavni stvari, ne gre za spor o veljavnosti sklepov organov družbe v smislu člena 22, točka 2, Uredbe (ES) št. 44/2001.

70.

S četrtim vprašanjem za predhodno odločanje želi sodišče Augstākās tiesas Senāts v bistvu izvedeti, ali je priznanje odločbe o začasnih ukrepih zavarovanja v nasprotju z javnim redom države članice, če – prvič – velikost zneska, ki je bil zavarovan z ukrepi zasega, ni bila utemeljena in – drugič – obstaja nevarnost, da nastane škoda, ki je ne bo mogoče povrniti, kar bi lahko poseglo v gospodarske interese države, v kateri se zahteva priznanje, in posledično resno ogrozilo varnost države.

71.

V uvodu je treba pripomniti, da se člen 34, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001 v skladu z ustaljeno sodno prakso ( 36 ) razlaga ozko, saj pomeni oviro za uresničevanje enega temeljnih ciljev te uredbe. ( 37 ) Določba o ordre public se torej lahko uporabi le izjemoma. ( 38 )

72.

Države članice sicer lahko v zvezi s tem zaradi pridržka, ki je določen v členu 34, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001, načeloma same določijo, katere zahteve na podlagi njihovih nacionalnih nazorov izhajajo iz njihovega javnega reda, vendar spada opredelitev tega pojma v razlago te uredbe. ( 39 ) Čeprav v skladu s tem ni naloga Sodišča, da opredeli vsebino javnega reda v državi pogodbenici, pa mora kljub temu paziti na meje, znotraj katerih lahko sodišče države pogodbenice uporabi ta pojem, zato da zavrne priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče druge države pogodbenice. ( 40 ) Na splošno namreč sodišče izvršilne države členice ne sme preverjati, ali je sodišče izvorne države članice pravilno presodilo glede na pravo in dejstva. ( 41 )

73.

Tako je uporaba določbe o ordre public iz člena 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 upravičena le takrat, ko bi bil s priznanjem ali izvršitvijo sodne odločbe, ki je bila sprejeta v drugi državi članici, nesprejemljivo kršen pravni red države, v kateri se zahteva izvršitev, ker bi ta odločba posegala v eno od temeljnih načel. Poseg bi moral pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno, ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna. ( 42 )

74.

Nacionalno sodišče torej vsekakor ne prekorači svojih pristojnosti za domnevo o kršitvi ordre public, če zavrnitev izvršitve preprečuje očitno kršitev temeljnih pravic, priznanih v EKČP oziroma v pravnem redu Unije. ( 43 )

75.

V tem primeru predložitveno sodišče obravnava dva vidika in sprašuje, ali sta za potrditev kršitve javnega reda njegove države članice pomembni: prvič, neobstoj podrobne utemeljitve zavarovanega zneska v odločbi, ki jo je treba priznati (podnaslov 2), in drugič, finančne posledice izvršitve, ki naj bi ogrožale „varnost države“ (podnaslov 3).

76.

Prva navezna točka, ki jo predložitveno sodišče uporablja kot izhodišče za domnevo o kršitvi ordre public, je dejstvo, da manjka podrobna utemeljitev zneska za zaseg, ki se uveljavlja z uredbo o začasnem zavarovanju in ki ga je sodišče v Litvi po navedbah predložitvenega sodišča določilo predvsem na podlagi „izvedenskih mnenj“, ki niso podrobneje predstavljena in priložena spisom.

77.

V tem delu se najprej postavlja načelno vprašanje o združljivosti z načelom poštenega sojenja, opredeljenim v členu 6 EKČP ter v členu 47, drugi odstavek, Listine EU o temeljnih pravicah, ( 44 ) in nato vprašanje o morebitnih učinkih – vsekakor delnega – neobstoja utemeljitve na možnost priznanja odločbe v civilnih in gospodarskih zadevah z vidika interesov javnega reda.

78.

Evropsko sodišče za človekove pravice v ustaljeni sodni praksi o tem odloča, da pravica do poštenega sojenja na podlagi člena 6, prvi odstavek, EKČP načeloma obsega obveznost sodišč, da svoje odločbe tudi obrazložijo. ( 45 ) Hkrati pa je večkrat opozorilo, da se za obveznost obrazložitve ne smejo postavljati previsoke zahteve in da so slednje lahko različne glede na vrsto odločbe in okoliščine posameznega primera. ( 46 ) Pri tem se smejo upoštevati zlasti tudi vrsta odločbe in razlike, ki obstajajo v pravnih sistemih držav članic.

79.

Pri tem se priznava, da ima obrazložitev sodnih odločb dvojni namen: na eni strani naj bi bilo zagotovljeno, da se zadosti pravici do izjave, da torej sodišče ustrezno presodi o navedbah strank. ( 47 ) Po drugi strani naj bi obveznost obrazložitve omogočila stranki, ki ni uspela, da spozna, zakaj ni uspela, in po potrebi vloži pritožbo. Brez zadostne obrazložitve tudi ne bi bilo mogoče določiti niti obsega materialne pravnomočnosti odločbe, zaradi česar bi lahko na primer tožeča stranka za isto terjatev pridobila še en naslov. ( 48 )

80.

Če si to vzamemo za vodilo v obravnavanem primeru, lahko ugotovimo, da na eni strani povsem izmišljena navedba zneska za zaseg, ki je toženi stranki nikakor ne bi mogli razumeti, ne bi smela biti v skladu z načelom poštenega sojenja in posledično tudi ne z ordre public. Po drugi strani pa v postopku v glavni stvari, ki je imel za podlago vendarle navedbe iz izvedenskih mnenj, očitno ni bilo tako, sploh pa z zahtevami po obrazložitvi na splošno ne gre pretiravati. Če na primer v nekaterih pravnih sistemih obstajajo široko sprejete, a implicitne metode za določitev škode, ki se ravnajo po konkretnih okoliščinah posameznega primera, ne bi bilo povsem razumljivo, če bi njihova uporaba – kot del odločbe, ki je sicer dovolj obrazložena in zoper katero je mogoča pritožba – dajala podlago za kršitev člena 6 EKČP oziroma člena 47(2) Evropske listine o človekovih pravicah in bi bila problematična z vidika javnega reda države članice. ( 49 )

81.

Če to prenesemo na vprašanje o obstoju kršitve ordre public, to navsezadnje pomeni, da premalo podrobno obrazložene navedbe zneska za zaseg vsekakor ne smemo obravnavati ločeno. Nasprotno, gre za celotno pojmovanje sporne odločbe, vključno s prilogami, in zlasti za vprašanje, ali je imel naslovnik odločbe možnost v državi odločbe na način, ki ne presega njegovih zmožnosti, vložiti pritožbo zoper odločbo in tako grajati domnevno kršitev. ( 50 )

82.

V obravnavanem primeru obstajajo dobri razlogi za domnevo, da premalo obrazložena navedba zneska za zaseg ne zadostuje za pritrditev domnevi, da je bila podana kršitev ordre public, še zlasti ker je mogoče višino zneska dokazati z izvedenskim mnenjem in je bil tudi predmet pritožbenega postopka v Litvi. Kot se zdi, so bila osnovna načela s tem upoštevana, četudi bi si za odločbo želeli temeljitejšo obrazložitev.

83.

Potem ko očitek neobstoja obrazložitve ne zadostuje, da bi pritrdili domnevi kršitve ordre public, je treba za konec obravnavati vprašanje, v kolikšni meri bi bile lahko z vidika ordre public pomembne gospodarske posledice izvršitve.

84.

Najprej je treba znova spomniti na to, da je namen načela ordre public preprečiti očitno kršitev pravnega pravila, ki se šteje v pravnem redu izvršilne države članice za bistveno, ali v njem priznane temeljne pravice. ( 51 ) S tem se varujejo pravni interesi ali vsaj interesi, izraženi v pravnem pravilu, ki zadevajo politično, ekonomsko, socialno ali kulturno ureditev vsakokratne države članice.

85.

Ne zadostujejo pa povsem gospodarski interesi, kakršen je nevarnost – čeprav zelo visoke – denarne škode. To velja načeloma celo tedaj, ko gre za interes nosilca javne oblasti, kot je Republika Latvija, ( 52 ) ki prek podjetij v javnem lastništvu nastopa na trgu in ji v zvezi s tem grozi, da bo utrpela škodo.

86.

Gospodarski interes pa naj bi se po mnenju predložitvenega sodišča vendarle okrepil v interes, ki bi bil pravno upošteven in bi se potem morda upošteval v okviru člena 34, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001, če sta zaradi grozečih gospodarskih izgub dovolj konkretno ogrožena pravni red in „varnost države“. Vendar pa predložitveno sodišče ne pojasni, kako naj bi se to zgodilo v okoliščinah iz postopka v glavni stvari. Predvsem ne navaja ničesar o tem, da bi sporni ukrepi, kot je trdila družba Lidosta Rīga, morda znatno škodovali vojaškostrateški vlogi letališča Riga. O tem vidiku zato pri odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje ni mogoče razpravljati, saj je pravni in dejanski okvir tega vprašanja omejen s predlogom za sprejetje predhodne odločbe predložitvenega sodišča, ( 53 ) ki pa obravnava samo „kršitev gospodarskih interesov države“.

87.

Ali je tako kršitev ordre public, ker državi grozi, da bo obubožala – pri čemer glede tega vprašanja sodna praksa še ni razvidna – sploh mogoče potrditi, je pojmovno in sistemsko skrajno dvomljivo, ker gospodarski preudarki pri obravnavi ordre public načeloma niso bistveni.

88.

To vprašanje lahko štejemo v obravnavanem primeru za hipotetično in ga pustimo ob strani, ker – drugače kot apodiktično oblikovano vprašanje za predhodno odločanje, v katerem se domneva ogroženost varnosti države – se ob celostni presoji dejanskega stanja, kot ga je podalo predložitveno sodišče, v obravnavanem primeru zdi izključeno, da bi, celo ob tveganju gospodarske izgube v višini okrog 58 milijonov EUR, izhajali iz domneve, da gre za izjemen položaj. Čeprav je znesek visok, najverjetneje ne dovolj, da bi lahko v temeljih pretresel državo. To velja še toliko bolj, če gre pri ukrepih izvršitve v bistvu za ukrepe zasega, ki pa ne vplivajo na celovitost premoženja in razdelitev dobrin.

89.

O vprašanju blažitve gospodarskih tveganj je Sodišče v drugi zadevi sicer že presodilo, da mora biti v začasnih ukrepih vedno zagotovljeno tudi vračilo prisojenega zneska za primer, da vlagatelj zahtevka v glavni stvari ne uspe. ( 54 ) Toda ta sodna praksa se nanaša na odredbe, katerih naslovnik je moral v postopku začasnega pravnega varstva začasno kaj plačati vlagatelju zahtevka. Ni pa je mogoče razširiti na zadevne začasne odredbe zavarovanja v postopku v glavni stvari v obliki začasnega zasega.

90.

Iz navedenega sledi, da tudi za pritrditev kršitvi ordre public na podlagi gospodarskih preudarkov ni mogoče najti nobenih razlogov.

91.

Na četrto vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da niti iz neobstoja obrazložitve odločbe, ki jo je treba izvršiti, niti iz gospodarskih posledic, ki bi jih imela izvršitev, ne izhajajo tehtni razlogi za zavrnitev priznanja iz razlogov javnega reda (ordre public).

92.

Ob upoštevanju zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori: