Zadeva C-173/05

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Italijanski republiki

„Neizpolnitev obveznosti države – Členi 23 ES, 25 ES in 133 ES – Sporazum o sodelovanju med EGS in Alžirijo – Okoljski davek na plinovode na ozemlju dežele Sicilije – Dajatev z enakim učinkom kot carina“

Povzetek sodbe

1.        Prosti pretok blaga – Carine – Dajatev z enakim učinkom

(člena 23 ES in 133 ES; Sporazum o sodelovanju EGS-Alžirija, člen 9)

2.        Prosti pretok blaga – Carine – Dajatev z enakim učinkom

(člen 25 ES)

1.        Okoljski davek na metan, uvožen iz Alžirije zaradi distribucije in porabe tega plina na ozemlju države članice, je v nasprotju s členoma 23 ES in 133 ES ter s členom 9 Sporazuma o sodelovanju med EGS in Alžirijo.

(Glej točki 39 in 40 ter izrek.)

2.        Kolikor se alžirski plin, uvožen iz Alžirije in obdavčen z okoljskim davkom v državi članici, nato izvozi v druge države članice, lahko navedeni davek vpliva na trgovino v Skupnosti, kar pomeni kršitev člena 25 ES.

(Glej točko 41 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 21. junija 2007 (*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Členi 23 ES, 25 ES in 133 ES – Sporazum o sodelovanju med EGS in Alžirijo – Okoljski davek na plinovode, nameščene na ozemlju dežele Sicilije – Dajatev z enakim učinkom kot carina“

V zadevi C-173/05,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 19. aprila 2005,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata E. Traversa in J. Hottiaux, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Italijanski republiki, ki jo zastopa I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z A. Cingolom, avvocato dello Stato, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Schintgen, P. Kūris, J. Makarczyk (poročevalec) in L. Bay Larsen, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. oktobra 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s to tožbo od Sodišča zahteva, naj ugotovi, da Italijanska republika, s tem da je uvedla „okoljski davek“ na plinovode, predviden v členu 6 legge n. 2, Disposizioni programmatiche e finanziarie per l’anno 2002 (sicilski regionalni zakon št. 2 o programskih in finančnih določbah za leto 2002 z dne 26. marca 2002, GURS št. 14 z dne 27. marca 2002, del I, str. 1, v nadaljevanju: sicilski zakon), ni izpolnila obveznosti iz členov 23 ES, 25 ES, 26 ES in 133 ES ter členov 4 in 9 Sporazuma o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Ljudsko demokratično republiko Alžirijo, podpisanega v Alžiru 26. aprila 1976 in potrjenega v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta št. 2210/78/EGS z dne 26. septembra 1978 (UL L 263, str. 1, v nadaljevanju: Sporazum o sodelovanju).

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

 Sporazum o sodelovanju

2        Člen 1 tega sporazuma določa:

„Cilj tega sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Alžirijo je pospešiti vsesplošno sodelovanje med pogodbenicama, kar naj bi prispevalo h gospodarskemu in socialnemu razvoju Alžirije in pomagalo okrepiti odnose med njima. V ta namen se bodo sprejeli ukrepi in določbe, ki se bodo izvajali na področju gospodarskega, tehničnega in finančnega sodelovanja in na področju trgovine in sociale.“

3        Glede na člen 4(1) navedenega sporazuma je namen sodelovanja med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Ljudsko demokratično republiko Alžirijo pospeševati predvsem:

„[…]

–        trženje in pospeševanje prodaje izdelkov, ki jih izvaža Alžirija,

–        […]

–        kar zadeva energijo, sodelovanje subjektov Skupnosti v programih raziskovanja, proizvodnje in predelave energetskih virov Alžirije in v drugih aktivnostih, ki bi razvijale te vire na kraju samem, in ustrezno izvrševanje dolgoročnih pogodb za dostavo nafte, zemeljskega plina ali naftnih derivatov med njunimi subjekti,

[…]“

4        Člen 9(1) Sporazuma o sodelovanju določa, da „se izdelki s poreklom iz Alžirije, ki niso našteti v seznamu v Prilogi II k Pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, uvažajo v Skupnost prosto brez količinskih omejitev in ukrepov z enakim učinkom in prosto brez carin in dajatev z enakim učinkom“.

5        Plin metan spada med proizvode iz člena 9 Sporazuma o sodelovanju.

 Nacionalna ureditev

6        Člen 6 sicilskega zakona določa:

„[…]

1.      Okoljski davek se uvaja za financiranje naložb za zmanjšanje in preprečevanje tveganj za okolje zaradi prisotnosti plinovodov za plin metan, ki so napeljani na ozemlju dežele Sicilije. Prihodki bodo namenjeni financiranju pobud za ohranitev, varovanje in izboljšanje kakovosti okolja, predvsem na območjih, prek katerih potekajo ti cevovodi.

[…]

3.      […] Obdavčljivi dogodek je lastništvo plinovodov, ki vsebujejo plin in potekajo prek ozemlja dežele Sicilije.

4.      Zavezanci za ta davek so lastniki plinovodov, razvrščenih kot cevovodi tipa 1 in navedenih v odstavku 3, ki opravljajo vsaj eno od naslednjih dejavnosti: transport, distribucija, prodaja in nabava.

5.      Za namene davka se kot plinovod razume sklop cevi, kolen, priključkov, zapornic in drugih posebnih sestavnih delov, ki vsi skupaj služijo za transport in distribucijo zemeljskega plina.

6.      Davčna osnova je prostornina plinovodov v kubičnih metrih, razvrščenih pod cevovode tipa 1 v skladu z ministrskim odlokom z dne 24. novembra 1984, ki za namene varnosti ureja napeljave za transport in distribucijo zemeljskega plina po cevovodih.

7.      Davek se za letno davčno obdobje določi na podlagi davčne osnove iz odstavka 6.

[…]

10.      Davčni zavezanci iz odstavka 4 so dolžni plačati davek vsako koledarsko leto, sorazmerno z meseci v letu, med katerimi so bili lastniki;

[…]“

7        Oddelek 1, točka 1.3 Priloge k ministrskemu odloku z dne 24. novembra 1984 (redni dodatek h GURI št. 12 z dne 15. januarja 1985) določa, da so cevovodi tipa 1 cevovodi s tlakom, višjim od 24 barov.

 Predhodni postopek

8        Komisija je v letih 2002 in 2003 od italijanskih organov zahtevala pojasnila glede podrobnih pravil uporabe okoljskega davka, ki ga je uvedel sicilski zakon.

9        Italijanski organi so z dopisom z dne 9. septembra 2003 obvestili Komisijo, da ker je regionalno upravno sodišče v Lombardiji menilo, da je navedeni zakon v nasprotju s pravili prava Skupnosti, davek ni bil predmet konkretne uporabe v italijanskem pravnem redu.

10      Ker je Komisija menila, da zgornje pojasnilo ni bilo niti izčrpno glede dejanskega stanja niti ni bilo pravno utemeljeno, je 19. decembra 2003 na Italijansko republiko naslovila pisni opomin, v katerem je poudarila, da je sporni davek v nasprotju s členi 23 ES, 25 ES, 26 ES et 133 ES ter s členoma 4 in 9 Sporazuma o sodelovanju.

11      Ker na pisni opomin, kljub odobrenemu podaljšanju roka, ni bilo odgovora, je Komisija izdala obrazloženo mnenje z dne 9. julija 2004, v katerem je Italijansko republiko pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem, v dveh mesecih od njegovega prejema.

12      Ker Italijanska republika na to mnenje ni odgovorila, se je Komisija odločila, da vloži to tožbo.

 Tožba

 Trditve strank

13      Komisija trdi, prvič, da na ozemlju dežele Sicilije obstaja ena sama infrastruktura plinovodov za prevoz zemeljskega plina, ki izpolnjujejo pogoje obdavčitve, določene z italijansko zakonodajo. Navedena infrastruktura, ki je povezana s transmediteranskimi plinovodi, prenaša zemeljski plin iz Alžirije z namenom, na eni strani, njegove distribucije in porabe na italijanskem ozemlju, in na drugi strani, njegovega izvoza v druge države članice.

14      Komisija trdi, da je glede na besedilo sicilskega zakona dejanski cilj spornega davka, da ne obremeni infrastrukture kot take, ampak transportiran proizvod, namreč metan. Glede na sicilsko zakonodajo je po eni strani obdavčljivi dogodek za ta davek lastništvo plinovodov, ki vsebujejo plin, po drugi strani pa so davčni zavezanci za ta davek lastniki plinovodov, ki opravljajo vsaj eno izmed dejavnosti transporta, prodaje ali nabave plina. Poleg tega Komisija natančneje navaja, da je podlaga za obdavčitev prostornina plinovodov, ki vsebujejo plin.

15      Zato je blago, ki izvira iz tretjih držav in je sproščeno v prosti promet ali pa je v tranzitu na italijanskem ozemlju, po mnenju Komisije predmet denarne dajatve, ki pomeni dajatev, ki ima enak učinek kot carina na uvoz (če je plin uvožen v Skupnost) ali na izvoz (če gre za transport tega plina v druge države članice). Vendar pa je v skladu z ustaljeno sodno prakso prepovedana uvedba novih dajatev ali enakovrednih ukrepov na blago, uvoženo neposredno iz tretjih držav (sodbi z dne 13. decembra 1973 v zadevi Indiamex in De Belder, 37/73 in 38/73, Recueil, str. 1609, točke od 10 do 18, in z dne 16. marca 1983 v zadevi SIOT, 266/81, Recueil, str. 731, točka 18).

16      Komisija tudi trdi, da iz sistema carinske unije izhaja, da so carine in dajatve z enakim učinkom, ki se uporabijo za blago, s katerim se trguje med državami članicami, prepovedane ne glede na namen, zaradi katerega so bile uvedene. Pojem dajatve z enakim učinkom kot carine je dejansko objektivni pravni pojem prava Skupnosti (sodba z dne 14. septembra 1995 v zadevi Simitzi, C-485/93 in C-486/93, Recueil, str. I‑2655, točka 14).

17      Komisija trdi, da uvedba okoljskega davka krši skupno carinsko tarifo in s tem tudi člene 23 ES, 25 ES, 26 ES in 133 ES, ker ta davek spreminja izenačenje carinskih dajatev, ki na zunanjih mejah Skupnosti bremenijo blago, uvoženo iz tretjih držav, kar lahko tako povzroči preusmeritve trgovskih tokov v odnosih s temi državami in izkrivljanje prostega pretoka blaga ali pogojev konkurence med državami članicami (sodba z dne 22. aprila 1999 v zadevi CRT France international, C‑109/98, Recueil, str. I-2237, točki 22 in 23 ter navedena sodna praksa).

18      Komisija poudarja, drugič, da ima prepoved dajatev z enakim učinkom kot carine, kadar je predvidena z dvostranskimi ali večstranskimi sporazumi, ki jih je sklenila Skupnost z eno ali več tretjimi državami za odstranitev ovir v trgovini, obseg, ki je enak tistemu, ki je priznan v okviru trgovine v Skupnosti (sodba z dne 5. oktobra 1995 v zadevi Aprile, C-125/94, Recueil, str. I-2919, točki 38 in 39).

19      Poleg tega opozarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso država članica ne more uporabiti tranzitnih dajatev ali kakršnih koli drugih dajatev za prehod blaga čez njeno ozemlje, saj imajo te dajatve enake učinke na izvoz kot carine (zgoraj navedena sodba SIOT, točke 18, 19 in 23, ter sodba z dne 27. februarja 2003 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-389/00, Recueil, str. I-2001, točki 50 in 51).

20      Italijanska vlada poudarja, da spornega davka ni mogoče opredeliti kot dajatve z enakim učinkom kot carine.

21      Ta vlada meni, da Komisija ni upoštevala namena okoljskega davka, na katerega bi bilo treba gledati, kot da uresničuje načela, ki so v Pogodbi ES omenjena na področju okolja, predvsem previdnostno načelo.

22      Italijanska vlada poleg tega trdi, da ima sporni davek posebne značilnosti, ki so povezane s spoštovanjem previdnostnega načela.

23      V zvezi s tem trdi, da je treba sporni davek plačati, samo če je plin dejansko v infrastrukturi in če lastnik opravlja dejavnosti transporta, distribucije, prodaje ali nabave plina. Tak postopek naj bi pokazal voljo deželnega zakonodajalca, da obdavči zgolj dejavnosti, ki pomenijo potencialno tveganje škode za okolje.

24      Italijanska vlada opozarja, da je prihodek od spornega davka namenjen financiranju naložb za zmanjšanje in preprečevanje potencialnih tveganj za okolje zaradi prisotnosti infrastrukture na ozemlju dežele Sicilije. Tako naj bi varstvo okolja, ki je eden izmed ciljev, ki jih pravo Skupnosti priznava kot temeljne, pomenilo edini namen sporne obdavčitve. Ta notranja vez med spornim davkom in njegovim okoljskim ciljem naj bi bila neovrgljiv dokaz necarinske narave tega davka.

25      Ta vlada poleg tega natančneje navaja, da se okoljskega davka ne naloži na blago, temveč izključno na infrastrukturo za transport, pri čemer je odnos med zneskom davka in količino plina, ki je predmet transporta, samo preprost tehnični parameter, katerega namen je vzpostaviti povezavo z dejanskim obsegom tveganja za okolje. Dodaja, da naj bi bil poznejši učinek davka na ceno proizvoda samo morebiten in naj bi bil odvisen od volje lastnika plinovodov in ne od samega davka.

26      Glede na vse zgoraj navedeno italijanska vlada Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

 Presoja Sodišča

 Uvodne ugotovitve

27      Preden se začne s preučitvijo te tožbe, je treba opozoriti, da glede na člen 23(1) ES Skupnost temelji na carinski uniji, ki zajema vso blagovno menjavo. Ta unija na eni strani prepoveduje carine pri uvozu in izvozu med državami članicami ter vse dajatve z enakim učinkom in na drugi strani zajema sprejetje skupne carinske tarife za trgovino med državami članicami in tretjimi državami.

28      V skladu z ustaljeno sodno prakso je vsaka denarna dajatev, ki se enostransko naloži, ne glede na poimenovanje oziroma tehniko uporabe, s katero je obremenjeno blago zaradi prehoda meje in ki ni carina v ožjem pomenu, dajatev z enakim učinkom v smislu členov 23 ES in 25 ES, tudi če navedena denarna dajatev ni naložena v korist države (glej v tem smislu sodbi z dne 8. novembra 2005 v zadevi Jersey Produce Marketing Organisation, C-293/02, ZOdl., str. I-9543, točka 55, in z dne 8. junija 2006 v zadevi Koornstra, C-517/04, ZOdl., str. I-5015, točka 15).

29      Namen skupne carinske tarife je, da bi bile izenačene vse carinske dajatve na zunanjih mejah Skupnosti na proizvode, uvožene iz tretjih držav, da bi se izognili izkrivljanju notranjega prostega pretoka ali pogojev konkurence (zgoraj navedena sodba Indiamex in De Belder, točka 9, ter sodba z dne 7. novembra 1996 v zadevi Cadi Surgelés in drugi, C-126/94, Recueil, str. I-5647, točka 14).

30      Če bi bilo državam članicam dovoljeno, da enostransko naložijo dajatve z enakim učinkom kot carine na uvoz iz tretjih držav, bi to resno škodovalo enotnosti carinskega območja Skupnosti ter enotni gospodarski politiki (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Aprile, točka 34).

31      Poleg tega carinska unija nujno pomeni, da naj bi bil zagotovljen prost pretok blaga med državami članicami. Ta svoboščina ne bi mogla biti popolna, če bi imele države članice možnost, da na katerikoli način ovirajo pretok tranzitnega blaga. Torej je treba kot posledico carinske unije in v vzajemnem interesu držav članic priznati splošno načelo prostega tranzita blaga v Skupnosti (zgoraj navedena sodba SIOT, točka 16).

32      Države članice kršijo načelo prostega tranzita v Skupnosti, če na tranzitno blago na njihovem ozemlju, v ključno z blagom, uvoženim neposredno iz tretjih držav, naložijo tranzitne dajatve ali kakršne koli druge dajatve na ta tranzit (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo SIOT, točki 18 in 19).

33      Sicer ni nobenega razloga, da bi se prepoved dajatev z enakim učinkom kot carine razlagalo drugače, glede na to, ali gre za trgovino v Skupnosti ali za trgovino s tretjimi državami, ki je urejena s takimi sporazumi, kot je Sporazum o sodelovanju (glej zgoraj navedeno sodbo Aprile, točka 39).

34      Ob upoštevanju teh načel je treba preučiti utemeljenost.

 Temelj

35      Ugotovljeno je, da je v tej zadevi na podlagi sicilskega zakona uveden okoljski davek za financiranje naložb za zmanjšanje in preprečevanje tveganj za okolje zaradi prisotnosti plinovodov za plin metan, ki so napeljani na ozemlju dežele Sicilije. Transport in distribucija metana se opravlja prek plinovodov, ki so razvrščeni kot „cevovodi tipa 1“ v smislu ministrskega odloka z dne 24. novembra 1984 in povezani s transmediteranskimi cevovodi, ki prenašajo tak plin iz Alžirije.

36      Na podlagi člena 6(3) sicilskega zakona je obdavčljivi dogodek za okoljski davek lastništvo plinovodov, ki vsebujejo plin in potekajo prek ozemlja dežele Sicilije.

37      V zvezi s tem italijanska vlada v svojih stališčih potrjuje, da se sporni davek ne nanaša na blago, ampak izključno na infrastrukturo za transport. Vendar je treba glede na to, kar je povedala ista vlada, sporni davek plačati samo, če je plin dejansko v infrastrukturi.

38      Poleg tega navedena vlada ne izpodbija dejstva, da je edina napeljava, ki izpolnjuje pogoje obdavčitve, opredeljene v sicilskem zakonu, tista, ki je povezana s transmediteranskimi plinovodi in ki prenaša zemeljski plin iz Alžirije.

39      Zato je treba ugotoviti, da davek, uveden na podlagi sicilskega zakona, pomeni davčno breme, ki se naloži na blago, uvoženo iz tretjih držav, namreč metan iz Alžirije, z namenom distribucije in porabe tega plina na italijanskem ozemlju ali njegovega tranzita v druge države članice.

40      Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah od 28 do 33 te sodbe, je tak davek na blago, uvoženo iz tretjih držav, namreč Ljudske demokratične republike Alžirije, v nasprotju s členi 23 ES in 133 ES ter členom 9 Sporazuma o sodelovanju.

41      Poleg tega je treba poudariti, da ker se alžirski plin, obdavčen na podlagi sicilskega zakona, uvozi v Italijo in se nato izvozi v druge države članice, lahko sporna obdavčitev vpliva na trgovino v Skupnosti, kar pomeni kršitev člena 25 ES.

42      Nazadnje je treba glede trditve italijanske vlade, da naj bi bila tožba Komisije neutemeljena, ker naj bi bil sporni davek uveden zgolj zaradi varovanja okolja ob upoštevanju zlasti previdnostnega načela, spomniti, da so dajatve z enakim učinkom prepovedane ne glede na namen, za katerega so bile uvedene, in ne glede na namembnost prihodkov, ki iz njih izvirajo (glej sodbo z dne 9. septembra 2004 v zadevi Carbonati Apuani, C-72/03, ZOdl., str. I-8027, točka 31).

43      Glede člena 26 ES in člena 4 Sporazuma o sodelovanju je treba ugotoviti, da kot taka ne vsebujeta nobenega pravnega merila, ki bi bilo dovolj natančno, da bi omogočilo presojo o davku, uvedenem na podlagi sicilskega zakona.

44      Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da Italijanska republika, s tem da je uvedla okoljski davek na plin metan iz Alžirije, ni izpolnila obveznosti iz členov 23 ES, 25 ES in 133 ES ter člena 9 Sporazuma o sodelovanju.

 Stroški

45      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Italijanski republiki naloži stroške, slednja pa v bistvenem s svojimi razlogi ni uspela, se Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Italijanska republika, s tem da je uvedla okoljski davek na plin metan s poreklom iz Alžirije, ni izpolnila obveznosti iz členov 23 ES, 25 ES in 133 ES ter člena 9 Sporazuma o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Ljudsko demokratično republiko Alžirijo, podpisanega v Alžiru 26. aprila 1976 in potrjenega v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2210/78 z dne 26. septembra 1978.

2)      V preostalem se tožba zavrne.

3)      Italijanski republiki se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: italijanščina.