SODBA SODIŠČA

z dne 5. februarja 1963(*)

V zadevi 26/62,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Tariefcommissie, nizozemsko upravno sodišče, ki na zadnji stopnji odloča v finančnih sporih, naslovilo na Sodišče na podlagi člena 177(1)(a) in (3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, v postopku

Algemene Transport- en Expeditie Onderneming van Gend en Loos NV, s sedežem v Utrechtu, ki jo zastopata H. G. Stibbe in L. F. D. ter Kuile, odvetnika v Amsterdamu, z naslovom za vročanje na generalnem konzulatu Nizozemske v Luksemburgu,

in

Nederlandse Administratie der Belastingen, ki jo zastopa inšpektor za prihodke in trošarine iz Zaandama, z naslovom za vročanje na veleposlaništvu Nizozemske v Luksemburgu,

za odločitev o teh predhodnih vprašanjih:

1. ali člen 12 Pogodbe EGS lahko učinkuje v nacionalnem pravu oziroma ali lahko državljani na podlagi tega člena uveljavljajo posamezne pravice, ki jih morajo sodišča varovati;

2. če je odgovor pritrdilen, ali je odmera uvozne dajatve v višini 8 % za uvoz na Nizozemsko tožeče stranke za ureaformaldehid s poreklom iz Zvezne republike Nemčije pomenila nedovoljeno povečanje v smislu člena 12 Pogodbe EGS ali pa je šlo v obravnavanem primeru za utemeljeno spremembo uvozne dajatve, ki se je uporabljala pred 1. marcem 1960, ki je ni mogoče šteti za prepovedano pod pogoji iz člena 12, čeprav je pomenila povečanje z aritmetičnega stališča,

SODIŠČE,

v sestavi A. M. Donner, predsednik, L. Delvaux in R. Rossi, predsednika senatov, O. Riese, Ch. L. Hammes (poročevalec), A. Trabucchi in R. Lecourt, sodniki,

generalni pravobranilec: K. Roemer,

sodni tajnik: A. Van Houtte,

izreka naslednjo

Sodbo

 I – Postopek

Ob upoštevanju tega, da proti predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je na Sodišče na podlagi člena 177 Pogodbe EGS naslovilo Tariefcommissie, sodišče v smislu tega člena, glede pristojnosti Sodišča ni bilo nobenega ugovora;

ker glede predloga tudi niso podani razlogi, ki bi jih Sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

 II – Prvo vprašanje

 A – Pristojnost Sodišča

Ob upoštevanju, da nizozemska in belgijska vlada izpodbijata pristojnost Sodišča z obrazložitvijo, da vprašanje v tej zadevi ne zadeva razlage, ampak uporabo Pogodbe v okviru ustavnega prava Nizozemske;

ker naj Sodišče zlasti ne bi bilo pristojno za odločanje o priznanju prevlade določb Pogodbe EGS nad nizozemsko zakonodajo in drugimi sporazumi, ki jih je sprejela Nizozemska in vnesla v nizozemsko notranje pravo; ker so za rešitev takih sporov izključno pristojna nacionalna sodišča, razen za tožbe pod pogoji, določenimi v členih 169 in 170 Pogodbe;

vendar ob upoštevanju, da v tej zadevi Sodišče ni zaprošeno za odločitev o uporabi Pogodbe v skladu z načeli nizozemskega nacionalnega prava, ki so še naprej v pristojnosti nacionalnih sodišč, temveč je v skladu s členom 177(1)(a) Pogodbe zaprošeno le za razlago obsega člena 12 Pogodbe v okviru prava Skupnosti in s stališča njegovega učinka na posameznike;

ker ta ugovor torej nima pravne podlage;

ob upoštevanju, da belgijska vlada uveljavlja tudi nepristojnost Sodišča, z utemeljitvijo, da odgovor, ki ga Sodišče utegne dati na prvo vprašanje Tariefcommissie, ne bo imel nobenega vpliva na rešitev spora, predloženega temu sodišču;

ob upoštevanju, da je za pristojnost Sodišča v tej zadevi potrebno in zadošča le, da se zastavljeno vprašanje jasno nanaša na razlago Pogodbe;

ker ugotovitve, ki nacionalno sodišče utegnejo voditi k postavitvi vprašanj Sodišču, in pomen teh vprašanj, ki mu ga nacionalno sodišče daje v okviru spora, predloženega v sojenje, niso podvrženi odločanju Sodišča;

ob upoštevanju, da se predloženi vprašanji glede na svoje besedilo nanašata na razlago Pogodbe;

ker je Sodišče zato pristojno odgovoriti na vprašanji;

ker ta ugovor prav tako ni utemeljen.

 B – Temelj

Ob upoštevanju, da Tariefcommissie s prvim vprašanjem sprašuje, ali ima člen 12 Pogodbe lahko neposreden učinek v nacionalnem pravu tako, da državljani države članice na podlagi tega člena uveljavljajo pravice, ki jih mora nacionalno sodišče varovati;

ob upoštevanju, da je za ugotovitev takega učinka določb mednarodne pogodbe treba upoštevati duha, sistematiko in besedilo teh določb;

ob upoštevanju, da cilj Pogodbe EGS, ki je vzpostavitev skupnega trga, katerega delovanje neposredno zadeva subjekte Skupnosti, pomeni, da je ta Pogodba več kot mednarodni sporazum, ki vzpostavlja zgolj obojestranske obveznosti držav pogodbenic;

ker je taka razlaga potrjena v preambuli Pogodbe, ki se nanaša ne le na vlade, ampak tudi na državljane, še očitneje pa z ustanovitvijo organov, v katerih so institucionalizirane suverene pravice, katerih izvrševanje zadeva tako države članice kot njihove državljane;

ker je dalje treba pripomniti, da imajo državljani držav, ki so se združile v Skupnost, možnost sodelovati pri delovanju Skupnosti prek Evropskega parlamenta in Ekonomsko-socialnega odbora;

ker poleg tega naloga Sodišča v okviru člena 177, katerega cilj je zagotoviti, da nacionalna sodišča Pogodbo razlagajo enotno, potrjuje, da so države članice pravu Skupnosti priznale moč, ki jo njihovi državljani lahko uveljavljajo pred nacionalnimi sodišči;

ker iz vsega navedenega izhaja, da pomeni Skupnost nov pravni red mednarodnega prava, v korist katerega so države članice omejile, čeprav na omejenih področjih, svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne le države članice, ampak tudi njihovi državljani;

ker pravo Skupnosti torej, neodvisno od zakonodaj držav članic, posameznikom ne nalaga samo obveznosti, ampak jim daje tudi pravice, ki postanejo del njihove pravne dediščine;

ker take pravice nastanejo ne samo z izrecno podelitvijo s Pogodbo, ampak tudi na podlagi obveznosti, ki jih Pogodba jasno opredeli in naloži posameznikom, državam članicam in institucijam Skupnosti;

ob upoštevanju, da je treba glede na sistematiko Pogodbe, kar zadeva carine in dajatve z enakim učinkom, poudariti, da člen 9, ki Skupnost utemeljuje na carinski uniji, kot ključno določbo vsebuje prepoved carin in dajatev;

ker je ta določba uvrščena na začetek dela pogodbe, ki opredeljuje „Temelje Skupnosti“; v členu 12 je uporabljena in pojasnjena;

ob upoštevanju, da besedilo člena 12 določa jasno in brezpogojno obveznost ne storitve, ampak opustitve dejanj;

ker te obveznosti ne spremlja noben pridržek držav članic, s katerim bi izvajanje tega člena pogojevale z zapovednim aktom notranjega prava;

ker je ta prepoved popolnoma primerna za to, da ustvarja neposredne učinke v pravnih razmerjih med državami članicami in njihovimi subjekti;

ob upoštevanju, da izvajanje člena 12 ne zahteva nobenih zakonodajnih posegov držav;

ker dejstvo, da so v tem členu kot subjekti, ki so zavezani opustitvam, države članice, ne izključuje možnosti, da ne bi mogla uporaba tega člena koristiti njihovim državljanom;

ob upoštevanju, da je argument, ki so ga v svojih stališčih Sodišču predložile tri vlade in ki se sklicuje na člena 169 in 170 Pogodbe, napačen;

ker dejstvo, da omenjena člena pogodbe omogočata Komisiji in državam članicam, da na Sodišču sprožijo postopek zoper državo članico, ki ni izpolnila obveznosti, še ne pomeni, da se državljani ne morejo sklicevati na te obveznosti pred nacionalnimi sodišči; prav tako dejstvo, da ima Komisija po Pogodbi na voljo sredstva za zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti, ne izključuje možnosti, da se posamezniki pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na kršitve obveznosti;

ker če država članica omeji zajamčeno varstvo pred kršitvijo člena 12, bo v postopkih na podlagi členov 169 in 170 svojim državljanom odpravila neposredno pravno varstvo individualnih pravic;

ker bi bila uporaba teh členov po uveljavitvi nacionalne odločitve, sprejete v nasprotju z določbami Pogodbe, lahko neučinkovita;

ker je skrb zainteresiranih posameznikov za varovanje svojih pravic učinkovit nadzor, ki se pridružuje nadzoru, ki ga člena 169 in 170 poverjata Komisiji in državam članicam;

ob upoštevanju, da iz navedenega izhaja, da je treba člen 12 v skladu z namenom, sistematiko in besedilom Pogodbe razlagati tako, da ima neposreden učinek in ustvarja individualne pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.

 III – Drugo vprašanje

 A – Pristojnost Sodišča

Ob upoštevanju, da v skladu s stališči belgijske in nizozemske vlade to vprašanje od Sodišča zahteva, preden lahko nanj odgovori, pregled tarifne razvrstitve ureaformaldehida, uvoženega na Nizozemsko; o tej razvrstitvi glede na „Tariefbesluit“ iz leta 1947 namreč Van Gend & Loos in inšpektor carinske in davčne uprave Zaandam zastopata različna mnenja;

ker postavljeno vprašanje ne zadeva razlage Pogodbe, ampak izvajanje nizozemske carinske zakonodaje glede razvrstitve aminoplastov, kar je zunaj pristojnosti, ki jo ima Sodišče Evropskih skupnosti po členu 177(1)(a);

ker Sodišče torej ni pristojno za obravnavo vprašanja Tariefcommissie;

ob upoštevanju, da je sicer resnični pomen vprašanja Tariefcommissie, ali, pravno gledano, dejansko povečanje carinskih dajatev za določen izdelek, ki ne izhaja iz povečanja carinske stopnje, ampak iz nove razvrstitve, ki je nastala zaradi spremembe tarifnega opisa, krši prepoved na podlagi določb člena 12 Pogodbe;

ob upoštevanju, da s tega stališča postavljeno vprašanje zadeva razlago te določbe Pogodbe ali, natančneje, razlago pomena, ki ga imajo predpisi, uporabljani pred uveljavitvijo Pogodbe;

ker je Sodišče torej pristojno za odgovor na to vprašanje.

 B – Predmet

Ob upoštevanju, da iz besedila in sistematike člena 12 Pogodbe izhaja, da je treba za ugotovitev, ali so bile carine oziroma dajatve z enakim učinkom povečane v nasprotju s prepovedjo iz omenjenega člena, upoštevati carine in dajatve, ki so se uporabljale na dan, ko je Pogodba začela veljati;

dalje, ob upoštevanju prepovedi iz člena 12 Pogodbe, tak nezakonit dvig lahko izhaja iz preureditve carinske tarife, ki povzroča uvrstitev v višji dajatveni razred, ali pa iz dejanskega zvišanja carinske stopnje;

ob upoštevanju, da pri tem ni pomembno, na kakšen način so se povečale carine, če je za isti izdelek v isti državi, potem ko je Pogodba začela veljati, veljala višja carinska stopnja;

ker je izvajanje člena 12, v skladu z zgornjo razlago, v pristojnosti nacionalnega sodišča, ki mora ugotoviti, ali se carini podvrženi izdelek, v tem primeru ureaformaldehid s poreklom v Zvezni republiki Nemčiji, carini na podlagi veljavnih carinskih ukrepov Nizozemske z uvozno dajatvijo, višjo od tiste, ki se je uporabljala 1. januarja 1958;

ker Sodišče ni pristojno za odločitev o utemeljenosti nasprotujočih si trditev v tej zadevi, ki so mu bile predložena med postopkom, tako da jo mora prepustiti odločitvi nacionalnih sodišč.

 IV– Stroški

Stroški, ki so jih imele Komisija in države članice s predložitvijo stališč Sodišču, se ne povrnejo;

ker je ta postopek za stranke ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških;

na podlagi procesnih vlog;

po predstavitvi poročila sodnika poročevalca;

po tem, ko so tožeče stranke in Komisija EGS podale ustne navedbe;

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca;

na podlagi členov 9, 12, 14, 169, 170 in 177 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti;

na podlagi Protokola o Statutu Sodišča Evropskih skupnosti;

na podlagi Poslovnika Sodišča Evropskih skupnosti.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovoru na vprašanji, ki ju je z odločbo z dne 16. avgusta 1962 postavilo Tariefcommissie, razsodilo:

1)      Člen 12 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti ima neposredni učinek in za subjekte ustvarja individualne pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati.

2)      Za ugotovitev, ali so bile carine oziroma dajatve z enakim učinkom povečane s kršitvijo prepovedi iz člena 12 Pogodbe, je treba upoštevati carine in dajatve, ki jih je zadevna država dejansko uporabljala na dan, ko je Pogodba začela veljati. Tako povečanje lahko izhaja iz preureditve carinske tarife, ki povzroči uvrstitev v višji dajatveni razred, ali pa iz dejanskega zvišanja carinske stopnje.

3)      O stroških tega postopka odloči Tariefcommissie.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. februarja 1963.

* Jezik postopka: nizozemščina.