1.   Ta direktiva se uporablja za kakršno koli načrtovano in obstoječo izpostavljenost ter izpostavljenost ob izrednem dogodku, pri kateri obstaja tveganje zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju, ki ga zaradi dolgoročnega varstva zdravja ljudi ne smemo zanemariti s stališča varstva pred sevanjem.

2.   Ta direktiva se uporablja zlasti za:

1.   Države članice zagotovijo, da se, kjer je to ustrezno, določijo dozne ograde za namen predvidene optimizacije varstva:

2.   Dozne ograde se določijo glede na posamezne efektivne ali ekvivalentne doze v določenem ustreznem obdobju.

1.   Države članice zagotovijo, da se referenčni nivoji določijo za izpostavljenost ob izrednem dogodku in obstoječo izpostavljenost. Pri optimizaciji varstva se prednostno obravnavajo izpostavljenosti nad referenčnim nivojem; optimizacija varstva se še naprej uveljavlja pod referenčnim nivojem.

2.   Vrednosti, izbrane za referenčne nivoje, so odvisne od vrste izpostavljenosti. Pri izbiri referenčnih nivojev se upoštevajo tako zahteve glede varstva pred sevanjem kot družbena merila. Pri določitvi referenčnih nivojev za izpostavljenost prebivalstva se upoštevajo razponi referenčnih nivojev, določeni v Prilogi I.

3.   Referenčni nivoji za obstoječo izpostavljenost, ki vključujejo izpostavljenost radonu, se določijo kot koncentracija aktivnosti radona v zraku, kot je za posameznike iz prebivalstva določeno v členu 74, za delavce pa v členu 54.

1.   Države članice zagotovijo, da se mejne doze za poklicno izpostavljenost uporabljajo za vsoto letnih poklicnih izpostavljenosti, ki jih delavec prejme iz vseh odobrenih dejavnosti, poklicno izpostavljenost radonu na delovnih mestih, ki jo je treba priglasiti v skladu s členom 54(3), in drugo poklicno izpostavljenost, ki izvira iz obstoječe izpostavljenosti, skladno s členom 100(3). Za poklicno izpostavljenost ob izrednem dogodku se uporablja člen 53.

2.   Mejna efektivna doza za poklicno izpostavljenost je 20 mSv v katerem koli posameznem letu. Ne glede na to lahko pristojni organ v posebnih primerih ali nekaterih primerih izpostavljenosti, opredeljenih v nacionalni zakonodaji, dovoli višjo efektivno dozo do 50 mSv v posameznem letu, pod pogojem, da povprečna letna doza v katerih koli petih zaporednih letih, vključno z leti, v katerih je bila meja presežena, ne presega 20 mSv.

3.   Poleg mejnih efektivnih doz, določenih v odstavku 2, se uporabljajo naslednje mejne ekvivalentne doze:

1.   Države članice zagotovijo, da je varstvo nerojenega otroka primerljivo z varstvom posameznikov iz prebivalstva. Takoj ko noseča delavka obvesti podjetje oziroma zunanja delavka delodajalca o svoji nosečnosti, podjetje in delodajalec v skladu z nacionalno zakonodajo noseči delavki zagotovita take razmere za delo, da je ekvivalentna doza za nerojenega otroka tako nizka, kot je to razumno mogoče doseči, in verjetnost, da bi ta doza presegla 1 mSv vsaj v preostalem obdobju nosečnosti, zelo majhna.

2.   Takoj ko delavke podjetje oziroma zunanje delavke delodajalca obvestijo o tem, da dojijo otroka, se je ne zaposli na delovnem mestu, ki vključuje znatno tveganje za vnos radionuklidov ali kontaminacijo telesa.

1.   Države članice zagotovijo, da so mejne doze za praktikante, stare 18 let ali več, in študente, stare 18 let ali več, ki morajo med študijem delati z viri sevanja, enake mejnim dozam za poklicno izpostavljenost, določenim v členu 9.

2.   Države članice zagotovijo, da je mejna efektivna doza za praktikante, stare med 16 in 18 let, in za študente, stare med 16 in 18 let, ki morajo med študijem delati z viri sevanja, 6 mSv na leto.

3.   Poleg mejnih efektivnih doz, določenih v odstavku 2, se uporabljajo naslednje mejne ekvivalentne doze:

4.   Države članice zagotovijo, da so mejne doze za praktikante in študente, za katere se odstavka 1, 2 in 3 ne uporabljata, enake mejnim dozam za posameznike iz prebivalstva, kot so določene v členu 12.

1.   Države članice zagotovijo, da se mejne doze za izpostavljenost prebivalstva uporabljajo za vsoto letnih izpostavljenosti, ki jih posameznik iz prebivalstva prejme iz vseh odobrenih dejavnosti.

2.   Države članice mejno efektivno dozo za izpostavljenost prebivalstva določijo pri 1 mSv na leto.

3.   Poleg mejne doze iz odstavka 2 se uporabljajo naslednje mejne ekvivalentne doze:

1.   Države članice vzpostavijo ustrezen zakonodajni in upravni okvir, s katerim posameznikom, ki za opravljanje svojih nalog potrebujejo posebna znanja na področju varstva pred sevanjem, zagotovijo primerno izobraževanje, usposabljanje in obveščanje na področju varstva pred sevanjem. Določba o usposabljanju in obveščanju se v besedilu primerno ponovi in dokumentira.

2.   Države članice zagotovijo, da se za vrsto dejavnosti sprejmejo ureditve za vzpostavitev izobraževanja, usposabljanja in prekvalifikacije, da se omogoči priznavanje izvedencev za varstvo pred sevanjem in izvedencev medicinske fizike ter služb medicine dela in služb za dozimetrijo.

3.   Države članice lahko sprejmejo ureditve za vzpostavitev izobraževanja, usposabljanja in prekvalifikacije, da se omogoči priznavanje izvedencev za varstvo pred sevanjem, kadar je takšno priznavanje določeno z nacionalno zakonodajo.

1.   Države članice od podjetja zahtevajo, da izpostavljene delavce obvesti o:

Delodajalec zagotovi, da njegovi zunanji delavci prejmejo zahtevane informacije iz točk (a), (b) in (e).

2.   Države članice od podjetja oziroma delodajalca v primeru zunanjih delavcev zahtevajo, da izpostavljene delavke seznani s pomembnostjo zgodnje naznanitve nosečnosti zaradi tveganja izpostavljenosti nerojenega otroka.

3.   Države članice od podjetja oziroma delodajalca v primeru zunanjih delavcev zahtevajo, da izpostavljene delavke seznani s pomembnostjo naznanitve, da nameravajo otroka dojiti, in sicer zaradi tveganja izpostavljenosti doječega otroka po vnosu radionuklidov ali kontaminaciji telesa.

4.   Države članice zagotovijo, da podjetje oziroma delodajalec v primeru zunanjih delavcev izpostavljenim delavcem zagotovi ustrezne programe usposabljanja in obveščanja o varstvu pred sevanjem.

5.   Poleg obveščanja in usposabljanja o varstvu pred sevanjem iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 države članice od podjetja, odgovornega za visokoaktivne zaprte vire, zahtevajo, da zagotovi, da tako usposabljanje vključuje posebne zahteve za varno ravnanje z visokoaktivnimi zaprtimi viri in njihov nadzor, da bi zadevne delavce ustrezno pripravilo na vse dogodke, ki vplivajo na varnost pred sevanjem. Pri obveščanju in usposabljanju se zlasti izpostavijo nujne varnostne zahteve in vključijo posebne informacije o možnih posledicah v primeru neustreznega nadzora nad visokoaktivnimi zaprtimi viri.

1.   Države članice zagotovijo, da je vodilni kader objektov, v katerih se zelo verjetno nahajajo ali obdelujejo viri neznanega izvora, vključno z velikimi odlagališči odpadnih kovin in velikimi obrati za predelavo odpadnih kovin, in v pomembnih tranzitnih vozliščih, obveščeni o možnosti izpostavljenosti viru.

2.   Države članice vodilni kader objektov iz odstavka 1 spodbujajo, da zagotovi, da so delavci, kadar bi v njihovem obratu lahko bili izpostavljeni viru:

1.   Države članice zagotovijo, da reševalno osebje, ki je določeno v načrtu za odziv na izredne dogodke ali sistemu ravnanja, prejme ustrezne, redno posodobljene informacije o tveganjih za zdravje, ki jih njihovo posredovanje lahko vključuje, in o preventivnih ukrepih, ki se sprejmejo v takšnem primeru. Te informacije upoštevajo številne potencialne izredne dogodke in vrsto posredovanja.

2.   Takoj, ko nastopi izredni dogodek, se informacije iz odstavka 1 ustrezno dopolnijo glede na posebne okoliščine.

3.   Države članice zagotovijo, da podjetje ali organizacija, odgovorna za varstvo reševalnega osebja, reševalnim delavcem iz odstavka 1 zagotovi ustrezno usposabljanje, kot to določa sistem ravnanja ob izrednih dogodkih iz člena 97. Kadar je ustrezno, to usposabljanje vključuje praktične vaje.

4.   Države članice zagotovijo, da podjetje ali organizacija, odgovorna za varstvo reševalnega osebja, reševalnemu osebju poleg usposabljanja za primer izrednega dogodka iz odstavka 3 zagotovi ustrezno usposabljanje in obveščanje o varstvu pred sevanjem.

1.   Države članice zagotovijo, da so izvajalci in posamezniki, ki sodelujejo pri praktičnih vidikih medicinskih radioloških posegov, ustrezno izobraženi, obveščeni, teoretično in praktično usposobljeni za izvajanje medicinskih radioloških posegov ter ustrezno usposobljeni na področju varstva pred sevanjem.

Države članice v ta namen pripravijo primerne učne načrte in priznajo ustrezne diplome, potrdila ali formalne kvalifikacije.

2.   Posamezniki, vključeni v ustrezne programe usposabljanja, lahko sodelujejo pri praktičnih vidikih medicinskih radioloških posegov iz člena 57(2).

3.   Države članice zagotovijo nadaljnje izobraževanje in usposabljanje po pridobitvi formalne izobrazbe ter, v posebnem primeru klinične uporabe novih tehnik, usposabljanje o teh tehnikah in ustreznih zahtevah glede varstva pred sevanjem.

4.   Države članice spodbujajo vključitev tečaja o varstvu pred sevanjem v osnovni učni načrt zdravstvenih in zobozdravstvenih šol.

1.   Države članice zagotovijo, da se novi razredi ali vrste dejavnosti, ki povzročajo izpostavljenost ionizirajočemu sevanju, pred odobritvijo upravičijo.

2.   Države članice preučijo možnost pregleda upravičenosti obstoječih razredov ali vrst dejavnosti vsakič, ko se pojavijo novi in pomembni dokazi o njihovi učinkovitosti ali morebitnih posledicah oziroma nove in pomembne informacije o drugih tehnikah in tehnologijah.

3.   Dejavnosti, ki vključujejo poklicno izpostavljenost in izpostavljenost prebivalstva, se upravičijo za razred ali vrsto dejavnosti, pri čemer se upoštevata obe kategoriji izpostavljenosti.

4.   Dejavnosti, ki povzročajo izpostavljenost v zdravstvu, se upravičijo tako za razred ali vrsto dejavnosti, pri čemer se upošteva izpostavljenost v zdravstvu in, kjer je to ustrezno, povezani poklicna izpostavljenost in izpostavljenost prebivalstva, kot na ravni vsake posamezne izpostavljenosti v zdravstvu, kot je določeno v členu 55.

1.   Države članice od vsakega podjetja, ki namerava proizvajati ali uvažati potrošniške proizvode, katerih predvidena uporaba verjetno pomeni nov razred ali novo vrsto dejavnosti, zahtevajo, da pristojnemu organu predloži vse ustrezne informacije, vključno s tistimi, naštetimi v razdelku A Priloge IV, da se tako omogoči izvajanje zahteve za upravičenje iz člena 19(1).

2.   Kot je navedeno v razdelku B Priloge IV, države članice zagotovijo, da pristojni organ na podlagi ocene teh informacij odloči, ali je predvidena uporaba potrošniškega proizvoda upravičena.

3.   Brez poseganja v odstavek 1 države članice zagotovijo, da pristojni organ, ki je prejel informacije v skladu z navedenim odstavkom, kontaktno točko pristojnih organov drugih držav članic obvesti o prejemu teh informacij, na zahtevo pa tudi o svoji odločitvi in podlagi zanjo.

4   Države članice prepovejo prodajo ali dajanje na razpolago potrošniških proizvodov javnosti, če predvidena uporaba teh proizvodov ni upravičena ali njihova uporaba ne bi izpolnjevala meril za izvzetje iz priglasitve po členu 26.

1.   Države članice prepovejo namerno dodajanje radioaktivnih snovi pri proizvodnji živil, živalske krme in kozmetike ter uvoz ali izvoz takšnih proizvodov.

2.   Brez poseganja v Direktivo 1999/2/ES veljajo dejavnosti, ki vključujejo aktivacijo materiala, ki povzroči povečanje aktivnosti v potrošniškem proizvodu, ki je v trenutku dajanja na trg ni mogoče zanemariti z vidika varstva pred sevanjem, za neupravičene. Pristojni organ lahko kljub temu oceni upravičenost posebnih vrst dejavnosti v tem razredu.

3.   Države članice prepovejo namerno dodajanje radioaktivnih snovi pri proizvodnji igrač in osebnega nakita ter uvoz ali izvoz takšnih proizvodov.

4.   Države članice prepovejo dejavnosti, ki vključujejo aktivacijo materialov, ki se uporabljajo v igračah in osebnem nakitu, ki med dajanjem proizvodov na trg ali njihovo proizvodnjo povzroči povečanje aktivnost in je z vidika varstva pred sevanjem ni mogoče zanemariti, prepovejo pa tudi uvoz ali izvoz takšnih proizvodov ali materialov.

1.   Države članice zagotovijo identifikacijo dejavnosti, ki vključujejo izpostavljenost nemedicinskemu slikanju, pri čemer upoštevajo zlasti dejavnosti, vključene v Prilogo IV.

2.   Države članice zagotovijo, da je posebna pozornost namenjena upravičenju dejavnosti, ki vključujejo izpostavljenost nemedicinskemu slikanju, zlasti, da se:

3.   Države članice lahko upravičene dejavnosti, ki vključujejo izpostavljenost nemedicinskemu slikanju z uporabo medicinske radiološke opreme, izvzamejo iz zahteve za dozne ograde v skladu s členom 6(1)(b) in mejnih doz, določenih v členu 12.

4.   Kadar država članica ugotovi, da je posebna dejavnost, ki vključuje izpostavljenost nemedicinskemu slikanju, upravičena, zagotovi, da:

1.   Za namen varstva pred sevanjem države članice zahtevajo regulativni nadzor nad dejavnostmi, ki vključuje priglasitev, izdajo dovoljenj in ustrezne inšpekcijske preglede ter je sorazmeren z ravnjo in verjetnostjo izpostavljenosti, ki izhaja iz dejavnosti, in učinkom, ki ga lahko ima regulativni nadzor na zmanjševanje take izpostavljenosti ali izboljševanje radiološke varnosti.

2.   Brez poseganja v člena 27 in 28 se lahko regulativni nadzor po potrebi in v skladu s splošnimi merili za izvzetje iz Priloge VII omeji na priglasitev in primerno pogostost inšpekcijskih pregledov. Države članice lahko v ta namen določijo splošna izvzetja ali dovolijo pristojnemu organu, da sprejme odločitev o izvzetju priglašenih dejavnosti iz obveznosti izdaje dovoljenja na podlagi splošnih meril iz Priloge VII; v primeru zmernih količin materiala, kot jih opredelijo države članice, se lahko za ta namen uporabijo vrednosti koncentracije aktivnosti iz stolpca 2 tabele B Priloge VII.

3.   Za priglašene dejavnosti, ki niso izvzete iz izdaje dovoljenja, velja regulativni nadzor prek registracije ali licenciranja.

1.   Države članice zagotovijo, da se priglasitev zahteva za vse upravičene dejavnosti, tudi za tiste, opredeljene v skladu s členom 23. Dejavnost se priglasi preden se začne izvajati, v primeru obstoječih dejavnosti pa takoj, ko se začne ta zahteva uporabljati. Države članice določijo informacije, ki se ob priglasitvi predložijo za dejavnosti, ki jih je treba priglasiti. Kadar se vloži zahtevek za izdajo dovoljenja, ločena priglasitev ni potrebna.

Dejavnosti se iz priglasitve lahko izvzamejo, kot je navedeno v členu 26.

2.   Države članice zagotovijo, da se priglasitev zahteva za delovna mesta, opredeljena v členu 54(3), in za obstoječo izpostavljenost, ki se obravnava kot načrtovana izpostavljenost, kot je opredeljeno v členu 100(3).

3.   Ne glede na merila za izvzetje, določena v členu 26, lahko pristojni organ zahteva, da se dejavnost priglasi v primerih, ki so jih opredelile države članice in pri katerih obstaja nevarnost, da bi se zaradi dejavnosti, opredeljene v skladu s členom 23, v vodi pojavili naravno prisotni radionuklidi, ki lahko vplivajo na kakovost pitne vode ali na druge poti izpostavljenosti in s tem vzbujali skrb z vidika varstva pred sevanjem.

4.   Človekove aktivnosti, ki vključujejo radioaktivno kontaminirane materiale, ki so posledica dovoljenih izpustov, ali materiale, nad katerimi je bil odpravljen nadzor v skladu s členom 30, se ne obravnavajo kot načrtovana izpostavljenost, zato jih ni treba priglasiti.

1.   Države članice lahko odločijo, da priglasitev ni potrebna za upravičene dejavnosti, ki vključujejo spodaj našteto:

(c)

napravo, ki vsebuje zaprti vir, pod pogojem, da: (i) je naprava vrste, ki jo je odobril pristojni organ, (ii) naprava pri normalnih okoliščinah delovanja ne povzroča hitrosti doz, višjih od na razdalji 0,1 m od katere koli dosegljive površine naprave in (iii) je pristojni organ določil pogoje za reciklicarnje ali odstranjevanje ali

(d)

kakršno koli električno napravo, pod pogojem, da: (i) je cev s katodnimi žarki, namenjena prikazovanju vidnih slik, ali druga električna naprava, ki deluje pri napetosti največ 30 kilovoltov (kV), ali je vrste, ki jo je odobril pristojni organ, in (ii) pri normalnih okoliščinah delovanja ne povzroča hitrosti doz, višjih od na razdalji 0,1 m od katere koli dosegljive površine naprave.

2.   Države članice lahko posebne vrste dejavnosti izvzamejo iz zahteve za priglasitev, pod pogojem, da izpolnjujejo splošna merila za izvzetje, določena v točki 3 Priloge VII, in na podlagi ocene, ki pokaže, da je izvzetje najboljša možnost.

1.   Države članice zahtevajo bodisi registracijo ali licenciranje naslednjih dejavnosti:

2.   Države članice lahko zahtevajo registracijo ali licenciranje za druge vrste dejavnosti.

3.   Regulativna odločitev o tem, ali se za vrste dejavnosti uporablja bodisi registracija ali licenciranje, lahko temelji na regulativnih izkušnjah, ob upoštevanju jakosti pričakovanih ali potencialnih doz, in zapletenosti dejavnosti.

1.   Države članice za namene izdaje dovoljenj zahtevajo predložitev informacij, pomembnih za varstvo pred sevanjem, ki je sorazmerno z naravo dejavnosti in povezanimi radiološkimi tveganji.

2.   V primeru licenciranja in pri določanju, katere informacije je treba predložiti v skladu z odstavkom 1, države članice upoštevajo okvirni seznam iz Priloge IX.

3.   V licenco se vpišejo posebni pogoji in sklic na zahteve iz nacionalne zakonodaje, kakor je ustrezno, da se zagotovi pravna izvršljivost elementov licence ter uvedejo ustrezne omejitve v zvezi z obratovalnimi omejitvami in pogoji. V skladu z nacionalno zakonodajo ali posebnimi pogoji je, kjer je to ustrezno, zahtevano tudi uradno in dokumentirano izvajanje načela optimizacije.

4.   Kadar je to ustrezno, nacionalna zakonodaja ali licenca vključuje pogoje za radioaktivne izpuste v skladu z zahtevami iz poglavja VIII za odobritev radioaktivnih izpustov v okolje.

1.   Države članice zagotovijo, da je za odstranjevanje, recikliranje ali ponovno uporabo radioaktivnih materialov, ki izhajajo iz katere koli odobrene dejavnosti, potrebno dovoljenje.

2.   Materiali, namenjeni za odstranjevanje, recikliranje ali ponovno uporabo, se lahko izvzamejo iz regulativnega nadzora, pod pogojem, da koncentracije aktivnosti:

3.   Države članice zagotovijo, da so, kar zadeva odpravo nadzora nad materiali, ki vsebujejo naravno prisotne radionuklide, ki so posledica odobrenih dejavnosti, v katerih se naravni radionuklidi predelujejo zaradi njihovih radioaktivnih, cepljivih ali oplodnih lastnosti, nivoji za odpravo nadzora v skladu z merili za odpravo nadzora nad materiali, ki vsebujejo umetne radionuklide v določenih dozah.

4.   Države članice prepovejo namerno redčenje radioaktivnih materialov, da bi bili na ta način izvzeti iz regulativnega nadzora. Ta prepoved ne velja za mešanje materialov, ki se izvaja pri normalnem obratovanju, pri katerem ni nevarnosti radioaktivnosti. Pristojni organ lahko v posebnih okoliščinah odobri mešanje radioaktivnih in neradioaktivnih materialov za namen ponovne uporabe ali recikliranja.

1.   Države članice zagotovijo, da je podjetje odgovorno za oceno in izvajanje ureditev za varstvo izpostavljenih delavcev pred sevanjem.

2.   Kar zadeva zunanje delavce, so odgovornosti podjetja in delodajalca zunanjih delavcev določene v členu 51.

3.   Brez poseganja v odstavka 1 in 2 države članice zagotovijo jasno dodelitev odgovornosti za varstvo delavcev ob vsaki izpostavljenosti, in sicer podjetju, delodajalcu ali kateri koli drugi organizaciji, zlasti za varstvo:

To se uporablja tudi za varstvo samozaposlenih posameznikov in posameznikov prostovoljcev.

4.   Države članice zagotovijo, da imajo delodajalci dostop do informacij o morebitni izpostavljenosti njihovih zaposlenih, kadar je zanje odgovoren drug delodajalec ali podjetje.

1.   Države članice zagotovijo, da so pogoji izpostavljenosti in operativno varstvo praktikantov in študentov, starih 18 let ali več, iz člena 11(1) enaki tistim, ki veljajo za izpostavljene delavce kategorije A ali B, kot je ustrezno.

2.   Države članice zagotovijo, da so pogoji izpostavljenosti in operativno varstvo praktikantov in študentov, starih od 16 do 18 let, iz člena 11(2) enaki tistim, ki veljajo za izpostavljene delavce kategorije B.

1.   Države članice zagotovijo, da se za namene varstva pred sevanjem sprejmejo ureditve za vsa delovna mesta, na katerih bi delavci lahko bili deležni izpostavljenosti, ki presega efektivno dozo 1 mSv na leto ali ekvivalentno dozo 15 mSv na leto za očesno lečo ali 50 mSv na leto za kožo in okončine.

Takšne ureditve so primerne glede na naravo objektov in virov ter velikost in naravo tveganj.

2.   Za delovna mesta, navedena v členu 54(3) in na katerih bo izpostavljenost delavcev verjetno presegla efektivno dozo 6 mSv na leto ali odgovarjajočo vrednost izpostavljenosti radonu, integrirano po času, ki jo določijo države članice, se ta delovna mesta obravnavajo kot načrtovana izpostavljenost in države članice določijo, katere zahteve iz tega poglavja so ustrezne. Pristojni organ zahteva, da se izpostavljenost redno preverja na delovnih mestih, naštetih v členu 54(3) in na katerih je efektivna doza, ki jo prejmejo delavci, nižja ali enaka 6 mSv na leto ali izpostavljenost nižja od odgovarjajoče vrednosti izpostavljenosti radonu, integrirane po času.

3.   Za podjetje, ki upravlja letalsko plovilo, pri katerem obstaja verjetnost, da bo efektivna doza izpostavljenosti posadke kozmičnemu sevanju presegla 6 mSv na leto, se uporabljajo ustrezne zahteve iz tega poglavja, pri čemer se upoštevajo posebnosti te izpostavljenosti. Države članice zagotovijo, da pristojni organ, kadar obstaja verjetnost, da bo efektivna doza, ki jo prejme posadka, presegla 1 mSv na leto, od podjetja zahteva sprejetje ustreznih ukrepov, zlasti:

1.   Države članice zagotovijo, da ureditve za delovna mesta vključujejo klasifikacijo na različna območja, kadar je to primerno, na podlagi ocene pričakovanih letnih doz ter verjetnosti in ravni potencialnih izpostavljenosti.

2.   Razlikuje se med kontroliranimi in nadzorovanimi območji. Države članice zagotovijo, da pristojni organ določi smernice za klasifikacijo kontroliranih in nadzorovanih območij glede na dane okoliščine.

3.   Države članice zagotovijo, da podjetje redno preverja delovne razmere na kontroliranih in nadzorovanih območjih.

1.   Države članice zagotovijo naslednje minimalne zahteve za kontrolirano območje:

2.   Države članice zagotovijo, da je podjetje odgovorno za izvajanje teh nalog, ob upoštevanju mnenja izvedenca za varstvo pred sevanjem.

1.   Države članice zagotovijo naslednje zahteve za nadzorovano območje:

2.   Države članice zagotovijo, da je podjetje odgovorno za izvajanje teh nalog, ob upoštevanju mnenja izvedenca za varstvo pred sevanjem.

1.   Države članice zagotovijo, da radiološki nadzor delovnega mesta iz točke (b) člena 37(1) in točke (a) člena 38(1) po potrebi obsega:

2.   Rezultati teh meritev se zabeležijo in po potrebi uporabijo za oceno posameznih doz, kot to določa člen 41.

1.   Države članice zagotovijo, da se za namene spremljanja in nadzora razlikuje med dvema kategorijama izpostavljenih delavcev:

2.   Države članice od podjetja oziroma delodajalca v primeru zunanjih delavcev zahtevajo, da o kategorizaciji posameznih delavcev odloči pred začetkom opravljanja dela, ki lahko povzroči izpostavljenost, in to kategorizacijo redno preverja na podlagi delovnih razmer in zdravstvenega nadzora. Pri razlikovanju se upoštevajo tudi potencialne izpostavljenosti.

1.   Države članice zagotovijo, da je osebna dozimetrija za delavce kategorije A sistematična in temelji na posamičnih meritvah, ki jih opravlja služba za dozimetrijo. V primerih, kjer obstaja verjetnost za znatno notranjo izpostavljenost ali znatno izpostavljenost očesne leče ali okončin delavcev kategorije A, se vzpostavi ustrezen sistem za dozimetrijo.

2.   Države članice zagotovijo, da dozimetrija delavcev kategorije B zadošča vsaj za potrditev pravilnosti razvrstitve delavcev v kategorijo B. Države članice lahko tudi za delavce kategorije B zahtevajo osebno dozimetrijo, in če je to potrebno, posamezne meritve, ki jih opravi služba za dozimetrijo.

3.   V primerih, ko so posamične meritve nemogoče ali neustrezne, osebna dozimetrija temelji na oceni, ki izhaja iz posamičnih meritev na drugih izpostavljenih delavcih, rezultatov nadzora delovnega mesta, ki je določen v členu 39, ali metod izračuna, ki jih odobri pristojni organ.

1.   Države članice zagotovijo, da se za vsakega delavca kategorije A in kategorije B sestavi evidenca, ki vsebuje rezultate osebne dozimetrije, kadar takšno dozimetrijo zahteva država članica.

2.   Za namene odstavka 1 se hranijo naslednje informacije o izpostavljenih delavcih:

3.   Informacije iz odstavka 1 se hranijo med delovno dobo delavcev, ki vključuje izpostavljenost ionizirajočemu sevanju, in nato, dokler ne dopolnijo starosti 75 let oziroma dokler je ne bi dopolnili, v nobenem primeru pa ne manj kot 30 let po prenehanju opravljanja dela, ki je vključevalo izpostavljenost.

4.   Izpostavljenosti iz členov 42, 52, 53 in, če se tako odloči država članica, v skladu s členoma 35(2) in 54(3) se v evidenci doz iz odstavka 1 evidentirajo ločeno.

5.   Evidenca doz iz odstavka 1 se pošlje v podatkovni sistem individualnega nadzora obsevanosti, ki ga vzpostavi država članica v skladu s Prilogo X.

1.   Države članice zahtevajo, da so rezultati osebne dozimetrije iz členov 41, 42, 52, 53 in, če se tako odloči država članica, iz členov 35(2) in 54(3):

2.   Države članice od podjetja oziroma delodajalca v primeru zunanjih delavcev zahtevajo, da delavcem na njihovo zahtevo dovoli dostop do rezultatov njihove osebne dozimetrije, vključno z rezultati meritev, ki so morda bili uporabljeni za oceno teh rezultatov, ali do rezultatov ocene njihovih doz, pridobljene na podlagi nadzora delovnega mesta.

3.   Države članice določijo ureditve za prenos rezultatov osebne dozimetrije.

4.   V podatkovnem sistemu individualnega nadzora obsevanosti so zajeti vsaj podatki iz razdelka A Priloge X.

5.   Države članice v primeru naključne izpostavljenosti od podjetja zahtevajo, da nemudoma sporoči rezultate osebne dozimetrije in ocene doz posamezniku in pristojnemu organu.

6.   Države članice zagotovijo, da so sprejete ureditve za ustrezno izmenjavo vseh ustreznih informacij o dozah, ki jih je delavec že prejel, med podjetjem, delodajalcem v primeru zunanjega delavca, pristojnim organom, službami medicine dela, izvedenci za varstvo pred sevanjem ali službami za dozimetrijo, da se zdravniški pregled lahko opravi pred zaposlitvijo ali razvrstitvijo delavca kot delavca kategorije A v skladu s členom 45 in nadzorujejo nadaljnje izpostavljenosti delavcev.

1.   Države članice zagotovijo, da zdravstveni nadzor izpostavljenih delavcev temelji na splošnih načelih, ki veljajo za medicino dela.

2.   Zdravstveni nadzor delavcev kategorije A izvajajo službe medicine dela. Ta zdravstveni nadzor omogoča oceno zdravstvenega stanja delavcev pod nadzorom z vidika njihove sposobnosti za opravljanje nalog, ki so jim dodeljene. V ta namen ima služba medicine dela dostop do vseh ustreznih informacij, ki jih potrebujejo, vključno s stanjem okolja znotraj delovnega območja.

3.   Zdravstveni nadzor vključuje:

4.   Službe medicine dela lahko naznačijo potrebo po nadaljevanju zdravstvenega nadzora po prenehanju dela za toliko časa, kot menijo, da je potrebno za varovanje zdravja zadevne osebe.

1.   Države članice zagotovijo, da se zdravstvena kartoteka odpre za vsakega delavca kategorije A in sproti dopolnjuje, dokler delavec ostaja uvrščen v to kategorijo. Nato se hrani, dokler posameznik ne dopolni starosti 75 let ali dokler je ne bi dopolnil, nikakor pa ne manj kot 30 let po prenehanju opravljanja dela, ki je vključevalo izpostavljenost ionizirajočemu sevanju.

2.   Zdravstvena kartoteka vključuje informacije o naravi zaposlitve, rezultatih zdravniških pregledov pred zaposlitvijo ali klasifikacijo delavca kot delavca kategorije A, rednih zdravstvenih pregledih in evidencah doz, ki jih zahteva člen 43.

1.   Države članice zagotovijo, da se poleg zdravstvenega nadzora izpostavljenih delavcev, določenega v členu 45, zagotovi vse potrebno za vsako nadaljnjo aktivnost, za katero služba medicine dela menijo, da je potrebna za zdravstveno varstvo izpostavljenega posameznika, kot so na primer nadaljnji pregledi, ukrepi za dekontaminacijo, nujno sanacijo ali drugi ukrepi, ki jih določi služba medicine dela.

2.   Posebni zdravstveni nadzor se opravi v vsakem primeru, ko je presežena katera koli od mejnih doz, določenih v členu 9.

3.   Nadaljnji pogoji izpostavljenosti so predmet soglasja služba medicine dela.

1.   Države članice zagotovijo, da sistem individualnega nadzora obsevanosti zunanjim delavcem zagotavlja enako varstvo, kot ga zagotavlja stalno zaposlenim izpostavljenim delavcem podjetja.

2.   Države članice zagotovijo, da je podjetje bodisi neposredno bodisi na podlagi pogodbe z delodajalcem zunanjih delavcev odgovorno za operativne vidike varstva zunanjih delavcev, ki so neposredno povezani z naravo njihovega dela v podjetju, pred sevanjem.

3.   Države članice zlasti zagotovijo, da podjetje najmanj:

4.   Države članice zagotovijo, da delodajalci zunanjih delavcev bodisi neposredno ali na podlagi pogodbe s podjetjem zagotovijo, da je varstvo njihovih delavcev pred sevanjem v skladu z ustreznimi določbami te direktive, zlasti z:

5.   Države članice zagotovijo, da vsi zunanji delavci sami čim bolj prispevajo k varstvu, ki jim je zagotovljeno s sistemom nadzora obsevanosti iz odstavka 1, brez poseganja v odgovornosti podjetja ali delodajalca.

1.   Države članice lahko odločijo, da v izjemnih primerih, ki jih je treba obravnavati posamično, razen izrednih dogodkov, pristojni organ, kadar je to potrebno zaradi posebnosti dela, lahko dovoli delavcem poklicno izpostavljenost sevanju, ki presega mejne doze iz člena 9, pod pogojem, da so takšni primeri izpostavljenosti omejeni časovno in na določena delovna območja ter ne presegajo najvišjih ravni izpostavljenosti, ki jih za tak poseben primer določi pristojni organ. Upoštevajo se naslednji pogoji:

2.   Preseganje mejnih doz zaradi posebej dovoljenih izpostavljenosti ni nujno razlog za izključitev delavcev iz običajnega delovnega mesta ali njihovo premestitev na drugo delovno mesto brez njihovega soglasja.

3.   Države članice zagotovijo, da se izpostavljenost vesoljske posadke sevanju, ki presega mejne doze, obravnava kot posebej dovoljena izpostavljenost.

1.   Države članice zagotovijo, da se poklicne izpostavljenosti ob izrednem dogodku ohranijo, kadar je to mogoče, pod vrednostmi mejnih doz, kot so določene v členu 9.

2.   V primerih, ko zgornjega pogoja ni mogoče izpolniti, se uporabljajo naslednji pogoji:

3.   Države članice zagotovijo, da so reševalni delavci, ki bodo verjetno izvajali ukrepe, pri katerih se efektivna doza 100 mSv lahko preseže, vnaprej jasno in podrobno obveščeni o povezanih tveganjih za zdravje in razpoložljivih zaščitnih ukrepih, ter da delavci te ukrepe izvajajo prostovoljno.

4.   Države članice v primeru poklicne izpostavljenosti ob izrednem dogodku zahtevajo radiološki nadzor reševalnega osebja. Osebna dozimetrija ali ocena posameznih doz se opravi skladno z okoliščinami.

5.   Države članice v primeru poklicne izpostavljenosti ob izrednem dogodku zahtevajo, da se zdravstveni nadzor reševalnega osebja, kot je opredeljen v členu 49, izvaja ustrezno z okoliščinami.

1.   Države članice določijo nacionalne referenčne nivoje za koncentracije radona na delovnih mestih v zaprtih prostorih. Referenčni nivo za letno povprečje koncentracij aktivnosti v zraku ne presega 300 Bq m–3, razen če tega ne upravičujejo prevladujoče okoliščine v državi.

2.   Države članice zahtevajo, da se meritve radona izvajajo na:

3.   Kadar koncentracija radona (kot letno povprečje) na območjih znotraj delovnih mest ostaja nad nacionalnim referenčnim nivojem navzlic ukrepom, sprejetim v skladu z načelom optimizacije iz poglavja III, države članice zahtevajo, da se ta primer priglasi v skladu s členom 25(2) in uporablja se člen 35(2).

1.   Zadostna čista korist zaradi izpostavljenosti sevanju v zdravstvu, ob upoštevanju njene celotne potencialne diagnostične ali terapevtske koristi, vključno z neposredno koristjo za zdravje ali dobre počutje posameznika in koristjo za družbo, mora odtehtati škodo za zdravje posameznika, ki jo lahko povzroči izpostavljenost sevanju, pri čemer se upoštevajo učinkovitost, koristi in tveganja pri uporabi alternativnih razpoložljivih tehnik, ki imajo isti cilj, a ne vključujejo izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju ali pa je ta manjša.

2.   Države članice zagotovijo, da se uporablja načelo iz odstavka 1 in zlasti da:

1.   Države članice zagotovijo, da so vse doze, ki so posledica izpostavljenosti v zdravstvu za namene radiodiagnostike, interventne radiologije, načrtovanja, usmerjanja zdravljenja in preverjanja, tako nizke, kolikor je to razumno mogoče doseči, in skladne s pridobivanjem zahtevanih zdravstvenih informacij, pri čemer se upoštevajo ekonomski in družbeni dejavniki.

Za vsako izpostavljenost bolnikov sevanju v zdravstvu za radioterapevtske namene se izpostavljenost ciljnih prostornin posamezno načrtuje, njeno doziranje pa ustrezno preverjeno, ob upoštevanju, da so doze neciljnih prostornin in tkiv tako nizke, kolikor je to razumno mogoče doseči, in skladne z želenim radioterapevtskim namenom izpostavljenosti.

2.   Države članice zagotovijo določitev, redno pregledovanje in uporabo diagnostičnih referenčnih nivojev za radiodiagnostične preiskave, pri čemer upoštevajo priporočljive evropske diagnostične referenčne nivoje, kadar so ti na voljo, in za posege interventne radiologije, kadar je to ustrezno, ter razpoložljivost navodil v ta namen.

3.   Države članice za vsak projekt medicinskih in biomedicinskih raziskav, ki vključuje izpostavljenost v zdravstvu, zagotovijo, da:

4.   Države članice zagotovijo, da optimizacija vključuje izbiro opreme, stalno pridobivanje zadovoljivih diagnostičnih informacij ali izidov zdravljenja, praktične vidike medicinskih radioloških posegov, zagotavljanje kakovosti ter oceno in ovrednotenje doz za bolnika ali preverjanje doziranja aktivnosti, pri čemer se upoštevajo ekonomski in družbeni dejavniki.

5.   Države članice zagotovijo, da se:

6.   Države članice zagotovijo, da izvajalec ali podjetje, kot določijo države članice, pri zdravljenju ali diagnosticiranju bolnika z radionuklidi zagotovi bolniku ali njegovemu zastopniku informacije o tveganjih zaradi ionizirajočega sevanja in ustrezna navodila, da se za osebe v stiku z bolnikom omejijo doze, kolikor je to razumno mogoče doseči. Pri terapevtskih posegih se zagotovijo pisna navodila.

Ta navodila se izročijo pred odhodom iz bolnišnice, klinike ali podobne ustanove.

1.   Države članice zagotovijo, da:

2.   Praktične vidike medicinskih radioloških posegov lahko podjetje ali izvajalec, kot je ustrezno, prenese na enega ali več posameznikov, ki lahko opravljajo naloge v zvezi s tem na priznanem področju specializacije.

1.   Države članice zagotovijo, da:

2.   Države članice poskrbijo, da pristojni organ zagotovi, da podjetje sprejme potrebne ukrepe za zboljšanje neustreznega ali pomanjkljivega delovanja medicinske radiološke opreme v uporabi. Sprejmejo tudi specifična merila za sprejemljivost opreme, da se lahko ugotovi, kdaj so potrebni ustrezni korektivni ukrepi, vključno z izločitvijo opreme iz uporabe.

3.   Države članice zagotovijo, da:

1.   Države članice zagotovijo uporabo ustrezne medicinske radiološke opreme, praktičnih tehnik in pomožne opreme pri izpostavljenosti v zdravstvu:

Posebna pozornost se nameni programom zagotavljanja kakovosti in oceni doz ali preverjanju uporabljenega radioaktivnega odmerka za te posege.

2.   Države članice zagotovijo, da so izvajalci in tisti posamezniki iz člena 57(2), ki izvajajo dejavnosti, ki vključujejo izpostavljenosti iz odstavka 1, deležni ustreznega usposabljanja o teh medicinskih radioloških posegih, kot zahteva člen 18.

1.   Države članice zagotovijo, da se napotni zdravnik ali izvajalec, kakor je ustrezno, pozanimata, kot določijo države članice, ali je posameznica, ki bo deležna izpostavljenosti v zdravstvu, noseča ali doji, razen če je to mogoče izključiti iz očitnih razlogov ali to ni pomembno za radiološki poseg.

2.   Če nosečnosti ni mogoče izključiti, je odvisno od medicinskega radiološkega posega, zlasti če gre za obsevanje abdominalnega ali medeničnega predela, posebno pozornost treba nameniti upravičenosti, zlasti nujnosti, in optimizaciji, ob upoštevanju izpostavljenosti tako nosečnice kot nerojenega otroka.

3.   Pri doječih posameznicah je v nuklearni medicini, odvisno od medicinskega radiološkega posega, posebno pozornost treba nameniti upravičenosti, zlasti nujnosti, in optimizaciji, ob upoštevanju izpostavljenosti tako posameznice kot otroka.

4.   Brez poseganja v odstavke 1, 2 in 3 države članice sprejmejo ukrepe za povečanje ozaveščenosti posameznic, za katere se uporablja ta člen, in sicer z ukrepi, kot so javna obvestila na primernih mestih.

1.   Države članice zagotovijo, da operativno varstvo posameznikov iz prebivalstva pred sevanjem, ki izvira iz dejavnosti, za katere je potrebna licenca, za zadevne objekte v običajnih razmerah vključuje:

2.   Kjer je to ustrezno, pristojni organ določi dovoljene meje, ki so del dovoljenja za izpust, in pogoje za izpust radioaktivnih snovi, pri katerih se:

Pri teh dovoljenjih za izpust se po potrebi upoštevajo rezultati ovrednotenja splošnih podatkov, ki temelji na mednarodno sprejetem znanstvenem mnenju, kadar takšno ovrednotenje zahteva država članica, da se dokaže izpolnjevanje okoljskih meril za dolgoročno varstvo zdravja ljudi.

3.   Za dejavnosti, za katere je potrebna registracija, države članice z ustreznimi nacionalnimi predpisi in svetovanjem zagotovijo varstvo posameznikov iz prebivalstva v običajnih razmerah.

1.   Države članice zagotovijo, da se sprejmejo ureditve za oceno doz, ki jih posamezniki iz prebivalstva prejmejo iz odobrenih dejavnosti. Te ureditve so sorazmerne z zadevnim tveganjem za izpostavljenost sevanju.

2.   Države članice zagotovijo, da se določijo dejavnosti, za katere se opravi ocena doz, ki so jim izpostavljeni posamezniki iz prebivalstva. Države članice določijo dejavnosti, za katere se opravi realna ocena, in dejavnosti, za katere zadošča ovrednotenje splošnih podatkov.

3.   Za realno oceno doz za posameznike iz prebivalstva pristojni organ:

1.   Države članice od podjetja, odgovornega za dejavnosti, za katere je bilo izdano dovoljenje za izpust, zahtevajo ustrezen nadzor ali, kjer je to ustrezno, oceno atmosferskih ali tekočinskih radioaktivnih izpustov v okolje pri normalnem obratovanju ter poročanje pristojnemu organu o rezultatih.

2.   Države članice od vsakega podjetja, odgovornega za reaktor jedrske elektrarne ali jedrski obrat za predelavo, zahtevajo nadzor radioaktivnih izpustov in poročanje o njih v skladu s standardnimi informacijami.

1.   Države članice od podjetja zahtevajo, da pristojni organ nemudoma obvesti o vsakem izrednem dogodku, ki se zgodi v zvezi z dejavnostmi, za katere je odgovoren, in da sprejme vse ustrezne ukrepe za ublažitev posledic.

2.   Države članice zagotovijo, da zadevno podjetje v primeru izrednega dogodka na njihovem ozemlju naredi začetno začasno oceno okoliščin in posledic izrednega dogodka ter pomaga pri zaščitnih ukrepih.

3.   Države članice zagotovijo sprejetje predpisov za izvajanje zaščitnih ukrepov v zvezi z:

4.   V primeru izrednega dogodka na njenem ozemlju ali zunaj njega država članica zahteva:

5.   Država članica zagotovi sprejetje predpisov za zdravniško oskrbo prizadetih, če tako zahtevajo razmere.

1.   Države članice zagotovijo, da so posamezniki iz prebivalstva, za katere je verjetno, da bodo prizadeti ob izrednem dogodku, obveščeni o njim namenjenih ukrepih zdravstvenega varstva in o tem, kako naj ukrepajo v takšnih primerih.

2.   Posredovane informacije vsebujejo najmanj elemente, določene v razdelku A Priloge XII.

3.   Posameznikom iz prebivalstva iz odstavka 1 se te informacije posredujejo brez kakršne koli zahteve.

4.   Države članice zagotovijo, da se informacije posodabljajo in razširjajo v rednih presledkih ter vsakič, ko pride do pomembnih sprememb. Te informacije morajo biti javnosti stalno dostopne.

1.   Države članice zagotovijo, da so prizadeti posamezniki iz prebivalstva ob nastopu izrednega dogodka dejansko nemudoma obveščeni o dejstvih glede izrednega dogodka, ukrepih, ki jih je treba sprejeti, in njim namenjenih ustreznih ukrepih zdravstvenega varstva, kot je primerno.

2.   Posredovane informacije zajemajo točke iz razdelka B Priloge XII, ki ustrezajo vrsti izrednega dogodka.

1.   Države članice zagotovijo, da optimizirane strategije varstva za upravljanje kontaminiranih območij vključujejo, kadar je to ustrezno:

2.   Za območja, na katerih je preostala kontaminacija dolgotrajna in je država članica dovolila bivanje ter ponovne socialne in gospodarske dejavnosti, države članice v posvetovanju z deležniki zagotovijo, da so sprejete ureditve, s katerimi je po potrebi urejen stalni nadzor izpostavljenosti za vzpostavitev normalnih življenjskih pogojev, vključno z:

1.   Države članice določijo nacionalne referenčne nivoje za koncentracije radona v zaprtih prostorih. Referenčni nivo za letno povprečje koncentracij aktivnosti v zraku ne presega 300 Bq m–3.

2.   Države članice v skladu z nacionalnim akcijskim načrtom iz člena 103, spodbujajo ukrepe za odkrivanje bivalnih prostorov s koncentracijami radona (kot letno povprečje), ki presegajo referenčne nivoje, in ukrepe za znižanje koncentracije radona v teh bivalnih prostorih, po potrebi s tehničnimi in drugimi sredstvi.

3.   Države članice zagotovijo razpoložljivost lokalnih in nacionalnih informacij o izpostavljenosti radonu v zaprtih prostorih in povezanih zdravstvenih tveganjih, pomenu merjenja radona in razpoložljivih tehničnih rešitvah za zmanjšanje obstoječih koncentracij radona.

1.   Referenčni nivo, ki se uporablja za zunanjo izpostavljenost sevanju gama, ki jih oddajajo gradbeni materiali, v zaprtih prostorih, znaša poleg zunanje izpostavljenosti na prostem 1 mSv na leto.

2.   Za gradbene materiale, ki jih kot sporne s stališča varstva pred sevanjem zaradi sevanja gama, ki ga oddajajo, opredeli država članica, ob upoštevanju okvirnega seznama materialov iz Priloge XIII, države članice zagotovijo, da se, preden so takšni materiali dani na trg:

3.   Za vrste gradbenih materialov, ki so opredeljeni v skladu z odstavkom 2 in bodo verjetno oddajali doze, presegajoče referenčni nivo, država članica določi ustrezne ukrepe, ki lahko vključujejo posebne zahteve iz ustreznih gradbenih predpisov ali omejitve predvidene uporabe teh materialov.

1.   Države članice imenujejo pristojni organ za izvajanje nalog v skladu s to direktivo. Zagotovijo, da je pristojni organ:

2.   Kadar ima država članica več kot en pristojni organ za določeno področje pristojnosti, določi eno kontaktno točko za komunikacijo s pristojnimi organi drugih držav članic. Kadar ni mogoče navesti vseh teh kontaktnih točk za različna področja pristojnosti, lahko države članice imenujejo enotno kontaktno točko.

3.   Države članice Komisiji posredujejo ime in naslov kontaktnih točk ter njihova ustrezna področja pristojnosti, da zagotovijo hitro komunikacijo s svojimi organi, kadar je to ustrezno.

4.   Države članice Komisiji posredujejo vse spremembe informacij iz odstavka 3.

5.   Informacije iz odstavkov 3 in 4 Komisija sporoča vsem kontaktnim točkam v državi članici in jih v rednih časovnih presledkih, ki niso daljši od dveh let, objavlja v Uradnem listu Evropske unije.

1.   Države članice zagotovijo, da vsako podjetje, ki je v postopku pridobitve opreme, ki vsebuje radioaktivne vire, ali generatorja sevanja, prejme ustrezne informacije o njenih morebitnih radioloških tveganjih in njenem pravilnem delovanju, preskušanju in vzdrževanju, in dokazilo, da zasnova opreme dovoljuje omejitev sevanja na nivo, ki je tako nizek, kolikor je to razumno mogoče doseči.

2.   Države članice zagotovijo, da vsako podjetje, ki je v postopku pridobitve medicinske radiološke opreme, prejme ustrezne informacije o oceni tveganja za bolnike in razpoložljivih elementih klinične ocene.

1.   Države članice zagotovijo, da so sprejete ureditve za priznavanje:

Države članice zagotovijo, da so sprejete potrebne ureditve za zagotavljanje stalne strokovne usposobljenosti teh služb in izvedencev.

Če je to ustrezno, lahko države članice določijo ureditve za priznavanje uradnikov za varstvo pred sevanjem.

2.   Države članice navedejo zahteve za priznavanje in jih sporočijo Komisiji.

3.   Komisija da informacije, prejete v skladu z odstavkom 2, na razpolago državam članicam.

1.   Države članice zagotovijo, da izvedenec za varstvo pred sevanjem podjetju svetuje o zadevah, povezanih z izpolnjevanjem veljavnih pravnih zahtev glede poklicne izpostavljenosti in izpostavljenosti prebivalstva.

2.   Izvedenec za varstvo pred sevanjem med drugim, vendar ne izključno, svetuje o:

3.   Izvedenec za varstvo pred sevanjem se po potrebi poveže z izvedencem medicinske fizike.

4.   Izvedencu za varstvo pred sevanjem se lahko, če tako določa nacionalna zakonodaja, dodelijo naloge varstva delavcev in posameznikov iz prebivalstva pred sevanjem.

1.   Države članice zagotovijo, da izvedenec medicinske fizike za izvrševanje zahtev poglavja VII in točke (c) člena 22(4) te direktive ukrepa ali strokovno svetuje, kakor je ustrezno, v zvezi z zadevami, povezanimi s fiziko sevanja.

2.   Države članice zagotovijo, da je izvedenec medicinske fizike odvisno od vrste medicinskega radiološkega posega odgovoren za dozimetrijo, vključno s fizikalnimi meritvami za oceno doze, ki jo prejmejo bolnik in drugi posamezniki, ki so izpostavljeni v zdravstvu, za svetovanje o medicinski radiološki opremi in da prispeva zlasti k:

3.   Izvedenec medicinske fizike se po potrebi poveže z izvedencem za varstvo pred sevanjem.

1.   Države članice odločijo, pri katerih dejavnostih je za nadzor ali opravljanje nalog varstva pred sevanjem v podjetju treba določiti uradnika za varstvo pred sevanjem. Države članice od podjetij zahtevajo, da uradnikom za varstvo pred sevanjem zagotovijo potrebna sredstva za izvajanje njihovih nalog. Uradnik za varstvo pred sevanjem poroča neposredno podjetju. Države članice lahko od delodajalcev zunanjega delavca zahtevajo, da po potrebi imenuje uradnika za varstvo pred sevanjem za nadzor ali opravljanje ustreznih nalog varstva pred sevanjem, ki se nanašajo na varstvo njihovih delavcev.

2.   Glede na vrsto dejavnosti lahko naloge uradnika za varstvo pred sevanjem pri pomoči podjetju vključujejo:

3.   Nalogo uradnika za varstvo pred sevanjem lahko izvaja enota za varstvo pred sevanjem, ustanovljena znotraj podjetja, ali izvedenec za varstvo pred sevanjem.

1.   Države članice zagotovijo, da se sprejmejo ureditve za zagotavljanje ustreznega nadzora nad odprtimi viri v zvezi z njihovo lokacijo, uporabo in, po prenehanju njihove uporabe, recikliranjem in odstranjevanjem.

2.   Države članice od podjetja zahtevajo, da – kadar je to ustrezno in v izvedljivem obsegu – vodi evidenco odprtih virov, za katere je odgovoren, vključno z lokacijo, prenosom in odstranjevanjem ali izpustom.

3.   Države članice od vsakega podjetja, ki ima odprt radioaktivni vir, zahtevajo, da pristojni organ nemudoma obvesti o vsaki izgubi, pomembnem izlivu oziroma o nepooblaščeni uporabi ali izpustu.

1.   Države članice zagotovijo, da se sprejmejo ureditve za zagotavljanje ustreznega nadzora nad zaprtimi viri v zvezi z njihovo lokacijo, uporabo in, po prenehanju njihove uporabe, recikliranjem in odstranjevanjem.

2.   Države članice od podjetja zahtevajo, da vodi evidenco vseh zaprtih virov, za katere je odgovoren, vključno z lokacijo, prenosom in odstranjevanjem.

3.   Države članice vzpostavijo sistem, ki jim omogoča ustrezno obveščenost o vsakem prenosu visokoaktivnih zaprtih virov in, kadar je to potrebno, posameznih prenosih zaprtih virov.

4.   Države članice od vsakega podjetja, ki ima zaprt vir, zahtevajo, da pristojni organ nemudoma obvesti o vsaki izgubi, pomembnem izlivu, kraji ali nepooblaščeni uporabi zaprtega vira.

1.   Države članice od podjetja, ki izvaja aktivnosti, ki vključujejo visokoaktivne zaprte vire, zahtevajo, da izpolnjuje zahteve iz Priloge XV.

2.   Države članice zahtevajo, da proizvajalec, dobavitelj in vsako podjetje zagotovi, da visokoaktivni zaprti viri in vsebniki izpolnjujejo zahteve za identifikacijo in označevanje, kot je določeno v Prilogi XVI.

1.   Države članice zagotovijo, da se sprejmejo ureditve za:

2.   Države članice spodbujajo vzpostavitev sistemov za odkrivanje virov neznanega izvora na mestih, kot so velika odlagališča odpadnih kovin in veliki obrati za predelavo odpadnih kovin, na katerih se viri neznanega izvora običajno nahajajo, ali na pomembnih tranzitnih vozliščih, kar koli je ustrezno.

3.   Države članice zagotovijo, da je osebam, ki sumijo na prisotnost vira neznanega izvora in ki navadno ne sodelujejo v dejavnostih, za katere veljajo zahteve varstva pred sevanjem, nemudoma na voljo specializirano tehnično svetovanje in pomoč. Glavni cilj svetovanja in pomoči je varstvo delavcev in posameznikov iz prebivalstva pred sevanjem ter varnost vira.

1.   Države članice spodbujajo vzpostavitev sistemov za odkrivanje prisotnosti radioaktivne kontaminacije v kovinskih izdelkih, uvoženih iz tretjih držav, na krajih, kot so veliki obrati za uvoz kovin, ali na pomembnih tranzitnih vozliščih.

2.   Države članice od vodilnega kadra obrata za predelavo odpadnih kovin zahtevajo, da pristojnemu organu nemudoma priglasi sum ali védenje o vsakem topljenju vira neznanega izvora ali drugi metalurški dejavnosti na tem viru, ter da se kontaminirani materiali ne uporabljajo, dajejo na trg ali odlagajo brez vključenosti pristojnega organa.

1.   Države članice zagotovijo, da je pristojni organ pripravljen ali da je v ta namen sprejel posebne predpise, vključno z dodelitvijo odgovornosti, za odkrivanje virov neznanega izvora in nadzor nad njimi ter za ravnanje ob izrednih dogodkih zaradi virov neznanega izvora, ter da je pripravil ustrezne načrte za odziv in ukrepe.

2.   Države članice zagotovijo organizacijo ustreznih kampanj za odkrivanje virov neznanega izvora, ki so ostali od preteklih dejavnosti.

Kampanje lahko vključujejo finančno sodelovanje držav članic pri stroških odkrivanja, nadzora in odlaganja teh virov in ravnanja z njimi, lahko pa vključujejo tudi pregled zgodovinskih evidenc, ki jih vodijo organi in podjetja, kot so raziskovalni inštituti, inštituti za testiranje materialov ali bolnišnice.

1.   Države članice poskrbijo za upoštevanje nevarnosti pojava izrednih dogodkov na svojem ozemlju in nevarnosti, da jih prizadenejo izredni dogodki, ki se pojavijo zunaj njihovega ozemlja. Države članice vzpostavijo sistem ravnanja ob izrednih dogodkih in sprejmejo ustrezne predpise za vzdrževanje takega sistema. Sistem ravnanja ob izrednih dogodkih vključuje elemente iz razdelka A Priloge XI.

2.   Sistem ravnanja ob izrednih dogodkih je sorazmeren z rezultati ocene potencialne izpostavljenosti ob izrednem dogodku in se učinkovito odziva na izpostavljenost ob izrednem dogodku v zvezi z dejavnostmi ali nepredvidenimi dogodki.

3.   Sistem ravnanja ob izrednih dogodkih določa vzpostavitev načrtov za odziv na izredne dogodke, da bi se izognili učinkom na tkivo, ki povzročajo hude deterministične učinke pri vsakem posamezniku iz prizadetega prebivalstva, in zmanjšali tveganje za stohastične učinke, ob upoštevanju splošnih načel varstva pred sevanjem in referenčnih nivojev iz poglavja III.

1.   Države članice zagotovijo, da so vnaprej pripravljeni načrti za odziv na izredne dogodke za različne vrste izrednih dogodkov, opredeljenih v oceni potencialne izpostavljenosti ob izrednem dogodku.

2.   Načrti za odziv na izredne dogodke vsebujejo elemente iz razdelka B Priloge XI.

3.   Načrti za odziv na izredne dogodke vsebujejo tudi določbo za prehod z izpostavljenosti ob izrednem dogodku na obstoječo izpostavljenost.

4.   Države članice zagotovijo, da se načrti za odziv na izredne dogodke redno preskušajo, pregledujejo in po potrebi, pri čemer se upoštevajo pridobljene izkušnje iz preteklih primerov izpostavljenosti ob izrednem dogodku ter rezultati sodelovanja v vajah odziva na izredne dogodke na nacionalni in mednarodni ravni.

5.   Načrti za odziv na izredne dogodke, kadar je to ustrezno, vključujejo ustrezne elemente sistema ravnanja ob izrednih dogodkih iz člena 97.

1.   Države članice sodelujejo z drugimi državami članicami in tretjimi državami pri obvladovanju možnih izrednih dogodkov na svojem ozemlju, ki lahko prizadenejo druge države članice ali tretje države, da bi se tako olajšalo organiziranje varstva pred sevanjem v teh državah članicah ali tretjih državah.

2.   Vsaka država članica ob izrednem dogodku na svojem ozemlju ali ob izrednem dogodku za katerega je verjetno, da bo imel radiološke posledice na njenem ozemlju, nemudoma vzpostavijo stik z drugimi državami članicami in tretjimi državami, ki bi lahko bile prizadete, da se izmenjajo informacije o oceni izpostavljenosti ter uskladijo zaščitni ukrepi in obveščanje javnosti prek dvostranskih in mednarodnih sistemov izmenjave informacij in usklajevanja, kakor je ustrezno. To usklajevanje ne preprečuje ali zavlačuje morebitne nujne ukrepe, ki se sprejmejo na nacionalni ravni.

3.   Brez poseganja v ustrezne zahteve glede zaupnosti in ustrezno nacionalno zakonodajo vsaka država članica nemudoma izmenja informacije in sodeluje z drugimi ustreznimi državami članicami ali ustreznimi tretjimi državami in ustreznimi mednarodnimi organizacijami v primeru izgube, kraje ali odkritja visokoaktivnih zaprtih virov, drugih radioaktivnih virov in spornega radioaktivnega materiala ter pri nadaljnjem spremljanju ali preiskavah.

4.   Kadar je ustrezno, vsaka država članica sodeluje z drugimi državami članicami in s tretjimi državami pri prehodu z izpostavljenosti ob izrednem dogodku na obstoječo izpostavljenost.

1.   Države članice zagotovijo, da se, ko se odkrijejo ali dokažejo izpostavljenosti, ki jih ni mogoče zanemariti z vidika varstva pred sevanjem, sprejmejo ukrepi za določitev in oceno obstoječe izpostavljenosti, ob upoštevanju vrst obstoječe izpostavljenosti iz Priloge XVII ter ugotovijo povezane poklicne izpostavljenosti in izpostavljenosti prebivalstva.

2.   Države članice lahko odločijo, ob upoštevanju splošnega načela upravičenosti, da obstoječa izpostavljenost ne upravičuje izvedbe zaščitnih ali sanacijskih ukrepov.

3.   Za obstoječo izpostavljenost, ki je zaskrbljujoča z vidika varstva pred sevanjem in za katero je mogoče dodeliti pravno odgovornost, veljajo ustrezne zahteve za načrtovano izpostavljenost, skladno s tem pa se takšna izpostavljenost priglasi, kot je opredeljeno v členu 25(2).

1.   Države članice zagotovijo, da se vzpostavijo strategije za zagotavljanje ustreznega upravljanja obstoječe izpostavljenosti, ki je sorazmerno s tveganji in učinkovitostjo zaščitnih ukrepov.

2.   Vsaka strategija vsebuje:

1.   Države članice dodelijo odgovornosti za izvajanje strategij za obvladovanje obstoječe izpostavljenosti ter zagotovijo ustrezno usklajevanje med zadevnimi stranmi, ki sodelujejo pri izvajanju sanacijskih in zaščitnih ukrepov. Države članice po potrebi določijo sodelovanje deležnikov pri odločitvah o oblikovanju in izvajanju strategij za obvladovanje izpostavljenosti.

2.   Optimizirajo se oblika, stopnja in trajanje vseh zaščitnih ukrepov, predvidenih za izvajanje strategije.

3.   Oceni se porazdelitev doz po izvedeni strategiji. Za optimizacijo varstva in zmanjšanje izpostavljenosti, ki še presegajo referenčni nivo, se preučijo dodatni ukrepi.

4.   Države članice zagotovijo, da odgovorni za izvajanje strategije redno:

1.   Pri uporabi člena 100(1) države članice oblikujejo nacionalni akcijski načrt za obvladovanje dolgoročnih tveganj zaradi izpostavljenosti radonu v bivalnih prostorih, stavbah z javnim dostopom ter na delovnih mestih, in sicer za kateri koli vir vnosa radona iz prsti, gradbenih materialov ali vode. V akcijskem načrtu, ki se redno posodablja, se upoštevajo elementi iz Priloge XVIII.

2.   Države članice zagotovijo sprejetje ustreznih ukrepov za preprečevanje vnosa radona v nove stavbe. Mednje lahko spadajo posebne zahteve iz nacionalnih gradbenih predpisov.

3.   Države članice določijo območja, kjer koncentracija radona (kot letno povprečje) v pomembnem številu stavb predvidoma presega ustrezni nacionalni referenčni nivo.

1.   Države članice vzpostavijo sistem ali sisteme inšpekcijskih pregledov za uveljavitev določb, sprejetih v skladu s to direktivo, ter za uvedbo nadzora in sanacijskih ukrepov, kadar je to potrebno.

2.   Države članice zagotovijo, da pristojni organ vzpostavi program sistematičnih inšpekcijskih pregledov, pri čemer upošteva potencialni obseg in naravo tveganja, povezanega z dejavnostmi, splošno oceno vprašanj v zvezi z varstvom pred sevanjem v dejavnostih ter skladnost z določbami, sprejetimi v skladu s to direktivo.

3.   Države članice zagotovijo, da se ugotovitve vsakega inšpekcijskega pregleda zabeležijo in posredujejo zadevnemu podjetju. Če se ugotovitve nanašajo na zunanjega delavca ali zunanje delavce, kakor je ustrezno, se ugotovitve posredujejo tudi delodajalcu.

4.   Države članice zagotovijo, da se javnosti dajo na razpolago povzetek programa inšpekcijskih pregledov in glavne ugotovitve, pridobljene pri njegovem izvajanju.

5.   Države članice zagotovijo, da so vzpostavljeni mehanizmi za pravočasno sporočanje informacij o varstvu in zaščiti, zbranih na podlagi konkretnih izkušenj iz inšpekcijskih pregledov in sporočenih incidentov in nesreč ter na podlagi s tem povezanih ugotovitev, zadevnim stranem, vključno s proizvajalci in dobavitelji virov sevanja ter, kadar je ustrezno, mednarodnim organizacijam.

1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 6. februar 2018.

2.   Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.   Države članice Komisiji sporočijo besedilo predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.