Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52010DC0314

    Poročilo Komisije Evropskemu Parlamentu in Svetu o uporabi direktive 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite

    /* KOM/2010/0314 končno */

    52010DC0314

    Poročilo Komisije Evropskemu Parlamentu in Svetu o uporabi direktive 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite /* KOM/2010/0314 končno */


    [pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

    Bruselj, 16.6.2010

    COM(2010)314 konč.

    POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

    O UPORABI DIREKTIVE 2004/83/ES Z DNE 29. APRILA 2004 O MINIMALNIH STANDARDIH GLEDE POGOJEV, KI JIH MORAJO IZPOLNJEVATI DRŽAVLJANI TRETJIH DRŽAV ALI OSEBE BREZ DRŽAVLJANSTVA, DA SE JIM PRIZNA STATUS BEGUNCA ALI OSEBE, KI IZ DRUGIH RAZLOGOV POTREBUJE MEDNARODNO ZAŠČITO, IN O VSEBINI TE ZAŠČITE

    POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

    O UPORABI DIREKTIVE 2004/83/ES Z DNE 29. APRILA 2004 O MINIMALNIH STANDARDIH GLEDE POGOJEV, KI JIH MORAJO IZPOLNJEVATI DRŽAVLJANI TRETJIH DRŽAV ALI OSEBE BREZ DRŽAVLJANSTVA, DA SE JIM PRIZNA STATUS BEGUNCA ALI OSEBE, KI IZ DRUGIH RAZLOGOV POTREBUJE MEDNARODNO ZAŠČITO, IN O VSEBINI TE ZAŠČITE

    UVOD

    Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (v nadaljnjem besedilu: direktiva o zahtevanih pogojih ali direktiva)[1] je eden izmed ključnih elementov prve faze skupnega evropskega azilnega sistema, h kateri je pozval Evropski svet v svojih sklepih iz Tampereja leta 1999. Direktiva velja v vseh državah članicah razen na Danskem[2].

    To poročilo izpolnjuje obveznost Komisije po členu 37 direktive. Zagotavlja pregled prenosa in izvajanja direktive s strani držav članic ter ugotavlja morebitna problematična vprašanja. Temelji na študiji, izvedeni v imenu Komisije[3], in informacijah iz drugih študij[4]. Treba jo je brati v povezavi z oceno učinka, izvedeno za namene prenovitve direktive o zahtevanih pogojih[5].

    Za države članice[6], ki niso sprejele potrebne zakonodaje za prenos direktive v času priprave poročila, so bile ustrezne informacije zbrane na podlagi osnutkov zakonodajnih aktov, ki so bili takrat na voljo, in razdrobljenih informacij, pridobljenih od sprejetja zakonodaje za prenos direktive[7].

    ZGODOVINSKI IN POLITIčNI OKVIR

    Namen direktive o zahtevanih pogojih je bil določiti skupna merila za opredelitev oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in tem osebam v vseh državah članicah zagotoviti vsaj minimalno raven ugodnosti. Cilj pri oblikovanju skupnega evropskega azilnega sistema je vzpostavitev skupnega azilnega postopka in enotnega statusa, veljavnega v celotni Uniji

    Haaški program je pozval Komisijo, naj zaključi oceno instrumentov prve faze ter predloži instrumente in ukrepe druge faze, da jih bo mogoče sprejeti do konca leta 2010. V Načrtu politike azila[8] z dne 17. junija 2008 je Komisija predlagala dokončanje druge faze skupnega evropskega azilnega sistema s povišanjem standardov zaščite in zagotavljanjem njihove dosledne uporabe v EU. Evropski pakt o priseljevanju in azilu, ki je bil sprejet 16. oktobra 2008, je zagotovil dodatno politično podporo za uresničitev tega cilja, saj je Komisijo pozval k predstavitvi predlogov za oblikovanje skupnega azilnega postopka z enotnimi jamstvi do leta 2010, če je to mogoče, oziroma najpozneje do leta 2012, ter za sprejetje enotnega statusa za begunce in upravičence do subsidiarne zaščite.

    Komisija je 21. oktobra 2009 predstavila predlog za spremembo direktive o zahtevanih pogojih, skupaj s predlogom za spremembo Direktive Sveta 2005/85/ES o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah („direktiva o azilnem postopku“)[9], za zagotovitev večje usklajenosti ter boljših materialnih in procesnih standardov zaščite ter s tem za vzpostavitev skupnega azilnega postopka in enotnega statusa.

    Spremljanje in stanje prenosa

    Države članice so morale direktivo prenesti do 10. oktobra 2006. Komisija je državam članicam pri tem postopku pomagala z organizacijo rednih srečanj z nacionalnimi strokovnjaki

    Po izteku roka za prenos so bili sproženi postopki za ugotavljanje kršitev zoper vse države članice, ki niso sporočile svojih ukrepov prenosa ali so to storile samo delno. Zato je Komisija v skladu s členom 226 Pogodbe na države članice naslovila 19 uradnih opominov in 13 utemeljenih mnenj. Odločitev o predložitvi zadeve Sodišču je bila sprejeta v zvezi z 9 državami članicami. Pet zadev je bilo umaknjenih[10], v 4[11] pa so bile izdane sodbe. Do danes so direktivo prenesle vse države članice[12].

    SPLOšNE DOLOčBE

    Opredelitve pojmov

    Določbe člena 2(c) in (e) so za države članice zavezujoče, v kolikor jim člena 13 in 18 nalagata obveznost, da „beguncem“ in „osebam, ki so upravičene do subsidiarne zaščite“, ki so do tega upravičene v skladu z direktivo, podelijo status. Vendar nacionalna zakonodaja nekaterih držav članic ne zahteva obvezne podelitve statusa, ne glede na to, ali gre za status begunca (Estonija, Grčija, Latvija) ali subsidiarno zaščito (Estonija, Grčija, Latvija, Litva, Romunija). Na Finskem zakonodaja za prenos opredeljuje mednarodno zaščito kot zaščito, ki ne zagotavlja samo statusa begunca in subsidiarne zaščite, temveč tudi dovoljenje za stalno prebivanje, izdano na podlagi humanitarne zaščite.

    POSEBNE DOLOčBE

    Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito

    Obravnavanje dejstev in okoliščin (člen 4)

    V skladu s členom 4(1), prvi stavek, imajo države članice možnost prosilcu za mednarodno zaščito naložiti dolžnost, da čim prej predloži vse elemente za utemeljitev prošnje. To določbo so prevzele vse države članice razen Belgije, Češke, Cipra, Finske, Madžarske, Litve in Romunije.

    Obveznost „čim prej“ predložiti elemente ima v državah članicah, ki so ta pojem opredelile, različne pomene. V nekaterih državah članicah (Španija, Francija in Portugalska) je časovno obdobje določeno. Belgija zahteva, da morajo biti elementi predloženi „takoj“ po nezakonitem vstopu ali „v razumnem roku“ po zakonitem vstopu. Če ti roki niso upoštevani, se prošnja lahko razglasi za očitno neutemeljeno (Bolgarija), lahko je predmet posebnega postopka ugotavljanja „nedopustnosti“ (Španija) ali pa je zavrnjena, če ni utemeljena (Portugalska). Poleg tega je lahko prizadeta verodostojnost prosilca (Avstrija, Irska in Švedska) ali pa organom ni treba obravnavati elementov, predloženih po prvem razgovoru (Danska, Nizozemska in Slovaška).

    Države članice, ki uporabljajo člen 4(1), prvi stavek, morajo uporabljati tudi člen 4(5), v skladu s katerimi izjav prosilca, ki niso utemeljene z dokazi, ni treba potrditi, če so izpolnjeni določeni pogoji. Tega pravila niso prenesle tri države članice (Estonija, Španija in Poljska), medtem ko se dve državi članici (Avstrija in Francija) sklicujeta na splošna načela, ki se zdijo preširoka. Glede „splošne verodostojnosti“ prosilca je nacionalna zakonodaja nekaterih držav članic (Grčija in Združeno kraljestvo) bolj zavezujoča, saj zvišuje standard ravni verodostojnosti, ki ga zahteva člen 4(5).

    Člen 4(1), drugi stavek, od držav članic zahteva, da „v sodelovanju“ s prosilcem obravnavajo ustrezne elemente prošnje. Zakonodaja za prenos različnih držav članic[13] od organov zahteva, da prosilca obvestijo o oceni, opravijo razgovor, prosilcu sporočijo, katere točke je treba razjasniti, mu dajo priložnost, da poda svoje pripombe o osnutku sklepa in/ali ocenijo pomembna dejstva po uradni dolžnosti. Nekatere države članice (Avstrija, Nemčija, Slovaška in Slovenija) zahtevajo, da se samo „določeni“ (namesto „ustrezni“) elementi obravnavajo po uradni dolžnosti, medtem ko je v Romuniji to obvezno samo za nacionalne organe. Dve državi članici (Bolgarija in Litva) te določbe sploh nista prenesli, medtem ko so jo druge (npr. Ciper, Češka, Francija in Romunija) prenesle samo v zvezi z nekaterimi elementi, navedenimi v členu 4(2) in (3).

    Ustrezni elementi, ki jih je treba obravnavati, so našteti v členu 4(2). Samo ena država članica te določbe ni prenesla (Belgija), ena obravnava zadevo na preveč splošen način (Bolgarija), ena pa samo uvaja splošno obveznost sodelovanja, ne da bi pri tem opredelila njeno področje uporabe (Španija).

    V skladu s členom 4(3) se obravnava prošnje izvede v vsakem posameznem primeru posebej ter vključuje seznam dejstev, dokumentov in okoliščin, določenih v določbi. Nekatere države članice (Avstrija, Nizozemska, Poljska in Švedska) se sklicujejo na splošna načela nacionalnega prava. Zakonodaja za prenos številnih držav članic (npr. Belgije, Finske, Nemčije, Madžarske, Litve in Slovenije) vsebuje drugačen seznam. V zakonodaji nekaterih držav članic so določeni elementi te določbe izpuščeni ali nepravilno preneseni: 4(3)(c) glede individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca (npr. Latvija in Slovenija), 4(3)(d) glede namena dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države (npr. Estonija, Finska, Litva in Slovenija) in 4(3)(e) glede možnosti prosilca, da izkoristi zaščito druge države (npr. Finska in Slovenija). Nacionalna zakonodaja številnih držav članic je nepopolna in dvoumna (Belgija, Bolgarija, Češka, Estonija, Španija, Francija, Litva, Slovenija), medtem ko v drugih državah članicah uvaja dodatne zahteve, kot je zahtevanje pripomb nacionalnih obveščevalnih služb (Slovaška) ali ocena položaja v državi vrnitve (Združeno kraljestvo).

    Člen 4(4) od držav članic zahteva, da upoštevajo preganjanje ali resno škodo v preteklosti kot resen znak preganjanja ali resne škode v prihodnosti, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bosta ponovila. Številne države članice te določbe niso prenesle (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Madžarska, Poljska, Španija in Švedska) ali pa je niso prenesle pravilno (Ciper, Češka, Francija in Litva).

    Potreba po mednarodni zaščiti, ki se pojavi sur place (člen 5)

    Člen 5(1) in (2) vsebuje obvezne določbe, v skladu s katerimi lahko dogodki, ki so se zgodili, in dejavnosti, pri katerih je sodeloval prosilec, odkar je zapustil izvorno državo, tvori podlago za priznavanje potrebe po mednarodni zaščiti. Slovaška ni prenesla obeh odstavkov, medtem ko Estonija in Litva nista prenesli drugega odstavka. Litva s področja uporabe člena 5(1) izključuje upravičence do subsidiarne zaščite, medtem ko Češka in Portugalska omejujeta uporabo člena 5(2) le na dejavnosti, ki pomenijo nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.

    Člen 5(3) državam članicam dovoljuje, da prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne priznajo statusa begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države. To izbirno določbo je preneslo več držav članic[14], od katerih nekatere (Bolgarija, Portugalska in Slovenija) to pravilo uporabljajo tudi za prvo prošnjo, medtem ko sta ga dve državi članici (Grčija in Slovenija) opredelili kot obvezno.

    Subjekti preganjanja ali resne škode (člen 6)

    Člen 6 države članice obvezuje, da poleg držav za subjekte preganjanja ali resne škode štejejo stranke ali organizacije, ki nadzorujejo vsaj bistveni del ozemlja države, in nedržavne subjekte, če subjekti zaščite iz člena 7 niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite. Ta opredelitev je bila v zakonodajo nekaterih držav članic prenesena omejujoče: v Bolgariji priznanje nedržavnih subjektov kot subjektov preganjanja predvideva, da razpolagajo z organizacijo, kot tudi obstoj države, ki jim ni sposobna ali noče nasprotovati; zakonodaja Češke se nanaša samo na „nesposobnost“ in ne na „nepripravljenost“ države, da zagotovi zaščito, ter vključuje samo subjekte preganjanja, ne pa tudi resne škode, zakonodaja Slovaške pa omejuje pojem „strank“ z dodatkom besede „politične“ in v opredelitev ne vključuje mednarodnih organizacij.

    Nedržavni subjekti, v praksi različnih držav članic obravnavani kot subjekti preganjanja, naj bi vključevali gverile, paravojaške skupine, teroriste, lokalne skupnosti in plemena, kriminalce, družinske člane, člane političnih strank ali gibanj.

    Subjekti zaščite (člen 7)

    Člen 7(1) državam članicam dovoljuje, da zagotavljanje zaščite omogočijo ne le državi, temveč tudi strankam in organizacijam, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države. Odstavek 2 določa zahteve za nudenje zaščite, in sicer, da državni ali nedržavni subjekti sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode in da ima prosilec dostop do takšne zaščite. Odstavek 3 od držav članic zahteva, da s tem v zvezi upoštevajo navodila iz ustreznih aktov Sveta.

    Odstavek 1 so prenesle vse države članice razen ene (Romunija). Češka ga je prenesla samo v zvezi s statusom begunca, medtem ko je v zakonodaji Estonije glede izrazov „subjekti zaščite“ in „subjekti preganjanja“ nekaj nejasnosti. Odstavka 2 niso prenesle tri države članice (Češka, Estonija in Romunija), medtem ko Litva ni prenesla zahteve, da mora imeti prosilec dostop do zaščite. Glede na uporabo izraza „med drugim“ pred navedbo zahteve po učinkovitem pravnem sistemu za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, ta zahteva ni bila uvedena v zakonodajo Belgije, Cipra, Latvije in Švedske. Odstavka 3 ni preneslo 13 držav članic[15].

    Prakse v zvezi z izvajanjem člena 7 se zelo razlikujejo, kar v ospredje postavlja različno prepoznavanje oseb z enakim ozadjem. Romunija ne priznava subjektov zaščite, ki nimajo značilnosti države. Finska in Francija menita, da nobena stranka ali organizacija, razen mednarodnih organizacij, ne more nuditi zaščite. V nekaterih državah članicah[16] zakonodaja in/ali praksa vztrajata pri ocenjevanju dostopnosti, trajnosti in učinkovitosti zagotovljene zaščite. Zakonodaja Francije ne vsebuje zahtev, ki jih je treba izpolniti za priznanje obstoja zaščite. Belgija, Ciper, Luksemburg, Latvija, Poljska in Švedska so pripravljene upoštevati, da lahko pod določenimi pogoji klani ali plemena zagotovijo zadostno zaščito, medtem ko so v Belgiji, na Madžarskem in v Združenem kraljestvu v zvezi z ženskami, ki jim grozijo pohabljanje spolovil in umori iz časti, kot subjekti zaščite upoštevane nevladne organizacije, saj lahko zmanjšajo takšna tveganja. Vendar se je v praksi izkazalo, da zaščita s strani takšnih subjektov ni učinkovita ali pa je kratkotrajna.

    Notranja zaščita (člen 8)

    Člen 8(1) je izbirna določba, ki državam članicam dovoljuje, da zavrnejo prošnje za mednarodno zaščito, če v delu izvorne države prosilca ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja resne škode in če se od prosilca lahko razumno pričakuje, da bo bival v tem delu države. Odstavek 2 od držav članic, ki uporabljajo odstavek 1, zahteva, da upoštevajo splošne okoliščine v tem delu države in osebne okoliščine prosilca, medtem ko jim odstavek 3 dovoljuje, da uporabijo pojem notranje zaščite ne glede na tehnične ovire vrnitve v izvorno državo.

    Odstavek 1 so prenesle vse države članice razen Italije in Španije; odstavka 2 niso prenesle Italija, Španija, Bolgarija, Estonija, Litva, Romunija in Švedska. Bolgarija, Češka, Estonija, Litva in Portugalska niso prenesle zahteve, da se od prosilca lahko „razumno pričakuje“, da bo bival v ustreznem delu države, medtem ko so druge države članice predložile posebne smernice za izvajanje odstavka: Romunija zahteva, da obstoj bega znotraj države potrdi visoki predstavnik ZN za begunce, Švedska pa, da ima prosilec dejansko možnost za življenje brez nepotrebnega trpljenja ali stisk. Zahteve po upoštevanju „splošnih okoliščin“ nista prenesli Bolgarija in Češka, medtem ko zahteve po upoštevanju osebnih okoliščin niso prenesle Bolgarija, Češka in Slovenija. Zakonodaja Francije določa dve dodatni zahtevi: da mora imeti prosilec dostop do zaščite in da morajo organi upoštevati subjekt preganjanja, ki preprečuje uporabo možnosti notranje zaščite v primerih, ko je subjekt preganjanja država ali nacionalna institucija.

    Odstavek 3 je preneslo samo 8 držav članic[17]. Tehnične ovire so na splošno opredeljene kot: pomanjkanje veljavnih potnih listin, nezmožnost potovanja v izvorno državo in pomanjkanje sodelovanja s strani organov v izvorni državi ter fizična nezmožnost prosilca zaradi bolezni ali nosečnosti. Prosilci, ki sodijo na področje uporabe tega odstavka, pogosto ne dobijo nobenega pravnega statusa ali pa dobijo status osebe z dovoljenjem za prebivanje z omejenimi socialnimi pravicami.

    Razpoložljive informacije kažejo znatna odstopanja pri izvajanju člena 8 in zlasti meril, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju splošnih okoliščin v izvorni državi ter dostopnosti in narave zaščite, ki je na voljo. Tako nekatere države članice (Francija in Švedska) pojma notranje zaščite na splošno ne uporabljajo v primerih čečenskih prosilcev, medtem ko je v drugih državah (npr. Nemčiji) večina regij Ruske federacije sprejetih kot morebitna alternativa notranji zaščiti. Več držav članic[18] pojem notranje zaščite uporablja v primerih, ko je subjekt preganjanja država, medtem ko ga druge države, na primer Francija, v takih primerih ne uporabljajo.

    Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati begunci

    Dejanja preganjanja (člen 9)

    Člen 9(1) opredeljuje dejanja preganjanja v smislu direktive, člen 9(2) pa navaja primere takšnih dejanj. Francija člena 9 ni prenesla dobesedno. Estonija je prenesla samo prvi pododstavek člena 9(1), medtem ko je Češka uporabila drugačno opredelitev. Drugi odstavek je dobesedno prenesla večina držav članic; v eni državi članici (Sloveniji) je bil seznam prenesen kot izčrpen.

    Člen 9(3) zahteva vzročno povezavo med razlogi za preganjanje iz člena 10(1) in dejanji preganjanja. Te določbe ni preneslo več držav članic (npr. Bolgarija, Češka, Francija, Grčija, Španija, Luksemburg, Nizozemska, Poljska in Slovaška), od katerih se nekatere sklicujejo na ustrezno prakso. Ta neprenos se lahko razume kot ugodnejši standard v smislu člena 3. Zdi se, da so v nekaterih državah članicah sodišča razsodila, da je ta zahteva izpolnjena tudi, če obstaja povezava med dejanji preganjanja in pomanjkanjem zaščite pred takimi dejanji[19].

    Razlogi za preganjanje (člen 10)

    Člen 10(1) nudi smernice za razlago razlogov za preganjanje iz Ženevske konvencije o statusu beguncev[20], z določitvijo nepopolnega seznama elementov, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju teh razlogov. Člen 10(2) določa, da ni pomembno, ali ima prosilec značilnost, ki se preganja, če takšno značilnost prosilcu pripisuje subjekt preganjanja. Člen 10 so prenesle vse države članice, razen dveh (Češka in Estonija), medtem ko ena (Slovenija) ni prenesla člena 10(2).

    Države so poročale o težavah pri izvajanju člena 10(1)(d) v zvezi z merili za ocenjevanje, ali oseba pripada določeni družbeni skupini. Ta razlog za zaščito je opredeljen s sklicevanjem na dve merili: da imajo člani skupine svojstveno značilnost ali značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da je ni mogoče razumno spremeniti, in da jih družba dojema kot posebno skupino. Ti dve merili nekatere države članice[21], uporabljajo kot kumulativni zahtevi, druge pa kot alternativne[22]. Nekatere države članice (Belgija, Madžarska, Slovenija in Združeno kraljestvo) niso prenesle zadnjega stavka člena 10(1)(d) glede pomembnosti vidikov, povezanih s spolom. V številnih državah članicah[23] se ta določba široko uporablja, kar omogoča opredelitev določene družbene skupine izključno na podlagi vidikov, povezanih s spolom, medtem ko Nemčija to v svoji zakonodaji izrecno določa.

    Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati osebe za priznanje subsidiarne zaščite

    Člen 15, bran v povezavi s členom 2(e), določa merila za upravičenost do subsidiarne zaščite. Opažena so bila odstopanja tako pri prenosu člena 15 in njegovem izvajanju v državah članicah kot pri nacionalnih pristojnostih.

    Nekatere države članice (Belgija, Ciper, Madžarska in Švedska) so pri prenosu člena 15(b) izpustile pogoj „v izvorni državi“; zakonodaja Avstrije določa razloge za priznanje subsidiarne zaščite iz člena 15(a) in (b) s sklicevanjem na člena 2 in 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah ter protokolov št. 6 in 13 k tej konvenciji; zakonodaja Združenega kraljestva kot dodaten razlog za priznanje subsidiarne zaščite upošteva „nezakonit uboj“.

    V zvezi s prenosom člena 15(c) je 8 držav članic[24] izpustilo pogoj „individualna“, ko so prenašale zahtevo glede „resne in individualne grožnje“, pri čemer je Francija dodala še zahtevo, da mora biti grožnja „neposredna“. Zakonodaja Nemčije v celoti izpušča pojem samovoljnega nasilja. Poleg tega se je v nekaterih državah članicah (npr. v Franciji, Nemčiji in na Švedskem) zahteva glede individualne grožnje, brana v povezavi s pojmom „samovoljnega nasilja“ in uvodno izjavo 26, razlagala kot zahteva, da prosilec dokaže, da je bolj izpostavljen tveganju nastanka škode kot ostalo prebivalstvo, ali deli prebivalstva, v izvorni državi.

    Zahtevo glede obstoja „resne in individualne grožnje“ v členu 15(c) je razložilo Sodišče ES v sodbi z dne 17. februarja 2009, C-465/07. Sodišče ES je razjasnilo pogoje, v katerih se obstoj takšne grožnje lahko izjemoma šteje za dokazanega v primeru prosilca, ki ga posamično ne zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine, in zagotovilo smernice za uporabo stopnje samovoljnega nasilja, ki je značilno za oboroženi spopad, kot merilo za ocenjevanje obstoja resne in individualne grožnje[25].

    Preklic, odprava ali zavrnitev podaljšanja statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite (členi 11, 12, 14, 16, 17 in 19)

    Določbe členov 11 in 12, brane v povezavi s členom 14(1) in (3) glede prenehanja statusa begunca ali njegove izključitve ter določbe členov 16 in 17(1) ter (2), brane v povezavi s členom 19(1) in (3) glede prenehanja statusa subsidiarne zaščite in njegove izključitve, so napisane zavezujoče. Vendar zakonodaja v številnih državah članicah zgolj dopušča prekinitev statusa zaradi razlogov iz teh določb, namesto, da bi ga zahtevala[26]. Neobvezni razlog za odrek pravice do subsidiarne zaščite iz člena 17(3) je preneslo 13 držav članic[27].

    Po drugi strani so nekatere države članice uvedle dodatne razloge ali preveč obširne razloge za prenehanje[28] in izključitev[29]. V nekaterih državah članicah prenehanje statusa begunca ni mogoče, če zaščito nudijo nedržavni subjekti ali če zaščita velja samo za del izvorne države[30]. V drugih državah članicah prenehanje statusa begunca (Nemčija, Madžarska in Slovaška) ali subsidiarne zaščite (Madžarska) ni mogoče, če obstajajo nujni razlogi, ki izhajajo iz preganjanja ali resne škode v preteklosti.

    Če je beguncu podeljena pravica do stalnega prebivališča, je v nekaterih državah članicah prekinitev statusa omejena ali preprečena kljub izpolnjevanju pogojev za prenehanje[31] ali izključitev[32]. Nekatere države članice ne priznajo drugačnega statusa po prekinitvi zaradi prenehanja[33] ali izključitve[34]. V drugih državah članicah se lahko v posebnih okoliščinah, kot sta slabo zdravje ali nevarnost vračanja, v primeru prenehanja[35] ali izključitve[36] izda posebno dovoljenje za prebivanje.

    Člen 14(4) in (5) pod določenimi pogoji dovoljuje državam članicam, da prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa begunca in ne priznajo statusa begunca, če takšna odločitev še ni bila sprejeta, v primerih, kadar je oseba nevarna za varnost države članice ali skupnost države članice. Člen 14(6) od držav članic zahteva, da za podelitev vsaj določenih osnovnih pravic iz Ženevske konvencije zadevnim osebam uporabijo eno ali obe možnosti. Vendar več držav članic, ki izvajajo eno ali obe izbirni določbi, ni preneslo člena 14(6)[37], čeprav naj bi nekatere države podeljevale pravice iz Ženevske konvencije zaradi „neposrednega učinka Ženevske konvencije“ (Belgija) ali drugih nedoločenih razlogov (Avstrija), kar se odraža v nezadostnem prenosu določbe direktive v nacionalno zakonodajo. Samo kadar je za upravičenca mogoče, da takšne pravice učinkovito zahteva pred sodiščem ali upravnimi organi v državi članici, se to lahko šteje za skladno z direktivo.

    Glede procesnih pravil je dokazno breme na nacionalnih organih, ki morajo „za vsak primer posebej izkazati“, da je oseba prenehala biti begunec ali upravičena do subsidiarne zaščite ali to nikoli ni bila, kot zahtevata člena 14(2) in 19(4). Številne države članice[38] teh določb niso prenesle, ali pa so jih prenesle le delno.

    Sodišče je razlago določb člena 11(1)(e)(f) in (2) o prenehanju, ki se nanašajo na „prenehanje okoliščin“, podalo v svoji sodbi z dne 2. marca 2010[39]. Vložena sta bila dva predloga za odločanje v predhodnem postopku glede razlage določb o prenehanju in izključitvi. Natančneje, ta dva predloga se nanašata na člen 12(1)(a) o izključitvi oseb, ki sodijo na področje uporabe člena 1 D Ženevske konvencije[40], ter na določbe členov 12(2) in 14(3) o pogojih za izključitev in o ustreznih posledicah[41].

    Vsebina mednarodne zaščite

    Splošna pravila (člen 20)

    Prvi odstavek tega člena določa, da poglavje VII direktive o vsebini mednarodne zaščite ne posega v pravice, določene z Ženevsko konvencijo. Neprenos tega odstavka ter pravne (ali praktične) težave v zvezi s prenosom niso bili ugotovljeni.

    Odstavek 2 določa načelo enakosti med begunci in upravičenci do statusa subsidiarne zaščite v zvezi z uporabo navedenega poglavja, razen, če direktiva določa drugače. V Litvi in Latviji je enaka obravnava uradno prenesena, vendar pa se v praksi uporablja samo v obdobju družbenega vključevanja, medtem ko upravičenci do subsidiarne zaščite nimajo dostopa do določenih pravic po preteku tega obdobja, saj številni splošni zakonodajni akti dovoljujejo tak dostop samo osebam s stalnim prebivališčem (kar upravičenci do subsidiarne zaščite niso).

    Ranljive osebe in mladoletniki – člen 20(3)(4)(5)

    Člen 20(3) določa obveznost upoštevanja posebnega položaja določenih ranljivih skupin (navedenih v okvirnem seznamu) pri izvajanju poglavja VII. Nekaj držav članic člena 20(3) ni preneslo (Belgija, Češka, Estonija, Luksemburg, Nizozemska, Romunija in Združeno kraljestvo). Predpisi v nekaterih državah članicah, ki so uradno prenesle ali izvajajo že obstoječo zakonodajo (npr. Avstrija, Nemčija, Finska, Litva, Nizozemska in Švedska), ne navajajo izrecno vseh kategorij, naštetih v določbi. Poleg tega so v Litvi ranljive skupine navedene samo za namene obdobja družbenega vključevanja, medtem ko splošna socialna zakonodaja ne vsebuje vedno takšnih določb glede beguncev ali upravičencev do subsidiarne zaščite. Na Slovaškem je položaj ranljivih skupin na nekaterih področjih, kot je zdravstvo, urejen samo s prakso. Na Portugalskem pravila o ranljivosti določajo samo obveznost upoštevanja položaja ranljivih oseb na primeren način, razen glede mladoletnikov brez spremstva. Obratno pa so Španija, Litva in Nizozemska razširile področje uporabe določbe z vključitvijo žrtev trgovine z ljudmi, družin s tremi ali več mladoletnimi otroki oziroma z enim ali dvema otrokoma, mlajšima od 18 let, in oseb s psihološkimi težavami.

    Člen 20(4) državam članicam nalaga obveznost, da priznajo posebne potrebe ranljivih oseb za namene uporabe odstavka 3 šele po individualni presoji njihovega položaja. Te določbe ni preneslo 12 držav članic[42].

    Člena 20(5), ki določa načelo, da morajo države članice pri izvajanju določb poglavja VII v prvi vrsti upoštevati korist otroka, niso prenesle Belgija, Španija, Irska, Nizozemska in Združeno kraljestvo.

    Zmanjšanje ugodnosti – člen 20(6) in (7)

    Ta dva odstavka državam članicam podeljujeta diskrecijsko pravico do zmanjšanja ugodnosti, ki se priznajo beguncu oziroma upravičencu do subsidiarne zaščite, ki je pridobil status subsidiarne zaščite na podlagi dejavnosti z izključnim ali poglavitnim ciljem pridobitve zaščite. Ti dve določbi so prenesli samo Belgija, Ciper in Malta.

    Zaščita pred vračanjem

    Člen 21(1), ki navaja, da države članice spoštujejo načelo nevračanja skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi, so prenesle vse države članice. Izbirno določbo člena 21(2), ki navaja izjeme od načela nevračanja iz Ženevske konvencije, so prenesle vse države članice, razen Češke, Finske, Francije, Madžarske, Irske, Slovaške in Slovenije, medtem ko je Belgija prenesla samo izbirno določbo iz alinee (a).

    Izbirno določbo člena 21(3), ki državam članicam dovoljuje, da prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje dovoljenja za prebivanje beguncu, za katerega se uporabljajo izjeme od načela nevračanja, naštete v členu 21(2), je preneslo le nekaj držav članic (Estonija, Španija, Finska, Latvija, Litva in Združeno kraljestvo).

    Informacije

    Člen 22 od držav članic zahteva, da upravičencem do enega ali drugega statusa zaščite po priznanju statusa ustrezne zaščite čim prej omogočijo dostop do informacij o pravicah in dolžnostih, povezanih z njihovim statusom, v jeziku, ki ga verjetno razumejo. Člena niso prenesle Avstrija, Belgija, Francija, Litva in Romunija. Ustrezni nacionalni predpisi ne določajo vedno, da bi moral biti dostop do informacij zagotovljen „čim prej“ po priznanju statusa (Bolgarija), da morajo biti informacije zagotovljene v jeziku, ki ga prejemniki mednarodne zaščite verjetno razumejo (Estonija) ali kaj bi morale informacije vsebovati (Španija in Finska).

    Ohranjanje enotnosti družine

    Člen 23 določa pravila o ohranjanju enotnosti družine upravičencev do mednarodne zaščite, tj. o zagotavljanju določenih pravic in ugodnosti njihovim družinskim članom, ki so že na ozemlju države članice. Osebno področje uporabe teh pravil je določeno v določbah členov 2(h) in 23(5).

    Osebe, ki jih je treba upoštevati kot družinske člane upravičenca do mednarodne zaščite za namene ohranjanja enotnosti družine, so opredeljene v členu 2(h). Ta določba predpisuje dva splošna pogoja: da je družina že obstajala v izvorni državi in da so družinski člani že prisotni v zadevni državi članici. Prvi pogoj je prenesla večina držav članic[43], medtem ko so drugega prenesle samo Belgija, Španija, Litva, Luksemburg in Nizozemska.

    Za namene podelitve ugodnosti iz členov 24 do 34 direktive nekatere države članice izvenzakonskih partnerjev v stalnem razmerju ne upoštevajo kot člane družine (npr. Ciper, Madžarska, Irska, Latvija, Malta, Poljska in Romunija), medtem ko jih druge upoštevajo (npr. Bolgarija, Češka, Španija, Finska, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Švedska in Združeno kraljestvo). Direktiva dovoljuje takšne razlike do te mere, da obravnavo neporočenih parov določa glede na zakonodajo ali prakso držav članic, in pod pogojem, da so izvedbeni ukrepi skladni s temeljnimi pravicami, zlasti z načelom nediskriminacije, ki je izrecno navedeno v uvodnih izjavah 10 in 11 ter utemeljeno v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno z nediskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti.

    Člen 23(5) državam članicam dovoljuje, da sprejmejo širšo opredelitev družinskih članov, ki obsega tudi druge bližnje sorodnike, ki so živeli skupaj kot člani družine v času odhoda iz izvorne države in ki so bili v tem času popolnoma ali pretežno odvisni od upravičenca do mednarodne zaščite. Ta določba je bila prenesena uradno (Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Grčija, Finska, Irska in Portugalska) ali na podlagi že obstoječih predpisov (Avstrija in Švedska).

    Za namene ohranjanja enotnosti družine nekatere države članice vključujejo nadaljnje kategorije, kot so odrasli neporočeni otroci, pod določenimi pogoji, vključno z odvisnostjo zaradi njihovega fizičnega ali duševnega zdravja (npr. Bolgarija, Estonija, Irska in Švedska) ali finančne nezmožnosti (Grčija). Nekatere države vključujejo starše in/ali stare starše, ki so finančno odvisni (npr. Ciper, Estonija, Grčija, Madžarska, Irska in Švedska), brate ali sestre, ki so finančno odvisni in/ali trpijo zaradi duševne ali fizične motnje (npr. Madžarska in Irska), druge finančno odvisne člane družine (Irska in Švedska) ali starše mladoletnikov brez spremstva (npr. Ciper in Madžarska).

    Samo ena država članica naj bi izrablja možnost iz člena 23(2) za uporabo posebnih pogojev za dodelitev ugodnosti družinskim članom upravičencev do subsidiarne zaščite (Poljska).

    Dovoljenja za prebivanje – člen 24

    V skladu s členom 24 se beguncem in upravičencem do subsidiarne zaščite čim prej po priznanju statusa izda dovoljenje za prebivanje, ki mora veljati vsaj 3 leta oziroma 1 leto in se lahko podaljša, razen če nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda zahtevajo drugače.

    Številne države članice naj bi beguncem zagotavljale dovoljenja za prebivanje, veljavna več kot 3 leta (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Finska, Madžarska, Irska, Litva, Slovenija, Švedska in Združeno kraljestvo). Vsaj 7 držav članic podeli upravičencem do subsidiarne zaščite dovoljenja za prebivanje, veljavna več kot 1 leto, kar je najkrajša doba, ki jo predpisuje direktiva: 2 leti (Poljska), 3 leta (Bolgarija, Irska in Slovenija), 4 leta ali več (Madžarska, Latvija, Nizozemska in Združeno kraljestvo).

    Potne listine – člen 25

    Člen 25(2) določa, da države članice upravičencem do statusa subsidiarne zaščite, ki ne morejo dobiti nacionalnega potnega lista, izdajo listine, ki imetnikom omogočajo potovanje izven njihovega ozemlja vsaj takrat, kadar se pojavijo resni humanitarni razlogi za njihovo prisotnost v drugi državi, razen če nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda zahtevajo drugače. To omejitev glede razlogov za potovanje uporabljajo samo 3 države članice[44] (Avstrija, Španija in Luksemburg).

    Dostop do zaposlitve – člen 26

    Večina držav članic dovoljuje dostop do trga dela tako beguncem kot upravičencem do subsidiarne zaščite. Samo 3 države članice (Ciper, Nemčija in Luksemburg) naj bi izrabljale možnost uporabe omejitve iz člena 26(3). Glede dostopa upravičencev do subsidiarne zaščite do priložnosti za izobraževanje za odrasle v zvezi z delom, poklicnega usposabljanja in pridobivanja praktičnih izkušenj na delovnem mestu so države članice poročale o več težavah (Ciper, Češka, Estonija, Litva, Slovaška, Slovenija in Združeno kraljestvo). Po drugi strani pa nekatere države upravičencem do subsidiarne zaščite in beguncem zagotavljajo enake pravice kot državljanom (npr. Finska, Irska in Romunija).

    Dostop do izobraževanja – člen 27

    V skladu s členom 27(3) morajo biti begunci ali upravičenci do subsidiarne zaščite v okviru obstoječih postopkov priznavanja tujih diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi deležni enake obravnave kot državljani. Številne države članice te določbe niso prenesle (npr. Bolgarija, Litva in Združeno kraljestvo). V praksi so države članice poročale o ponavljajočih se težavah zaradi tega, ker upravičenci do mednarodne zaščite pogosto nimajo dokumentarnih dokazil o svojih kvalifikacijah.

    Socialna blaginja – člen 28

    Nekatere države članice[45] naj bi uporabljale možnost omejevanja dostopa upravičencev do subsidiarne zaščite do socialne blaginje na osnovne dajatve v skladu s členom 28(2). Litva upravičence do subsidiarne zaščite izključuje iz socialne blaginje zaradi začasne narave njihovega dovoljenja za prebivanje. Nemčija uvaja dodatno merilo 3 let zakonitega bivanja v zvezi z dodelitvijo otroškega dodatka in pomoči pri izobraževanju upravičencem do subsidiarne zaščite.

    Zdravstveno varstvo – člen 29

    Samo Litva in Malta uporabljata možnost iz člena 29(2) za omejevanje dostopa upravičencev do subsidiarne zaščite do zdravstvenega varstva na osnovne dajatve. V Avstriji je zaradi federalnega sistema raven ugodnosti, dodeljenih upravičencem do subsidiarne zaščite, odvisna od regije, v kateri živijo. V Nemčiji v primerih subsidiarne zaščite ni dostopa do nekaterih posebnih ugodnosti glede medicinske oskrbe. Več držav članic (npr. Bolgarija, Estonija, Češka, Združeno kraljestvo) naj ne bi preneslo obveznosti iz člena 29(3) o zagotavljanju ustreznega zdravstvenega varstva upravičencem do mednarodne zaščite, ki imajo posebne potrebe, medtem ko se zdi, da so v drugih državah (npr. Latvija, Litva, Irska, Španija in Romunija) težave z izvajanjem tega člena.

    Dostop do nastanitve – člen 31

    Več držav članic (npr. Avstrija, Irska, Latvija, Poljska in Slovenija) zagotavlja bolj ugodne standarde od tistih, ki jih zahteva člen 21 Ženevske konvencije, ki poziva k „čim bolj ugodni obravnavi“. Upravičenci do mednarodne zaščite imajo v nekaterih državah članicah (npr. Irska, Romunija in Švedska) glede nastanitve enake pravice kot državljani.

    Dostop do integracijskih ukrepov – člen 33

    Vsaj 16 držav članic[46] glede dostopa do integracijskih ukrepov ne razlikuje med begunci in upravičenci do subsidiarne zaščite. Vendar so zagotovljeni integracijski programi včasih zelo omejeni in lahko obsegajo samo jezikovno usposabljanje ali finančna posojila. Na Madžarskem naj bi bil dostop upravičencev do mednarodne zaščite do integracijskih programov omejen na podlagi diskrecijske pravice in neučinkovit zaradi pomanjkanja izvedbenih ukrepov. Določbe predpisov v Bolgariji so nejasne in ne zagotavljajo trajnosti programov. Več držav članic (npr. Estonija, Irska in Latvija) uradno ne zagotavlja integracijskih programov za upravičence do mednarodne zaščite. Vendar naj bi imeli v nekaterih od teh držav (npr. Irska) obe skupini dostop do integracijskih ukrepov.

    ZAKLJUčEK

    Ugotovljenih je bilo več težav v zvezi z nepopolnim in/ali nepravilnim prenosom direktive. Te vključujejo izvajanje direktive v skladu s standardi, ki so nižji od standardov, določenih v direktivi. Ugotovljene so bile pomanjkljivosti v samih določbah direktive, nejasnost in dvoumnost nekaterih pojmov, kot so subjekti zaščite, notranja zaščita in pripadnost določeni družbeni skupini, ki državam članicam omogočajo zelo različne razlage. Zato obstajajo pomembne razlike med državami članicami glede zagotavljanja zaščite in oblike zagotovljene zaščite. Poleg tega je pomemben delež odločitev na prvi stopnji na podlagi meril, ki niso dovolj jasna in natančna, na podlagi pritožbe pogosto razveljavljen.

    Ocena izvajanja direktive kaže, da v praksi le malo držav izrablja možnost razlikovanja med begunci in upravičenci do subsidiarne zaščite. Po drugi strani je stopnja zaščite, ki jo zagotavljajo različne države članice, različna, kar vpliva na azilne tokove in je vzrok za sekundarne premike.

    To poročilo kaže, da cilj zagotavljanja enakih pogojev glede statusa upravičencev do mednarodne zaščite ter vsebine zagotovljene zaščite med prvo fazo usklajevanja ni bil v celoti dosežen.

    Komisija bo še naprej proučevala in spremljala vse primere, v katerih so bile ugotovljene težave pri prenosu in/ali izvajanju, da bi zagotovila pravilno uporabo skupnih standardov, določenih v direktivi, zlasti glede popolnega spoštovanja pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in zmanjšala obseg razlik. Razlike pri izvajanju direktive v državah članicah zaradi nejasnosti in dvoumnosti samih standardov se lahko obravnavajo samo z zakonodajno spremembo zadevnih določb. Da bi odpravila ugotovljene pomanjkljivosti, je Komisija na podlagi temeljite ocene izvajanja direktive 21. oktobra 2009 sprejela predlog za preoblikovanje direktive o zahtevanih pogojih.

    [1] UL L 304, 30.9.2004, str. 12

    [2] V tem poročilu „države članice“ pomenijo države članice, ki jih zavezuje direktiva.

    [3] September 2008 – študija, ki je bila naročena pri Akademski mreži za pravne študije o priseljevanju in azilu v Evropi „Odysseus“.

    [4] Nadaljnje študije vključujejo: Visoki komisariat ZN za begunce, „Asylum in the European Union, A study on the implementation of the Qualification Directive“ (Azil v Evropski uniji, študija o izvajanju direktive o zahtevanih pogojih), november 2007 („študija UNHCR“); ELENA/ECRE, „The impact of the EU Qualification Directive on International protection“ (Vpliv direktive EU o zahtevanih pogojih na mednarodno zaščito), oktober 2008; ECRE „Complementary Protection in Europe“ (Dopolnilno varstvo v Evropi), julij 2009; France Terre d'Asile, „Asile La protection subsidiaire en Europe: Un mosaïque de droits“, Les cahiers du social št. 18, september 2008; Nizozemski begunski svet/ECRE, „Networking on the Transposition of the Qualification Directive“ (Ustvarjanje mrež za prenos direktive o zahtevanih pogojih), december 2008; Univerza Nijmegen, „The Qualification Directive: Central themes, Problem issues, and Implementation in selected MS“ (Direktiva o izpolnjevanju pogojev: osrednje teme, problematika in izvajanje v izbranih državah članicah), Karin Zwaan (ur.), 2007.

    [5] Predlog direktive o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status upravičencev do mednarodne zaščite, in o vsebini te zaščite (prenovitev), sprejet 21. oktobra 2009, COM(2009)551, s priloženo oceno učinka, SEC(2009) 1374. Dokumenti so na voljo na http://ec.europa.eu/prelex/detail_dossier_real.cfm?CL=en&DosId=198704.

    [6] Finska, Grčija, Španija, Madžarska, Italija, Latvija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovenija in Švedska.

    [7] Poročilo mreže Odysseus obravnava vse države članice, ki jih zavezuje direktiva, razen Malte.

    [8] Načrt politike azila – Celostni pristop k zaščiti v EU, COM(2008) 360.

    [9] UL L 326, 13.12.2005, str. 13.

    [10] Zadeve C-2008/220, C-2008/190, C-2008/19, C-2008/269 in C-2008/543.

    [11] Zadeva C-293/08, sodba z dne 5. februarja 2009, Komisija proti Finski ; zadeva C-256/08, sodba z dne 30. aprila 2009, Komisija proti Združenemu kraljestvu ; C-322/08, sodba z dne 14. maja 2009, Komisija proti Švedski ; C-272/08, sodba z dne 9. julija 2009, Komisija proti Španiji .

    [12] Švedska je bila zadnja država, ki je v celoti prenesla direktivo, z zakonom, ki je začel veljati 1. januarja 2010.

    [13] Avstrija, Belgija, Estonija, Finska, Nemčija, Madžarska, Luksemburg, Latvija, Poljska, Portugalska, Slovaška in Slovenija.

    [14] Avstrija, Bolgarija, Ciper, Nemčija, Grčija, Madžarska, Luksemburg, Poljska, Portugalska, Romunija in Slovenija.

    [15] Avstrija, Bolgarija, Estonija, Finska, Francija, Litva, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Švedska.

    [16] Češka, Finska, Francija, Madžarska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Poljska in Romunija.

    [17] Ciper, Nemčija, Madžarska, Irska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Slovenija in Združeno kraljestvo.

    [18] Avstrija, Belgija, Bolgarija, Nemčija, Irska, Nizozemska, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Združeno kraljestvo.

    [19] Avstrija, Belgija, Bolgarija, Nemčija, Estonija, Madžarska, Litva, Nizozemska, Slovenija in Švedska.

    [20] Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967.

    [21] Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Nemčija, Španija, Finska, Francija, Poljska, Portugalska, Slovaška, Slovenija in Združeno kraljestvo.

    [22] Estonija, Grčija, Španija, Madžarska, Irska, Latvija, Luksemburg, Nizozemska, Romunija in Švedska.

    [23] Belgija, Bolgarija, Češka, Finska, Francija, Madžarska, Irska, Luksemburg, Španija in Švedska.

    [24] Avstrija, Belgija, Češka, Nemčija, Grčija, Španija, Madžarska in Litva.

    [25] Sodišče je bilo zaprošeno, da sprejme predhodno odločbo o vprašanju, ali je obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito odvisen od tega, da prosilec predloži dokaz, da ga ta grožnja posebej zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine, in če ni tako, da navede merilo, na podlagi katerega se obstoj te grožnje lahko šteje za dokazanega. Sodišče je ugotovilo, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da prosilec predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine. Nadalje je navedlo, da se lahko obstoj takšne grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.

    [26] Belgija, Irska in Združeno kraljestvo v primeru prenehanja ter Belgija in Poljska v primeru izključitve iz statusa begunca.

    [27] Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Irska, Luksemburg, Latvija, Poljska, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo.

    [28] V zvezi s členom 11: Bolgarija, Češka, Estonija, Španija, Litva in Portugalska; v zvezi s členom 16: Bolgarija, Nemčija, Litva, Portugalska in Slovenija.

    [29] Člen 12: Nemčija, Italija, Portugalska, Slovaška, Slovenija, Finska, Litva, Romunija in Združeno kraljestvo; člen 14(3): Češka in Poljska; člen 17: Estonija, Francija, Litva, Portugalska, Slovaška, Slovenija in Združeno kraljestvo.

    [30] Avstrija, Belgija, Ciper, Češka, Francija, Grčija, Irska, Latvija, Nizozemska, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Španija.

    [31] Glede statusa begunca: Avstrija, Nemčija, Nizozemska in Poljska; glede subsidiarne zaščite: Nizozemska in Poljska.

    [32] Glede statusa begunca: Nemčija, Nizozemska in Poljska; glede subsidiarne zaščite: Nemčija, Nizozemska in Poljska.

    [33] Glede statusa begunca: Bolgarija, Češka, Estonija, Grčija, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska in Romunija; glede subsidiarne zaščite: Bolgarija, Češka, Grčija, Latvija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska in Romunija.

    [34] Glede statusa begunca: Bolgarija, Grčija, Latvija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska in Romunija; glede subsidiarne zaščite: Bolgarija, Grčija, Latvija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska in Romunija.

    [35] Belgija, Ciper, Finska, Nemčija, Madžarska, Irska, Portugalska, Slovenija, Španija in Švedska.

    [36] Avstrija, Belgija, Ciper, Češka, Finska, Nemčija, Madžarska, Irska, Portugalska, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo.

    [37] Avstrija, Belgija, Bolgarija, Italija, Latvija, Litva, Nizozemska in Združeno kraljestvo – Irska se sklicuje na splošna načela notranje zakonodaje.

    [38] Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Francija, Latvija, Italija, Portugalska, Španija in Združeno kraljestvo.

    [39] Združene zadeve C-175/08, C-176/08. C-178/08 in C-179/08, Salahadin Abdulla , Hasan , Adem in Rashi , Jama: sodišče je večinoma razsodilo, da oseba izgubi status begunca, če glede na pomembno in trajno spremembo okoliščin v zadevni tretji državi okoliščine, ki so utemeljevale njen strah pred preganjanjem, prenehajo, in nima drugega razloga za strah pred preganjanjem. Pristojni organi države članice morajo preveriti, ali so subjekti zaščite iz člena 7(1) sprejeli razumne ukrepe za preprečitev preganjanja in ali torej razpolagajo z učinkovitim sodnim sistemom za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje, in zagotoviti, da bo imel zadevni državljan v primeru prenehanja statusa begunca dostop do take zaščite. Sprememba okoliščin je „dovolj pomembna in trajna“, če je mogoče šteti, da so dejavniki, na katerih je temeljil begunčev strah pred preganjanem, trajno odpravljeni. To vključuje neobstoj utemeljenega strahu pred izpostavljenostjo dejanjem preganjanja, ki pomenijo hudo „kršitev temeljnih človekovih pravic“.

    [40] Zadeva C-31/09, Bolbol Nawras ; proti mnenju generalne pravobranilke Sharpston z dne 4. marca 2010.

    [41] Zadevi C-57/09, Cemalettin Polat in C-101/09, Ayhan Ciftci.

    [42] Belgija, Bolgarija, Češka, Estonija, Španija, Irska, Litva, Luksemburg, Latvija, Nizozemska, Romunija in Združeno kraljestvo.

    [43] Avstrija, Belgija, Bolgarija, Estonija, Španija, Nemčija, Luksemburg, Latvija, Litva, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Švedska in Združeno kraljestvo.

    [44] Od 19 držav članic, ki so se odzvale na raziskavo Komisije.

    [45] Npr. Avstrija, Nemčija, Luksemburg, Latvija, Portugalska in Slovaška.

    [46] Bolgarija, Belgija, Španija, Francija, Madžarska, Irska, Italija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Švedska in Združeno kraljestvo.

    Top