(1)

Program Fiscalis 2020, ki je bil vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1286/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ter ga izvaja Komisija v sodelovanju z državami članicami in pridruženimi državami, kot tudi njegovi predhodni programi, so pomembno prispevali k lajšanju in krepitvi sodelovanja med davčnimi organi v Uniji. Davčni organi sodelujočih držav so priznali dodano vrednost teh programov, tudi za zaščito finančnih in gospodarskih interesov držav članic in davkoplačevalcev. Izzive za naslednje desetletje je mogoče reševati samo, če države članice presežejo meje svojih upravnih ozemelj in intenzivno sodelujejo s svojimi partnerji.

(2)

Program Fiscalis 2020 ponuja državam članicam okvir Unije za razvoj dejavnosti sodelovanja. Ta okvir je stroškovno učinkovitejši, kot če bi vsaka država članica vzpostavila lastne dvo- ali večstranske okvire sodelovanja. Zato je ustrezno zagotoviti nadaljevanje programa Fiscalis 2020, in sicer z uvedbo novega programa na istem področju, tj. programa Fiscalis (v nadaljnjem besedilu: Program).

(3)

Z zagotavljanjem okvira za ukrepe, ki podpira notranji trg, spodbuja konkurenčnost Unije ter ščiti finančne in gospodarske interese Unije in njenih držav članic, bi moral Program prispevati k podpiranju davčne politike in izvajanja prava Unije v zvezi z obdavčitvijo; preprečevanju davčnih goljufij, davčnih utaj, agresivnega davčnega načrtovanja in dvojne neobdavčitve ter boju proti njim; preprečevanju in zmanjševanju nepotrebnega upravnega bremena za državljane in podjetja pri čezmejnih transakcijah; podpiranju pravičnejših in učinkovitejših davčnih sistemov; uresničevanju celotnega potenciala notranjega trga in spodbujanju poštene konkurence v Uniji; podpiranju skupnega pristopa Unije v mednarodnih forumih, krepitvi upravnih zmogljivosti davčnih organov, vključno s posodobitvijo tehnik poročanja in revizije, ter podpiranju tovrstnega usposabljanja osebja davčnih organov.

(4)

V tej uredbi so določena finančna sredstva za Program, ki za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v letnem proračunskem postopku v smislu točke 18 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 16. decembra 2020 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju ter novih virih lastnih sredstev, vključno s časovnim načrtom za uvedbo novih virov lastnih sredstev (4).

(5)

Da bi podprli proces pristopa in pridružitve tretjih držav, bi moralo biti omogočeno, da v Programu sodelujejo tudi države pristopnice in države kandidatke ter potencialne države kandidatke in partnerske države v okviru evropske sosedske politike, če bodo izpolnjeni določeni pogoji. V Programu lahko sodelujejo tudi druge tretje države, in sicer v skladu s pogoji, določenimi v posebnih sporazumih med Unijo in zadevnimi državami, ki urejajo njihovo sodelovanje v katerem koli programu Unije.

(6)

Za ta program se uporablja Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (5) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba). Finančna uredba določa pravila za izvrševanje proračuna Unije, vključno s pravili o nepovratnih sredstvih, nagradah, javnih naročilih, posrednem upravljanju, finančnih instrumentih, proračunskih jamstvih, finančni pomoči in o povračilu zunanjim strokovnjakom.

(7)

Ukrepi v okviru programa Fiscalis 2020 so se izkazali za ustrezne in bi jih bilo zato treba ohraniti. Da bi zagotovili enostavnejše in prožnejše izvajanje Programa ter tako bolje uresničevali njegove cilje, bi bilo treba ukrepe opredeliti le v smislu splošnih kategorij s seznamom ponazoritvenih primerov konkretnih dejavnosti, kot so sestanki in podobni priložnostni dogodki, če je ustrezno tudi prisotnost v upravnih uradih in sodelovanje v upravnih preiskavah; strukturirano sodelovanje na podlagi projektov, če je ustrezno tudi skupne revizije; in krepitev informacijskih zmogljivosti, če je ustrezno tudi dostop davčnih organov do medsebojno povezanih registrov. Kadar je ustrezno, bi bilo treba z ukrepi obravnavati tudi prednostne teme, da se izpolnijo cilji Programa. Program bi moral s sodelovanjem in krepitvijo zmogljivosti tudi spodbujati in podpirati uvajanje in koriščenje inovacij, da bi dodatno izboljšal zmogljivosti za uresničevanje temeljnih prioritet obdavčevanja.

(8)

Zaradi vse večje mobilnosti davkoplačevalcev, števila čezmejnih transakcij, internacionalizacije finančnih instrumentov in zato tudi večjega tveganja za davčne goljufije, davčne utaje in agresivno davčno načrtovanje, kar vse sega daleč prek meja Unije, bi bile lahko prilagoditve ali razširitve evropskih elektronskih sistemov za sodelovanje s tretjimi državami, ki niso pridružene Programu, in mednarodnimi organizacijami v interesu Unije ali držav članic. Take prilagoditve ali razširitve bi zlasti preprečile upravno breme in stroške, ki nastanejo zaradi razvoja in delovanja dveh podobnih elektronskih sistemov, enega za izmenjavo informacij v Uniji in drugega za mednarodno izmenjavo informacij. Zato bi morale take prilagoditve ali razširitve biti upravičene do financiranja v okviru Programa.

(9)

Zaradi pomembnosti globalizacije ter boja proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in agresivnemu davčnemu načrtovanju bi moral Program omogočati sodelovanje zunanjih strokovnjakov v smislu člena 238 finančne uredbe. Taki zunanji strokovnjaki bi večinoma morali biti predstavniki vladnih organov, tudi predstavniki vladnih organov iz nepridruženih tretjih držav, vključno z najmanj razvitimi državami, ter predstavniki mednarodnih organizacij, gospodarskih subjektov, davkoplačevalcev in civilne družbe. Izraz najmanj razvita država bi bilo treba razumeti kot tretjo državo ali ozemlje države nečlanice EU, upravičeno do uradne razvojne pomoči v skladu z zadevnim seznamom, ki ga javno objavi Odbor za razvojno pomoč pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj in ki temelji na opredelitvi pojma najmanj razvitih držav, kot so jo oblikovali Združeni narodi. Izbor strokovnjakov v strokovnih skupinah bi moral temeljiti na sklepu Komisije z dne 30. maja 2016 o oblikovanju horizontalnih pravil za ustanovitev in delovanje strokovnih skupin Komisije. Za strokovnjake, ki so imenovani v svojem imenu, da delujejo neodvisno in v javnem interesu, bi morala Komisija zagotoviti, da so nepristranski, da nimajo morebitnega nasprotja interesov z njihovimi poklicnimi obveznostmi ter da so informacije o njihovem izboru in sodelovanju javno dostopne.

(10)

V skladu z zavezo Komisije, da bo zagotovila skladnost in poenostavitev programov financiranja, kot je določila v sporočilu z dne 19. oktobra 2010 o pregledu proračuna EU, bi bilo treba sredstva deliti z drugimi instrumenti financiranja Unije, če so predvideni ukrepi v okviru Programa namenjeni uresničevanju ciljev, ki so skupni različnim instrumentom financiranja, pri čemer pa ne sme priti do dvojnega financiranja. Ukrepi v okviru Programa bi morali zagotoviti skladnost pri uporabi sredstev Unije, s katerimi se podpirajo davčna politika in davčni organi.

(11)

Za zagotovitev stroškovne učinkovitosti bi moral Program izkoristiti morebitne sinergije z drugimi ukrepi Unije na sorodnih področjih, kot so program Carina, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/444 Evropskega parlamenta in Sveta (6), program Unije za boj proti goljufijam, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/785 Evropskega parlamenta in Sveta (7), program Enotni trg, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/690 Evropskega parlamenta in Sveta (8), Mehanizem za okrevanje in odpornost, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (9), in Instrument za tehnično podporo, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(12)

Največ sredstev iz proračuna Programa bo namenjenih za ukrepe za krepitev informacijskih zmogljivosti. Zato bi bilo treba v posebnih določbah opisati in razlikovati med skupnimi in nacionalnimi komponentami evropskih elektronskih sistemov. Poleg tega bi bilo treba jasno opredeliti področje uporabe ukrepov in obseg odgovornosti Komisije in držav članic. Kolikor je to mogoče, bi bilo treba zagotoviti interoperabilnost in sinergije med skupnimi in nacionalnimi komponentami evropskih elektronskih sistemov ter drugimi elektronskimi sistemi ustreznih programov Unije.

(13)

Trenutno ni nobene zahteve po pripravi večletnega strateškega načrta za obdavčitev, da bi se oblikovalo skladno in interoperabilno elektronsko okolje za obdavčevanje v Uniji. Za zagotovitev takšnih ukrepov za razvoj informacijskih zmogljivosti bi morale biti v Programu določene zahteve za pripravo takšnega načrta, ki je načrtovalno orodje, ki bi moralo biti skladno z obveznostmi iz zadevnih pravnih aktov Unije in teh obveznosti ne bi smelo presegati.

(14)

To uredbo bi bilo treba izvajati s programi dela. Zaradi srednje- do dolgoročne narave zastavljenih ciljev in upoštevanja sčasoma pridobljenih izkušenj bi bilo treba omogočiti, da programi dela zajemajo več let. Prehod z letnih na večletne programe dela, od katerih noben ne bi smel zajemati več kot tri leta, bi zmanjšal upravno breme tako za Komisijo kot tudi za države članice.

(15)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(16)

Na podlagi odstavkov 22 in 23 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (12) bi bilo treba ta program oceniti na podlagi informacij, zbranih v skladu s posebnimi zahtevami glede spremljanja, pri tem pa se izogibati nalaganju upravnega bremena, zlasti državam članicam, in pretiranemu urejanju. Te zahteve bi morale po potrebi vključevati merljive kazalnike kot podlago za ocenjevanje dejanskih rezultatov Programa. Vmesna in končna ocena, ki bi ju bilo treba izvesti najpozneje štiri leta po začetku izvajanja oziroma dokončanju Programa, bi morali prispevati k postopku odločanja v okviru naslednjih večletnih finančnih okvirov. V vmesnih in končnih ocenah bi bilo treba obravnavati tudi preostale ovire za doseganje ciljev Programa in predlagati najboljšo prakso. Poleg vmesne in končne ocene bi bilo treba za spremljanje doseženega napredka v okviru sistema za poročanje o smotrnosti izdajati tudi letna poročila o napredku. V teh poročilih bi bilo treba povzeti pridobljene izkušnje in, če je ustrezno, ugotovljene ovire v okviru dejavnosti Programa, ki so potekale v zadevnem letu.

(17)

Komisija bi morala organizirati redne seminarje davčnih organov s predstavniki držav članic upravičenk, na katerih bi obravnavali težave, povezane s cilji Programa, in predlagali morebitne izboljšave teh ciljev, vključno z izmenjavo informacij med davčnimi organi.

(18)

Da bi se ustrezno odzvali na spremembe prednostnih nalog davčne politike, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejema akte v zvezi s spremembo seznama kazalnikov za merjenje uresničevanja posameznih ciljev Programa in v zvezi z dopolnitvijo te uredbe z določbami o vzpostavitvi okvira za spremljanje in ocenjevanje. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(19)

V skladu s finančno uredbo, Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (13) ter uredbami Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (14), (Euratom, ES) št. 2185/96 (15) in (EU) 2017/1939 (16) se finančni interesi Unije zaščitijo s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo ukrepe v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem, odpravljanjem in preiskovanjem nepravilnosti, tudi goljufij, z izterjavo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi z naložitvijo upravnih sankcij. Zlasti je v skladu z uredbama (Euratom, ES) št. 2185/96 in (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pooblaščen za izvajanje upravnih preiskav, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi finančnim interesom Unije. Evropsko javno tožilstvo (EJT) je v skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 pooblaščeno za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot je določeno v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (17). V skladu s finančno uredbo mora vsaka oseba ali subjekt, ki prejema sredstva Unije, v celoti sodelovati pri zaščiti finančnih interesov Unije, Komisiji, OLAF, Računskemu sodišču in, za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi Uredbe (EU) 2017/1939, EJT podeliti potrebne pravice in dostop ter zagotoviti, da vse tretje strani, ki so vključene v izvrševanje sredstev Unije, podelijo enakovredne pravice.

(20)

Tretje države, ki so članice Evropskega gospodarskega prostora (EGP), so lahko v programih Unije udeležene v okviru sodelovanja, vzpostavljenega na podlagi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (18), ki določa izvajanje programov na podlagi odločitve, sprejete na podlagi navedenega sporazuma. Tretje države lahko sodelujejo tudi na podlagi drugih pravnih instrumentov. V to uredbo bi bilo treba vnesti posebno določbo, s katero se od tretjih držav zahteva, da odgovornemu odredbodajalcu, OLAF in Računskemu sodišču podelijo potrebne pravice in dostop, da lahko v celoti izvajajo svoje pristojnosti.

(21)

Za to uredbo se uporabljajo horizontalna finančna pravila, ki sta jih sprejela Evropski parlament in Svet na podlagi člena 322 PDEU. Ta pravila so določena v finančni uredbi, pri čemer določajo zlasti postopek za pripravo in izvrševanje proračuna prek nepovratnih sredstev, javnih naročil, nagrad in posrednega izvrševanja ter urejajo nadzor odgovornosti finančnih udeležencev. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, zajemajo tudi splošni režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije.

(22)

Vrste financiranja in metode izvajanja v skladu s to uredbo bi morale biti izbrane glede na to, ali je z njimi mogoče uresničiti specifične cilje ukrepov in doseči rezultate, pri čemer bi se upoštevali zlasti strošek kontrol, upravno breme in pričakovano tveganje neskladnosti. Pri tem izbiranju bi bilo treba razmisliti o uporabi pavšalnih zneskov, pavšalnih stopenj financiranja in stroškov na enoto ter o financiranju, ki ni povezano s stroški, kot je navedeno v členu 125(1) finančne uredbe. Upravičeni stroški bi morali biti določeni glede na naravo upravičenih ukrepov. Izredno pomembno bi moralo biti kritje potnih stroškov, stroškov nastanitve in dnevnic za sodelujoče na sestankih in podobnih priložnostnih dogodkih ali kritje stroškov, povezanih z organizacijo dogodkov, da se zagotovi sodelovanje nacionalnih strokovnjakov in davčnih organov pri skupnih ukrepih.

(23)

V skladu s členom 193(2) finančne uredbe se nepovratna sredstva lahko dodelijo za ukrep, ki se je že začel izvajati, pod pogojem, da prosilec lahko dokaže, da je bilo treba ukrep začeti izvajati pred podpisom sporazuma o nepovratnih sredstvih. Vendar pa stroški, nastali pred datumom vložitve vloge za nepovratna sredstva, niso upravičeni, razen v ustrezno utemeljenih izjemnih primerih. Da pri zagotavljanju podpore Unije ne bi prihajalo do motenj, ki bi lahko škodovale interesom Unije, bi moralo biti v sklepu o financiranju za omejeno obdobje na začetku večletnega finančnega okvira 2021–2027 in le v ustrezno utemeljenih primerih mogoče določiti, da so aktivnosti in stroški iz začetka proračunskega leta 2021 upravičeni, tudi če so se aktivnosti začele izvajati in so stroški nastali pred vložitvijo vloge za nepovratna sredstva.

(24)

Ker cilja te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(25)

Uredbo (EU) št. 1286/2013 bi bilo treba zato razveljaviti.

(26)

Da bi se zagotovila kontinuiteta pri nudenju podpore na zadevnem področju politike in omogočilo, da se izvajanje začne z začetkom večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, bi morala ta uredba nujno začeti veljati čim prej in bi se morala uporabljati z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2021 –