1.

Ukrepe do leta 2020 in po njem bo med drugim usmerjala naslednja vizija za leto 2050:

Leta 2050 živimo dobro znotraj okoljskih omejitev našega planeta. Naša blaginja in zdravo okolje izhajata iz inovativnega, krožnega gospodarstva, kjer se nič ne zavrže in kjer se naravni viri upravljajo trajnostno, biotska raznovrstnost pa je zaščitena, cenjena in obnovljena na način, ki krepi odpornost naše družbe. Naša nizkoogljična rast je že dolgo ločena od rabe virov in narekuje tempo varni in trajnostni globalni družbi.

2.

V zadnjih 40 letih je bila sprejeta obsežna okoljska zakonodaja, ki predstavlja najbolj obsežne sodobne standarde na svetu. Z njo so obravnavana nekatera najresnejša okoljska vprašanja državljanov in podjetij v Uniji.

3.

Emisije onesnaževal v zrak, vodo in tla so se v zadnjih desetletjih znatno zmanjšale, v zadnjih letih pa so se zmanjšale tudi emisije toplogrednih plinov. Zakonodaja Unije o kemikalijah je bila posodobljena, pri čemer se je v izdelkih, ki se uporabljajo v večini gospodinjstev, omejila uporaba številnih strupenih ali nevarnih snovi, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Državljani Unije imajo dostop do stopnje kakovosti vode, ki je med najboljšimi na svetu, več kot 18 % ozemlja Unije in 4 % njenih morij pa je določenih kot zavarovanih območij narave.

4.

Okoljska politika Unije je spodbudila inovacije ter naložbe v okoljske dobrine in storitve, tako pa so nastala delovna mesta in izvozne možnosti (1). Z zaporednimi širitvami so se visoki standardi varstva okolja razširili na velik del evropske celine, prizadevanja Unije pa so prispevala k vse večji mednarodni zavezanosti za boj proti podnebnim spremembam in izgubi biotske raznovrstnosti ter uspešnim svetovnim prizadevanjem za odpravo snovi, ki povzročajo tanjšanje ozonskega plašča, in osvinčenih goriv.

5.

Znaten napredek je bil dosežen tudi na področju vključevanja okoljskih ciljev v druge politike in dejavnosti Unije. Prenovljena skupna kmetijska politika (SKP) je od leta 2003 neposredna plačila povezala z zahtevami, da kmetje zemljišča obdelujejo v skladu z dobrimi kmetijskimi in okoljskimi pogoji ter upoštevajo ustrezno okoljsko zakonodajo. Boj proti podnebnim spremembam je postal sestavni del energetske politike, pri čemer je napredek dosežen na področju vključevanja vprašanj v zvezi z učinkovito rabo virov, podnebnimi spremembami in energetsko učinkovitostjo v druge ključne sektorje, kot sta prometni in nepremičninski sektor.

6.

Vendar so številni okoljski trendi v Uniji še vedno zaskrbljujoči, nenazadnje zaradi nezadostnega izvajanja obstoječe okoljske zakonodaje Unije. V dobrem stanju je le 17 % vrst in habitatov, ki so bili ocenjeni v skladu z direktivo o habitatih (2), zaradi degradacije in izgube naravnega kapitala pa so ogrožena prizadevanja za doseganje ciljev Unije v zvezi z biotsko raznovrstnostjo in podnebnimi spremembami. S takim stanjem vrst in habitatov ter z degradacijo in izgubo naravnega kapitala so povezani visoki stroški, ki v našem gospodarskem ali socialnem sistemu še niso ustrezno ovrednoteni. 30 % ozemlja Unije je zelo razdrobljenega, kar vpliva na povezljivost in zdravje ekosistemov ter na njihovo zmožnost zagotavljanja storitev in uspešnih habitatov za vrste. Čeprav je v Uniji dosežen napredek na področju ločevanja rasti od emisij toplogrednih plinov, rabe virov in okoljskih vplivov, je raba virov večinoma še vedno netrajnostna in neučinkovita, z odpadki pa se še vedno ne ravna ustrezno. Zato podjetja v Uniji ne izkoriščajo znatnih priložnosti, ki jih glede konkurenčnosti, zmanjšanja stroškov, boljše produktivnosti in zanesljivosti oskrbe zagotavlja učinkovita raba virov. Kakovost vode in ravni onesnaženosti zraka so v številnih delih Evrope še vedno problematične, pri čemer so državljani Unije še vedno izpostavljeni nevarnim snovem, ki lahko ogrožajo njihovo zdravje in dobro počutje. Netrajnostna raba zemljišč ogroža rodovitna tla in degradacija tal se nadaljuje, kar vpliva na prehransko varnost v svetu in doseganje ciljev v zvezi z biotsko raznovrstnostjo.

7.

Na okoljske in podnebne spremembe v Uniji vedno izraziteje vplivajo dogodki na svetovni ravni, vključno v povezavi z demografskimi spremembami, ter proizvodnimi načini in trgovinskimi tokovi, in hiter tehnološki napredek. Takšni dogodki lahko zagotavljajo znatne priložnosti za gospodarsko rast in socialno blaginjo, vendar predstavljajo tudi izzive in negotovosti za gospodarstvo in družbo Unije ter povzročajo degradacijo okolja po celem svetu (3).

8.

Zaradi vedno večjega svetovnega povpraševanja po blagu in storitvah ter izčrpavanja virov skupaj s sedanjimi sistemi nevarčne proizvodnje in potrošnje v svetovnem gospodarstvu se povečujejo stroški osnovnih surovin, mineralov in energije, povečuje se onesnaževanje, nastaja več odpadkov, povečujejo se svetovne emisije toplogrednih plinov ter prihaja do degradacije tal, krčenja gozdov in izgube biotske raznovrstnosti. Skoraj dve tretjini svetovnih ekosistemov se poslabšujeta (4), pri čemer obstajajo dokazi, da so že presežene meje zmogljivosti planeta na področju biotske raznovrstnosti, podnebnih sprememb in dušikovega cikla (5). Do leta 2030 bo verjetno nastal 40 % primanjkljaj vode, razen če se znatno izboljša učinkovita raba virov. Obstaja tudi tveganje, da se bodo take težave zaradi podnebnih sprememb še poslabšale, zaradi česar bodo nastali visoki stroški (6). Leta 2011 so nesreče, h katerim so delno prispevale podnebne spremembe, povzročile svetovne gospodarske izgube v višini več kot 300 milijard EUR. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je opozorila, da lahko nadaljnja degradacija in erozija naravnega kapitala povzročita nepovratne spremembe, ki lahko ogrozijo napredek, ki je bil v zadnjih dveh stoletjih dosežen na področju izboljšanja življenjskih standardov, in povzročijo znatne stroške (7).

9.

Za reševanje nekaterih od navedenih zapletenih vprašanj je treba uporabiti vse zmogljivosti obstoječe okoljske tehnologije ter zagotoviti, da industrija stalno razvija in izkorišča najboljše razpoložljive tehnologije in nastajajoče inovacije, ter da se poveča uporaba tržnih instrumentov. Potreben je tudi hiter napredek na perspektivnih področjih znanosti in tehnologije. Omogočiti bi ga bilo treba z okrepitvijo raziskav in ustvarjanjem pogojev, ki spodbujajo zasebne naložbe na področju raziskav. Hkrati je potrebno boljše razumevanje morebitnih tveganj za okolje in človekovo zdravje, povezanih z novimi tehnologijami, in boljše ocenjevanje in obvladovanje takih tehnologij. To je predpogoj, da lahko javnost sprejme nove tehnologije ter da Uniji omogoči, da učinkovito in pravočasno prepozna morebitna tveganja, povezana s tehnološkim napredkom ter se nanje učinkovito in pravočasno odzove. Pomembne tehnološke inovacije bi morali spremljati javni dialogi in postopki sodelovanja.

10.

Če želimo omogočiti dobro življenje v prihodnosti, bi bilo treba ob spoštovanju ekoloških omejitev planeta sedaj nujno in usklajeno ukrepati, da se izboljša ekološka odpornost in čim bolj povečajo koristi, ki jih lahko gospodarstvu in družbi zagotovi okoljska politika. Sedmi okoljski akcijski program izraža zavezanost Unije, da se preoblikuje v vključujoče zeleno gospodarstvo, ki zagotavlja rast in razvoj, varuje človekovo zdravje in dobro počutje, zagotavlja dostojna delovna mesta, zmanjšuje neenakosti ter vlaga v biotsko raznovrstnost, vključno z ekosistemskimi storitvami, ki jih zagotavlja (naravni kapital) in jih ohranja zaradi vrednosti, ki jo imajo same po sebi, in njihovega bistvenega prispevka k dobremu počutju človeka in gospodarski uspešnosti.

11.

Za preoblikovanje v vključujoče zeleno gospodarstvo je treba okoljska vprašanja vključiti v druge politike, kakor so politike na področju energije, prometa, kmetijstva, ribištva, trgovine, gospodarstva in industrije, raziskav in inovacij, zaposlovanja, razvoja, zunanjih zadev, varnosti, izobraževanja in usposabljanja, kakor tudi politike na področju sociale in turizma, da se zagotovi skladen, skupen pristop. Ukrepe znotraj Unije bi morali dopolnjevati tudi izboljšani ukrepi na svetovni ravni in sodelovanje s sosednjimi državami za spopadanje s skupnimi izzivi.

12.

Unija je to preoblikovanje začela izvajati z dolgoročnimi, integriranimi strategijami za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti (8), učinkovitejšo rabo virov (9) in hitrejši prehod na varno in trajnostno nizkoogljično gospodarstvo (10). Komisija je okoljska vprašanja in cilje dodatno vključila v nedavne pobude na drugih ključnih področjih politik, vključno z energijo (11) in prometom (12), z reformami politik Unije na področju kmetijstva in razvoja podeželja, ribištva in kohezije pa si je prizadevala za povečanje okoljskih koristi, pri čemer je upoštevala dosedanje dosežke. V zvezi s tem je navzkrižna skladnost s spodbujanjem varovanja občutljivih ekosistemov, kot so vodna telesa, tla in habitati za vrste, še posebej pomembna pri prispevanju k trajnosti kmetijstva.

13.

Unija je sprejela veliko število pravno zavezujočih zavez v okviru večstranskih okoljskih sporazumov in politično zavezujočih okoljskih zavez, vključno z zavezami, dogovorjenimi na konferenci Združenih narodov o trajnostnem razvoju (v nadaljnjem besedilu: Rio + 20) (13). Sklepni dokument Rio + 20 priznava, da je vključujoče in zeleno gospodarstvo pomembno orodje za doseganje trajnostnega razvoja in izkoreninjenje revščine. Dokument določa okvir za ukrepanje za vse tri razsežnosti trajnostnega razvoja (okoljsko, družbeno in gospodarsko), od katerih so številne izražene v prednostnih ciljih sedmega okoljskega akcijskega programa. Na Rio + 20 je bilo tudi dogovorjeno, da se bodo razvijali cilji trajnostnega razvoja, ki bodo skladni z razvojno agendo ZN po letu 2015 in bodo vanjo vključeni, s čimer bi okrepili institucionalni okvir in razvili finančno strategijo za trajnostni razvoj. Na Rio + 20 je bil sprejet tudi splošen desetletni okvir programov o trajnostni potrošnji in proizvodnji. Unija in njene države članice bi morale zdaj zagotoviti izpolnjevanje navedenih zavez v Uniji in spodbujati njihovo izpolnjevanje v svetu.

14.

Sedmi okoljski akcijski program z opredelitvijo prednostnih ciljev, ki naj jih Unija doseže do leta 2020, dopolnjuje navedena prizadevanja. Sedmi okoljski akcijski program spodbuja ukrepe in podpira njihovo izvajanje na vseh ravneh ter pospešuje naložbe, povezane z okoljem in podnebjem, tudi po letu 2020.

15.

V številnih primerih bodo za doseganje prednostnih ciljev potrebni predvsem ukrepi na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, v skladu z načelom subsidiarnosti. V drugih primerih bodo potrebni dodatni ukrepi na ravni Unije in mednarodni ravni. Javnost bi tudi morala imeti dejavno vlogo in bi morala biti ustrezno obveščena o okoljski politiki. Ker spada okoljska politika na področje deljene pristojnosti v Uniji, je eden od namenov sedmega okoljskega akcijskega programa vzpostaviti skupno odgovornost za skupne cilje in zagotoviti enake konkurenčne pogoje za podjetja in javne organe. Jasni cilji oblikovalcem politike in drugim zainteresiranim stranem, vključno z regijami in mesti, podjetji in socialnimi partnerji ter posameznimi državljani, zagotavljajo tudi usmeritev in predvidljiv okvir za ukrepanje.

16.

Integriran in skladen razvoj okoljske in podnebne politike lahko prispeva k zagotovitvi, da bosta gospodarstvo in družba Unije dobro pripravljena, da se sooči z zgoraj omenjenimi izzivi. Za take ukrepe se bo treba osredotočiti na tri tematske cilje:

Navedeni trije tematski cilji so med seboj povezani in bi jih bilo treba uresničevati vzporedno. Ukrepi, sprejeti v okviru enega cilja, bodo pogosto prispevali k uresničevanju drugih ciljev. Tako se bo na primer z učinkovitejšo rabo virov zmanjšal pritisk na naravni kapital, večja odpornost naravnega kapitala Unije pa bo koristila človekovemu zdravju in dobremu počutju. Z ukrepi za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje bosta gospodarstvo in družba Unije odpornejša, spodbujale pa se bodo tudi inovacije in varovali naravni viri Unije.

17.

Gospodarska uspešnost in blaginja Unije sta odvisni od njenega naravnega kapitala, tj. njene biotske raznovrstnosti, vključno z ekosistemi, ki zagotavljajo osnovne dobrine in storitve, od rodovitne zemlje in večnamenskih gozdov do produktivnih zemljišč in morij, od dobre kakovosti sladke vode in čistega zraka do opraševanja ter uravnavanja podnebja in zaščite pred naravnimi nesrečami. Varstvu, ohranitvi in izboljšanju naravnega kapitala je namenjen velik del zakonodaje Unije, vključno z okvirno direktivo o vodah (14), okvirno direktivo o morski strategiji (15), direktivo o komunalni odpadni vodi (16), direktivo o nitratih (17), direktivo o poplavah (18), direktivo o prednostnih snoveh (19), direktivo o kakovosti zraka in s tem povezanimi direktivami (20) ter direktivama o habitatih in pticah (21). K zmanjševanju pritiskov na tla in biotsko raznovrstnost, vključno z ekosistemi, vrstami in habitati ter zmanjševanju sproščanja hranil, prispeva tudi zakonodaja o podnebnih spremembah, kemikalijah, industrijskih emisijah in odpadkih.

18.

Vendar zadnje ocene kažejo, da se biotska raznovrstnost v Uniji še vedno izgublja in da je večina ekosistemov zaradi različnih pritiskov močno degradirana (22). Invazivne tuje vrste na primer bolj ogrožajo zdravje rastlin, živali in človeka, okolje in gospodarstvo, kot je bilo predhodno ocenjeno. Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 določa cilje in ukrepe, ki so potrebni za spremembo smeri navedenih negativnih trendov, ustavitev izgube biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemskih storitev do leta 2020 ter njihovo obnovitev, kolikor je to mogoče (23). Potrebno je okrepiti izvajanje navedene strategije in uresničiti njene cilje, da bi Unija do leta 2020 izpolnila svoj krovni cilj o biotski raznovrstnosti. Čeprav strategija vključuje vgrajene ukrepe za boljše izvajanje direktiv o pticah in habitatih, vključno z omrežjem Natura 2000, bo za doseganje krovnega cilja potrebno celotno izvajanje vse veljavne zakonodaje, ki je namenjena varstvu naravnega kapitala.

19.

Kljub zahtevi iz okvirne direktive o vodah po varovanju, izboljšanju in obnovitvi vse površinske vode in podtalnice ter dosedanjim znatnim prizadevanjem bo cilj „dobro ekološko stanje“ do leta 2015 verjetno dosežen le za 53 % teles površinske vode v Uniji (24). Okvirna direktiva o morski strategiji v zvezi z doseganjem „dobrega okoljskega stanja“ do leta 2020 ostaja podvržena velikim pritiskom, med drugim zaradi stalnega čezmernega ribolova, onesnaženosti (vključno s podmorskim onesnaževanjem s hrupom in odpadki v morjih), ter učinkov globalnega segrevanja, kot je zakisljevanje v evropskih morjih. Tesno sodelovanje v Uniji in z njenimi sosedami za učinkovito reševanje takih izzivov bo bistvenega pomena zlasti v Sredozemlju in Črnem morju, kjer večina obalnih držav niso države članice Unije. Čeprav so politike Unije v zvezi z zrakom in industrijskimi emisijami prispevale k zmanjšanju številnih oblik onesnaževanja, so ekosistemi še naprej ogroženi zaradi prekomernega usedanja dušika in žvepla ter onesnaženja z ozonom, kar je povezano z emisijami iz prometa, proizvodnjo energije in netrajnostno kmetijsko prakso.

20.

Zato je za varovanje, ohranjanje, izboljšanje in določanje vrednosti naravnega kapitala Unije potrebno tudi obravnavanje težav pri viru, med drugim z boljšim vključevanjem ciljev v zvezi z naravnim kapitalom v oblikovanje in izvajanje drugih politik, treba pa je tudi zagotoviti, da so politike usklajene in zagotavljajo vzajemne koristi. K doseganju teh ciljev prispevajo tudi z okoljem povezani elementi iz predlogov Komisije o reformah, zlasti za politiko Unije na področju kmetijstva, ribištva in kohezije, ki so podprti s predlogi za okolju prijaznejši proračun Unije v večletnem finančnem okviru 2014–2020. Ker kmetijstvo in gozdarstvo skupaj pokrivata 78 % pokritosti tal Unije, imata glavno vlogo pri ohranjanju naravnih virov, zlasti vode in tal dobre kakovosti, pa tudi biotske raznolikosti in različnih kulturnih krajin. Okolju prijaznejša skupna kmetijska politika bo spodbujala za okolje ugodne kmetijske in gozdarske prakse, kot so diverzifikacija posevkov, zaščita trajnega travinja in pašnikov ter trajnostno kmetijsko gozdarstvo, in tudi spodbujala vzpostavitev in ohranjanje ekološko dragocenih kmetijskih in gozdnih območij, vključno z ekstenzivnimi in tradicionalnimi praksami. Povečala bo tudi rabo zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, da deluje kot ponor ogljika. Bistveni sestavni del trajnostnega kmetijstva je gospodarjenje s smislom odgovornosti do prihodnjih generacij in hkrati še vedno gospodarno z viri in produktivno.

21.

Unija ima največje pomorsko ozemlje na svetu, zato ima znatno odgovornost pri zagotavljanju varstva morskega okolja. V zvezi z morskim okoljem je treba skrbno zagotoviti, da je izkoriščanje gospodarskih priložnosti, ki jih ponuja pomorski sektor, od ribolova, pomorskega prometa in akvakulture do surovin ter energije na morju in morske biotehnologije, v skladu z ohranjanjem in trajnostnim upravljanjem morskih in obalnih ekosistemov. Pri upravljanju različnih sektorskih dejavnosti na navedenih področjih z uporabo na ekosistemih temelječega pristopa, ima lahko morsko prostorsko načrtovanje v povezavi s celostnim upravljanjem obalnih območij v državah članicah in med njimi pri usklajevanju trajnostne uporabe morskih voda in obalnih območij uspešno vlogo. Morsko okolje ni ustrezno zaščiteno, delno zaradi zamude pri zaključevanju omrežja Natura 2000, kar zahteva dodatne napore držav članic. Morska zavarovana območja je tudi treba učinkoviteje upravljati.

22.

Pristope za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, ki temeljijo na ekosistemih ter ugodno vplivajo tudi na biotsko raznovrstnost in zagotavljanje drugih ekosistemskih storitev, bi bilo treba kot del politike Unije o podnebnih spremembah obsežneje uporabljati, pri čemer bi bilo treba pri sprejemanju odločitev v zvezi z energijo iz obnovljivih virov v celoti upoštevati druge okoljske cilje, kot sta ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo tal in voda. Poleg tega bo treba sprejeti (25) ukrepe za obravnavanje onesnaževanja zraka in emisij CO2, povezanih s prometom.

23.

Degradacija, fragmentacija in netrajnostna raba zemljišč v Uniji ogrožajo zagotavljanje številnih ključnih ekosistemskih storitev in biotsko raznovrstnost ter povečujejo ranljivost Evrope za podnebne spremembe in naravne nesreče. Poleg tega povečujejo degradacijo tal in dezertifikacijo. Več kot 25 % ozemlja Unije je prizadetega zaradi erozije tal zaradi vode, kar ogroža funkcije tal in vpliva na kakovost sladke vode. Stalni težavi sta tudi onesnaževanje in pozidava tal. V Uniji naj bi bilo onesnaženih več kot pol milijona območij, pri čemer bodo do njihove določitve in ocene še naprej predstavljala potencialno resna tveganja za okolje, gospodarstvo, družbo in zdravje. Vsako leto se več kot 1 000 km2 zemljišč izkoristi za stanovanjske, industrijske, prometne ali rekreacijske namene. Take dolgoročne spremembe je težko ali drago izničiti, pri čemer skoraj vedno vključujejo kompromise med različnimi družbenimi, gospodarskimi in okoljskimi potrebami. Okoljski pomisleki, vključno z varstvom voda in ohranjanjem biotske raznovrstnosti, bi morali biti vključeni v načrtovanje odločitev v zvezi z rabo zemljišč, da bi te postale bolj trajnostne, in sicer s ciljem, da se do leta 2050 doseže stanje brez neto izkoriščanja zemljišč.

24.

Na ravni držav članic so bile dosežene različne stopnje napredka pri zagotavljanju varovanja tal, vključno z določitvijo onesnaženih območij, ozaveščanjem, raziskavami in vzpostavitvijo sistemov nadzorovanja. Vendar je napredek pri poskusih sanacije, ki temeljijo na analizi tveganja, ter drugih poskusih sanacije neenakomeren, rezultati in poročanje na ravni Unije pa omejeni. Komisija je v odgovor na pomisleke, kot so škodljivi vplivi na naravni vodni režim, pripravila smernice o pozidavi tal (26). K boljšemu varstvu tal lahko prispevajo tudi nadaljnja prizadevanja za okrepitev regulativnega okvira, razvoj omrežij, izmenjavo znanja, pripravo smernic in opredelitev primerov dobre prakse. Komisija je podala predlog direktive o določitvi okvira za varstvo tal in spremembi Direktive 2004/35/ES (27).

25.

Za zmanjšanje najznatnejših pritiskov človeka na zemljišča, tla in druge ekosisteme v Evropi bodo sprejeti ukrepi, ki bodo zagotovili, da se pri odločitvah v zvezi z rabo zemljišč na vseh ustreznih ravneh primerno upoštevajo vplivi na okolje ter socialni in gospodarski učinki. Sklepi Rio + 20, s katerimi se priznava gospodarski in družbeni pomen dobrega upravljanja zemljišč, vključujejo poziv k „nevtralnosti na področju degradacije zemljišč“. Unija in njene države članice bi morale razmisliti o tem, kako lahko v okviru svojih pristojnosti najbolje zagotovijo izvajanje takšne zaveze. Unija in njene države članice bi morale čim prej tudi poglobljeno preučiti, kako bi bilo mogoče vprašanja v zvezi s kakovostjo tal obravnavati z usmerjenim in sorazmernim pristopom, ki temelji na oceni tveganj, znotraj zavezujočega pravnega okvira. Opredeljeni bi morali biti tudi cilji za trajnostno rabo zemljišč in tal.

26.

Čeprav se je v zadnjih 20 letih vnos dušika in fosforja v okolje Unije znatno zmanjšal, čezmerno sproščanje hranil še naprej vpliva na kakovost zraka in vode ter negativno vpliva na ekosisteme in tako povzroča znatne težave za človekovo zdravje. Za nadaljnje znatno zmanjšanje sproščanja hranil je treba nujno obravnavati zlasti sproščanje amonijaka zaradi neučinkovitega ravnanja z gnojili in neustreznega čiščenja odpadnih voda. Potrebna so tudi nadaljnja prizadevanja za upravljanje cikla hranil na način, ki bo stroškovno učinkovitejši, trajnosten in bolj gospodaren z viri, ter za izboljšanje učinkovitosti uporabe gnojil. Zato so potrebne naložbe v raziskave, treba pa je tudi izboljšati skladnost in izvajanje okoljske zakonodaje Unije, po potrebi zaostriti standarde in obravnavati cikel hranil v okviru bolj celostnega pristopa, ki vključuje in povezuje obstoječe politike Unije, ki že obravnavajo odpravo evtrofikacije in čezmernega sproščanja hranil, ter preprečuje razmere, ko se izpusti hranil prenesejo na okoljske medije.

27.

Ukrepi v okviru strategije EU za biotsko raznovrstnost za obnovitev vsaj 15 % degradiranih ekosistemov v Uniji in razširitev uporabe zelene infrastrukture, orodja za oblikovanje naravnih rešitev z ekološkimi, gospodarskimi in družbenimi koristmi, ki vključuje zelene prostore, vodne ekosisteme in druge fizikalne značilnosti na kopenskih in morskih območjih, bodo prispevali k odpravi razdrobljenosti zemljišč. Taki ukrepi bodo v kombinaciji s celovitim izvajanjem direktiv o pticah in habitatih ter ob podpori okvirov prednostnega ukrepanja dodatno okrepili naravni kapital in povečali odpornost ekosistema, pri čemer lahko zagotovijo stroškovno učinkovite možnosti za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter obvladovanje tveganja nesreč. Medtem bodo prizadevanja držav članic za kartiranje in oceno ekosistemov in njihovih storitev izboljšala dostopnost podatkov, skupaj s pobudo za preprečevanje neto izgub, ki je načrtovana za leto 2015, pa bodo prispevala k ohranjanju zaloge naravnega kapitala na različnih ravneh. Vključitev gospodarske vrednosti ekosistemskih storitev v računovodske sisteme ter sisteme poročanja na ravni Unije in nacionalni ravni do leta 2020 bo spodbudila boljše upravljanje naravnega kapitala Unije.

28.

Da se zavaruje, ohrani in izboljša naravni kapital Unije, se s sedmim okoljskim akcijskim programom do leta 2020 zagotovi naslednje:

Za to je potrebno zlasti:

29.

Strategija Evropa 2020 si prizadeva spodbujati trajnostno rast z razvojem bolj konkurenčnega nizkoogljičnega gospodarstva, ki vire izkorišča učinkovito in trajnostno. Cilj njene vodilne pobude „Evropa, gospodarna z viri,“ je podpreti prehod na gospodarstvo, ki je učinkovito pri rabi vseh virov, v celoti ločuje gospodarsko rast od rabe virov in energije ter njihovih okoljskih vplivov, znižuje emisije toplogrednih plinov, z učinkovitostjo in inovacijami izboljšuje konkurenčnost ter spodbuja večjo zanesljivost oskrbe z energijo in viri, vključno z zmanjšanjem celotne porabe virov. Ključna elementa vodilne pobude, ki opredeljujeta okvir za prihodnje ukrepe za izpolnjevanje teh ciljev, sta časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri in načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika (30), podpreti pa bi ju bilo treba z izmenjavo dobre prakse med državami članicami. Poleg tega bi partnerstvo med Unijo, njenimi državami članicami in industrijo v okviru integrirane industrijske politike Unije zagotovilo način za povečanje naložb in inovacij v šestih rastočih trgih, povezanih z zelenim gospodarstvom (31).

30.

V celotnem gospodarstvu so potrebne inovacije za izboljšanje učinkovite rabe virov, da se glede na rastoče cene virov, pomanjkanje in omejitev ponudbe surovin ter odvisnost od uvoza poveča konkurenčnost. Pri spodbujanju inovacij, vključno z ekoinovacijami, je ključen poslovni sektor. Vendar trgi sami ne bodo uspešno dosegli želenih rezultatov, zlasti mala in srednja podjetja (MSP) pa za izboljšanje svoje okoljske učinkovitosti potrebujejo posebno pomoč pri uvajanju novih tehnologij, vključno preko partnerstev za raziskave in inovacije na področju ravnanja z odpadki (32). Bistveni so vladni ukrepi na ravni Unije in držav članic, da se zagotovijo ustrezni okvirni pogoji za naložbe in ekoinovacije ter spodbujajo razvoj trajnostnih poslovnih ali tehnoloških rešitev za okoljske izzive in spodbujanje trajnostnih načinov rabe virov (33).

31.

Ta ključna zahteva za spopadanje z okoljskimi izzivi ima tudi pomembne družbeno-gospodarske koristi in lahko spodbuja konkurenčnost. Potencialna rast delovnih mest, ki je posledica prehoda na nizkoogljično, z viri gospodarno, varno in trajnostno gospodarstvo, je osrednjega pomena za izpolnitev ciljev zaposlovanja iz strategije Evropa 2020 (34). V zadnjih letih se je zaposlenost v sektorju okoljskih tehnologij in storitev v Uniji povečevala za približno 3 % na leto (35). Ocenjuje se, da je svetovni trg za ekološko industrijo vreden vsaj en bilijon EUR (36), pri čemer naj bi se ta vrednost v naslednjih 10 letih skoraj podvojila. Evropska podjetja so na področju recikliranja in energetske učinkovitosti že vodilna v svetu, pri čemer bi jih bilo treba spodbujati, da izkoristijo takšno povečanje svetovnega povpraševanja, ter podpreti z akcijskim načrtom za ekološke inovacije (37). V evropskem sektorju obnovljivih virov bo na primer do leta 2020 predvidoma ustvarjenih več kot 400 000 novih delovnih mest (38). Tudi trajnostno biogospodarstvo lahko prispeva k pametni in zeleni rasti v Evropi ter bo istočasno imelo korist od učinkovitejše rabe virov.

32.

Celovito izvajanje svežnja pravil Unije na področjih podnebja in energije je bistveno za doseganje mejnikov, določenih za leto 2020, in razvijanje konkurenčnega, varnega in trajnostnega nizkoogljičnega gospodarstva do leta 2050. Medtem ko je Unija trenutno na poti, da do leta 2020 zmanjša domače emisije toplogrednih plinov za 20 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, bodo za uresničitev cilja glede 20 % povečanja energetske učinkovitosti potrebna veliko hitrejše izboljšanje učinkovitosti in spremembe vedenjskih vzorcev. K temu naj bi po pričakovanjih znatno prispevala direktiva o energetski učinkovitosti (39), ki bi jo lahko dopolnili z zahtevami po energetski učinkovitosti proizvodov, danih na trg Unije. Celovita ocena razpoložljivosti trajnostne biomase je pomembna tudi zaradi naraščajočega povpraševanja po energiji in rednih razprav o različnih interesih glede rabe zemljišč za hrano ali rabe zemljišč za bioenergijo. Bistveno je tudi zagotoviti, da se biomasa v vseh svojih oblikah proizvaja in uporablja trajnostno in učinkovito v vsem svojem življenjskem ciklu, s čimer se čim bolj zmanjšajo ali preprečijo negativni vplivi na okolje in podnebje, z upoštevanjem gospodarskega konteksta različnih uporab biomase kot vira. To bi prispevalo k razvoju nizkoogljičnega gospodarstva.

33.

K zmanjšanju emisij toplogrednih plinov bodo morali prispevati vsi gospodarski sektorji, če bo Unija prispevala ustrezen delež v okviru svetovnih prizadevanj. Unija mora sprejeti naslednje ukrepe glede svojega podnebnega okvira in okvira za energetiko po letu 2020, da se pripravi na mednarodna pogajanja o novem pravno zavezujočem sporazumu, ter da tako državam članicam, industriji in drugim sektorjem zagotovi jasen pravno zavezujoč okvir in cilj(e) za izvedbo potrebnih srednjeročnih in dolgoročnih naložb v zmanjšanje emisij, energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije. Zato mora Unija obravnavati možnosti politike za postopen, stroškovno učinkovit prehod v nizkoogljično gospodarstvo, ob upoštevanju okvirnih mejnikov iz načrta za nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050, ki bi ga morali uporabljati kot podlago za nadaljnje delo. Zelena knjiga o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 (40) je v tem pogledu pomemben korak. Energetski načrt do leta 2050 in belo knjigo o prometu je treba podpreti s trdnimi okviri politike. Poleg tega morajo države članice pripraviti in sprejeti dolgoročne, stroškovno učinkovite strategije za nizkoogljični razvoj z nizkimi emisijami ogljika, da bi dosegli cilj Unije glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80–95 % do sredine stoletja v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 kot del svetovnega prizadevanja za omejitev povečanja povprečne temperature na manj kot 2 °C v primerjavi s predindustrijskimi temperaturami ter v okviru zmanjšanj, ki jih morajo v skladu z dokazi Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) doseči države v razvoju kot skupina. Sistem Unije za trgovanje z emisijami bo osrednji steber podnebne politike Unije tudi po letu 2020 in bi ga bilo treba strukturno reformirati, da bo spodbujal nizkoogljične naložbe. Unija bi morala v skladu z mednarodnimi zavezami skupaj z drugimi pogodbenicami Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) podpirati države v razvoju pri njihovih prizadevanjih za blaženje podnebnih sprememb, in sicer s krepitvijo zmogljivosti, finančno pomočjo in prenosom tehnologije.

34.

Z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij v industriji v skladu z direktivo o industrijskih emisijah (41) se bodo v več kot 50 000 večjih industrijskih obratih v Uniji izboljšali vzorci rabe virov in zmanjšale emisije, kar bo znatno prispevalo k dolgoročnemu spodbujanju razvoja inovativnih tehnologij, okolju prijaznemu gospodarstvu in zmanjšanju stroškov industrije. Ta razvoj je mogoče še dodatno spodbuditi tako, da se v industriji uporabljajo sistemi za upravljanje z okoljem, kot je sistem za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (42).

35.

Nekateri veljavni instrumenti politike, ki se nanašajo na proizvodnjo in potrošnjo, imajo omejeno področje uporabe. Potreben je okvir, ki daje ustrezne signale proizvajalcem in potrošnikom za spodbujanje učinkovite rabe virov in krožnega gospodarstva. Sprejeti bodo ukrepi za nadaljnje izboljšanje okoljske uspešnosti blaga in storitev na trgu Unije v njihovem celotnem življenjskem ciklu, vključno z ukrepi za povečanje ponudbe okoljsko trajnostnih izdelkov in spodbujanje znatnega premika v povpraševanju potrošnikov po takih proizvodih. To se bo doseglo z uravnoteženo kombinacijo spodbud za potrošnike in podjetja (vključno z MSP) tržnih instrumentov in predpisov za zmanjšanje okoljskih vplivov njihovih dejavnosti in proizvodov. Potrošniki bi morali dobiti natančne, lahko razumljive in zanesljive informacije o proizvodih, ki jih kupijo, in sicer prek jasnega in skladnega označevanja, vključno kar zadeva okoljske trditve. Pakiranje bi bilo treba optimalno prirediti, da bi bili vplivi na okolje čim manjši, poleg tega bi bilo treba podpirati poslovne modele, gospodarne z viri, kot so sistemi storitev proizvodov, vključno z lizingom proizvodov. Veljavna zakonodaja o proizvodih, kot sta direktivi o okoljsko primerni zasnovi izdelkov in o energijskem označevanju (43) ter Uredba o znaku za okolje (44), bo pregledana z namenom izboljšanja okoljske uspešnosti in učinkovitosti virov proizvodov v njihovem celotnem življenjskem ciklu ter obravnavanja veljavnih določb z bolj skladnim političnim in zakonodajnim okvirom za trajnostno proizvodnjo in potrošnjo v Uniji (45). Ta okvir, podprt s kazalniki življenjskega cikla, bi moral obravnavati razdrobljenost in omejitve področja uporabe veljavnega pravnega reda na področju trajnostne potrošnje in proizvodnje ter opredeliti in po potrebi zapolniti vrzeli v politiki, spodbudah in zakonodaji, da bi zagotovili uvedbo minimalnih zahtev glede okoljske učinkovitosti izdelkov in storitev.

36.

Ker 80 % vseh vplivov na okolje med življenjskim ciklom izdelka izvira že iz faze njihovega načrtovanja, bi moral okvir politike Unije zagotoviti, da so prednostni izdelki, dani na trg Unije okoljsko primerno zasnovani, da se optimizira učinkovitost rabe virov in materiala. To bi moralo vključevati obravnavanje med drugim trajnosti izdelka, popravljivosti, možnosti ponovne uporabe, možnosti recikliranja, reciklirane vsebine in dobe uporabnosti izdelkov. Izdelki bi morali imeti trajnostni vir in bi morali biti načrtovani za ponovno uporabo in recikliranje. Navedene zahteve bo moralo biti mogoče uveljaviti in izvajati. Na ravni Unije in nacionalni ravni se bodo okrepila prizadevanja za odpravo ovir za ekoinovacije (46) in sprostitev celotnega potenciala ekoloških industrij Evrope, s čimer se bodo ustvarile koristi za zelena delovna mesta in rast.

37.

Da bi vzpostavili okvir za ukrepanje glede izboljšanja vidikov učinkovite rabe virov, ki presega emisije toplogrednih plinov in energijo, bodo določeni cilji za zmanjšanje splošnega življenjskega cikla vpliva potrošnje na okolje, zlasti v živilskem, stanovanjskem sektorju in sektorju mobilnosti (47). V vseh navedenih sektorjih nastane skoraj 80 % vplivov potrošnje na okolje. V tem pogledu bi bilo treba upoštevati tudi kazalnike in cilje glede odtisa porabe zemlje,vode, materialov in ogljika, pa tudi njegove vloge v evropskem semestru. V sklepih Rio + 20 je priznana potreba po znatnem zmanjšanju izgube hrane po spravilu in drugih izgub hrane ter odpadkov v celotni verigi preskrbe s hrano. Komisija bi morala predložiti celovito strategijo za preprečevanje nastajanja nepotrebnih živilskih odpadkov in sodelovati z državami članicami pri boju proti čezmernemu nastajanju odpadkov. Za ta namen bi bili koristni ustrezni ukrepi za povečanje kompostiranja in anaerobne presnove zavržene hrane.

38.

Poleg obveznih zahtev glede zelenih javnih naročil za nekatere kategorije izdelkov (48) je večina držav članic sprejela prostovoljne akcijske načrte, veliko pa jih je določilo cilje za posebne skupine izdelkov. Vendar imajo uprave na vseh ravneh veliko možnosti, da s svojimi odločitvami o nakupih dodatno zmanjšajo svoj vpliv na okolje. Države članice in regije morajo sprejeti dodatne ukrepe za doseganje cilja glede uporabe meril za zelena javna naročila pri vsaj 50 % javnih naročil. Komisija bo razmislila o predlaganju sektorske zakonodaje, da se določijo obvezne zahteve o zelenih javnih naročilih za dodatne kategorije izdelkov ter obseg rednega spremljanja napredka držav članic na podlagi ustreznih podatkov držav članic, pri čemer bo upoštevala potrebo po čim večjem zmanjšanju upravne obremenitve. Treba bi bilo razvijati prostovoljne mreže zelenih javnih naročnikov.

39.

Veliko možnosti je na voljo tudi za izboljšanje preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi v Uniji, zaradi katerega bi se izboljšala raba virov, odprli novi trgi, ustvarila nova delovna mesta in zmanjšala odvisnost od uvoza surovin, hkrati pa bi se zmanjšali vplivi na okolje (49). V Uniji vsako leto nastane 2,7 milijarde ton odpadkov, od katerih je 98 milijonov ton odpadkov (4 %) nevarnih. Leta 2011 je bila povprečna proizvodnja komunalnih odpadkov v Uniji 503 kg na prebivalca, v posameznih državah članicah pa se ta številka giblje od 298 do 718 kg. Povprečno se samo 40 % odpadkov pripravi za ponovno uporabo ali reciklira, medtem ko nekatere države članice dosegajo stopnjo 70 %, kar kaže, da bi bilo mogoče odpadke uporabiti kot enega glavnih virov Unije. Hkrati se v veliko državah članicah na odlagališče odloži več kot 75 % komunalnih odpadkov (50).

40.

Za spreminjanje odpadkov v vir, k čemur se poziva v načrtu za Evropo, gospodarno z viri, je potrebno popolno in usklajeno izvajanje zakonodaje Unije o odpadkih po vsej Uniji, ki je v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki in vključuje različne vrste odpadkov (51). Potrebna so dodatna prizadevanja za zmanjšanje nastajanja odpadkov na prebivalca in absolutno zmanjšanje nastajanja odpadkov. Za doseganje ciljev učinkovite rabe virov je treba zagotoviti tudi omejitev energetske predelave odpadkov na materiale, ki jih ni mogoče reciklirati (52), postopno ukinjanje odlaganja odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti (53), na odlagališče, zagotovitev visokokvalitetnega recikliranja, kadar uporaba recikliranega materiala ne povzroča splošnih škodljivih učinkov na okolje ali človekovo zdravje in razvoj trgov za sekundarne surovine. Z nevarnimi odpadki bo treba ravnati tako, da se čim bolj zmanjšajo znatni škodljivi učinki na človekovo zdravje in okolje, kot je bilo dogovorjeno na Rio + 20. Za doseganje tega cilja je treba v Uniji veliko bolj sistematično uporabljati tržne instrumente in druge ukrepe, ki dajejo prednost preprečevanju nastajanja, recikliranju in ponovni uporabi, vključno z razširjeno odgovornostjo proizvajalca, podpirati pa je treba razvoj nestrupenih materialnih ciklov. Odpraviti je treba ovire, ki nastajajo pri dejavnostih recikliranja na notranjem trgu Unije, ter pregledati obstoječe cilje za preprečevanje nastajanja, ponovno uporabo, recikliranje, predelavo in preusmeritev z odlagališč, da bi se doseglo na življenjskem ciklu temelječe krožno gospodarstvo s kaskadno rabo virov in skoraj ničelno stopnjo preostalih odpadkov.

41.

Kot prednostna naloga bo obravnavana tudi učinkovita raba virov v vodnem sektorju, ki prispeva k zagotavljanju dobrega stanja voda. Čeprav je zaradi suše in pomanjkanja vode prizadetih vedno več delov Evrope, se na primer zaradi uhajanja v distribucijskem omrežju ali neprimernega vključevanja tehnologij za učinkovito porabo vode predvidoma še vedno zavrže 20–40 % razpoložljive vode v Evropi. Glede na razpoložljive modele še vedno obstaja veliko možnosti, da se v Uniji izboljša učinkovita rabe vode. Poleg tega se pričakuje, da se bo obremenitev vodnih virov v Evropi zaradi vedno večjega povpraševanja in vplivov podnebnih sprememb znatno povečala. Glede na to morajo Unija in njene države članice ukrepati, da zagotovijo, da imajo državljani dostop do čiste vode in da se pri odvzemanju vode upoštevajo omejitve razpoložljivih obnovljivih vodnih virov do leta 2020, s ciljem ohranjanja, doseganja ali povečevanja dobrega stanja voda v skladu z okvirno direktivo o vodah, vključno z izboljšanjem učinkovite rabe vode z uporabo tržnih mehanizmov, kot je določanje cen vode, ki odražajo dejansko vrednost vode, pa tudi drugih orodij, kot sta izobraževanje in ozaveščanje (54). Sektorje, ki so največji porabniki, na primer energetski sektor in kmetijstvo, je treba spodbujati, da si čim bolj gospodarno porabo vode določijo za prednostno nalogo. Napredek bo omogočen s spodbujanjem predstavitve in širjenjem inovativnih tehnologij, sistemov in poslovnih modelov, ki temeljijo na strateškem izvedbenem načrtu evropskega partnerstva za inovacije na področju voda.

42.

Dolgoročen in predvidljiv okvir politike na vseh teh področjih bo prispeval k povečanju ravni naložb in ukrepov, ki je potrebna za popoln razvoj trgov za bolj zelene tehnologije, ter spodbudil trajnostne poslovne rešitve. Kazalniki in cilji učinkovite rabe virov, podprti z doslednim zbiranjem podatkov, bi zagotovili potrebna navodila za javne in zasebne nosilce odločanja na področju preoblikovanja gospodarstva. Ko bodo dogovorjeni na ravni Unije, bodo taki kazalniki in cilji bodo postali sestavni del sedmega okoljskega akcijskega programa. Da bi podprli proces, bi bilo treba do leta 2015 pripraviti metodologije za merjenje učinkovite rabe virov vode, zemlje, materialov in ogljika.

43.

Da bi spremenili Unijo v z viri gospodarno, zeleno in konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo, sedmi okoljski akcijski program zagotavlja, da bo do leta 2020:

Za to je potrebno zlasti:

44.

Okoljska zakonodaja Unije je zagotovila pomembne koristi za javno zdravje in dobro počutje. Vendar onesnaževanje vode, onesnaževanje zraka in kemikalije ostajajo med glavnimi okoljskimi vprašanji javnosti v Uniji (57). Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije okoljski stresorji povzročijo 15–20 % vseh smrti v 53 evropskih državah (58). Po podatkih OECD bo onesnaženost zraka v mestih do leta 2050 postala glavni okoljski vzrok umrljivosti po vsem svetu.

45.

Znaten delež prebivalstva Unije je še vedno izpostavljen ravnem onesnaženosti zraka, tudi onesnaženosti zraka v zaprtih prostorih, ki presegajo priporočene standarde Svetovne zdravstvene organizacije (59). Na primer lokalno ogrevanje na premog ter motorji in naprave na notranje izgorevanje so velik vir mutagenih in rakotvornih poliaromatskih ogljikovodikov in nevarnih izpustov trdnih delcev (PM 10, PM 2,5 in PM 1). Ukrepi so potrebni zlasti na območjih, kot so mesta, na katerih so ljudje, zlasti občutljive ali ranljive družbene skupine, in ekosistemi izpostavljeni visokim ravnem onesnaževal. Da se zagotovi zdravo okolje za vse, bi bilo treba lokalne ukrepe dopolnjevati z ustrezno politiko na nacionalni ravni in na ravni Unije.

46.

Dostop do vode zadovoljive kakovosti ostaja težava na številnih podeželskih območjih v Uniji, pri čemer je zagotavljanje kakovostnih kopalnih voda v Evropi ugodno za človekovo zdravje in turistično industrijo Unije. Škodljive posledice poplav in suše za človekovo zdravje in gospodarske dejavnosti so vse pogostejše, kar je mogoče delno pripisati spremembam hidrološkega kroga in rabe zemljišč.

47.

Unija zaradi izvajanja obstoječe politike, ki ni celovito, ne more doseči ustreznih standardov kakovosti vode. Unija bo posodobila cilje v skladu z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in si bolj dejavno prizadevala zagotoviti sinergije z drugimi cilji politike na področjih, kot so podnebne spremembe, mobilnost in promet, biotska raznovrstnost ter morsko in kopensko okolje. Zmanjšanje nekaterih onesnaževal zraka, vključno z neobstojnimi onesnaževalci ozračja, lahko na primer pomembno prispeva k ublažitvi podnebnih sprememb. Nadaljnja prizadevanja na tem področju bodo obravnavana s celovitim pregledom zakonodaje Unije na področju kakovosti zraka in izvajanjem načrta za varovanje evropskih vodnih virov.

48.

Obravnavanje onesnaževanja pri viru ostaja prednostna naloga, pri čemer se bodo z izvajanjem direktive o industrijskih emisijah dodatno zmanjšale emisije velikih industrijskih sektorjev. Poleg tega bo doseganje ciljev iz načrta za enotni evropski prometni prostor prispevalo k bolj trajnostni mobilnosti v Uniji, s tem pa bo obravnavan pomemben vir hrupa in lokalnega onesnaževanja zraka.

49.

Razpoložljivi podatki o dolgotrajni povprečni izpostavljenosti kažejo, da je 65 % Evropejcev, ki živijo v večjih mestnih območjih, izpostavljeno visokim ravnem hrupa (60), več kot 20 % pa ravnem hrupa ponoči, pri katerih se škodljivi vplivi na zdravje pogosto pojavljajo.

50.

Horizontalna zakonodaja o kemikalijah (REACH (61) ter uredbe o razvrščanju, označevanju in pakiranju (62)) ter zakonodaja o biocidnih pripravkih (63) in fitofarmacevtskih sredstvih (64) zagotavlja osnovno varstvo človekovega zdravja in okolja, stabilnost in predvidljivost za gospodarske akterje ter spodbuja uporabo razvijajočih se metod testiranja brez preskusov na živalih. Vendar so vplivi vseh učinkov različnih kemikalij (mešanice), nanomaterialov, kemikalij, ki motijo delovanje endokrinega (hormonskega) sistema (endokrini motilci hormonov), in kemikalij v izdelkih na človekovo zdravje in okolje še vedno nejasni. Raziskave kažejo, da imajo nekatere kemikalije lastnosti endokrinih motilcev hormonov, ki lahko na več načinov škodljivo vplivajo na zdravje in okolje, tudi na razvoj otrok, tudi v zelo majhnih količinah, in da je zaradi takih učinkov utemeljeno razmisliti o previdnostnem ukrepanju.

Glede na to je treba okrepiti prizadevanja za zagotavljanje, da se do leta 2020 vse zadevne snovi, ki vzbujajo veliko skrbi, tudi snovi, ki imajo lastnosti endokrinih motilcev hormonov, uvrstijo na seznam snovi v okviru uredbe REACH. Nujni so ukrepi za obravnavanje takih izzivov, zlasti če želi Unija doseči cilj, ki ga je sprejela na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju leta 2002, ga ponovno potrdila na Rio + 20 in tudi sprejela kot cilj strateškega pristopa k mednarodnemu ravnanju s kemikalijami, da se do leta 2020 zagotovi „čim večje zmanjšanje znatnih škodljivih vplivov“ kemikalij na človekovo zdravje in okolje ter se uspešno, učinkovito, dosledno in usklajeno odziva na nova in nastajajoča vprašanja in izzive.

Unija bo še naprej razvijala in izvajala pristope za obravnavanje skupnih učinkov kemikalij in vprašanj varnosti glede endokrinih motilcev v vsej zadevni zakonodaji Unije. Še posebej bo Unija razvijala usklajena in na tveganju utemeljena merila za prepoznavanje endokrinih motilcev hormonov. Unija bo tudi vzpostavila celovit pristop za čim večje zmanjšanje izpostavljenosti škodljivim snovem, vključno s kemikalijami v izdelkih. Varnost nanomaterialov in materialov s podobnimi lastnostmi ter trajnostno ravnanje z njimi bosta zagotovljena v okviru celovitega pristopa, ki vključuje oceno in obvladovanje tveganja, obveščanje ter spremljanje. Obstajajo tudi pomisleki, kako utegnejo na okolje in človekovo zdravje vplivati materiali, ki vsebujejo delce, ki po velikosti ne sodijo v opredelitev nanomaterialov, vendar utegnejo imeti podobne lastnosti kot nanomateriali. Take pomisleke bi bilo treba dodatno raziskati v reviziji opredelitve nanomaterialov, ki jo Komisija načrtuje v letu 2014, in sicer v luči izkušenj ter znanstvenega in tehnološkega razvoja. S temi pristopi skupaj se bo povečala zbirka znanja o kemikalijah in zagotovil predvidljiv okvir za spodbujanje razvoja bolj trajnostnih rešitev.

51.

Rastoči trg proizvodov, kemikalij in materialov na biološki osnovi lahko pomeni prednosti, kot so manjše emisije toplogrednih plinov in nove tržne priložnosti, vendar je treba zagotoviti, da je celotni življenjski cikel takih proizvodov trajnosten in ne zaostruje konkurence za zemljišča ali vodo ali povečuje ravni emisij.

52.

Okoljske težave se bodo še naprej povečevale zaradi podnebnih sprememb, ki povzročajo daljša sušna obdobja in vročinske vale, poplave, nevihte, gozdne požare, erozijo tal in obalno erozijo ter nove ali bolj virulentne oblike bolezni ljudi, živali ali rastlin. Sprejeti bi bilo treba posebne ukrepe, da se zagotovi ustrezna pripravljenost Unije na obravnavanje pritiskov in sprememb, ki nastanejo zaradi podnebnih sprememb, da se okrepi njena odpornost na okoljske, gospodarske in družbene spremembe. Ker podnebne spremembe v vedno večjem obsegu vplivajo na mnoge sektorje in bodo nanje vplivale tudi v prihodnosti, je treba v politike Unije dodatno vključiti vprašanja glede prilagajanja in obvladovanja tveganja naravnih nesreč.

53.

Poleg tega imajo lahko ukrepi za krepitev ekološke odpornosti in odpornosti na podnebne spremembe, kot sta obnova ekosistemov in zelena infrastruktura, pomembne družbenogospodarske koristi tudi za javno zdravje. Sinergije ter možne kompromise med podnebnimi in drugimi okoljskimi cilji, kot je kakovost zraka, je treba ustrezno upravljati. Nadomestitev goriv z določenimi gorivi z nižjimi izpusti ogljika kot odziv na vprašanja, povezana s podnebjem ali varnostjo oskrbe bi lahko na primer prispevala k znatnemu povečanju trdnih delcev in nevarnih emisij, zlasti ob odsotnosti ustreznih tehnologij za zmanjšanje takšnih izpustov.

54.

Da se državljani Unije zavarujejo pred pritiski ter tveganji za zdravje in dobro počutje, ki so povezani z okoljem, sedmi okoljski akcijski program do leta 2020 zagotovi naslednje:

Za to je potrebno zlasti:

55.

Za doseganje zgoraj navedenih prednostnih tematskih ciljev je potreben okvir, ki omogoča izvedbo in podpira učinkovite ukrepe. Sprejeti bodo ukrepi za izboljšanje štirih ključnih stebrov tega okvira: izboljšati način izvajanja okoljske zakonodaje Unije na vseh področjih; okrepiti znanstveno znanje in dokazno podlago za okoljsko politiko; zagotoviti naložbe in ustvariti prave spodbude za varstvo okolja ter izboljšati vključevanje okoljskih vidikov in usklajenost politike znotraj področja okoljske politike in med okoljsko politiko in drugimi politikami. Ti horizontalni ukrepi bodo pozitivno vplivali na okoljsko politiko Unije tudi zunaj področja uporabe in časovnega okvira sedmega okoljskega akcijskega programa.

56.

Zagotavljanje dejanskega izvajanja okoljske zakonodaje Unije ima poleg znatnih prednosti za zdravje in okolje trojno korist: ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev za gospodarske udeležence na notranjem trgu, pospeševanje inovacij in spodbujanje prednosti prvega na trgu za evropska podjetja v veliko sektorjih. Stroški, povezani z neizvajanjem zakonodaje, pa so visoki in na splošno ocenjeni na približno 50 milijard EUR na leto, vključno s stroški, ki so povezani s postopki za ugotavljanje kršitev (67). Samo leta 2009 je potekalo 451 postopkov za ugotavljanje kršitev, ki so bili povezani z okoljsko zakonodajo Unije, leta 2011 se je poročalo o nadaljnjih 299 postopkih skupaj s 144 novo začetimi postopki (68), kar pomeni, da je pravni red na področju okolja področje prava Unije z največ postopki za ugotavljanje kršitev. Komisija prejme tudi številne pritožbe, ki jih predložijo neposredno državljani Unije, pri čemer bi lahko veliko takšnih pritožb bolje obravnavali na ravni držav članic ali lokalni ravni.

57.

Zato bo v prihodnjih letih glavna prednostna naloga izboljšanje izvajanja okoljskega pravnega reda Unije na ravni držav članic. Med državami članicami in v njih obstajajo velike razlike glede izvajanja. Vsem, ki sodelujejo pri izvajanju okoljske zakonodaje na ravni Unije in na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, je treba zagotoviti znanje, orodja in možnost za izboljšanje zagotavljanja koristi te zakonodaje ter za izboljšanje upravljanja procesa izvrševanja.

58.

Veliko število kršitev, pritožb in peticij na področju okolja kaže, da je treba vzpostaviti učinkovit in delujoč sistem zavor in ravnotežja na nacionalni ravni, ki bo pomagal pri ugotavljanju in reševanju težav v zvezi z izvajanjem, skupaj z ukrepi za preprečevanje njihovega nastanka, kot bi bili stiki med ustreznimi upravnimi organi, pristojnimi za izvajanje, in strokovnjaki v fazi razvoja politike. Glede na to bodo prizadevanja do leta 2020 namenjena zlasti zagotavljanju izboljšav na štirih ključnih področjih.

59.

Prvič, izboljšal se bo način zbiranja in razširjanja znanja o izvajanju, da bodo splošna javnost in okoljski strokovnjaki v celoti razumeli namen in koristi okoljske zakonodaje Unije ter kako nacionalne in lokalne uprave uresničujejo zaveze Unije (69). K temu cilju bi lahko prispevala primerna uporaba razpoložljivih spletnih orodij. V zvezi z izzivi posameznih držav članic na področju izvajanja bo predvidena pomoč, podobna prilagojenemu pristopu, na katerem je temeljil postopek evropskega semestra. Za obravnavanje vprašanj, kot je vprašanje vira finančne podpore za izvajanje in boljših informacijskih sistemov za sledenje napredku, bodo pripravljeni na primer sporazumi o partnerskem izvajanju, ki vključujejo Komisijo in posamezne države članice. Za povečanje učinkovitosti tega pristopa bi morale države članice po potrebi in v skladu s svojimi upravnimi ureditvami spodbujati sodelovanje lokalnih in regionalnih organov. Tehnična platforma za sodelovanje na okoljskem področju, ki sta jo vzpostavila Odbor regij in Komisija, bo olajšala dialog in izmenjavo informacij, da se bo izboljšalo izvajanje zakonodaje na lokalni ravni.

60.

Drugič, Unija bo zahteve, povezane z inšpekcijskimi pregledi in nadzorom vključila v širše okoljsko pravo Unije ter dodatno razvila zmogljivosti za podporo pregledom na ravni Unije, pri čemer se bo oprla na obstoječe strukture, da bi med drugim odgovorila na prošnje držav članic po pomoči, obravnavala okoliščine, v katerih obstaja upravičen razlog za zaskrbljenost in spodbujala sodelovanje v Uniji. Spodbujati je treba okrepljene strokovne preglede in izmenjave najboljše prakse, pa tudi sporazume o skupnih inšpekcijskih pregledih v državah članicah na njihovo zahtevo.

61.

Tretjič, kjer je to potrebno se bo izboljšal način obravnavanja in reševanja pritožb glede izvajanja okoljskega prava Unije na nacionalni ravni.

62.

Četrtič, državljani Unije bodo imeli učinkovit dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah ter učinkovitega pravnega varstva v skladu z Aarhuško konvencijo in razvojem, zagotovljenim z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe in najnovejše sodne prakse Sodišča Evropske unije. Kot nadomestna možnost za pravdne spore se bo spodbujalo zunajsodno reševanje sporov.

63.

Splošni standard okoljskega upravljanja v Uniji se bo dodatno izboljšal z okrepitvijo sodelovanja na ravni Unije, pa tudi na mednarodni ravni, med strokovnjaki, ki delujejo na področju varstva okolja, vključno z državnimi pravobranilci, tožilci, varuhi človekovih pravic, sodniki in inšpektorji, kot je mreža Evropske unije za izvajanje in uveljavljanje okoljskega prava (IMPEL), in spodbujanjem takih strokovnjakov, da si izmenjujejo dobre prakse.

64.

Komisija bo državam članicam pomagala izboljšati skladnost (70) ter še naprej pomagala zagotavljati, da zakonodaja odraža najnovejša znanstvena spoznanja, da upošteva izkušnje na ravni držav članic z uresničevanjem zavez Unije in da je usklajena in da ustreza svojemu namenu. Splošno pravilo je, da bodo, kjer so pravne obveznosti dovolj jasne in natančne ter v primerih, ko se usklajeno izvajanje v vseh državah članicah zdi najučinkovitejši način za doseganje ciljev Unije, te pravne obveznosti zajete v uredbah, ki imajo neposreden in merljiv učinek, pri njihovem izvajanju pa nastane manj neskladnosti. Komisija bo okrepila uporabo pregledov uspešnosti in drugih načinov za javno spremljanje napredka držav članic pri izvajanju posebnih delov zakonodaje.

65.

Da se z izboljšanjem izvajanja čim bolj povečajo koristi okoljske zakonodaje Unije, sedmi okoljski akcijski program do leta 2020 zagotovi naslednje:

Za to je potrebno zlasti naslednje:

66.

Okoljska politika Unije temelji na spremljanju okolja, podatkih, kazalniki in ocenah, povezanih z izvajanjem zakonodaje Unije, ter formalnih znanstvenih raziskavah in pobudah na področju znanosti za državljane. S pomembnim napredkom pri krepitvi te zbirke znanja se je povečala ozaveščenost in izboljšalo zaupanje oblikovalcev politike in javnosti v dokaze, na katere se opira politika, tudi tista, pri kateri se uporablja previdnostno načelo. To je spodbudilo boljše razumevanje zapletenih okoljskih in družbenih izzivov.

67.

Na ravni Unije in mednarodni ravni je treba sprejeti ukrepe za dodatno krepitev in izboljšanje povezave med znanostjo in politiko ter vključevanja državljanov, kot na primer z imenovanjem glavnih znanstvenih svetovalcev, kot so to že storile Komisija in nekatere države članice, ali z boljšo uporabo institucij ali organov, ki so specializirani za prilagajanje znanstvenega znanja javnim politikam, kot so nacionalne agencije za okolje, Evropska agencija za okolje in Evropsko okoljsko informacijsko in opazovalno omrežje (EIONET).

68.

Vendar je zaradi hitrosti trenutnega razvoja in negotovosti v zvezi z verjetnimi prihodnjimi trendi potrebno dodatno prizadevanje za ohranitev in okrepitev zbirke znanja in utemeljitve, da se zagotovi, da bo politika v Uniji še naprej temeljila na pravilnem razumevanju stanja okolja, mogočih možnostih odziva in njihovih posledicah.

69.

V prejšnjih desetletjih se je na ravni Unije, nacionalni ravni, na regionalni in lokalni ter na svetovni ravni izboljšal način zbiranja in uporabe informacij in statističnih podatkov o okolju. Vendar zbiranje podatkov in njihova kakovost ostajata različna, zaradi veliko različnih virov pa je lahko dostop do podatkov otežen. Zato so potrebne stalne naložbe za zagotovitev, da so verodostojni, primerljivi in preverjeno kakovostni podatki in kazalniki na voljo in dostopni vsem, ki sodelujejo pri opredelitvi in izvajanju politike. Vzpostaviti je treba okoljske informacijske sisteme, da se omogoči enostavna vključitev novih informacij o nastajajočih temah. Dodatno bi bilo treba razviti elektronsko izmenjavo podatkov na ravni Unije, ki bi bila dovolj prožna, da bi zajela nova področja.

70.

Nadaljnje izvajanje načela „enkratna proizvodnja, večkratna uporaba“ skupnega okoljskega informacijskega sistema (71) ter skupnih pristopov in standardov o zbiranju in primerjavi skladnih prostorskih informacij v okviru sistemov INSPIRE (72) in Copernicus (73) ter drugih okoljskih informacijskih sistemov za Evropo (kot je Evropski informacijski sistem za biotsko raznovrstnost (BISE) in Evropski informacijski sistem za vode (WISE)) bo prispevalo k preprečevanju podvajanja prizadevanj in odpravljanju kakršne koli nepotrebne upravne obremenitve javnih organov, k čemur po prispevalo tudi prizadevanje za poenostavitev obveznosti poročanja na različnih ustreznih področjih zakonodaje. Potreben bi bil tudi napredek, da se izboljša razpoložljivost in usklajenost statističnih podatkov, tudi o odpadkih. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo zbrane informacije za presojo vplivov načrtov, programov in projektov na okolje (npr. s presojo vplivov na okolje ali strateško okoljsko presojo) javnosti bolj dostopne.

71.

Še vedno obstajajo znatne vrzeli na področju znanja, med katerimi jih je nekaj pomembnih za prednostne cilje sedmega okoljskega akcijskega programa. Naložbe v dodatno zbiranje podatkov in raziskave za odpravo teh vrzeli so zato bistvene, da se javnim organom in podjetjem zagotovi trdna podlaga za sprejemanje odločitev, ki v celoti upoštevajo dejanske socialne, gospodarske ter okoljske koristi in stroške. Pet vrzeli je vredno podrobno preučiti:

Program Obzorje 2020 bo omogočil osredotočenost raziskovalnih prizadevanj in uporabo inovacijskega potenciala Evrope z združevanjem sredstev in znanja z različnih področij in disciplin znotraj Unije in na mednarodni ravni.

72.

Nova in nastajajoča vprašanja, ki so posledica hitrega tehnološkega razvoja, zaradi katerega se zdi politika zastarela, kot so nanomateriali in materiali s podobnimi lastnostmi, nekonvencionalni viri energije, zajemanje in skladiščenje ogljika ter elektromagnetni valovi, pomenijo izzive glede obvladovanja tveganja ter lahko povzročajo navzkrižje interesov, potreb in pričakovanj. To pa lahko povzroči večjo zaskrbljenost javnosti in morebitno nenaklonjenost novim tehnologijam. Zato je treba zagotoviti širšo in eksplicitno družbeno razpravo o okoljskih tveganjih in možnih kompromisih, ki smo jih pripravljeni sprejeti ob upoštevanju občasno nepopolnih ali nezanesljivih informacij o nastajajočih tveganjih in njihovem obravnavanju. S sistematičnim pristopom k obvladovanju okoljskih tveganj se bo izboljšala zmožnost Unije, da pravočasno prepozna tehnološki razvoj in se nanj odzove ter s tem pomiri javnost.

73.

Da se izboljša znanje za okoljsko politiko Unije in njena utemeljitev, sedmi okoljski akcijski program do leta 2020 zagotovi naslednje:

Za to je potrebno zlasti naslednje:

74.

Za prizadevanja, ki so potrebna za doseganje ciljev, ki so določeni v sedmem okoljskem akcijskem programu, bodo potrebne ustrezne javne in zasebne naložbe. Medtem ko se zdaj veliko držav spopada z gospodarsko in finančno krizo, imajo države zaradi nujnih gospodarskih reform in zmanjšanja javnega dolga novo priložnost, da se hitro približajo vzpostavitvi nizkoogljičnega, bolj gospodarnega z viri, varnejšega in bolj trajnostnega gospodarstva.

75.

Trenutno je na nekaterih področjih težko pridobiti naložbe, zlasti zaradi pomanjkanja ali izkrivljanja cenovnih signalov, kar je posledica neustreznega upoštevanja okoljskih stroškov ali javnih subvencij za okolju škodljive dejavnosti.

76.

Unija in njene države članice bodo morale vzpostaviti prave pogoje za zagotovitev, da se okoljske posledice ustrezno obravnavajo, vključno tako, da zagotovijo, da zasebni sektor prejme prave tržne signale ob ustreznem upoštevanju morebitnih škodljivih socialnih učinkov. To bo vključevalo bolj sistematično uporabo načela „plača povzročitelj obremenitve“, zlasti s postopnim opuščanjem subvencij na ravni Unije in držav članic pod vodstvom Komisije s pristopom, temelječim na ukrepih, med drugim v sklopu evropskega semestra, in uvedbo davčnih olajšav za trajnostne vire, kot je preusmeritev obdavčenja od dela k onesnaževanju. Ker je naravnih virov vedno manj, se lahko povečajo ekonomske rente in dobički, povezani z njihovim lastništvom ali ekskluzivno uporabo. Javno posredovanje, ki zagotavlja, da takšne rente niso čezmerne in da se upoštevajo zunanji učinki, bo prispevalo k učinkovitejši rabi teh virov, preprečevanju izkrivljanja trga ter novim javnim prihodkom. Prizadevanja za okoljske in podnebne prednostne naloge bodo potekala v okviru evropskega semestra, med drugim prek glavnih kazalnikov v primeru prednostnih nalog, kadar so te pomembne za možnosti trajnostne rasti posameznih držav članic, na katere so naslovljena priporočila, prilagojena posamezni državi. Drugi tržni instrumenti, kot so plačila za ekosistemske storitve, bi se morali na ravni Unije in nacionalni ravni uporabljati obsežneje, da bi spodbudili sodelovanje zasebnega sektorja in trajnostno upravljanje naravnega kapitala.

77.

Zasebni sektor, zlasti MSP, bi bilo treba spodbujati tudi, naj izkoristi priložnosti, ki jih zagotavlja novi finančni okvir Unije, da okrepi svoje sodelovanje pri prizadevanjih za doseganje okoljskih in podnebnih ciljev, zlasti v zvezi z dejavnostmi na področju ekoinovacij in uvajanjem novih tehnologij. Javno-zasebne pobude za ekoinovacije bi bilo treba spodbujati v okviru evropskih partnerstev za inovacije, kot je partnerstvo za inovacije na področju voda (74). Z novim okvirom za inovativne finančne instrumente (75) bi bilo treba olajšati dostop zasebnega sektorja do finančnih sredstev za naložbe v okolje, zlasti biotsko raznovrstnost in podnebne spremembe. Evropska podjetja bi bilo treba še naprej spodbujati, da v okviru finančnega poročanja razkrijejo več okoljskih informacij, kot zahteva veljavna zakonodaja Unije (76).

78.

Komisija je v predlogih za večletni finančni okvir Unije za obdobje 2014–2020 izboljšala vključitev okoljskih in podnebnih ciljev v vse instrumente financiranja Unije ter s tem državam članicam omogočila, da dosežejo s tem povezane cilje. Predlagala je tudi povečanje odhodkov, povezanih s podnebjem, na vsaj 20 % celotnega proračuna. Na ključnih področjih politike, kot so kmetijstvo, razvoj podeželja in kohezijska politika, bi bilo treba izboljšati pobude za zagotavljanje okoljsko koristnih javnih dobrin in storitev ter financiranje, povezano z vnaprejšnjimi pogoji, ki so povezani z okoljem, vključno s podpornimi (spremljajočimi) ukrepi. Tako bi zagotovili, da bodo sredstva porabljena učinkoviteje ter v skladu z okoljskimi in podnebnimi cilji. Ti predlogi predvidevajo usklajevanje politik Unije s skladnimi finančnimi sredstvi za izvajanje ter dodatnimi sredstvi za okolje in podnebne spremembe, zato da se učinkovito zagotovi oprijemljive in skladne koristi na terenu.

79.

Poleg takšnega vključevanja bo program LIFE (77) z uvedbo vrste projektov, vključno z integriranimi projekti, omogočal bolj strateško in stroškovno učinkovito združevanje in boljšo uskladitev sredstev s prednostnimi nalogami politik, s čimer bodo podprti okoljski in podnebni ukrepi.

80.

Večji obseg kapitala, ki je v okviru Pakta za rast in delovna mesta iz leta 2012 na voljo Evropski investicijski banki (EIB), pomeni dodaten vir naložb (78), ki se porabi v skladu z okoljskimi in podnebnimi cilji Unije.

81.

Čeprav so na voljo znatna sredstva za okolje, izkušnje iz programskega obdobja 2007–2013 kažejo, da je bila v prvih letih uporaba sredstev na vseh ravneh zelo neenakomerna, kar bi lahko ogrozilo doseganje dogovorjenih ciljev. Da bi se izognili ponovnim težavam, bi morale države članice okoljske in podnebne cilje vključiti v svoje strategije in programe financiranja za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo, razvoj podeželja in pomorsko politiko, nameniti prednost zgodnji uporabi financiranja za okolje in podnebne spremembe ter okrepiti finančno sposobnost organov izvajanja za stroškovno učinkovite in trajnostne naložbe, da se zagotovi potrebna ustrezna finančna podpora za naložbe na teh področjih.

82.

Poleg tega je težko slediti odhodkom, ki so povezani z biotsko raznovrstnostjo in podnebjem. Za oceno napredka pri doseganju navedenih ciljev bi bilo treba na ravni Unije in držav članic vzpostaviti sistem sledenja in poročanja. Vzpostavitev takega sistema je pomembna za splošno prizadevanje Unije glede večstranskih sporazumov o podnebnih spremembah in biotski raznovrstnosti. V zvezi s tem bo Unija prispevala k medvladnemu postopku, ki se je začel na Rio + 20 in ki je namenjen oceni finančnih potreb in predložitvi predlogov glede možnosti za učinkovito finančno strategijo trajnostnega razvoja.

83.

Prizadevanja za razvoj kazalnikov za spremljanje gospodarskega napredka in ki dopolnjujejo bruto domači proizvod (BDP) in ga presegajo, bi se morala nadaljevati. Zagotovitev preglednih in trajnostnih naložb je odvisna od ustreznega vrednotenja okoljskih dobrin. Za sprejemanje odločitev v zvezi s politiko in naložbami bodo potrebna nadaljnja prizadevanja za merjenje vrednosti ekosistemov in ceno njihovega izčrpavanja ter ustrezne spodbude. Okrepiti bo treba prizadevanje za razvoj sistema okoljskih računov, vključno s fizičnimi in denarnimi računi za naravni kapital in ekosistemske storitve. To podpirajo sklepi Rio + 20, ki priznavajo, da je potrebno širše vrednotenje napredka za merjenje dobrega počutja in trajnosti, ki bo dopolnjevalo BDP.

84.

Da se zagotovijo naložbe za okoljsko in podnebno politiko ter odpravijo okoljske posledice, sedmi okoljski akcijski program do leta 2020 zagotovi naslednje:

Za to je potrebno oziroma so potrebna zlasti:

85.

Čeprav je treba vidike varstva okolja v skladu s Pogodbo vključiti v druge politike in dejavnosti Unije od leta 1997, je glede na splošno stanje okolja v Evropi ugotovljeno, da dosedanji napredek ne zadošča, da bi spremenili vse negativne trende, čeprav je na nekaterih področjih zavidljiv. Za doseganje številnih prednostnih ciljev sedmega okoljskega akcijskega programa bo treba okoljske in podnebne vidike še bolj učinkovito vključiti v druge politike ter izvajati bolj usklajene in povezane pristope k politiki, ki zagotavljajo več koristi. To bi moralo pomagati zagotoviti, da se zahtevne kompromisne rešitve obravnavajo že v zgodnji fazi, in ne v fazi izvajanja ter da se lahko neizogibni učinki ublažijo učinkoviteje. Potrebne ukrepe bi bilo treba oblikovati pravočasno, da se zagotovi uresničenje ustreznih ciljev. Direktiva o strateški okoljski presoji (79) in direktiva o presoji vplivov na okolje (80) lahko učinkovito prispevata k zagotavljanju, da so zahteve glede varstva okolja vključene v načrte in programe ter projekte, pri čemer se morata obe direktivi uporabljati pravilno.

86.

Pri presoji vplivov na okolje ter varstvu, ohranitvi in izboljšanju naravnega kapitala in zato tudi pri doseganju večje stopnje odpornosti na vpliv podnebnih sprememb in naravne nesreče so zelo pomembni lokalni in regionalni organi, ki so običajno pristojni za odločanje o rabi tal in morskih območij.

87.

Predvidena širitev energetskih in prometnih omrežij, vključno z infrastrukturo na morju, bo morala biti združljiva s potrebami in obveznostmi, povezanimi z varstvom narave in prilagajanjem podnebnim spremembam. Vključevanje zelene infrastrukture v s tem povezane načrte in programe lahko prispeva k zmanjšanju fragmentacije habitatov ter ohranitvi ali ponovni vzpostavitvi ekološke povezanosti, izboljšanju odpornosti ekosistemov in zagotovitvi stalnih ekosistemskih storitev, vključno s sekvestracijo ogljika in prilagajanjem podnebnim spremembam, s tem pa k bolj zdravemu okolju in prostorom za rekreacijo, kjer lahko ljudje preživljajo prosti čas.

88.

Sedmi okoljski akcijski program vključuje veliko prednostnih ciljev, ki so namenjeni boljšemu vključevanju. Komisija je v predloge za reformo skupne kmetijske politike, skupne ribiške politike, politike vseevropskih omrežij in kohezijske politike vključila ukrepe za dodatno spodbujanje vključevanja okoljskih vidikov in trajnosti. Da bi bil sedmi okoljski akcijski program uspešen, bi morale navedene politike dodatno prispevati k izpolnjevanju ciljev, povezanih z okoljem. Prav tako bi morala biti prizadevanja, ki so bila prvotno namenjena doseganju okoljskih izboljšav, načrtovana tako, da zagotavljajo koristi tudi za druge politike, kadar je to mogoče. S prizadevanji za ponovno vzpostavitev ekosistemov se lahko na primer zagotovijo pozitivni učinki za habitate in vrste ter so lahko namenjena sekvestraciji ogljika, hkrati pa se izboljša zagotavljanje ekosistemskih storitev, ki so bistvene za veliko gospodarskih sektorjev, na primer opraševanje ali čiščenje vode za kmetijstvo, in ustvarjajo zelena delovna mesta.

89.

Da se izboljšata vključevanje okoljskih vidikov in usklajenost politike, sedmi okoljski akcijski program do leta 2020 zagotovi naslednje:

Za to je potrebno zlasti:

90.

Za Unijo je značilna visoka gostota prebivalstva, pri čemer je verjetno, da bo 80 % njenih prebivalcev do leta 2020 živelo na mestnih in primestnih območjih. Na kakovost življenja bo neposredno vplivalo stanje mestnega okolja. Poleg tega se vplivi mest na okolje širijo tudi prek njihovih dejanskih meja, saj se mesta zelo zanašajo na primestna in podeželska območja za izpolnjevanje povpraševanja po hrani, energiji, prostoru in virih ter za ravnanje z odpadki.

91.

V večini mest se srečujejo z običajnimi osrednjimi okoljskimi težavami, vključno s slabo kakovostjo zraka, visoko stopnjo hrupa, prometnimi zastoji, emisijami toplogrednih plinov, izgubo in degradacijo biotske raznovrstnosti, pomanjkanjem vode, poplavami in neurji, zmanjševanjem zelenih površin, onesnaženimi območji, degradiranimi območji ter neustreznim ravnanjem z odpadki in upravljanjem energije. Hkrati so mesta v Uniji dejavniki, ki določajo standarde glede trajnosti v mestih, in pogosto kot prva uvajajo inovativne rešitve za okoljske izzive (81), vključno v povezavi z učinkovito rabo virov in pobudami zelenega gospodarstva, pomembnimi za strategijo Evropa 2020. V vedno več evropskih mestih je okoljska trajnost bistven element v strategijah razvoja mest.

92.

Vse večja urbanizacija Unije je opozorila na pomen naravnega okolja na urbanih območjih. Ohranjanje biotske raznovrstnosti z ukrepi, kot je ponovno uvajanje narave v urbano okolje in urbano krajino, je vse pogostejše. Uspešnost evropskih mest na področju biotske raznovrstnosti je treba oceniti in povečati. To oceno bi bilo mogoče pripraviti s posebnim indeksom biotske raznovrstnosti v mestih, kot je singapurski indeks, predstavljen na konferenci ZN o biotski raznovrstnosti v Nagoji leta 2010.

93.

Vrsta politik in pobud Unije, ki spodbujajo trajnostni razvoj mestnih območij, zagotavlja pozitivne učinke za državljane Unije ne glede na to, ali živijo v mestih ali na podeželju. Vendar je za tako trajnostno rast potrebno uspešno in učinkovito usklajevanje med različnimi upravnimi ravnmi, ki sega prek upravnih meja, pri čemer je treba v načrtovanje, oblikovanje in razvoj politik, ki vplivajo na kakovost mestnega okolja, sistematično vključevati regionalne in lokalne organe. K temu bodo prispevali okrepljeni mehanizmi usklajevanja na nacionalni in regionalni ravni, ki so predlagani v skladu s skupnim strateškim okvirom za naslednje obdobje financiranja, in vzpostavitev „mreže za razvoj mest“ (82), pri čemer bo več skupin deležnikov in splošna javnost vključenih v sprejemanje odločitev, ki vplivajo nanje. Za lokalne in regionalne organe bi bili pozitivni tudi nadaljnji razvoj instrumentov za poenostavitev zbiranja in upravljanja okoljskih podatkov ter za omogočanje izmenjave informacij in najboljše prakse in tudi prizadevanja za boljše izvajanje okoljskega prava na ravni Unije ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni (83). To je v skladu z zavezo za spodbujanje celostnega pristopa k načrtovanju, gradnji in upravljanju trajnostnih mest in mestnih naselij, ki je bila sprejeta na Rio + 20. Celostni pristopi k mestnemu in prostorskemu načrtovanju, pri katerih so poleg gospodarskih, socialnih in ozemeljskih izzivov celovito upoštevana tudi dolgoročna okoljska vprašanja, so bistveni pri zagotavljanju, da mestne skupnosti predstavljajo trajnostna, učinkovita in zdrava območja za življenje in delo.

94.

Unija bi morala dodatno pospeševati in po potrebi razširiti obstoječe pobude za spodbujanje inovacij in najboljše prakse v mestih, mreženja in izmenjave ter spodbujati mesta, da predstavijo svojo vodilno vlogo, kar zadeva trajnostni razvoj mest (84). Institucije Unije in države članice morajo bi morale omogočiti in spodbujati uporabo financiranja kohezijske politike in drugih finančnih sredstev za podporo mestom pri njihovem prizadevanju za okrepitev trajnostnega razvoja mest, ozaveščanje in spodbujanje vključevanja lokalnih udeležencev (85). Z razvojem in sprejetjem sklopa trajnostnih meril za mesta, ki bo potekalo v posvetovanju z državami članicami in drugimi pomembnimi deležniki, bo vzpostavljena referenčna podlaga za takšne pobude, pri čemer bo to spodbudilo usklajen in celosten pristop k trajnostnemu razvoju mest (86).

95.

Da se okrepi trajnost mest v Uniji, sedmi okoljski akcijski program do leta 2020 zagotovi naslednje:

Za to je potrebno zlasti:

96.

Zagotavljanje trajnostne rabe virov je eden največjih svetovnih izzivov v tem trenutku in je osrednjega pomena za odpravo revščine ter zagotavljanje trajnostne prihodnosti za ves svet (87). Svetovni voditelji so na Rio + 20 ponovno potrdili zavezo glede trajnostnega razvoja ter spodbujanja gospodarsko, socialno in okoljsko trajnostne prihodnosti za planet, tako za sedanjo kot za prihodnje generacije. Prav tako so priznali, da je vključujoče in zeleno gospodarstvo pomemben instrument za doseganje trajnostnega razvoja. Na Rio + 20 je bilo poudarjeno, da se število prebivalcev v vedno bolj urbaniziranem svetu povečuje, zato bodo ti izzivi zahtevali nujne mednarodne ukrepe na številnih področjih, na primer v zvezi z vodo, oceani, trajnostnimi zemljišči in ekosistemi, učinkovito rabo virov (zlasti odpadkov), dobrim upravljanjem kemikalij, trajnostno energijo in podnebnimi spremembami. Postopno opuščanje okolju škodljivih subvencij, med drugim za fosilna goriva, prav tako zahteva dodatne ukrepe. Poleg dejanskega uresničevanja teh zavez na lokalni in nacionalni ravni ter na ravni Unije bo Unija proaktivno sodelovala pri mednarodnem prizadevanju za razvoj rešitev, ki so potrebne za zagotovitev trajnostnega razvoja na svetovni ravni.

97.

Na Rio + 20 je bilo sklenjeno, da se komisija ZN za trajnostni razvoj nadomesti s političnim forumom na visoki ravni, ki bo tesneje povezal tri razsežnosti trajnostnega razvoja ter spremljal in pregledoval napredek pri izvajanju dogovorov s konference Rio + 20 in ustreznih dogovorov z drugih vrhov in konferenc ZN, s tem pa prispeval k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, ki so del vseobsegajočega okvira po letu 2015.

98.

Veliko prednostnih ciljev iz sedmega okoljskega akcijskega programa je mogoče celovito doseči le, če se uporabi globalni pristop in zagotovi sodelovanje s partnerskimi državami ter čezmorskimi državami in ozemlji. Zato bi morale Unija in države članice sodelovati v ustreznih mednarodnih, regionalnih in dvostranskih procesih, pri čemer mora biti njihovo sodelovanje tesno, osredotočeno, enotno in usklajeno. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti regijama Črnega morja in Arktike, kjer sta potrebna okrepljeno sodelovanje in povečana udeležba Unije, med drugim s pridružitvijo Konvenciji o varstvu Črnega morja pred onesnaženjem in pridobitvijo statusa stalne opazovalke v Arktičnem svetu, da bo mogoče obravnavati nove in skupne okoljske izzive. Unija in države članice bi morale še naprej spodbujati učinkovit, na pravilih temelječ okvir za svetovno okoljsko politiko, ki ga mora dopolnjevati učinkovitejši strateški pristop, pri katerem so dvostranski in regionalni politični dialogi in sodelovanje ustrezno prilagojeni strateškim partnerjem Unije, državam kandidatkam in sosednjim državam ter državam v razvoju, pri čemer je treba zanje zagotoviti zadostna finančna sredstva.

99.

Časovno obdobje, ki ga zajema sedmi okoljski akcijski program, se ujema s ključnimi fazami mednarodne podnebne politike, politike o biotski raznovrstnosti in politike o kemikalijah. Da ne bi presegli zgornje meje 2 °C, je treba svetovne emisije toplogrednih plinov do leta 2050 zmanjšati za vsaj 50 % glede na ravni iz leta 1990. Vendar po dosedanjih zavezah držav za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ta zmanjšanja ne bodo znašala tretjino zmanjšanj, zahtevanih do leta 2020 (88). Brez odločnejših ukrepov na svetovni ravni podnebnih sprememb verjetno ne bo mogoče omejiti. Države bodo tudi v najboljšem možnem primeru zaradi preteklih emisij toplogrednih plinov vedno pogosteje izpostavljene neizogibnim vplivom podnebnih sprememb, zato bodo morale razviti strategije za prilagajanje podnebnim spremembam. V okviru durbanske platforme za okrepljeno ukrepanje bo do leta 2015 predvidoma sklenjen celovit in trden sporazum, ki se bo uporabljal za vse udeležence, pri čemer se bo predvidoma začel izvajati leta 2020. Unija bo v tem postopku še vedno proaktivno sodelovala, med drugim pri razpravah o vprašanju, kako odpraviti odstopanje med sedanjimi zavezami o zmanjšanju emisij, ki so jih predložile razvite države in države v razvoju, in o ukrepih, ki so potrebni za nadaljnje upoštevanje načrta glede emisij, združljivega s ciljem omejitve povečanja temperature za 2 °C, kot kažejo ugotovitve IPCC. Pri uresničevanju dogovorov na Rio + 20 je treba poskrbeti za usklajenost in dopolnjevanje tega procesa, da se bosta vzajemno krepila. Nadaljnji ukrepi, ki temeljijo na Rio + 20, bi morali prispevati tudi k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, s tem pa k boju proti podnebnim spremembam. Poleg tega bi si morala Unija prizadevati za partnerstva na področju podnebnih sprememb s strateškimi partnerji ter takšna partnerstva dodatno okrepiti, pri čemer bi morala sprejeti dodatne ukrepe za vključitev okoljskih in podnebnih vprašanj v svojo trgovinsko in razvojno politiko, pri tem pa upoštevati vzajemne zaveze in koristi.

100.

Svetovne cilje glede biotske raznovrstnosti (89), določene v skladu s Konvencijo o biološki raznovrstnosti je treba izpolniti do leta 2020, saj na njih temeljita zaustavitev in na koncu zmanjšanje izgube biotske raznovrstnosti na svetovni ravni. Unija bo k tem prizadevanjem prispevala ustrezen delež, vključno glede podvojitve vseh mednarodnih tokov sredstev, povezanih z biotsko raznovrstnostjo, za države v razvoju do leta 2015 in bo vsaj ohranila te ravni financiranja do leta 2020, kar so tudi izhodiščni cilji, dogovorjeni v okviru strategije za uporabo virov Konvencije o biološki raznovrstnosti (90). Poleg tega je pomembno, da Unija dejavno prispeva k medvladni platformi za biotsko raznovrstnost in storitve ekosistemov (IPBES), ko bo postala njena polnopravna članica, da se vzpostavi povezava med lokalnimi, regionalnimi in mednarodnimi ravnmi pri upravljanju biotske raznovrstnosti. Unija bo še naprej podpirala izvajanje Konvencije Združenih narodov o boju proti širjenju puščav (UNCCD), zlasti z ukrepi za doseganje nevtralnosti na področju degradacije zemljišč v skladu z dogovorom na Rio + 20. Prav tako bo okrepila prizadevanja, da bo dosegla cilj dobrega upravljanja kemikalij v njihovem celotnem življenjskem ciklu in nevarnih odpadkov, kakor je bilo ponovno poudarjeno na Rio + 20, in da bo podprla s tem povezane konvencije. Unija bo še naprej dejavno in konstruktivno sodelovala pri doseganju ciljev takih postopkov.

101.

Unija je na področju članstva v večstranskih okoljskih sporazumih uspešna, čeprav več držav članic še vedno ni ratificiralo ključnih sporazumov. To zmanjšuje verodostojnost Unije v zadevnih pogajanjih. Države članice in Unija bi morale zagotoviti pravočasno ratifikacijo oziroma odobritev vseh večstranskih okoljskih sporazumov, ki so jih podpisale.

102.

Unija in njene države članice bi morale proaktivno sodelovati pri mednarodnih pogajanjih o novih in porajajočih se vprašanjih, zlasti novih konvencijah, dogovorih in presojah, in skladno s tem potrditi, da si bodo še naprej odločno prizadevale za čimprejšnji začetek pogajanj v okviru Generalne skupščine Združenih narodov za izvedbeni dogovor UNCLOS (Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu) o ohranjanju in trajnostni rabi morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije in podporo dokončanju prve svetovne presoje oceanov.

103.

Poleg tega bi morala Unija položaj, ki ga ima kot eden od največjih trgov na svetu, izkoristiti za spodbujanje politik in pristopov, ki zmanjšujejo obremenitev svetovnih naravnih virov. To lahko stori s spremembo vzorcev porabe in proizvodnje, vključno s sprejetjem ukrepov, potrebnih za spodbujanje trajnega upravljanja virov na mednarodni ravni in za izvajanje desetletnega okvira programov za trajnostno porabo in proizvodnjo, ter zagotovitvijo, da trgovinska politika in politika notranjega trga prispevata k doseganju okoljskih in podnebnih ciljev ter spodbujata druge države, da nadgradijo in okrepijo okoljske regulativne okvire in standarde ter se borijo proti okoljskemu dampingu. Unija bo trajnostni razvoj še naprej spodbujala z usklajevanjem namenskih določb mednarodnih trgovinskih sporazumov v pogajanjih in izvajanjem takšnih določb in s prostovoljnimi partnerskimi sporazumi za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov, kar bo zagotovilo, da lahko na trg Unije vstopi le les iz zakonitih virov v partnerskih državah. Uredba Evropske unije o lesu (91) v tem primeru služi kot pravna podlaga, da bi se lahko Unija s povpraševanjem po lesu in lesnih izdelkih lotila reševanja svetovnega problema nezakonite sečnje. Preučile se bodo tudi druge možnosti politike za zmanjšanje vpliva potrošnje Unije na svetovno okolje, vključno s krčenjem in degradacijo gozdov.

104.

Unija bi morala v skladu s svojo notranjo politiko še povečati svoj prispevek k pobudam, ki olajšajo prehod k vključujočemu zelenemu gospodarstvu na mednarodni ravni, kot je spodbujanje ustreznih pogojev, ki to omogočajo, in razvoj tržno zasnovanih instrumentov in kazalnikov poleg BDP.

105.

Unija bi morala še naprej spodbujati okoljsko odgovorne poslovne prakse. Z novimi obveznostmi iz pobude Unije o odgovornem ravnanju podjetij (92), v skladu s katerimi morajo podjetja na področju ekstraktivne industrije in izkoriščanja prvotnih gozdov, ki kotirajo na borzi, in takšna velika podjetja, ki ne kotirajo na borzi, poročati o plačilih vladi, se bosta povečali preglednost in odgovornost glede načina izkoriščanja naravnih virov. Unija bi morala kot glavna ponudnica okoljskih dobrin in storitev spodbujati svetovne zelene standarde, prosto trgovino z okoljskimi dobrinami in storitvami, nadaljnjo uporabo okolju in podnebju prijazne tehnologije, varstvo naložb in pravic intelektualne lastnine ter mednarodno izmenjavo najboljše prakse.

106.

Da se poveča učinkovitost Unije pri spopadanju z mednarodnimi okoljskimi in podnebnimi izzivi, sedmi okoljski akcijski program do leta 2020 zagotovi naslednje:

Za to je potrebno zlasti: