►B

UREDBA KOMISIJE (ES) št. 706/2007

z dne 21. junija 2007

o določitvi upravnih določb za ES-homologacijo vozil in usklajenega preskusa za meritve uhajanj iz nekaterih klimatskih naprav v skladu z Direktivo 2006/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(Besedilo velja za EGP)

(UL L 161, 22.6.2007, p.33)

Uradni list

  No

page

date

►M1

UREDBA KOMISIJE (EU) št. 519/2013 z dne 21. februarja 2013

  L 158

74

10.6.2013

Priloga I

Upravni dokumenti za ES-homologacijo

Del 1:

Opisni list – ES-homologacija sestavnega dela

Del 2:

Certifikat o ES-homologaciji (sestavni del)

Del 3:

Oznaka ES-homologacije sestavnega dela

Del 4:

Opisni list – ES-homologacija vozila

Del 5:

Certifikat o ES-homologaciji (vozilo)

Priloga II

Tehnične določbe za določitev uhajanja iz klimatskih naprav

Dodatek:

Kalibracija opreme za preskus uhajanja

0.1

Znamka (blagovna znamka proizvajalca): …

0.2

Tip: …

0.5

Ime in naslov proizvajalca: …

0.7

Mesto in način namestitve oznake ES-homologacije: …

0.8

Naslov(-i) obrata za montažo vozil: …

9.10.8

Uhajanje iz sestavnega dela, pri katerem lahko pride do uhajanja/klimatske naprave, v gramih/leto (v primeru, da preskus opravi proizvajalec) ( 3 ):

0.1

Znamka (blagovna znamka proizvajalca): …

0.2

Tip: …

0.3

Identifikacija tipa, če je označena na vozilu/sestavnem delu/samostojni tehnični enoti (4)  …

0.5

Ime in naslov proizvajalca: …

0.7

Mesto in način namestitve oznake ES-homologacije pri sestavnih delih in samostojnih tehničnih enotah: …

0.8

Naslov(-i) obrata za montažo vozil: …

1.

Dodatni podatki (po potrebi): (glej Dopolnilo)

2.

Tehnična služba, pristojna za opravljanje preskusov: …

3.

Datum poročila o preskusu: …

4.

Številka poročila o preskusu: …

5.

Opombe (če so): (glej Dopolnilo)

6.

Kraj: …

7.

Datum: …

8.

Podpis: …

9.

Priložen je seznam dokumentov, ki se nahajajo pri homologacijskem organu in jih je mogoče pridobiti na zahtevo.

1.

Dodatni podatki

1.1

Oznaka ES-homologacije sestavnega dela sestoji iz:

1.2

Oznaka ES-homologacije sestavnega dela mora biti jasno čitljiva in neizbrisna.

0.1

Znamka (blagovna znamka proizvajalca): …

0.2

Tip: …

0.3

Identifikacija tipa, če je označena na vozilu/sestavnem delu/samostojni tehnični enoti ( 6 ): …

0.4

Kategorija vozila: …

0.5

Ime in naslov proizvajalca: …

0.7

Mesto in način namestitve oznake ES-homologacije pri sestavnih delih in samostojnih tehničnih enotah: …

0.8

Naslov(-i) obrata za montažo vozil: …

9.10.8

Klimatska naprava je konstruirana tako, da vsebuje fluorirane toplogredne pline z globalnim potencialom segrevanja nad 150: DA/NE (6) 

Plin, uporabljen kot hladilno sredstvo: …

Če je odgovor DA, izpolnite naslednje točke.

0.1

Znamka (blagovna znamka proizvajalca): …

0.2

Tip: …

0.3

Identifikacija tipa, če je označena na vozilu/sestavnem delu/samostojni tehnični enoti (7)  …

0.4

Kategorija vozila: …

0.5

Ime in naslov proizvajalca: …

0.7

Mesto in način namestitve oznake ES-homologacije pri sestavnih delih in samostojnih tehničnih enotah: …

0.8

Naslov(-i) obrata za montažo vozil: …

1.

Dodatni podatki (po potrebi): (glej Dopolnilo)

2.

Tehnična služba, pristojna za opravljanje preskusov: …

3.

Datum poročila o preskusu: …

4.

Številka poročila o preskusu: …

5.

Opombe (če so): (glej Dopolnilo)

6.

Kraj: …

7.

Datum: …

8.

Podpis: …

9.

Priložen je seznam dokumentov, ki se nahajajo pri homologacijskem organu in jih je mogoče pridobiti na zahtevo.

1.

Dodatni podatki

2.1

Preskus uhajanja iz klimatske naprave je zasnovan za določitev količine flouriranih ogljikovodikov (HFC-134a), ki se sprostijo v ozračje iz vozil, opremljenih s klimatskimi napravami, pri običajnem delovanju takšne naprave.

2.2

Preskus se lahko opravi na celotnem vozilu, na klimatski napravi ali na posameznih sestavnih delih, pri katerih lahko pride do uhajanja.

2.3

Sestavne dele, pri katerih lahko pride do uhajanja, je treba preskusiti brez uporabe dodatnega olja. Preostanek olja po proizvodnem procesu lahko ostane v delih. Za kompresorje se uporablja standardna polnitev olja.

2.4

Meje posameznih sestavnih delov morajo biti znotraj območja kovinske cevi. Mejne površine morajo biti tesno zavarjene ali spajkane. Eden od mejnih sestavnih delov je po potrebi lahko povezan s kovinsko posodo ustrezne prostornine, v kateri se nahaja dvofazno hladilno sredstvo.

2.5

Posodo s HFC-134a in del, pri katerem lahko pride do uhajanja, je treba napolniti z dvofazno (tekoča in parna faza) hladilno tekočino HFC-134a, da se s pomočjo naprave za segrevanje pri zahtevani temperaturi ohrani stalni tlak. Sestavni del, pri katerem lahko pride do uhajanja, in na katerem se bo opravilo predkondicioniranje ali preskus, se namesti v zatesnjeno komoro. Temperatura sestavnega dela se ohranja pri zahtevani temperaturi za predkondicioniranje ali preskus zato, da se parna faza HFC-134a nahaja izključno v sestavnem delu. Za celotne klimatske naprave je treba uporabiti dejansko nazivno obremenitev. Uporabiti je treba koncentracijo in tip olja, ki ju je priporočil proizvajalec.

2.6

Za vsak sestavni del klimatske naprave, pri katerem lahko pride do uhajanja, je treba opraviti preskus, razen za tiste, za katere se šteje, da ne puščajo.

2.7

Za preskus se izbere najneugodnejši vzorec sestavnega dela, pri katerem lahko pride do uhajanja, ali klimatske naprave.

2.8

Za zagotovitev skupnega rezultata preskusa se prišteje masa hladilne tekočine katerega koli sestavnega dela, pri katerem lahko pride do uhajanja.

3.1.1

Sistem za uravnavanje temperature mora biti v fazi predkondicioniranja zmožen nadzorovati notranjo temperaturo zraka med celotnim potekom te faze, in sicer z odstopanjem ± 3 K.

3.1.2

V fazi meritve je treba za merjenje uhajanja uporabiti komoro, neprepustno za plin, v katero se lahko namestita naprava ali sestavni del za preskus. Ko se komora zapre, mora biti neprepustna za plin v skladu z Dodatkom. Notranja površina komore mora biti neprepustna in ne sme reagirati s hladilno tekočino iz klimatske naprave. Sistem za uravnavanje temperature mora biti zmožen nadzirati temperaturo zraka v komori med preskusom, in sicer s povprečnim dovoljenim odstopanjem ± 1 K v celotnem trajanju preskusa.

3.1.3

Merilna komora mora biti izdelana iz trdnih sten, ki ohranjajo stalno prostornino komore.

3.1.4

Notranjost merilne komore mora biti ustrezno velika, da se vanjo lahko namestijo sestavni deli ali naprave za preskus z zahtevano natančnostjo.

3.1.5

Homogenost plina in temperature znotraj merilne komore se zagotavlja z najmanj enim ventilatorjem za prezračevanje ali alternativno metodo, ki se lahko izvaja za zagotovitev homogene koncentracije plina in temperature.

3.2.1

Količina sproščenega HFC-134a je treba izmeriti s plinsko kromatografijo, infrardečo spektrofotometrijo, masno spektrometrijo ali infrardečo fotoakustično spektroskopijo (glej Dodatek).

3.2.2

Če uporabljena tehnika ni nobena od prej navedenih, je treba dokazati ustreznost metode, opremo pa kalibrirati s podobnim postopkom, opisanim v Dodatku.

3.2.3

Natančnost merilne opreme za celotno klimatsko napravo je določena na ± 2 g/l.

3.2.4

Opremo za analizo plina, v kombinaciji s katero koli drugo opremo, ki omogoča natančnost na 0,2 g/l, je treba uporabiti za preskus katerega koli sestavnega dela.

3.2.5

Za tiste sestavne dele, katerih zgoraj omenjena natančnost se zelo težko doseže, se lahko število vzorcev v vsakem preskusu poveča.

3.2.6

Ponovljivost analizatorja, izražena kot ena standardna deviacija, mora biti pri nič boljša od 1 % celotnega odklona, pri vseh uporabljenih razponih pa boljša od 80 % ± 20 % celotnega odklona.

3.2.7

Pred preskusom je treba v skladu z navodili proizvajalca kalibrirati ničelno točko in merilno območje analizatorja plina.

3.2.8

Delovne razpone analizatorja je treba izbrati tako, da je natančnost pri merjenju, kalibriranju in nadzoru uhajanja kar največja.

3.3.1

Analizator plina mora biti opremljen z napravo za zapisovanje izhodnih električnih signalov z zapisovalnikom na trak ali drugim sistemom za obdelavo podatkov, ki beleži podatke vsaj enkrat na 60 minut. Delovne značilnosti zapisovalnega sistema morajo biti vsaj enakovredne signalu, ki se zapisuje, in morajo zagotavljati stalen zapis rezultatov. Zapis mora pokazati začetek in konec preskusa (vključno z začetkom in koncem vzorčenja in časom, ki je potekel med začetkom in koncem vsakega preskusa).

3.4.1.1

Z uporabo senzorjev za temperaturo, ki so povezani tako, da kažejo srednjo vrednost, se temperatura v merilni komori zapisuje vsaj na eni od dveh točk. Merilne točke morajo biti reprezentativne za temperaturo znotraj merilne komore.

3.4.1.2

Temperaturo je treba ves čas merjenja uhajanja HFC-134a zapisovati ali vnašati v sistem za obdelavo podatkov, in sicer vsaj enkrat na minuto.

3.4.1.3

Natančnost sistema zapisovanja temperature mora biti do ± 1,0 K.

3.4.2.1

Natančnost sistema za zapisovanje tlaka Pshed mora biti do ± 2 hPa, tlak pa mora biti določljiv v mejah ± 0,2 hPa.

3.4.3.1

Uporaba enega ali več ventilatorjev ali druge ustrezne metode, kot je prezračevanje z N2, mora omogočati zmanjšanje koncentracije HFC-134a v merilni komori na stopnjo koncentracije v okolici.

3.4.3.2

Sestavni del, pri katerem lahko pride do uhajanja ali naprava, na katerih se bo opravil preskus, med uporabo ventilatorjev ne sme biti neposredno izpostavljen(-a) toku zraka iz ventilatorjev.

3.4.4.1

Za kalibracijo in delovanje morajo biti na voljo naslednji plini, če je proizvajalec analizatorja plina to posebej določil:

3.4.4.2

Kot kalibracijske pline je treba uporabiti mešanice propana HFC-134a in prečiščenega sintetičnega zraka ali kateri koli drug ustrezni inertni plin. Dejanske koncentracije kalibracijskega plina morajo biti znotraj ± 2 % navedenih vsebnosti.

4.1.1

Pred predkondicioniranjem in merjenjem uhajanja je treba klimatsko napravo izprazniti in jo napolniti z določeno nazivno vrednostjo HFC-134a.

4.1.2

Za zagotovitev nasičenosti med celotnim trajanjem preskusa, vključno z fazo predkondicioniranja, je treba vsak sestavni del, pri katerem lahko pride do uhajanja, ki ima dodatno posodo ali ne, izprazniti in ga napolniti z ustrezno količino HFC-134a, ki pa ne sme presegati 0,65 g/cm3 celotne notranje prostornine sestavnega dela, pri katerem lahko pride do uhajanja, ali posode.

4.2.1

Vložnik vloge za homologacijo se lahko odloči za izvedbo predkondicioniranja v enem samem koraku pri 40 °C ali v dveh korakih s krajšim skupnim trajanjem. Pristop dveh korakov mora biti sestavljen iz dveh zaporednih stopenj, in sicer se prva opravi pri 50 °C, ki ji nemudoma sledi druga pri 40 °C. Čas predkondicioniranja je določen spodaj.

Čas predkondicioniranja se lahko skrajša, če se lahko dokaže, da je bila dosežena ustaljena stopnja uhajanja.

4.2.2

Po predkondicioniranju je treba sestavne dele, pri katerih lahko pride do uhajanja, ali naprave za preskus v 4 urah namestiti v merilno komoro.

4.3.1

Kompresor se lahko, če je potrebno za mazanje in utekanje tesnil, med predkondicioniranjem in preskusom zažene za najmanj 1 minuto pri minimalni hitrosti 200 vrtljajev/minuto.

4.3.2

Med prekondicioniranjem in preskusom mora polnitev HFC-134a v sestavnem delu, pri katerem lahko pride do uhajanja, ali klimatski napravi ostati nedotaknjena, da se ne izgubi učinek predkondicioniranja. To pomeni, da je treba med predkondicioniranjem in preskusom ohraniti isto konfiguracijo, ne da bi jo razstavljali in ponovno sestavljali.

5.2.1

Preskus je treba izvesti pri statičnih in stabilnih pogojih pri temperaturi 313 K (40 °C). Razlike koncentracij HFC-134a med trajanjem preskusa se uporabijo za izračun letnih izgub.

5.2.2

Merilno komoro je treba nekaj minut prezračevati, dokler ni dosežena stabilna koncentracija okolja.

5.2.3

Pred preskusom je treba izmeriti koncentracijo v merilni komori, analizator plina nastaviti na ničlo in določiti merilno območje.

5.2.4

Če se konfiguracija iz predkondicioniranja prenese v drugo merilno komoro, se merjenje ne sme začeti prej kot štiri ure po tem, ko se komora zapre, zatesni in se doseže preskusna temperatura.

5.2.5

Potem se v merilno komoro vnese sestavni del, pri katerem lahko pride do uhajanja, ali naprava.

5.2.6

Merilna komora se zapre in zatesni, da je neprepustna za plin. Nato jo je treba pri atmosferskem pristisku v celoti napolniti z referenčnim plinom (npr. čisti zrak).

5.2.7

Preskus se začne, ko je merilna komora zatesnjena in ko temperatura v merilni komori doseže 313 K (40 °C). Temperatura se ohranja pri tej vrednosti do konca preskusa. Izmerijo se koncentracija HFC-134a, temperatura in zračni tlak, da se določijo izhodiščne vrednosti CHFC-134ai; Pshed in Tshed za preskusno obdobje, vendar ne prej kot 4 ure po zaprtju merilne komore in nastavitvi preskusne temperature, kakor je določeno v oddelku 5.2.4. Te vrednosti se uporabijo za izračun uhajanja v skladu z oddelkom 5.3.

5.2.8

Nazivno obdobje merjenja je 24 ur. Krajše obdobje se dovoli, če se lahko dokaže zadovoljiva raven točnosti.

5.2.9

Analizator plina mora biti takoj po končanem preskusnem obdobju nastavljen na nič in na merilno območje.

5.2.10

Po končanem preskusnem obdobju je treba izmeriti koncentracijo HFC-134a, temperaturo in zračni tlak v merilni komori. To so končne vrednosti CHFC134af, Pshed in Tshed za izračun uhajanja v skladu z oddelkom 5.3.

5.3.1

V oddelku 5.2 opisan preskus omogoča izračun emisij HFC-134a. Uhajanje se izračuna z uporabo končnih koncentracij HFC-134a, vrednosti temperature in tlaka v komori, skupaj z neto prostornino merilne komore.

Skupna masa izpuščenega HFC-134a se izračuna z naslednjo formulo:

pri čemer je:

Opomba: CHFC-134a je definiran kot število molov HFC-134a (nHFC-134a) na mol zraka (nair+HFC-134a)

ppmv: delcev na milijon prostornine/prostornina ekvivalentna molu/mol

5.3.2

Maso v gramih, dobljeno kot funkcija časa, je treba spremeniti v grame/leto (g/l).

1.1

Vso opremo je treba kalibrirati pred prvo uporabo in nato po potrebi, v vsakem primeru pa v 6 mesecih pred preskusom za podelitev homologacije. Metode kalibriranja, ki jih je treba uporabiti (za opremo iz odstavka 3.2.1 Priloge II k tej uredbi), so opisane v tem dodatku.

2.1.1

Pred prvo uporabo je treba določiti notranjo prostornino merilne komore. Pazljivo se izmeri notranjost komore, pri čemer se upoštevajo vse nepravilnosti, kot so na primer oporniki. S temi meritvami se določi notranja prostornina komore.

2.1.2

Neto notranja prostornina se določi tako, da se od notranje prostornine komore odšteje prostornina preskusnega dela ali naprave.

2.1.3

Preveriti je treba uhajanje iz merilne komore, kot je navedeno v 2.3. Če masa plina ne ustreza vbrizgani masi do ± 2 %, so potrebni popravki.

2.2.1

Temperatura v merilni komori mora biti v celotnem spodaj navedenem času štirih ur 313 K ± 1 K (40 °C ± 1 °C).

2.2.2

Merilna komora se lahko zapre in ventilator lahko deluje do 2 uri pred začetkom štiriurnega vzorčenja prostora.

2.2.3

Analizator je treba (po potrebi) kalibrirati, nato nastaviti na ničlo in določiti merilno območje.

2.2.4

Prostor se prezračuje, dokler se ne doseže ustaljena koncentracija, nato pa se vklopi ventilator, če še ni vklopljen.

2.2.5.

Nato se merilna komora zapre in izmerijo se koncentracija, temperatura in zračni tlak v komori. Koncentracija HFC-134a se po možnosti nastavi na ničlo s prezračevanjem ali z izpraznitvijo merilne komore. To so začetne vrednosti CHFC-134a, Pshed in Tshed, ki se uporabijo za izračun preskusnih pogojev v komori.

2.2.6

Ventilator lahko ostane vklopljen v komori nemoteno štiri ure.

2.2.7

Po preteku tega časa se z istim analizatorjem izmeri koncentracija v merilni komori. Izmerita se tudi temperatura in zračni tlak. To so končne vrednosti CHFC-134a, Pshed in Tshed.

2.3.1

Merilna komora se prezračuje, dokler koncentracija ni ustaljena. Če ventilator še ni vklopljen, se vklopi. Analizator se nastavi na ničlo, po potrebi kalibrira in nastavi se merilno območje.

2.3.2

Vklopi se sistem za uravnavanje temperature okolja v komori (če še ni vklopljen) in nastavi na temperaturo 313 K (40 °C).

2.3.3

Ko se temperatura v komori stabilizira na 313 K ± 1 K (40 °C ± 1 °C), se komora zapre in izmerijo se koncentracija, temperatura in zračni tlak v komori. To so začetne vrednosti CHFC-134a, Pshed in Tshed, ki se uporabijo za kalibracijo komore.

2.3.4

Znana količina HFC-134a se vbrizga v merilno komoro. Masa, ki jo je treba vbrizgati, je odvisna od prostornine merilne komore; dobimo jo z naslednjo enačbo:

tukaj:

Opomba: CHFC-134a je definiran kot število molov HFC-134a (nHFC-134a) na mol zraka (nair+HFC-134a)

Pri uporabi te enačbe so v naslednji tabeli za različne prostornine merilne komore prikazane količine HFC-134a, ki jih je treba vbrizgati. Predpostavlja se, da je tlak atmosferski tlak (101,3 kPa) in da je temperatura v merilni komori 40 °C.

Pri zelo majhnih vbrizganih količinah se lahko uporabi standardna sestava HFC-134a z mešanico dušika. Merilno komoro je treba izprazniti in napolniti z nestandardno koncentracijo.

2.3.5

Vsebino v merilni komori je treba mešati pet minut, nato se izmerijo koncentracija plina, temperatura in zračni tlak. To so končne vrednosti CHFC-134af, Pshed in Tshed za kalibracijo merilne komore ter tudi začetne vrednosti CHFC-134ai, Pshed in Tshed za preverjanje zadrževanja.

2.3.6

Na podlagi vrednosti iz oddelkov 2.3.3 in 2.3.5 ter formule v oddelku 2.3.4 se izračuna masa HFC-134a v merilni komori.

2.3.7

Nato se začne postopek, temperatura okolja v komori pa se ohranja pri 313 K ± 1 K (40 °C ± 1 °C) v 24-urnem obdobju.

2.3.8

Ob izteku 24-urnega obdobja se izmerijo in zapišejo končna koncentracija HFC-134a, temperatura in tlak. To so končne vrednosti CHFC-134af, Tshed in Pshed za preverjanje zadrževanja HFC-134a.

2.3.9

Z uporabo formule iz oddelka 2.3.4 se nato na podlagi vrednosti iz oddelka 2.3.8 izračuna masa HFC-134a. Dobljena masa se lahko od mase HFC, navedene v oddelku 2.3.6, razlikuje za največ 5 %.

3.1

Analizator mora biti nastavljen v skladu z navodili proizvajalca instrumenta.

3.2

Analizator mora biti nastavljen v skladu z navodili proizvajalca instrumenta.

3.3

Kalibracijsko krivuljo dobimo z najmanj petimi kalibracijskimi točkami, ki so čim bolj enakomerno porazdeljene po območju delovanja. Nazivna koncentracija kalibracijskega plina z najvišjo koncentracijo ne sme biti nižja od 80 % izmerjenih vrednosti.

3.4

Kalibracijska krivulja se izračuna z metodo najmanjših kvadratov. Če je dobljena stopnja polinoma večja od 3, mora biti število kalibracijskih točk najmanj enako tej stopnji polinoma plus 2.

3.5

Kalibracijska krivulja se od nazivne vrednosti vsakega kalibracijskega plina ne sme razlikovati za več kot 2 %.

3.6

Z uporabo koeficientov polinomnih funkcij, dobljenih iz oddelka 3.4, se sestavi tabela dobljenih vrednosti v razmerju do prave koncentracije plina v korakih, ki ne presegajo 1 % celotnega razpona. Ta je treba narediti za vsako vrsto kalibriranih analizatorjev. Ta tabela mora vsebovati tudi druge zadevne podatke, kot so:

3.7

Če je homologacijskemu organu mogoče zadovoljivo dokazati, da je alternativna tehnologija (npr. računalnik, elektronsko nadzirano stikalo za obseg) lahko prav tako natančna, se lahko uporabijo tudi takšni postopki.