02012L0027 — SL — 12.06.2019 — 005.001

---

To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B	DIREKTIVA 2012/27/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (Besedilo velja za EGP) (UL L 315 14.11.2012, str. 1)

spremenjena z:

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	DIREKTIVA SVETA 2013/12/EU z dne 13. maja 2013	L 141	28	28.5.2013
M2	DIREKTIVA (EU) 2018/844 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Besedilo velja za EGP z dne 30. maja 2018	L 156	75	19.6.2018
►M3	DIREKTIVA (EU) 2018/2002 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Besedilo velja za EGP z dne 11. decembra 2018	L 328	210	21.12.2018
►M4	UREDBA (EU) 2018/1999 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. decembra 2018	L 328	1	21.12.2018
►M5	DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2019/826 z dne 4. marca 2019	L 137	3	23.5.2019

popravljena z:

►C1	Popravek, UL L 113, 25.4.2013, str.  24 (2012/27/EU)

---

▼B

DIREKTIVA 2012/27/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 25. oktobra 2012

o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES

(Besedilo velja za EGP)

POGLAVJE I

VSEBINA, PODROČJE UPORABE, OPREDELITEV POJMOV IN CILJI POVEČANJA ENERGETSKE UČINKOVITOSTI

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

▼M3

1.  Ta direktiva določa skupni okvir ukrepov za spodbujanje energetske učinkovitosti v Uniji, da se zagotovi izpolnitev krovnih ciljev Unije 20-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020 in krovnih ciljev najmanj 32,5- odstotnega povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030, ter postavlja temelj za dodatno izboljšanje energetske učinkovitosti po teh letih.

Ta direktiva določa pravila za odpravo preprek na energetskem trgu in pomanjkljivosti trga, ki ovirajo učinkovitost pri oskrbi z energijo in rabi energije, ter predvideva določitev okvirnih nacionalnih ciljev in prispevkov glede povečanja energetske učinkovitosti za leti 2020 in 2030.

Ta direktiva prispeva k izvajanju načela energetske učinkovitosti na prvem mestu.

▼B

2.  Zahteve iz te direktive so minimalne zahteve in nobeni državi članici ne preprečujejo, da bi ohranila ali uvedla strožje ukrepe. Takšni ukrepi so združljivi z zakonodajo Unije. Če so v nacionalni zakonodaji določeni strožji ukrepi, države članice o njej uradno obvestijo Komisijo.

Člen 2

Opredelitev pojmov

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Člen 3

Cilji povečanja energetske učinkovitosti

1.  Vsaka država članica določi okvirni nacionalni cilj povečanja energetske učinkovitosti, ki temelji na porabi primarne ali končne energije, na prihranku primarne ali končne energije ali na energetski intenzivnosti. Države članice o teh ciljih v skladu s členom 24(1) in delom 1 Priloge XIV uradno obvestijo Komisijo. Ob tem navedene cilje tudi izrazijo kot absolutno raven porabe primarne energije in porabe končne energije leta 2020 in razložijo, kako in na podlagi katerih podatkov so izračunale to raven.

Pri določitvi navedenih ciljev države članice upoštevajo:

▼M1

▼B

Države članice lahko pri določanju navedenih ciljev upoštevajo nacionalne okoliščine, ki vplivajo na porabo primarne energije, kot so:

▼M1

2.  Komisija do 30. junija 2014 oceni doseženi napredek in verjetnost, da poraba energije v Uniji leta 2020 ne bo presegla 1 483 Mtoe primarne energije in/ali 1 086 Mtoe končne energije.

▼B

3.  Komisija pri pregledu iz odstavka 2:

▼M1

▼M3

4.  Komisija do 31. oktobra 2022 oceni, ali je Unija dosegla krovne cilje povečanja energetske učinkovitosti za leto 2020.

5.  Vsaka država članica določi nacionalne okvirne prispevke glede energetske učinkovitosti k ciljem Unije za leto 2030 iz člena 1(1) te direktive v skladu s členoma 4 in 6 Uredbe (EU) 2018/1999 ( 4 ). Države članice pri določanju teh prispevkov upoštevajo, da poraba energije v Uniji leta 2030 ne sme preseči 1 273 Mtoe primarne energije in/ali 956 Mtoe končne energije. Države članice o teh prispevkih uradno obvestijo Komisijo v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih v skladu s členi 3 in 7 do 12 Uredbe (EU) 2018/1999.

6.  Komisija oceni krovne cilje povečanja energetske učinkovitosti Unije za leto 2030 iz člena 1(1), da bi do leta 2023 predložila zakonodajni predlog, v katerem bi cilje popravila navzgor, če bi se zaradi gospodarskega ali tehnološkega razvoja bistveno znižali stroški ali če bi bilo to potrebno, da bi Unija izpolnila svoje mednarodne zaveze glede razogljičenja.

▼B

POGLAVJE II

UČINKOVITOST RABE ENERGIJE

▼M4 —————

▼B

Člen 5

Stavbe javnih organov kot zgled

1.  Vsaka država članica brez poseganja v člen 7 Direktive 2010/31/EU zagotovi, da se od 1. januarja 2014 vsako leto prenovijo 3 % skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi osrednje vlade, ki se ogrevajo in/ali ohlajajo, in se tako izpolnijo vsaj minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti, ki jih določi z uporabo člena 4 Direktive 2010/31/EU.

Stopnja 3 % se izračuna na podlagi skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi osrednje vlade zadevne države članice, ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 in ki 1. januarja vsakega leta ne izpolnjujejo nacionalnih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti, določenih v skladu s členom 4 Direktive 2010/31/EU. Navedena meja se zniža na 250 m2 od 9. julija 2015 naprej.

Če država članica določi, da se obveznost letne prenove 3 % skupne tlorisne površine nanaša tudi na stavbe v lasti in rabi upravnih oddelkov na ravni pod osrednjo vlado, se 3 % stopnja izračuna na podlagi skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi osrednje vlade ter upravnih oddelkov zadevne države članice, ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 oziroma od 9. julija 2015 več kot 250 m2 in ki 1. januarja vsakega leta ne izpolnjujejo nacionalnih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti, določenih v skladu s členom 4 Direktive 2010/31/EU.

Države članice se lahko pri izvajanju ukrepov za temeljito prenovo stavb osrednje vlade v skladu s prvim pododstavkom odločijo, da upoštevajo stavbo kot celoto, vključno z ovojem stavbe, opremo, obratovanjem in vzdrževanjem.

Države članice zahtevajo, da imajo pri ukrepih za energetsko učinkovitost prednost stavbe osrednje vlade z najnižjo energetsko učinkovitostjo, če je to stroškovno učinkovito in tehnično izvedljivo.

2.  Države članice se lahko odločijo, da ne bodo določile ali uporabljale zahtev iz odstavka 1 za naslednje kategorije stavb:

3.  Če država članica prenovi več kot 3% skupne tlorisne površine stavbe osrednje vlade v določenem letu, lahko presežek šteje v okvir letne stopnje prenove v enem od predhodnih ali naslednjih treh let.

4.  Države članice lahko v okvir letne stopnje prenove stavb osrednje vlade štejejo nove stavbe, ki so v uporabi in lasti kot nadomestilo za določene stavbe osrednje vlade, porušene v enem od predhodnih dveh let, ali stavbe, ki so bile prodane, porušene ali so prenehale biti v uporabi v enem od predhodnih dveh let zaradi intenzivnejše uporabe drugih stavb.

5.  Države članice za namene odstavka 1 do 31. decembra 2013 pripravijo in objavijo popis stavb osrednje vlade, ki se ogrevajo in/ali ohlajajo in ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 oziroma od 9. julija 2015 več kot 250 m2, razen stavb, izvzetih na podlagi odstavka 2. Popis vsebuje naslednje podatke:

6.  Brez poseganja v člen 7 Direktive 2010/31/EU lahko države članice izberejo alternativni pristop k odstavkom 1 do 5 tega člena ter sprejmejo druge stroškovno učinkovite ukrepe, vključno s temeljitimi prenovami in ukrepi za spremembo vedenja uporabnikov stavb, s katerimi bi do leta 2020 dosegle prihranek energije v upravičenih stavbah v lasti in rabi osrednje vlade, ki je najmanj enak prihranku, ki je določen v odstavku 1 in o katerem se poroča letno.

Za namene alternativnega pristopa lahko države članice prihranek energije, ki bi ga dosegle z uporabo odstavkov 1 do 4, ocenijo na podlagi ustreznih standardnih vrednosti za porabo energije v referenčnih stavbah osrednje vlade pred obnovo in po njej ter na podlagi ocenjene površine njenega stavbnega fonda. Kategorije referenčnih stavb osrednje vlade so reprezentativne za ta stavbni fond.

Države članice, ki izberejo alternativni pristop, Komisijo do 31. decembra 2013 uradno obvestijo o alternativnih ukrepih, ki jih nameravajo sprejeti, in prikažejo, kako naj bi dosegle enakovredno izboljšanje energetske učinkovitosti stavb osrednje vlade.

7.  Države članice spodbujajo javne organe, tudi na regionalni in lokalni ravni, ter organe za socialna stanovanja, za katere velja javno pravo, naj v skladu s svojimi pristojnostmi in upravnimi strukturami:

Člen 6

Nakupi javnih organov

1.  Države članice zagotovijo, da osrednje vlade kupujejo le izdelke, storitve in stavbe z visoko energetsko učinkovitostjo, kakor je določeno v Prilogi III, kolikor je to v skladu s stroškovno učinkovitostjo, ekonomsko izvedljivostjo, večjo trajnostjo, tehnično ustreznostjo in zadostno ravnijo konkurence.

Obveznost iz prvega pododstavka se uporablja za pogodbe o nakupu izdelkov, storitev in stavb s strani javnih organov, če je vrednost takih pogodb enaka ali večja od pragov, določenih v členu 7 Direktive 2004/18/ES.

2.  Obveznost iz odstavka 1 se uporablja za pogodbe oboroženih sil le, kolikor to ni v nasprotju z naravo in glavnim ciljem dejavnosti oboroženih sil. Obveznost se ne uporablja za pogodbe za dobavo vojaške opreme, kakor je opredeljena v Direktivi 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti ( 5 ).

3.  Države članice spodbujajo javne organe, tudi na regionalni in lokalni ravni, naj v skladu s svojimi pristojnostmi in upravnimi strukturami sledijo zgledu osrednje vlade ter kupujejo le izdelke, storitve in stavbe z visoko energetsko učinkovitostjo. Države članice spodbujajo javne organe, da pri javnih razpisih za storitve, ki imajo znaten energetski vidik, ocenijo možnost sklepanja dolgoročnih pogodb, ki zagotavljajo dolgoročni prihranek energije.

4.  Brez poseganja v odstavek 1 lahko države članice pri nakupu svežnja izdelkov, ki kot celota spada na področje uporabe delegiranega akta, sprejetega na podlagi Direktive 2010/30/EU, zahtevajo, da ima skupna energetska učinkovitost prednost pred energetsko učinkovitostjo posameznih izdelkov znotraj tega svežnja, tj. nakup svežnja izdelkov, ki izpolnjuje merilo pripadnosti najvišjemu razredu energetske učinkovitosti.

▼M3

Člen 7

Obveznost prihranka energije

1.  Države članice morajo doseči skupni prihranek končne porabe energije, ki ustreza vsaj:

Države članice lahko pri izračunu upoštevajo prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov politik, bodisi uvedenih do 31. decembra 2020 ali po tem datumu, če ti ukrepi privedejo do novih posameznih ukrepov, ki se izvedejo po 31. decembru 2020.

Države članice še naprej dosegajo nove letne prihranke v skladu s točko (b) prvega pododstavka v desetletnih obdobjih po letu 2030, razen če se v pregledih Komisije do leta 2027 in vsakih 10 let zatem ugotovi, da to ni več potrebno za to, da se dosežejo dolgoročni energetski in podnebni cilji Unije za leto 2050.

Države članice določijo, kako bo izračunana količina novih prihrankov razporejena v posameznem obdobju, navedenem v točkah (a) in (b) prvega pododstavka, če se do konca posameznega obdobja obveznosti dosežejo zahtevani celotni skupni prihranki končne porabe energije.

2.  Če države članice izpolnijo vsaj svojo obveznost skupnega prihranka končne porabe energije iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, lahko zahtevano količino prihrankov energije izračunajo na enega ali več od naslednjih načinov:

3.  Kadar se države članice odločijo, da bodo uporabile možnosti iz točk (a), (b) oziroma (c) odstavka 2, določijo:

4.  Vsaka država članica lahko ob upoštevanju odstavka 5:

5.  Države članice ločeno uporabijo in izračunajo učinek možnosti, izbranih na podlagi odstavka 4 za obdobji iz točk (a) in (b) prvega pododstavka odstavka 1:

Ne glede na to, ali države članice iz svoje osnove za izračun deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz, ali izkoristijo možnosti iz odstavka 4, zagotovijo, da izračunana neto količina novih prihrankov, ki jo morajo doseči pri porabi končne energije v obdobju obveznosti od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030, ni manjša od količine, ki izhaja iz uporabe stopnje letnega prihranka iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1.

6.  Države članice v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih v skladu s Prilogo III k Uredbi (EU) 2018/1999 opišejo izračun količine prihrankov energije, ki naj bi jo dosegle v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena, in po potrebi razložijo, kako so določile stopnjo letnega prihranka in osnovo za izračun ter kako in v kakšnem obsegu so uporabile možnosti iz odstavka 4 tega člena.

7.  Prihranki energije, doseženi po 31. decembru 2020, se ne upoštevajo v količini zahtevanih prihrankov energije za obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020.

8.  Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena lahko države članice, ki zavezanim stranem dovolijo uporabo možnosti iz točke (b) člena 7a(6), za namene točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena upoštevajo prihranke energije, dosežene v katerem koli letu po letu 2010 in pred začetkom obdobja obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena, kot da so bili ti prihranki energije doseženi po 31. decembru 2013 in pred 1. januarjem 2021, če obstajajo vse naslednje okoliščine:

9.  Države članice zagotovijo, da se prihranki, ki izhajajo iz ukrepov politik iz členov 7a in 7b ter člena 20(6), izračunajo v skladu s Prilogo V.

10.  Države članice dosežejo zahtevano količino prihrankov iz odstavka 1 tega člena bodisi z uvedbo sistema obveznosti energetske učinkovitosti iz člena 7a bodisi s sprejetjem alternativnih ukrepov politike iz člena 7b. Države članice lahko sistem obveznosti energetske učinkovitosti kombinirajo z alternativnimi ukrepi politik.

11.  Države članice pri oblikovanju ukrepov politike za izpolnitev svojih obveznosti glede doseganja prihranka energije, v skladu z merili, ki jih same določijo, in ob upoštevanju svojih obstoječih praks na tem področju upoštevajo potrebo po ublažitvi energetske revščine, tako da zahtevajo, kolikor je to ustrezno, da se pri izvajanju dela ukrepov za energetsko učinkovitost v okviru nacionalnih sistemov obveznosti energetske učinkovitosti, alternativnih ukrepov politike ali programov ali ukrepov, ki se financirajo iz nacionalnega sklada za energetsko učinkovitost, da prednost ranljivim gospodinjstvom, vključno z energetsko revnimi, in, če je to ustrezno, tistim v socialnih stanovanjih.

Države članice informacije o izidu ukrepov za ublažitev energetske revščine v okviru te direktive vključijo v celovite nacionalne energetske in podnebne načrte v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999.

12.  Države članice dokažejo, da se v primeru prekrivanja učinka ukrepov politike ali posameznih ukrepov prihranek energije ne šteje dvojno.

▼M3

Člen 7a

Sistemi obveznosti energetske učinkovitosti

1.  Če se države članice odločijo, da bodo svoje obveznosti glede doseganja količine prihrankov, ki se zahteva na podlagi člena 7(1), izpolnile s sistemom obveznosti energetske učinkovitosti, zagotovijo, da zavezane strani iz odstavka 2 tega člena, ki delujejo na ozemlju posamezne države članice, brez poseganja v člen 7(4) in (5), izpolnjujejo svojo zahtevo glede skupnega prihranka končne porabe energije iz člena 7(1).

Države članice se po potrebi lahko odločijo, da lahko zavezane strani svoje obveznosti prihranka v celoti ali deloma izpolnijo s prispevkom v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost v skladu s členom 20(6).

2.  Države članice med distributerji energije, podjetji za maloprodajo energije in distributerji ali podjetji za maloprodajo goriva za prevoz, ki delujejo na njihovem ozemlju, na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril določijo zavezane strani. Količino prihrankov energije, ki je potrebna za izpolnitev obveznosti, zavezane strani dosežejo pri končnih odjemalcih, ki jih neodvisno od izračuna na podlagi člena 7(1) določi država članica, oziroma, če se država članica tako odloči, prek potrjenih prihrankov drugih strani, kot je opisano v točki (a) odstavka 6 tega člena.

3.  Kadar so podjetja za maloprodajo energije določena kot zavezane strani na podlagi odstavka 2, države članice zagotovijo, da ta podjetja pri izpolnjevanju svojih obveznosti ne ustvarjajo preprek, ki porabnike ovirajo pri zamenjavi dobavitelja.

4.  Države članice količino prihrankov energije, ki jih zahtevajo od vsake zavezane strani, izrazijo v porabi končne ali primarne energije. Metoda, s katero se izrazi zahtevana količina prihrankov energije, se uporabi tudi za izračun prihrankov, ki jih uveljavljajo zavezane strani. Uporabijo se pretvorbeni faktorji iz Priloge IV.

5.  Države članice vzpostavijo sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativen vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki so jih uvedle zavezane strani. Merjenje, nadziranje in preverjanje se izvaja neodvisno od zavezanih strani.

6.  V okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti države članice lahko storijo eno ali oboje od naslednjega:

Države članice ocenijo vpliv neposrednih in posrednih stroškov sistemov obveznosti energetske učinkovitosti na konkurenčnost energetsko intenzivnih panog, ki so izpostavljene mednarodni konkurenci, in po potrebi sprejmejo ukrepe za zmanjšanje tega vpliva.

7.  Države članice enkrat letno objavijo prihranke energije, ki jih je dosegla vsaka zavezana stran ali vsaka podkategorija zavezane strani, in skupne prihranke, dosežene v okviru sistema.

Člen 7b

Alternativni ukrepi politike

1.  Kadar se države članice odločijo, da bodo svoje obveznosti glede doseganja prihrankov, ki se zahtevajo na podlagi člena 7(1), izpolnile z alternativnimi ukrepi politike, brez poseganja v člen 7(4) in (5) zagotovijo, da se prihranki energije, ki se zahtevajo na podlagi člena 7(1), dosežejo pri končnih odjemalcih.

2.  Za vse ukrepe, razen tistih, ki so povezani z obdavčitvijo, države članice vzpostavijo sisteme za merjenje, nadziranje in preverjanje, v okviru katerih se dokumentirano preveri vsaj statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki so jih uvedle udeležene ali pooblaščene strani. Merjenje, nadziranje in preverjanje se izvaja neodvisno od udeleženih ali pooblaščenih strani.

▼B

Člen 8

Energetski pregledi in sistemi upravljanja z energijo

1.  Države članice si prizadevajo, da so vsem končnim odjemalcem na voljo kakovostni energetski pregledi, ki so stroškovno učinkoviti in:

Energetske preglede iz prvega pododstavka lahko izvajajo notranji strokovnjaki ali energetski pregledovalci, če je zadevna država članica vzpostavila sistem zagotavljanja in preverjanja njihove kakovosti, po potrebi vključno z letnim naključnim izborom najmanj statistično pomembnega deleža vseh energetskih pregledov, ki jih opravijo.

Za zagotavljanje visoke kakovosti energetskih pregledov in sistemov upravljanja z energijo države članice določijo pregledna in nediskriminatorna minimalna merila za energetske preglede, ki temeljijo na Prilogi VI.

Energetski pregledi ne vključujejo določb o prepovedi posredovanja ugotovitev pregledov kvalificiranemu/akreditiranemu ponudniku energetskih storitev, če odjemalec temu ne nasprotuje.

2.  Države članice oblikujejo programe, s katerimi spodbujajo izvajanje energetskih pregledov v malih in srednjih podjetjih ter naknadno izvajanje priporočil, ki izhajajo iz teh pregledov.

Na podlagi preglednih in nediskriminatornih meril ter brez poseganja v pravo Unije o državni pomoči lahko države članice vzpostavijo programe podpore za MSP, tudi če so ta sklenila prostovoljne sporazume, za kritje stroškov energetskih pregledov in izvajanja stroškovno zelo učinkovitih priporočil, ki izhajajo iz energetskih pregledov, če se predlagani ukrepi izvedejo.

Države članice MSP seznanijo, tudi prek posredniških organizacij, ki jih zastopajo, z dejanskimi primeri, kako lahko sistemi upravljanja z energijo ugodno vplivajo na njihovo dejavnost. Komisija pomaga državam članicam s podpiranjem izmenjave najboljših praks na tem področju.

3.  Države članice pripravijo tudi programe, s katerimi gospodinjstva prek ustreznih svetovalnih služb ozaveščajo o koristih tovrstnih pregledov.

Države članice spodbujajo programe usposabljanja, s katerimi energetski pregledovalci pridobijo ustrezno znanje in usposobljenost, ter s tem omogočijo, da je na voljo dovolj strokovnjakov.

4.  Države članice zagotovijo, da se v podjetjih, ki niso MSP, izvede energetski pregled, ki ga neodvisno in stroškovno učinkovito izvedejo kvalificirani in/ali akreditirani strokovnjaki ali ga izvedejo in nadzirajo neodvisni organi v skladu z nacionalno zakonodajo do 5. decembra 2015 in najmanj na vsaka štiri leta od datuma zadnjega energetskega pregleda.

5.  Za energetske preglede, ki so izvedeni neodvisno na podlagi minimalnih meril, ki temeljijo na Prilogi VI, in v okviru prostovoljnih sporazumov med organizacijami zainteresiranih strani in imenovanim organom ter jih nadzira zadevna država članica ali drugi organi, ki so jih pristojni organi ustrezno pooblastili, ali Komisija, velja, da izpolnjujejo zahteve iz odstavka 4.

Dostop udeležencev na trgu, ki ponujajo energetske storitve, temelji na preglednih in nediskriminatornih merilih.

6.  Podjetja, ki niso MSP in izvajajo sistem upravljanja z energijo ali okoljem, ki ga je potrdil neodvisni organ v skladu z veljavnimi evropskimi ali mednarodnimi standardi, so izvzeta iz zahtev iz odstavka 4, če države članice zagotovijo, da zadevni sistem upravljanja vključuje energetski pregled na podlagi minimalnih meril, ki temeljijo na Prilogi VI.

7.  Energetski pregledi so lahko samostojni ali del širše okoljske presoje. Države članice lahko zahtevajo, da se v energetski pregled vključi ocena tehnične in ekonomske izvedljivosti priključitve na obstoječe ali načrtovano omrežje za daljinsko ogrevanje ali hlajenje.

Brez poseganja v zakonodajo Unije o državni pomoči lahko države članice izvajajo spodbude in programe podpore za izvajanje priporočil, ki izhajajo iz energetskih pregledov, in podobne ukrepe.

Člen 9

▼M3

Merjenje porabe plina in električne energije

1.  Države članice v mejah tehnične izvedljivosti, finančne sprejemljivosti in sorazmerno z morebitnimi prihranki energije zagotovijo, da imajo končni odjemalci električne energije in zemeljskega plina na voljo individualne števce po konkurenčnih cenah, ki točno prikazujejo njihovo dejansko količino porabljene energije in informacije o dejanskem času porabe.

▼B

Tak individualni števec po konkurenčnih cenah je vedno na voljo, kadar se:

2.  Kadar in kolikor države članice uporabijo inteligentne merilne sisteme in uvedejo inteligentne števce za zemeljski plin in/ali električno energijo v skladu z direktivama 2009/72/ES in 2009/73/ES:

▼M3 —————

▼M3

Člen 9a

Merjenje porabe ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode

1.  Države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci daljinskega ogrevanja, daljinskega hlajenja in sanitarne tople vode na voljo števce po konkurenčnih cenah, ki natančno prikazujejo njihovo dejansko količino porabljene energije.

2.  Če se stavba pri ogrevanju, hlajenju ali dobavi sanitarne tople vode oskrbuje iz centralnega vira, ki oskrbuje več stavb, ali iz sistema daljinskega ogrevanja ali daljinskega hlajenja, se števec namesti na toplotni izmenjevalnik ali na mesto oddaje.

Člen 9b

Individualno merjenje ter delitev stroškov za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo

1.  V večstanovanjskih in večnamenskih stavbah, ki imajo centralni vir ogrevanja ali centralni vir hlajenja ali so oskrbovane iz sistema daljinskega ogrevanja ali daljinskega hlajenja, se individualni števci za merjenje porabe toplote, hlajenja ali sanitarne tople vode namestijo v vsaki stavbni enoti, če je tehnično izvedljivo in stroškovno učinkovito v smislu, da je sorazmerno glede na morebitne prihranke energije.

Kadar uporaba individualnih števcev tehnično ni izvedljiva ali merjenje porabe ogrevanja v vsaki stavbni enoti ni stroškovno učinkovito, se uporabijo individualni delilniki stroškov ogrevanja na posameznem radiatorju, razen če zadevna država članica dokaže, da namestitev takšnih delilnikov stroškov ogrevanja ne bi bila stroškovno učinkovita. V teh primerih se lahko preuči možnost alternativnih stroškovno učinkovitih načinih merjenja porabe toplote. Vsaka država članica jasno določi in objavi splošna merila, metodologije in/ali postopke, na podlagi katerih se ugotovita tehnična neizvedljivost in stroškovna neučinkovitost.

2.  V novih večstanovanjskih stavbah in stanovanjskih delih novih večnamenskih stavb, ki imajo centralni vir ogrevanja za sanitarno toplo vodo ali se oskrbujejo iz sistemov daljinskega ogrevanja, se za merjenje porabe sanitarne tople vode ne glede na prvi pododstavek odstavka 1 namestijo individualni števci.

3.  Kadar se večstanovanjske ali večnamenske stavbe oskrbujejo z daljinskim ogrevanjem ali daljinskim hlajenjem ali kadar v njih prevladujejo lastni skupni sistemi ogrevanja ali hlajenja, države članice za zagotovitev preglednosti in točnosti obračunavanja individualne porabe zagotovijo, da so vzpostavljena pregledna, javno dostopna nacionalna pravila o delitvi stroškov ogrevanja, hlajenja in porabe sanitarne tople vode v takšnih stavbah. Takšna pravila po potrebi vključujejo smernice o načinu delitve stroškov za energijo, ki se uporablja za:

Člen 9c

Zahteve v zvezi z daljinskim odčitavanjem

1.  Za namene členov 9a in 9b morajo biti števci in delilniki stroškov ogrevanja, nameščeni po 25. oktobru 2020, naprave z daljinskim odčitavanjem. Pogoji za tehnično izvedljivost in stroškovno učinkovitost iz člena 9b(1) se še naprej uporabljajo.

2.  Števci in delilniki stroškov ogrevanja, ki jih ni mogoče daljinsko odčitavati, a so že bili nameščeni, se opremijo s funkcijo daljinskega odčitavanja ali pa se do 1. januarja 2027 zamenjajo z napravami z daljinskim odčitavanjem, razen če zadevna država članica dokaže, da to ne bi bilo stroškovno učinkovito.

▼B

Člen 10

▼M3

Informacije o obračunu za plin in električno energijo

1.  Kadar končni odjemalci nimajo inteligentnih števcev iz direktiv 2009/72/ES in 2009/73/ES, države članice do 31. decembra 2014 zagotovijo, da so informacije o obračunu za električno energijo in plin zanesljive in točne ter da temeljijo na dejanski porabi v skladu s točko 1.1 Priloge VII, če je to tehnično izvedljivo in ekonomsko upravičeno.

▼B

Ta obveznost se lahko izpolni s sistemom rednega samoodčitavanja končnih odjemalcev, ki odčitane podatke s števca sporočajo dobavitelju energije. Le če končni odjemalec ne sporoči odčitanih podatkov s števca za zadevno obračunsko obdobje, se obračun pripravi na podlagi ocenjene porabe ali pavšalnega zneska.

2.  Števci, nameščeni v skladu z direktivama 2009/72/ES in 2009/73/ES, omogočajo točne informacije o obračunu na podlagi dejanske porabe. Države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost enostavnega dostopa do dodatnih informacij o pretekli porabi, ki omogočajo podrobno samopreverjanje.

Dodatne informacije o pretekli porabi vključujejo:

3.  Države članice ne glede na to, ali so bili inteligentni števci nameščeni ali ne:

▼M3

Člen 10a

Informacije o obračunu in porabi za ogrevanje in hlajenje ter sanitarno toplo vodo

1.  Kadar so nameščeni števci ali delilniki stroškov ogrevanja, države članice zagotovijo, da so informacije o obračunu in porabi zanesljive in točne ter da temeljijo na dejanski porabi ali odčitanih podatkih iz delilnikov stroškov ogrevanja v skladu s točkama 1 in 2 Priloge VIIa za vse končne porabnike, in sicer za fizične ali pravne osebe, ki kupujejo ogrevanje, hlajenje ali sanitarno toplo vodo za lastno končno uporabo, ali fizične ali pravne osebe, ki stanujejo v individualni stavbi ali enoti v večstanovanjski ali večnamenski stavbi, v kateri se ogrevanje, hlajenje ali sanitarna topla voda dobavljajo iz centralnega vira, in nimajo neposredne ali individualne pogodbe z dobaviteljem energije.

Kadar država članica tako določi, se lahko ta obveznost, razen v primeru individualno merjene porabe na podlagi odčitanih podatkov iz delilnikov stroškov ogrevanja v skladu s členom 9b, izpolni tako, da se vzpostavi sistem, v katerem končni odjemalec ali končni porabnik sam redno odčitava in sporoča podatke s svojega števca. Samo če končni odjemalec ali končni porabnik ne sporoči odčitanih podatkov s števca za zadevno obračunsko obdobje, se obračun pripravi na podlagi ocenjene porabe ali pavšalnega zneska.

2.  Države članice:

Države članice lahko določijo, da se na zahtevo končnega odjemalca zagotovitev informacij o obračunu ne šteje kot zahteva za plačilo. V teh primerih države članice zagotovijo prilagodljivo ureditev za dejansko plačilo.

3.  Države članice odločijo, kdo je odgovoren za zagotavljanje informacij iz odstavkov 1 in 2 končnim porabnikom, ki nimajo neposredne ali individualne pogodbe z dobaviteljem energije.

▼M3

Člen 11

Stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunu za električno energijo in plin

Države članice zagotovijo, da končni odjemalci vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejmejo brezplačno ter da imajo na ustrezen način in brezplačno dostop do informacij o svoji porabi.

▼M3

Člen 11a

Stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunu ter porabi za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo

1.  Države članice zagotovijo, da končni porabniki vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejmejo brezplačno ter da imajo na ustrezen način in brezplačno tudi dostop do informacij o svoji porabi.

2.  Ne glede na odstavek 1 tega člena se razdelitev stroškov v zvezi z informacijami o obračunu za individualno porabo ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode v večstanovanjskih in večnamenskih stavbah v skladu s členom 9b opravi nepridobitno. Stroški, ki nastanejo zaradi dodelitve te naloge tretji strani, kot je ponudnik storitev ali lokalni dobavitelj energije, ter zajemajo merjenje, dodelitev stroškov in obračun za dejansko individualno porabo v takšnih stavbah, se lahko prenesejo na končne porabnike, kolikor so ti stroški razumni.

3.  Za zagotovitev razumnih stroškov za storitve individualnega merjenja iz odstavka 2 države članice lahko s sprejetjem ustreznih ukrepov spodbudijo konkurenco v tem storitvenem sektorju, na primer priporočijo ali drugače spodbujajo uporabo razpisnih postopkov in/ali uporabo interoperabilnih naprav in sistemov, ki omogočajo lažjo zamenjavo ponudnika storitev.

▼B

Člen 12

Program za obveščanje in krepitev vloge porabnikov

1.  Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi male porabnike energije, tudi gospodinjstva, spodbujajo k učinkoviti rabi energije in jim to omogočajo. Ti ukrepi so lahko del nacionalne strategije.

2.  Za namene odstavka 1 ti ukrepi vključujejo enega ali več elementov iz točk (a) ali (b):

Člen 13

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo v primeru neupoštevanja nacionalnih določb, sprejetih v skladu s členi 7 do 11 in členom 18(3), ter sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice Komisijo obvestijo o teh določbah do 5. junija 2014 ter jo nemudoma uradno obvestijo o kakršnih koli naknadnih spremembah, ki vplivajo nanje.

POGLAVJE III

UČINKOVITOST OSKRBE Z ENERGIJO

Člen 14

Spodbujanje učinkovitosti pri ogrevanju in hlajenju

1.  Države članice do 31. decembra 2015 izvedejo celovito oceno možnosti za uporabo soproizvodnje z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje ter o njej uradno obvestijo Komisijo; ta ocena vključuje informacije iz Priloge VIII. Če so enakovredno oceno že izvedle, o tem uradno obvestijo Komisijo.

V celoviti oceni se v celoti upošteva analiza nacionalnih možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, opravljena v skladu z Direktivo 2004/8/ES.

Na zahtevo Komisije se ocena posodobi vsakih pet let in pošlje Komisiji. Komisija poda vsako tako zahtevo vsaj eno leto pred rokom.

2.  Države članice sprejmejo politike, ki spodbujajo ustrezno upoštevanje – na lokalni in regionalni ravni – možnosti uporabe sistemov učinkovitega ogrevanja in hlajenja, zlasti tistih, ki uporabljajo soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Upošteva se možnost razvoja lokalnih in regionalnih trgov toplote.

3.  Države članice za namene ocene iz odstavka 1 v skladu z delom 1 Priloge IX izvedejo analizo stroškov in koristi za svoje ozemlje, ki temelji na podnebnih razmerah, ekonomski izvedljivosti in tehnični ustreznosti. Analiza stroškov in koristi lahko prispeva k identifikaciji rešitev za zadovoljevanje potreb po ogrevanju in hlajenju, ki so najbolj gospodarne z viri in stroškovno učinkovite. Navedena analiza stroškov in koristi je lahko del okoljske presoje v skladu z Direktivo 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje ( 6 ).

4.  Kadar je pri oceni iz odstavka 1 in analizi iz odstavka 3 ugotovljeno, da obstaja možnost za uporabo soproizvodnje z visokim izkoristkom in/ali učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje, pri kateri bi bile koristi večje od stroškov, države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za razvoj infrastrukture za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje in/ali za omogočenje razvoja soproizvodnje z visokim izkoristkom ter uporabe ogrevanja in hlajenja iz odvečne toplote in obnovljivih virov energije v skladu z odstavki 1, 5, in 7.

Kadar pri oceni iz odstavka 1 in analizi iz odstavka 3 ni ugotovljeno, da obstaja možnost, pri kateri bi bile koristi večje od stroškov, vključno z upravnimi stroški za izvedbo analize stroškov in koristi iz odstavka 5, lahko zadevne države članice obrate izvzamejo iz zahtev, določenih v navedenem odstavku.

5.  Države članice zagotovijo, da se opravi analiza stroškov in koristi v skladu z delom 2 Priloge IX, kadar je po 5. juniju 2014:

Nameščanje opreme za zajemanje ogljikovega dioksida, ki se proizvede v kurilnih napravah, z namenom geološkega shranjevanja, kakor je določeno v Direktivi 2009/31/ES, se za namen točk (b), (c) in (d) tega odstavka ne šteje kot prenovitev.

Države članice lahko zahtevajo, da se analiza stroškov in koristi iz točk (c) in (d) izvede v sodelovanju s podjetji, odgovornimi za delovanje omrežij za daljinsko ogrevanje in hlajenje.

6.  Države članice lahko iz odstavka 5 izvzamejo:

Države članice lahko za izvzetje posameznih obratov iz določb točk (c) in (d) odstavka 5 določijo tudi prage, izražene s količino razpoložljive uporabne odvečne toplote, povpraševanjem po toploti ali razdaljami med industrijskimi obrati in omrežji za daljinsko ogrevanje.

Države članice do 31. decembra 2013 uradno obvestijo Komisijo o izjemah, sprejetih v skladu s tem odstavkom, pozneje pa tudi o vseh njihovih naknadnih spremembah.

7.  Države članice sprejmejo merila za energetsko dovoljenje iz člena 7 Direktive 2009/72/ES ali merila za enakovredno dovoljenje, s katerimi zagotovijo:

8.  Države članice lahko izvzamejo posamezne obrate iz zahtev meril za energetsko dovoljenje in meril za dovoljenje iz odstavka 7, da morajo izvesti možnosti, katerih koristi so večje od stroškov, če je to potrebno zaradi nujnih zakonskih, lastniških ali finančnih razlogov. V teh primerih zadevna država članica v treh mesecih po sprejetju take odločitve Komisiji predloži utemeljeno uradno obvestilo o njej.

9.  Odstavki 5, 6, 7 in 8 tega člena se uporabljajo za obrate, zajete v Direktivi 2010/75/EU, brez poseganja v zahteve iz navedene direktive.

10.  Države članice na podlagi harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov iz točke (f) Priloge II zagotovijo, da je mogoče potrditi izvor električne energije, proizvedene v soproizvodnji z visokim izkoristkom, na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril, ki jih določi posamezna država članica. Države članice zagotovijo, da je to potrdilo o izvoru skladno z zahtevami in da so vanj vključene vsaj informacije iz Priloge X. Države članice vzajemno priznajo svoja potrdila o izvoru izključno kot dokazilo o informacijah iz tega odstavka. Vsaka zavrnitev priznanja potrdila o izvoru kot takšnega dokazila, zlasti zaradi preprečevanja goljufije, mora temeljiti na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih merilih. Države članice uradno obvestijo Komisijo o takšni zavrnitvi in jo utemeljijo. V primeru zavrnitve priznanja potrdila o izvoru lahko Komisija sprejme odločitev, da bo stran, ki je potrdilo zavrnila, prisilila k priznanju potrdila, zlasti na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril, na katerih takšno priznanje temelji.

Komisija je pooblaščena, da z delegiranimi akti v skladu s členom 23 te Direktive pregleda harmonizirane referenčne vrednosti izkoristkov iz Izvedbenega sklepa Komisije 2011/877/EU ( 7 ) na podlagi Direktive 2004/8/ES do 31. decembra 2014.

11.  Države članice zagotovijo, da se vsaka razpoložljiva podpora soproizvodnji pogojuje s tem, da proizvedena električna energija izvira iz soproizvodnje z visokim izkoristkom in se odvečna toplota učinkovito izkorišča za doseganje prihrankov primarne energije. Za javno podporo soproizvodnji ter proizvodnji in omrežjem za daljinsko ogrevanje po potrebi veljajo pravila o državni pomoči.

Člen 15

Pretvorba, prenos in distribucija energije

1.  Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi za energetiko pri izvajanju regulativnih nalog, določenih v direktivah 2009/72/ES in 2009/73/ES, glede odločitev o delovanju plinske in električne infrastrukture ustrezno upoštevajo energetsko učinkovitost.

Države članice zlasti zagotovijo, da nacionalni regulativni organi za energetiko z oblikovanjem omrežnih tarif in ureditev v okviru Direktive 2009/72/ES ter ob upoštevanju stroškov in koristi posameznega ukrepa zagotovijo spodbude za upravljavce omrežij, da dajo uporabnikom omrežij na voljo sistemske storitve, ki jim omogočajo izvajanje ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti v okviru nadaljnjega uvajanja pametnih omrežij.

Takšne sistemske storitve lahko določi operater sistema in ne smejo negativno vplivati na varnost sistema.

Države članice za električno energijo zagotovijo, da so v zvezi z regulacijo omrežja in omrežnimi tarifami izpolnjena merila iz Priloge XI, pri čemer se upoštevajo smernice in kodeksi, oblikovani v skladu z Uredbo (ES) št. 714/2009.

2.  Države članice zagotovijo, da se do 30. junija 2015:

▼M3

2a.  Komisija po posvetovanju z ustreznimi deležniki do 31. decembra 2020 pripravi skupno metodologijo, da se spodbudi operaterje omrežij k zmanjšanju izgub, uvajanju programov naložb v stroškovno učinkovito in energetsko učinkovito infrastrukturo in ustreznemu upoštevanju energetske učinkovitosti in prilagodljivosti omrežja.

▼B

3.  Države članice lahko dovolijo, da so v sistemih in tarifnih strukturah dovoljene sestavine s socialnim ciljem za prenos in distribucijo energije iz omrežij, če vsi moteči vplivi na sistem prenosa in distribucije ostanejo na potrebni minimalni ravni ter niso nesorazmerni s socialnim ciljem.

4.  Države članice zagotovijo, da se v tarifah za prenos in distribucijo odstranijo spodbude, ki negativno vplivajo na celotno učinkovitost (vključno z energetsko učinkovitostjo) proizvodnje, prenosa, distribucije in dobave električne energije, ali tiste, ki bi lahko ovirale odzivanje na povpraševanje pri izravnavi trga in pri zagotavljanju pomožnih storitev. Države članice zagotovijo, da se upravljavci omrežij spodbujajo k izboljšanju učinkovitosti zasnove in delovanja infrastrukture ter da tarife na podlagi Direktive 2009/72/ES omogočajo dobaviteljem, da izboljšajo udeležbo porabnikov pri učinkovitosti sistema, vključno z odzivanjem na povpraševanje glede na nacionalne razmere.

5.  Države članice brez poseganja v člen 16(2) Direktive 2009/28/ES ter ob upoštevanju člena 15 Direktive 2009/72/ES in potrebe po zagotavljanju stalne oskrbe s toploto zagotovijo, da v skladu z zahtevami v zvezi z ohranjanjem zanesljivosti in varnosti omrežja, temelječimi na preglednih in nediskriminatornih merilih, ki jih določijo pristojni nacionalni organi, operaterji prenosnega in distribucijskega sistema v okviru odgovornosti za razporejanje obratov za proizvodnjo energije na svojem ozemlju:

▼C1

Države članice zagotovijo, da so pravila za razvrščanje v zvezi s prednostnim dostopom in pošiljanjem v njihovem elektroenergetskem sistemu jasno in podrobno razložena ter objavljena. Pri zagotavljanju prednostnega dostopa ali pošiljanja za soproizvodnjo z visokim izkoristkom lahko države članice določijo razvrstitev med različnimi vrstami obnovljive energije in soproizvodnje z visokim izkoristkom ter znotraj posameznih vrst, v vsakem primeru pa zagotovijo, da prednostni dostop za energijo iz variabilnih obnovljivih virov energije ali pošiljanje te energije nista ovirana.

▼B

Poleg obveznosti iz prvega pododstavka upravljavci prenosnih in distribucijskih sistemov izpolnjujejo zahteve iz Priloge XII.

Države članice lahko zlasti spodbujajo povezavo do omrežja za električno energijo iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, proizvedeno v napravah za malo soproizvodnjo in mikrosoproizvodnjo. Če je ustrezno, države članice sprejmejo ukrepe za spodbujanje upravljavcev omrežij, da sprejmejo postopek preprostega obveščanja „postavi in priglasi“ za postavitev naprav za mikrosoproizvodnjo ter tako poenostavijo in skrajšajo postopek odobritve za posamezne državljane in monterje.

6.  Države članice v skladu z zahtevami v zvezi z ohranjanjem zanesljivosti in varnosti omrežja sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da lahko upravljavci obratov za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ponudijo storitve izravnave in druge operativne storitve na ravni operaterjev prenosnih ali distribucijskih sistemov, če je to tehnično in ekonomsko izvedljivo z vidika načina delovanja obrata za soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Operaterji prenosnega in distribucijskega sistema zagotovijo, da so takšne storitve del postopka zbiranja ponudb za storitve, ki je pregleden, nediskriminatoren in ga je mogoče nadzirati.

Države članice lahko po potrebi zahtevajo, da operaterji prenosnega sistema in distribucijskega sistema z zmanjševanjem stroškov za vzpostavitev povezave in uporabo sistema spodbujajo postavitev obratov za soproizvodnjo z visokim izkoristkom v bližini območij povpraševanja.

7.  Države članice lahko proizvajalcem električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, ki se želijo priključiti v omrežje, dovolijo, da objavijo razpis za dela, povezana s priključitvijo v omrežje.

8.  Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi za energetiko spodbujajo vire na strani povpraševanja, kot je odzivanje na povpraševanje, da poleg dobave sodelujejo na veleprodajnih in maloprodajnih trgih.

Ob upoštevanju tehničnih omejitev, značilnih za upravljanje omrežij, države članice zagotovijo, da operaterji prenosnega sistema in operaterji distribucijskega sistema pri izpolnjevanju zahtev za storitve izravnave in pomožne storitve izvajalce odzivanja na povpraševanje, tudi povezovalce, obravnavajo nediskriminatorno na podlagi njihovih tehničnih zmogljivosti.

Ob upoštevanju tehničnih omejitev, značilnih za upravljanje omrežij, države članice spodbujajo dostop in udeležbo odzivanja na povpraševanje na trgu storitev izravnave, rezervnih in drugih sistemskih storitev ter v ta namen med drugim od nacionalnih regulativnih organov na področju energije oziroma, če je to potrebno v skladu z nacionalnim regulativnim sistemom, od operaterjev prenosnega sistema in distribucijskega sistema zahtevajo, da v tesnem sodelovanju z izvajalci storitev odzivanja na povpraševanje in porabniki določijo tehnične podrobnosti za sodelovanje na teh trgih na podlagi tehničnih zahtev, ki veljajo za te trge, in zmogljivosti odzivanja na povpraševanje. V te specifikacije je vključena tudi udeležba povezovalcev.

9.  Pri pripravi poročil v skladu z Direktivo 2010/75/EU države članice brez poseganja v člen 9(2) navedene direktive preučijo možnost vključitve informacij o ravneh energetske učinkovitosti obratov, v katerih poteka izgorevanje goriva, s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več na podlagi ustreznih in najboljših razpoložljivih tehnologij, razvitih v skladu z Direktivo 2010/75/EU in Direktivo 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja ( 8 ).

Države članice lahko spodbujajo upravljavce obratov iz prvega pododstavka naj izboljšajo svoje povprečne letne neto operativne ravni.

POGLAVJE IV

HORIZONTALNE DOLOČBE

Člen 16

Razpoložljivost sistemov kvalifikacij, akreditacij in potrjevanja

1.  Če država članica meni, da je nacionalna raven tehnične usposobljenosti, objektivnosti in zanesljivosti nezadostna, zagotovi, da so ali postanejo do 31. decembra 2014 na voljo sistemi potrjevanja in/ali akreditacij in/ali enakovredni sistemi kvalifikacij, po potrebi vključno s primernimi programi usposabljanja, za ponudnike energetskih storitev in energetskih pregledov, energetske menedžerje in monterje elementov stavb, povezanih z energijo in opredeljenih v členu 2(9) Direktive 2010/31/EU.

2.  Države članice poskrbijo, da sistemi iz odstavka 1 porabnikom zagotavljajo preglednost, da so zanesljivi in prispevajo k doseganju nacionalnih ciljev povečanja energetske učinkovitosti.

3.  Države članice objavijo sisteme potrjevanja in/ali akredititacije ali enakovredne sisteme kvalifikacij iz odstavka 1 ter v zvezi s primerjavami med sistemi in njihovim priznavanjem sodelujejo med seboj in s Komisijo.

Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi porabnike seznanijo, da so v skladu s členom 18(1) na voljo sistemi kvalifikacij in/ali potrjevanja.

Člen 17

Obveščanje in usposabljanje

1.  Države članice zagotovijo, da so informacije o razpoložljivih mehanizmih za energetsko učinkovitost ter finančnih in pravnih okvirih pregledne ter da se obsežno posredujejo vsem zadevnim udeležencem na trgu, vključno s porabniki, gradbeniki, arhitekti, inženirji, okoljskimi in energetskimi pregledovalci ter monterji elementov stavb, kakor so opredeljeni v Direktivi 2010/31/EU.

Države članice spodbujajo seznanjanje bank in drugih finančnih institucij z možnostmi sodelovanja pri financiranju ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, tudi z ustanovitvijo javno-zasebnih partnerstev.

2.  Države članice ustvarijo ustrezne pogoje, da lahko udeleženci na trgu porabnikom energije nudijo ustrezne in ciljne informacije ter svetovanje o energetski učinkovitosti.

3.  Komisija pregleda učinek svojih ukrepov v podporo razvoju platform, v okviru katerih med drugim evropski organi za socialni dialog spodbujajo programe usposabljanja o energetski učinkovitosti, ter po potrebi uvede dodatne ukrepe. Spodbuja razpravo evropskih socialnih partnerjev o energetski učinkovitosti.

4.  Države članice ob sodelovanju zainteresiranih strani, tudi lokalnih in regionalnih organov, spodbujajo ustrezne pobude za obveščanje, osveščanje in usposabljanje, ki državljane seznanjajo s koristmi in praktičnimi vidiki sprejemanja ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti.

5.  Komisija spodbuja izmenjavo in obsežno razširjanje informacij o najboljših praksah energetske učinkovitosti v državah članicah.

Člen 18

Energetske storitve

1.  Države članice spodbujajo trg energetskih storitev in dostop MSP do tega trga, tako da:

▼M4 —————

▼B

2.  Države članice po potrebi podpirajo pravilno delovanje trga energetskih storitev, tako da

3.  Države članice zagotovijo, da se distributerji energije, operaterji distribucijskega sistema in podjetja za maloprodajo energije vzdržijo vseh dejavnosti, ki bi lahko ovirale povpraševanje po energetskih storitvah in njihovo zagotavljanje ali izvajanje drugih ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti ali ki bi zadrževale razvoj trgov takih storitev ali ukrepov, vključno z zaprtjem trga za konkurente ali zlorabo prevladujočega položaja.

Člen 19

Drugi ukrepi za spodbujanje energetske učinkovitosti

1.  Države članice ocenijo in brez poseganja v temeljna načela zakonodaje držav članic o lastninskih in najemnih razmerjih po potrebi sprejmejo ustrezne ukrepe za odpravo regulativnih in neregulativnih ovir za energetsko učinkovitost, zlasti v zvezi z:

Taki ukrepi za odpravo ovir lahko vključujejo zagotavljanje spodbud, razveljavitev ali spremembo pravnih ali regulativnih določb, sprejetje smernic in razlagalnih sporočil ali poenostavitev upravnih postopkov. Take ukrepe je mogoče združiti z zagotavljanjem izobraževanja, usposabljanja in specifičnih informacij ter tehnične pomoči v zvezi z energetsko učinkovitostjo.

2.  V prvem nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost, navedenem v členu 24(2), se Komisija uradno obvesti o oceni ovir in ukrepov iz odstavka 1. Komisija spodbuja izmenjavo najboljših nacionalnih praks v tej zvezi.

Člen 20

Nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, financiranje in tehnična podpora

1.  Države članice brez poseganja v člena 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije omogočajo vzpostavitev finančnih mehanizmov ali uporabo obstoječih mehanizmov za ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti, tako da bodo dosežene največje koristi financiranja iz različnih virov.

2.  Komisija po potrebi neposredno ali prek evropskih finančnih institucij pomaga državam članicam pri oblikovanju finančnih mehanizmov in sistemov tehnične podpore za večjo energetsko učinkovitost v posameznih sektorjih.

3.  Komisija spodbuja izmenjavo najboljših praks med pristojnimi nacionalnimi ali regionalnimi oblastmi ali organi, npr. prek letnih srečanj regulativnih organov, javnih podatkovnih baz z informacijami o izvajanju ukrepov v državah članicah in primerjave med državami.

▼M3

3a.  Da se v skladu z Direktivo (EU) 2010/31/EU mobilizirajo zasebna finančna sredstva za ukrepe za energetsko učinkovitost in energetsko prenovo, Komisija vodi dialog z javnimi in zasebnimi finančnimi institucijami, in sicer da se pripravi načrt za potencialne ukrepe.

3b.  Ukrepi iz odstavka 3a vključujejo naslednje:

3c.  Države članice za namene mobiliziranja zasebnih finančnih sredstev za ukrepe za energetsko učinkovitost in energetsko prenovo v okviru izvajanja te direktive:

3d.  Komisija do 1. januarja 2020 pripravi smernice za države članice o spodbujanju zasebnih naložb.

▼B

4.  Države članice lahko ustanovijo nacionalni sklad za energetsko učinkovitost. Namen tega sklada je podpirati nacionalne pobude za energetsko učinkovitost.

5.  Države članice lahko dopustijo, da se obveznosti, določene v členu 5(1), izpolnijo z letnimi prispevki v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost v znesku, ki je enak znesku naložb, potrebnih za izpolnitev teh obveznosti.

6.  Države članice lahko zavezanim stranem omogočijo, da svoje obveznosti, določene v členu 7(1), izpolnijo tako, da v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost letno prispevajo znesek, ki je enak znesku naložb, potrebnih za izpolnitev teh obveznosti.

7.  Države članice lahko svoje prihodke od dodeljenih letnih emisij v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES uporabijo za razvoj inovativnih mehanizmov financiranja, s katerimi bo mogoče uresničiti cilj izboljšanja energetske učinkovitosti stavb iz člena 5.

Člen 21

Pretvorbeni faktorji

Za primerjavo prihrankov energije in pretvorbo v primerljivo enoto se uporabljajo pretvorbeni faktorji, določeni v Prilogi IV, razen če je upravičena uporaba drugih pretvorbenih faktorjev.

POGLAVJE V

KONČNE DOLOČBE

Člen 22

Delegirani akti

1.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 23 za pregled harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov iz drugega pododstavka člena 14(10).

▼M3

2.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 23 za spreminjanje te direktive, tako da se tehničnemu napredku prilagodijo vrednosti, metod za izračun, privzetih koeficientov primarne energije in zahtev iz prilog I do V, VII do X in XII.

▼B

Člen 23

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

▼M3

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 22 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 24. decembra 2018. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

▼B

3.  Pooblastilo iz člena 22 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu pooblastila preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

▼M3

3a.  Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje ( 9 ).

▼B

4.  Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 22, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 24

Pregled in spremljanje izvajanja

1.  Države članice od leta 2013 vsako leto do 30. aprila poročajo o napredku, doseženem v zvezi z nacionalnimi cilji povečanja energetske učinkovitosti v skladu z delom 1 Priloge XIV. Poročilo je lahko del nacionalnih programov reform iz Priporočila Sveta 2010/410/EU z dne 13. julija 2010 o širših smernicah ekonomskih politik držav članic in Unije ( 10 ).

▼M4 —————

▼B

3.  Komisija ovrednoti letna poročila in nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost ter oceni, v kolikšnem obsegu so države članice napredovale pri doseganju nacionalnih ciljev povečanja energetske učinkovitosti, kot je zahtevano v členu 3(1), in izvajanju te direktive. Komisija svojo oceno predloži Evropskemu parlamentu in Svetu. Komisija lahko na podlagi ocene poročil in nacionalnih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost državam članicam izda priporočila.

4.  Komisija spremlja učinek izvajanja te direktive na direktive 2003/87/ES, 2009/28/ES in 2010/31/EU ter na Odločbo št. 406/2009/ES in industrijske sektorje, zlasti tiste, ki so izpostavljeni visokemu tveganju premestitve emisij CO2 in so navedeni v Sklepu 2010/2/EU.

▼M3

4a.  Komisija v poročilu o stanju energetske unije poroča o delovanju trga ogljika v skladu s členom 35(1) in točke (c) člena 35(2) Uredbe (EU) 2018/1999, pri tem pa upošteva učinke izvajanja te direktive.

▼B

5.  Komisija prvič pregleda, ali je možnost izvzetja iz določb, predvidena v členu 14(6), še potrebna, pri oceni prvega nacionalnega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost, nato pa vsaka tri leta. Kadar pregled razkrije, da katerega koli od meril za ta izvzetja ob upoštevanju razpoložljivosti toplotne obremenitve in dejanskih pogojev delovanja izvzetih obratov ni več mogoče upravičiti, Komisija predlaga ustrezne ukrepe.

6.  Države članice v skladu z metodologijo iz Priloge I Komisiji vsako leto do 30. aprila predložijo statistične podatke o nacionalni proizvodnji električne energije in toplote iz soproizvodnje z visokim in nizkim izkoristkom v primerjavi skupnimi zmogljivostmi za proizvodnjo toplote in električne energije. Države članice predložijo tudi letne statistične podatke o zmogljivostih za proizvodnjo toplote in električne energije iz soproizvodnje in o gorivih za soproizvodnjo ter proizvodnji in zmogljivostih daljinskega ogrevanja in hlajenja v primerjavi s skupnimi zmogljivostmi za proizvodnjo toplote in električne energije. Države članice predložijo statistične podatke o prihrankih primarne energije, doseženih z uporabo soproizvodnje, v skladu z metodologijo iz Priloge II.

7.  Komisija do 30. junija 2014 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži oceno iz člena 3(2), po potrebi skupaj s predlogi za nadaljnje ukrepe.

8.  Komisija ob upoštevanju zahtev iz Direktive 2004/18/ES do 5. decembra 2015 pregleda učinkovitost izvajanja člena 6 in predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu. Temu poročilu se po potrebi priložijo predlogi za nadaljnje ukrepe.

9.  Komisija do 30. junija 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju člena 7. Poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog za enega ali več naslednjih namenov:

10.  Komisija do 30. junija 2018 oceni napredek držav članic pri odpravi regulativnih in neregulativnih ovir, navedenih v členu 19(1). Tej oceni po potrebi sledijo predlogi za nadaljnje ukrepe.

11.  Komisija omogoči, da so poročila iz odstavkov 1 in 2 javno dostopna.

▼M3

12.  Komisija do 31. decembra 2019 oceni učinkovitost izvajanja opredelitve pojma malih in srednjih podjetij za namene člena 8(4) ter Evropskemu parlamentu in Svetu o tem pošlje poročilo. Komisija čim prej po predložitvi tega poročila po potrebi sprejme zakonodajne predloge.

13.  Komisija do 1. januarja 2021 izvede oceno možnosti za energetsko učinkovitost pri spremembi, pretvorbi, prenosu, prevozu in hrambi energije ter Evropskemu parlamentu in Svetu o tem pošlje poročilo. Temu poročilu po potrebi priloži zakonodajne predloge.

14.  Razen če so bile medtem predlagane spremembe določb o maloprodajnem trgu iz Direktive 2009/73/ES o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom, Komisija do 31. decembra 2021 izvede oceno določb o merjenju in obračunavanju zemeljskega plina ter obveščanju njegovih porabnikov in o tem Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, da bi se te določbe po potrebi uskladile z zadevnimi določbami za električno energijo v Direktivi 2009/72/ES, s čimer bi okrepili varstvo potrošnikov, končnim odjemalcem pa omogočili bolj pogosto prejemanje jasnih in posodobljenih informacij o njihovi porabi zemeljskega plina in uravnavanje lastne porabe energije. Komisija čim prej po predložitvi tega poročila po potrebi sprejme zakonodajne predloge.

15.  Do 28. februarja 2024 in nato vsakih pet let Komisija oceni to direktivo ter o tem Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo.

Pri tem ocenjevanju:

Navedenemu poročilu se po potrebi priložijo predlogi za nadaljnje ukrepe.

▼B

Člen 25

Spletna platforma

Komisija za spodbujanje praktičnega izvajanja direktive na nacionalni, regionalni in lokalni ravni vzpostavi spletno platformo. Ta platforma podpira izmenjavo izkušenj glede praks, primerjalnih analiz, dejavnosti mreženja in inovativnih praks.

Člen 26

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 27

Spremembe in razveljavitve

1.  Direktiva 2006/32/ES se razveljavi s 5. junijem 2014, razen člena 4(1) do (4) navedene direktive ter prilog I, III in IV navedene direktive, brez poseganja v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos navedene direktive v nacionalno zakonodajo. Člen 4(1) do (4) ter priloge I, III in IV k Direktivi 2006/32/ES se razveljavijo s 1. januarjem 2017.

Direktiva 2004/8/ES se razveljavi s 5. junijem 2014, brez poseganja v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos navedene direktive v nacionalno zakonodajo.

Sklicevanja na direktivi 2006/32/ES in 2004/8/ES se razumejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge XV.

2.  Člen 9(1) in (2) Direktive 2010/30/EU se črta s 5. junijem 2014.

3.  Direktiva 2009/125/ES se spremeni:

„(35a)

Z Direktivo 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb ( *1 ) se od držav članic zahteva, da določijo energetske učinkovitosti elementov stavb, ki so del ovoja stavbe, ter zahteve za sisteme glede celotne energetske učinkovitosti, pravilne namestitve in ustrezne velikosti, prilagoditve in nadzora tehničnih stavbnih sistemov, ki se namestijo v obstoječe stavbe. S cilji te direktive je združljivo, da lahko te zahteve v določenih okoliščinah omejujejo namestitev izdelkov, povezanih z energijo, ki ustrezajo tej direktivi in njenim izvedbenim ukrepom, če takšne zahteve ne povzročijo neupravičenih tržnih ovir.

„To ne posega v zahteve glede energetske učinkovitosti ter zahteve za sisteme, ki jih določijo države članice v skladu s členom 4(1) in členom 8 Direktive 2010/31/EU.“.

Člen 28

Prenos

1.  Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 5. junija 2014.

Ne glede na prvi pododstavek države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 4, prvim pododstavkom člena 5(1), členom 5(5), členom 5(6), zadnjim pododstavkom člena 7(9), členom 14(6), členom 19(2), členom 24(1) in členom 24(2) ter točko 4 Priloge V, in sicer do datumov, ki so v njih navedeni.

Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.  Države članice sporočijo Komisiji besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 29

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 30

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

---

PRILOGA I

SPLOŠNA NAČELA ZA IZRAČUN ELEKTRIČNE ENERGIJE IZ SOPROIZVODNJE

Del I

Splošna načela

Vrednosti, ki se uporabljajo za izračun električne energije iz soproizvodnje, se določijo na podlagi pričakovanega ali dejanskega obratovanja naprave pri običajnih pogojih uporabe. Pri napravah za mikrosoproizvodnjo lahko izračun temelji na potrjenih vrednostih.

ECHP=HCHP*C

pri čemer:

Izračun električne energije iz soproizvodnje mora temeljiti na dejanskem razmerju med električno energijo in toploto. Če dejansko razmerje med električno energijo in toploto naprave za soproizvodnjo ni znano, se lahko za naprave tipov (a), (b), (c), (d) in (e) iz dela II, zlasti za statistične namene, uporabijo naslednje privzete vrednosti, če je izračunana električna energija iz soproizvodnje manjša ali enaka skupni proizvodnji električne energije iz naprave:

Če države članice za razmerja med električno energijo in toploto za naprave tipov (f), (g) (h), (i), (j) in (k) iz dela II uvedejo privzete vrednosti, se te vrednosti objavijo in sporočijo Komisiji.

Del II

Tehnologije za soproizvodnjo, ki jih zajema ta direktiva

Države članice pri izvajanju in uporabi splošnih načel za izračun električne energije iz soproizvodnje uporabijo podrobne smernice, določene v Odločbi Komisije 2008/952/ES z dne 19. novembra 2008 o določitvi podrobnih smernic za izvajanje in uporabo Priloge II k Direktivi 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 12 ).

---

PRILOGA II

METODOLOGIJA ZA DOLOČANJE IZKORISTKA POSTOPKA SOPROIZVODNJE

Vrednosti, ki se uporabljajo za izračun izkoristka soproizvodnje in prihrankov primarne energije, se določijo na podlagi pričakovanega ali dejanskega obratovanja naprave pri običajnih pogojih uporabe.

(a)   Soproizvodnja z visokim izkoristkom

V tej direktivi soproizvodnja z visokim izkoristkom izpolnjuje naslednji merili:

(b)   Izračun prihranka primarne energije

Prihranek primarne energije, ki se zagotovi s soproizvodnjo v skladu s Prilogo I, se izračuna po naslednji formuli:

pri čemer:

(c)   Izračuni prihrankov energije z uporabo alternativnega izračuna

Države članice lahko prihranek primarne energije iz proizvodnje toplote in električne energije ter mehanske energije izračunajo, kot je prikazano v nadaljevanju, ne da bi za izključitev deleža toplote in električne energije, ki ne izvirata iz soproizvodnje, uporabile Prilogo I. Takšna proizvodnja se lahko šteje kot soproizvodnja z visokim izkoristkom, če izpolnjuje merili za izkoristke iz točke (a) te priloge in če je pri napravah za soproizvodnjo z električno močjo večjo od 25 MW celotni izkoristek nad 70 %. Vendar se specifikacija količine električne energije iz soproizvodnje, pridobljene v taki proizvodnji, za izdajanje potrdil o izvoru in za statistične namene določi v skladu s Prilogo I.

Če se prihranek primarne energije za določen postopek izračuna z uporabo drugega načina, opisanega zgoraj, se prihranek primarne energije izračuna po formuli iz točke (b) te priloge, pri čemer se: „CHP Hη“ nadomesti s „Hη“ in „CHP Eη“ z „Eη“, pri čemer:

Hη pomeni toplotni izkoristek postopka, opredeljen kot letno proizvedena toplota, deljena z vložkom goriva, ki se uporabi za proizvodnjo vsote proizvedene toplote in električne energije.

Eη pomeni električni izkoristek postopka, opredeljen kot letno proizvedena električna energija, deljena z vložkom goriva, ki se uporabi za proizvodnjo vsote proizvedene toplote in električne energije. Če naprava za soproizvodnjo proizvaja mehansko energijo, se lahko letna električna energija iz soproizvodnje poveča za dodatni element, ki predstavlja količino električne energije, enakovredno količini mehanske energije. Ta dodatni element ne zagotavlja pravice do izdaje potrdila o izvoru v skladu s členom 14(10).

(d)	Države članice lahko za izračun v skladu s točkama (b) in (c) te priloge uporabijo druga poročevalna obdobja kot eno leto.

(e)	Pri napravah za mikrosoproizvodnjo lahko izračun prihrankov primarne energije temelji na potrjenih vrednostih.

(f)

Referenčne vrednosti izkoristka za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije Harmonizirane referenčne vrednosti izkoristkov so sestavljene iz matrike vrednosti, diferencirane po ustreznih dejavnikih, vključno z letom izdelave in vrstami goriva, in morajo temeljiti na izčrpno dokumentirani analizi, med drugim ob upoštevanju podatkov o obratovanju v realnih razmerah, mešanice goriv in podnebnih razmer ter tudi uporabljenih tehnologij za soproizvodnjo. Izkoristek obratovanja ločene proizvodnje toplote in električne energije, ki naj bi jo soproizvodnja nadomestila, se določi glede na referenčne vrednosti izkoristka za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije v skladu s formulo iz točke (b). Referenčne vrednosti izkoristka se izračunajo v skladu z naslednjimi načeli: 1. pri napravah za soproizvodnjo temelji primerjava z ločeno proizvodnjo električne energije na načelu primerjanja istih kategorij goriva; 2. vsaka naprava za soproizvodnjo se primerja z najboljšo razpoložljivo in ekonomsko upravičeno tehnologijo za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije na trgu v letu izdelave naprave za soproizvodnjo; 3. referenčne vrednosti izkoristka za naprave za soproizvodnjo, ki so starejše od 10 let, se določijo na podlagi referenčnih vrednosti za naprave, ki so stare 10 let; 4. referenčne vrednosti izkoristka za ločeno proizvodnjo električne energije in proizvodnjo toplote odražajo podnebne razlike med državami članicami.

---

PRILOGA III

ZAHTEVE GLEDE ENERGETSKE UČINKOVITOSTI ZA IZDELKE, STORITVE IN STAVBE, KI JIH KUPUJEJO OSREDNJE VLADE

Osrednje vlade ob nakupu izdelkov, storitev ali stavb, če je to skladno s stroškovno učinkovitostjo, ekonomsko izvedljivostjo, širšo trajnostjo, tehnično ustreznostjo ter zadostno konkurenco:

Skladnost s temi zahtevami se potrdi z energetsko izkaznico iz člena 11 Direktive 2010/31/EU.

---

PRILOGA IV

ENERGIJSKA VSEBNOST IZBRANIH GORIV ZA KONČNO RABO – PRETVORBENA TABELA ( 15 )

▼M3

---

PRILOGA V

Skupne metode in načela za izračun učinka sistemov obveznosti energetske učinkovitosti ali drugih ukrepov politike iz členov 7, 7a in 7b ter člena 20(6)

1.

Metode za izračun prihranka energije, razen tistih, ki izhajajo iz ukrepov obdavčitve, za namene členov 7, 7a in 7b ter člena 20(6). Zavezane, udeležene ali pooblaščene strani ali javni organi izvajalci lahko uporabijo naslednje metode za izračun prihranka energije: (a) predvideni prihranek, ki se določi na podlagi rezultatov predhodnih energetskih izboljšav v podobnih obratih, izvedenih pod neodvisnim nadzorom. Splošni pristop je imenovan „predhodni“; (b) izmerjeni prihranek, pri čemer se prihranek zaradi izvedbe ukrepa ali paketa ukrepov določi z beleženjem dejanskega zmanjšanja porabe energije ob ustreznem upoštevanju dejavnikov, kot so dodatnost, zasedenost, ravni proizvodnje in vreme, ki lahko vplivajo na porabo. Splošni pristop je imenovan „naknadni“; (c) skalirani prihranek, pri čemer se uporabijo tehnične ocene prihranka. Tak pristop se lahko uporabi samo, kadar je pridobitev zanesljivih izmerjenih podatkov za določen obrat težavna ali nesorazmerno draga, na primer pri zamenjavi kompresorja ali električnega motorja z drugačno vrednostjo kWh od tiste, za katero so bili izmerjeni neodvisni podatki o prihranku, ali kadar te ocene na podlagi nacionalno uveljavljenih metodologij in meril izvedejo kvalificirani ali akreditirani strokovnjaki, ki so neodvisni od zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih strani; (d) anketno ugotovljeni prihranek, kadar se ugotavlja odziv porabnikov na nasvete, kampanje obveščanja in sisteme označevanja ali potrjevanja ali merjenje z inteligentnimi števci. Ta pristop se lahko uporabi samo za prihranek, ki je posledica spremembe vedenja porabnikov. Ne sme pa se uporabljati za prihranek, ki je rezultat izvedbe fizičnih ukrepov.

2.

Pri ugotavljanju prihranka energije zaradi ukrepa za energetsko učinkovitost za namene členov 7, 7a in 7b ter člena 20(6) veljajo naslednja načela: (a) Prihranki se prikažejo kot dodani tistim, do katerih bi v vsakem primeru prišlo brez dejavnosti zavezane, udeležene ali pooblaščene strani ali javnih organov izvajalcev. Pri določitvi, kateri prihranki se lahko uveljavljajo kot dodatni, države članice upoštevajo, kako bi se poraba energije in povpraševanje po njej razvijala, če se zadevni ukrep politike ne bi izvajal, pri čemer se oprejo na vsaj naslednje elemente: trendi porabe energije, spremembe vedenja porabnikov, tehnološki napredek in spremembe, ki jih povzročajo drugi ukrepi, izvedeni na ravni Unije ali na nacionalni ravni. (b) Prihranki, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava Unije, se štejejo za prihranke, do katerih bi prišlo v vsakem primeru, in se zato ne morejo uveljavljati kot prihranki energije za namene člena 7(1). Z odstopanjem od te zahteve se lahko prihranki v zvezi s prenovo obstoječih stavb uveljavljajo kot prihranki energije za namene člena 7(1), če je zadoščeno merilu pomembnosti iz točke 3(h) te priloge. Prihranki, ki izhajajo iz izvajanja nacionalnih minimalnih zahtev, ki so bile za nove stavbe določene pred prenosom Direktive 2010/31/EU, se lahko uveljavljajo kot prihranki energije za namene točke (a) člena 7(1), če je zadoščeno merilu pomembnosti iz točke 3(h) te priloge in če so države članice te prihranke uradno navedle v svojih nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost v skladu s členom 24(2). (c) Upošteva se lahko samo prihranek, ki presega naslednje ravni: (i) standarde emisijskih vrednosti Unije za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila na podlagi izvajanja uredb (ES) št. 443/2009 ( 16 ) ter (EU) št. 510/2011 Evropskega parlamenta in Sveta ( 17 ); (ii) zahteve Unije v zvezi z umikom nekaterih proizvodov, povezanih z energijo, s trga zaradi izvajanja izvedbenih ukrepov na podlagi Direktive 2009/125/ES. (d) Dovoljene so politike, katerih namen je spodbujanje višjih ravni energetske učinkovitosti proizvodov, opreme, prometnih sistemov, vozil in goriv, stavb in elementov stavb, procesov ali trgov. (e) Ukrepi, ki spodbujajo namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, so lahko upravičeni, da se prištejejo k izpolnjevanju zahtev glede prihrankov energije iz člena 7(1), če je prihranek energije, ki je posledica takega ukrepa, preverljiv in merljiv ali ga je mogoče oceniti. Pri izračunu prihrankov energije morajo biti izpolnjene zahteve iz te priloge. (f) Politike, ki pospešujejo uvedbo bolj učinkovitih proizvodov in vozil, se lahko upoštevajo v celoti, pod pogojem, da se prikaže, da do uvedbe pride pred potekom povprečne pričakovane življenjske dobe izdelka ali vozila oziroma pred običajno zamenjavo proizvoda ali vozila, pri čemer se prihranki uveljavljajo le za obdobje do izteka povprečne pričakovane življenjske dobe proizvodov ali vozil, ki bodo zamenjani. (g) Pri spodbujanju uvedbe ukrepov za energetsko učinkovitost države članice po potrebi zagotovijo ohranitev standardov kakovosti za proizvode, storitve in izvedbo ukrepov oziroma uvedbo teh standardov, če ti ne obstajajo. (h) Zaradi podnebnih razlik med regijami se lahko države članice odločijo, da prihranke prilagodijo standardni vrednosti ali da uskladijo različne prihranke energije s temperaturnimi razlikami med regijami. (i) Pri izračunu prihranka energije se upošteva, koliko časa bodo ukrepi učinkovali in hitrost, s katero se bodo prihranki zmanjševali. S tem izračunom se seštejejo prihranki, ki bodo doseženi na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja do 31. decembra 2020 ali 31. decembra 2030, kakor je ustrezno. Države članice lahko sprejmejo tudi drugo metodo, za katero se ocenjuje, da bo dosegla vsaj isto skupno količino prihranka. Kadar uporabljajo drugo metodo, države članice zagotovijo, da skupna količina prihranka energije, izračunana z uporabo te metode, ne preseže količine prihranka energije, ki bi jo dobile, če bi prihranek energije izračunale s seštevkom prihrankov, doseženih na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja do 31. decembra 2020 ali 31. decembra 2030, kakor je ustrezno. Države članice v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih na podlagi Uredbe (EU) 2018/1999 podrobno opišejo, katero drugo metodo so uporabile in kako so zagotovile izpolnjevanje te zavezujoče zahteve za izračun.

3.

Države članice zagotovijo izpolnjevanje naslednjih zahtev za ukrepe politik, sprejete na podlagi člena 7b in člena 20(6): (a) ukrepi politike in posamezni ukrepi zagotovijo preverljiv prihranek končne porabe energije; (b) odgovornost vseh udeleženih strani, pooblaščenih strani ali javnih organov izvajalcev, kot je ustrezno, je jasno opredeljena; (c) prihranki energije, ki se dosežejo ali bi jih bilo treba doseči, so določeni pregledno; (d) količina prihrankov energije, ki jih je treba ali bi jih bilo treba doseči z ukrepom politike, je izražena kot poraba bodisi končne bodisi primarne energije, pri čemer se uporabljajo pretvorbeni faktorji, določeni v Prilogi IV; (e) pripravi se letno poročilo o prihrankih energije, ki so jih dosegle pooblaščene strani in udeležene strani ter javni organi izvajalci, in se ga da na voljo javnosti, kakor tudi podatke o letnem trendu prihrankov energije; (f) spremljanje rezultatov in izvedba ustreznih ukrepov, če napredek ni zadovoljiv; (g) prihrankov energije, ki izhajajo iz posameznega ukrepa, lahko uveljavlja le ena stran; (h) dejavnosti udeležene strani, pooblaščene strani ali javnega organa izvajalca naj bi izkazano pomembno prispevale k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo.

4.

Pri ugotavljanju prihranka energije zaradi ukrepov politike v zvezi z obdavčitvijo, uvedenih v skladu s členom 7b, veljajo naslednja načela: (a) upošteva se samo prihranek energije zaradi ukrepov obdavčitve, ki presegajo najnižje ravni obdavčitve goriv, kot je zahtevano v Direktivi Sveta 2003/96/ES ( 18 ) ali Direktivi Sveta 2006/112/ES ( 19 ); (b) prožnosti cen za izračun učinka ukrepov obdavčitve (energije) morajo predstavljati odzivnost povpraševanja po energiji na spremembe cen in se ocenijo na podlagi najnovejših in reprezentativnih uradnih virov podatkov; (c) prihranek energije zaradi spremljajočih instrumentov davčne politike, vključno z davčnimi spodbudami ali plačili v sklad, se upošteva ločeno.

5.

Uradno obveščanje o metodologiji Države članice v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 uradno obvestijo Komisijo o podrobni metodologiji, ki so jo predlagale za delovanje sistemov obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov iz členov 7a in 7b ter člena 20(6). Taka uradna obvestila, razen pri davkih, vključujejo informacije o: (a) ravni prihrankov energije, zahtevani na podlagi točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) ali prihrankov, ki naj bi bili doseženi v celotnem obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030; (b) zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih straneh ali javnih organih izvajalcih; (c) ciljnih sektorjih; (d) ukrepih politike in posameznih ukrepih, vključno s pričakovano celotno količino skupnih prihrankov energije na posamezni ukrep; (e) trajanju obdobja obveznosti za sistem obveznosti energetske učinkovitosti; (f) dejavnostih, določenih v ukrepu politike; (g) metodologiji izračuna, vključno s tem, kako se določita dodatnost in pomembnost ter katere metodologije in merila se uporabljajo za predvidene in skalirane prihranke; (h) trajanju ukrepov in načinu njihovega izračunavanja ali na čem temeljijo; (i) pristopu za upoštevanje podnebnih razlik znotraj države članice; (j) sistemih za spremljanje in preverjanje ukrepov iz členov 7a in 7b ter o tem, na kakšen način je zagotovljena njihova neodvisnost od zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih strani; (k) pri davkih: (i) ciljnih sektorjih in segmentu davkoplačevalcev; (ii) javnih organih izvajalcih; (iii) prihrankih, ki naj bi bili doseženi; (iv) trajanju ukrepa obdavčitve ter (v) metodologiji izračuna, vključno z dejavniki prožnosti cen in kako so bili ugotovljeni.

▼B

---

PRILOGA VI

Minimalna merila za energetske preglede, vključno s tistimi, ki se opravijo v okviru sistemov upravljanja z energijo

Energetski pregledi iz člena 8 temeljijo na naslednjih smernicah:

Energetski pregledi omogočajo podrobne in potrjene izračune za predlagane ukrepe, tako da se zagotovijo jasne informacije o možnih prihrankih.

Omogočeno mora biti shranjevanje podatkov, uporabljenih v energetskih pregledih, zaradi opravljanja analiz za preteklo porabo in spremljanje učinkovitosti.

---

PRILOGA VII

▼M3

Minimalne zahteve za obračunavanje in informacije o obračunu na podlagi dejanske porabe elektrike in plina

▼B

1.   Minimalne zahteve za obračunavanje

1.1   Obračunavanje na podlagi dejanske porabe

Da bi lahko končni odjemalci uravnavali svojo porabo energije, bi se obračunavanje na podlagi dejanske porabe moralo izvesti vsaj enkrat na leto, informacije o obračunu pa bi morale biti dane na voljo najmanj štirikrat letno na zahtevo ali če so potrošniki izbrali možnost elektronskega prejemanja obračuna, sicer pa dvakrat na leto. Iz te zahteve je mogoče izvzeti plin, ki se uporablja samo za kuhanje.

1.2.   Minimalne informacije, ki morajo biti navedene na računu

Države članice zagotovijo, da so, če je ustrezno, v obračunih, pogodbah, transakcijah in potrdilih, izdanih na distribucijskih postajah, končnim odjemalcem v jasni in razumljivi obliki na voljo naslednje informacije oziroma da so te informacije priložene navedenim dokumentom:

Kadar koli je to mogoče in koristno, države članice poleg tega zagotovijo, da so končnim odjemalcem v obračunih, pogodbah, transakcijah in potrdilih, izdanih na distribucijskih postajah, v jasni in razumljivi obliki na voljo primerjave s povprečnim standardnim ali referenčnim končnim odjemalcem iz iste porabniške kategorije ali pa da so te informacije priložene navedenim dokumentom oziroma je končni odjemalec nanje napoten.

1.3   Nasveti v zvezi z energetsko učinkovitostjo na računih in druge povratne informacije za končne odjemalce

Distributerji energije, operaterji distribucijskega sistema in podjetja za maloprodajo energije v pogodbah in ob spremembah teh pogodb ter v računih, ki jih prejmejo odjemalci, ali na spletnih straneh, namenjenih posameznim odjemalcem, na jasen in razumljiv način obvestijo svoje odjemalce o kontaktnih podatkih neodvisnih centrov za svetovanje potrošnikom, energetskih agencij ali podobnih ustanov, vključno z naslovi njihovih spletnih strani, na katere se je mogoče obrniti za nasvete o razpoložljivih ukrepih energetske učinkovitosti, primerjalnih diagramih o porabi energije in tehničnih specifikacijah za naprave, ki porabljajo energijo, pri čemer lahko ti nasveti omogočijo zmanjšanje porabe energije teh naprav.

▼M3

---

PRILOGA VIIa

Minimalne zahteve za informacije o obračunu in porabi ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode

1.   Obračunavanje na podlagi dejanske porabe ali odčitanih podatkov z delilnikov stroškov ogrevanja

Da se končnim porabnikom omogoči uravnavanje njihove porabe energije, obračunavanje poteka na podlagi dejanske porabe ali odčitanih podatkov z delilnikov stroškov ogrevanja vsaj enkrat na leto.

2.   Najmanjša pogostost informacij o obračunu ali porabi

Kadar so nameščeni števci ali delilniki stroškov ogrevanja z daljinskim odčitavanjem, se informacije o obračunu ali porabi na podlagi dejanske porabe ali odčitanih podatkov z delilnikov stroškov ogrevanja od 25. oktobra 2020 končnim porabnikom zagotovijo vsaj vsako četrtletje, in sicer na zahtevo ali kadar so končni odjemalci izbrali možnost elektronskega prejemanja obračuna, sicer pa dvakrat na leto.

Kadar so nameščeni števci ali delilniki stroškov ogrevanja z daljinskim odčitavanjem, se informacije o obračunu ali porabi na podlagi dejanske porabe ali odčitanih podatkov z delilnikov stroškov ogrevanja od 1. januarja 2022 zagotovijo končnim porabnikom vsaj vsak mesec. Lahko so na voljo tudi prek interneta in se posodabljajo tako pogosto, kolikor to dopuščajo merilne naprave in sistemi, ki se uporabljajo. Ogrevanje in hlajenje se izven sezone ogrevanja/hlajenja lahko izvzameta iz te zahteve.

3.   Minimalne informacije, ki morajo biti navedene na obračunu

Države članice zagotovijo, da končni porabniki na obračunih, ki temeljijo na dejanski porabi ali odčitanih podatkih z delilnikov stroškov ogrevanja, v jasni in razumljivi obliki prejmejo naslednje informacije ali da so te informacije priložene obračunom:

Obračuni, ki ne temeljijo na dejanski porabi ali odčitanih podatkih z delilnikov stroškov ogrevanja, vsebujejo jasno in razumljivo pojasnilo o tem, kako je bil znesek na računu izračunan, in vsaj informacije iz točk (d) in (e).

▼M5

---

PRILOGA VIII

Možnosti za učinkovito ogrevanje in hlajenje

Celovita ocena nacionalnih možnosti za učinkovito ogrevanje in hlajenje iz člena 14(1) vključuje in temelji na naslednjem:

Del I

PREGLED OGREVANJA IN HLAJENJA

1.

Potrebe po ogrevanju in hlajenju v smislu ocenjene koristne energije ( 20 ) in količinsko opredeljene porabe končne energije v GWh na leto ( 21 ) po sektorjih: (a) gospodinjstva, (b) storitve, (c) industrija, (d) kateri koli drug sektor, ki posamezno predstavlja več kot 5 % skupne nacionalne porabe koristnega ogrevanja ali hlajenja.

2.

Opredelitev ali, v primeru točke 2(a)(i), opredelitev ali ocena sedanjega sistema oskrbe z ogrevanjem in hlajenjem: (a) po tehnologiji, v GWh na leto ( 22 ), če je mogoče, znotraj sektorjev, navedenih v točki 1, pri čemer se razlikuje med energijo, proizvedeno iz fosilnih goriv, in energijo iz obnovljivih virov: (i) oskrba, zagotovljena na kraju samem, v stanovanjskih in poslovnih zgradbah: — kotli, ki proizvajajo samo toploto, — soproizvodnja toplote in električne energije z visokim izkoristkom, — toplotne črpalke, — druge tehnologije in viri na kraju samem; (ii) oskrba, zagotovljena na kraju samem, v neposlovnih in nestanovanjskih zgradbah: — kotli, ki proizvajajo samo toploto, — soproizvodnja toplote in električne energije z visokim izkoristkom, — toplotne črpalke, — druge tehnologije in viri na kraju samem; (iii) oskrba, zagotovljena od drugod: — soproizvodnja toplote in električne energije z visokim izkoristkom, — odvečna toplota, — druge tehnologije in viri od drugod; (b) opredelitev obratov, ki proizvajajo odvečno toploto ali hlad, in njihovega potenciala za oskrbo z ogrevanjem ali hlajenjem, v GWh na leto: (i) termoelektrarne, ki lahko proizvajajo ali jih je mogoče naknadno opremiti tako, da lahko proizvajajo odvečno toploto, katerih skupna vhodna toplotna moč presega 50 MW; (ii) obrati za soproizvodnjo toplote in električne energije, ki uporabljajo tehnologije iz dela II Priloge I in katerih skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW; (iii) sežigalnice odpadkov; (iv) obrati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov s skupno vhodno toplotno močjo nad 20 MW, ki proizvajajo toploto ali hlad z uporabo energije iz obnovljivih virov, razen obratov iz točke 2(b)(i) in (ii); (v) industrijski obrati, katerih skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW in ki lahko zagotavljajo odvečno toploto; (c) priglašeni delež energije iz obnovljivih virov in iz odvečne toplote ali hladu pri porabi končne energije v sektorju daljinskega ogrevanja in hlajenja ( 23 ) v zadnjih 5 letih v skladu z Direktivo (EU) 2018/2001.

3.

Zemljevid, ki zajema celotno nacionalno ozemlje, na katerem je (brez razkrivanja poslovno občutljivih podatkov) navedeno naslednje: (a) območja, na katerih je potrebno ogrevanje in hlajenje, določena na podlagi analize iz točke 1, pri čemer se uporabljajo dosledna merila za osredotočanje na energetsko intenzivna območja v občinah in gosto naseljenih območjih; (b) obstoječa mesta za oskrbo z ogrevanjem in hlajenjem iz točke 2(b) in obrati za prenos daljinskega ogrevanja; (c) načrtovana mesta za oskrbo z ogrevanjem in hlajenjem iz točke 2(b) in obrati za prenos daljinskega ogrevanja.

4.

Napoved gibanja potreb po ogrevanju in hlajenju, da se ohrani perspektiva za naslednjih 30 let, v GWh, ob upoštevanju zlasti napovedi za naslednjih 10 let, spreminjanja potreb v stavbah in različnih sektorjih industrije ter vpliva politik in strategij, povezanih z upravljanjem povpraševanja, kot so dolgoročne strategije za prenovo stavb v skladu z Direktivo (EU) 2018/844.

Del II

CILJI, STRATEGIJE IN POLITIČNI UKREPI

5.

Načrtovani prispevek države članice k nacionalnim ciljem in prispevki k petim razsežnostim energetske unije iz člena 3(2)(b) Uredbe (EU) 2018/1999, doseženi z učinkovitim ogrevanjem in hlajenjem, zlasti kar zadeva točke od 1 do 4 člena 4(b) in točko 4(b) člena 15, pri čemer se opredeli, kateri od teh elementov dopolnjujejo celovite nacionalne energetske in podnebne načrte.

6.	Splošni pregled obstoječih politik in ukrepov, kot so opisani v najnovejšem poročilu, predloženem v skladu s členi 3, 20, 21 in 27(a) Uredbe (EU) 2018/1999.

Del III

ANALIZA GOSPODARSKEGA POTENCIALA UČINKOVITEGA OGREVANJA IN HLAJENJA

7.

Analiza gospodarskega potenciala ( 24 ) različnih tehnologij za ogrevanje in hlajenje se za celotno nacionalno ozemlje opravi z analizo stroškov in koristi iz člena 14(3), z njo pa se opredelijo alternativni scenariji za učinkovitejše tehnologije ogrevanja in hlajenja z energijo iz obnovljivih virov, pri čemer se, kjer je primerno, razlikuje med energijo, proizvedeno iz fosilnih goriv in energijo iz obnovljivih virov. Upoštevati bi bilo treba naslednje tehnologije: (a) industrijsko odvečno toploto in hlad; (b) sežiganje odpadkov; (c) soproizvodnjo z visokim izkoristkom; (d) obnovljive vire energije (kot so geotermalna energija, sončna toplotna energija in biomasa), ki se ne uporabljajo za soproizvodnjo z visokim izkoristkom; (e) toplotne črpalke; (f) zmanjšanje izgub toplote in hladu iz obstoječih daljinskih omrežij.

8.

Analiza gospodarskega potenciala vključuje naslednje korake in premisleke: (a) Premisleki: (i) analiza stroškov in koristi za namene člena 14(3) vključuje ekonomsko analizo, ki upošteva socialno-ekonomske in okoljske dejavnike ( 25 ), ter finančno analizo, opravljeno za oceno projektov z vidika vlagateljev. Pri ekonomski in finančni analizi se kot kriterij za ocenjevanje uporabi neto sedanja vrednost; (ii) izhodiščni scenarij bi moral služiti kot referenčna točka, upoštevati bi moral obstoječe politike v času priprave celovite ocene ( 26 ) in se navezovati na podatke, zbrane v skladu z delom I in točko 6 dela II te priloge; (iii) alternativni scenariji upoštevajo cilje glede energijske učinkovitosti in obnovljivih virov energije iz Uredbe (EU) 2018/1999. V vsakem scenariju so predstavljeni naslednji elementi v primerjavi z izhodiščnim scenarijem: — gospodarski potencial preučenih tehnologij, pri čemer se kot merilo uporablja neto sedanja vrednost, — zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, — prihranki primarne energije v GWh na leto, — vpliv na delež obnovljivih virov energije v nacionalni mešanici virov energije. Scenarije, ki zaradi tehničnih ali finančnih razlogov ali zaradi nacionalnih predpisov niso izvedljivi, je mogoče izločiti že v zgodnji fazi analize stroškov in koristi, če je to utemeljeno s skrbnimi, jasnimi in izčrpno dokumentiranimi premisleki. pri ocenjevanju in sprejemanju odločitev bi bilo treba upoštevati stroške in prihranke energije, ugotovljene v analiziranih scenarijih, ki so posledica večje prožnosti pri dobavi energije in izboljšanja delovanja električnih omrežij, tudi prihranke in nenastale stroške zaradi manjšega vlaganja v infrastrukturo. (b) Stroški in koristi Stroški in koristi iz točke 8(a) zajemajo vsaj naslednje: (i) koristi: — vrednost proizvodnje za porabnika (ogrevanje, hlajenje in elektrika), — zunanje koristi, kot so koristi za okolje, emisije toplogrednih plinov ter zdravje in varnost, kolikor je to mogoče, — učinki na trgu dela, energetska varnost in konkurenčnost, kolikor je to mogoče; (ii) stroški: — stroški kapitala za obrate in opremo, — stroški kapitala za pripadajoča energetska omrežja, — variabilni in fiksni stroški obratovanja, — stroški energije, — stroški, povezani z okoljem, zdravjem in varnostjo, kolikor je to mogoče, — stroški, povezani s trgom dela, energetska varnost in konkurenčnost, kolikor je to mogoče. (c) Zadevni alternativni scenariji: Preučijo se vsi zadevni scenariji v primerjavi z izhodiščnim, vključno z vlogo učinkovitega individualnega ogrevanja in hlajenja. (i) Analiza stroškov in koristi lahko zajema bodisi projektno oceno bodisi skupino projektov za širšo lokalno, regionalno ali nacionalno oceno, da bi v okviru načrtovanja oskrbe ugotovili, katera možnost oskrbe z ogrevanjem ali hlajenjem je glede na izhodiščni scenarij stroškovno najbolj ugodna in koristna za dano geografsko območje. (ii) Države članice določijo pristojne organe, odgovorne za izvedbo analiz stroškov in koristi iz člena 14. Predložijo podrobne metodologije in predpostavke v skladu s to prilogo ter oblikujejo in objavijo postopke za ekonomsko analizo. (d) Meje in celostni pristop: (i) geografska meja pokriva ustrezno natančno opredeljeno geografsko območje; (ii) pri analizah stroškov in koristi se upoštevajo vsi ustrezni centralizirani ali decentralizirani viri oskrbe, ki so na voljo v okviru sistema in geografskih mej, vključno s tehnologijami, obravnavanimi v točki 7 dela III te priloge, ter trendi in značilnosti potreb po ogrevanju in hlajenju. (e) Predpostavke: (i) države članice za pripravo analiz stroškov in koristi sporočijo predpostavke v zvezi s cenami najpomembnejših vhodnih in izhodnih dejavnikov ter diskontne stopnje; (ii) diskontna stopnja, ki se uporabi v ekonomski analizi za izračun neto sedanje vrednosti, se izbere v skladu z evropskimi ali nacionalnimi smernicami; (iii) če je ustrezno, države članice v nacionalnem in/ali regionalnem/lokalnem okviru uporabijo napovedi nacionalnega, evropskega ali mednarodnega gibanja cen energije; (iv) cene, uporabljene v ekonomski analizi, odražajo socialno-ekonomske stroške in koristi. Kolikor je to mogoče, tj. kadar obstaja tržna cena ali kadar je ta že regulirana na evropski ali nacionalni ravni, bi morali biti vključeni zunanji stroški, kot so vplivi na okolje in zdravje. (f) Analiza občutljivosti: (i) vključi se analiza občutljivosti, s katero se na podlagi variabilnih dejavnikov, ki bistveno vplivajo na rezultat izračunov, kot so različne cene energije, ravni povpraševanja, diskontne stopnje in drugi, ocenijo stroški in koristi projekta ali skupine projektov.

Del IV

MOREBITNE NOVE STRATEGIJE IN UKREPI POLITIKE

9.

Pregled novih zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov politike ( 27 ) za uresničitev gospodarskega potenciala, opredeljenega v skladu s točkama 7 in 8, skupaj s predvidenim: (a) zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov; (b) prihranki primarne energije v GWh na leto; (c) vplivom na delež soproizvodnje z visokim izkoristkom; (d) vplivom na delež obnovljivih virov energije v nacionalni mešanici virov energije ter v sektorju ogrevanja in hlajenja; (e) povezavami z nacionalnim finančnim načrtovanjem in prihranki stroškov za javni proračun in udeležence na trgu; (f) ocenjenimi ukrepi javne podpore, če obstajajo, z letnim proračunom in opredelitvijo možnega elementa pomoči.

▼B

---

PRILOGA IX

ANALIZA STROŠKOV IN KORISTI

▼M5 —————

▼B

Del 2

Načela za namen člena 14(5) in (7)

Analize stroškov in koristi zagotovijo informacije za ukrepe iz člena 14(5) in (7):

Če se načrtuje obrat, ki je namenjen samo proizvodnji električne energije, ali obrat, ki ne izkorišča toplote, se naredi primerjava med načrtovanim obratom ali načrtovano prenovo in enakovrednim obratom, ki proizvaja enako količino električne energije ali procesne toplote, vendar izkorišča odvečno toploto in dobavlja toploto prek omrežij za soproizvodnjo z visokim izkoristkom in/ali za daljinsko ogrevanje in hlajenje.

Pri oceni se v okviru danih geografskih mej upošteva načrtovani obrat in vsa ustrezna mesta, na katerih je ali bi lahko bilo potrebno ogrevanje in bi jih lahko oskrboval ta obrat, ob upoštevanju racionalnih možnosti (npr. tehnične izvedljivosti in oddaljenosti).

Sistemska meja se določi tako, da so vključeni načrtovani obrat in toplotne obremenitve, kot so stavba(-e) in tehnološki proces. V okviru te sistemske meje se določijo in primerjajo skupni stroški zagotavljanja toplote in električne energije za oba primera.

V toplotno obremenitev je vključena obstoječa toplotna obremenitev, kot so industrijski obrati ali obstoječi sistem daljinskega ogrevanja, na urbanih območjih pa tudi toplotna obremenitev in stroški, do katerih bi prišlo, če bi bila skupina stavb ali del mesta oskrbovana z novimi omrežji za daljinsko ogrevanje in/ali nanje priključena.

Analiza stroškov in koristi se opravi na podlagi opisa načrtovanega obrata in obrata ali obratov, s katerimi se ta primerja, v katerem so navedeni električna oziroma toplotna zmogljivost, vrsta goriva, načrtovana uporaba in načrtovano letno število obratovalnih ur, lokacija ter potrebe po električni in toplotni energiji.

Zaradi primerjave se upoštevajo potreba po toplotni energiji ter načini ogrevanja in hlajenja, ki jih uporabljajo bližnja mesta, kjer je potrebno ogrevanje. V primerjavo so zajeti stroški, povezani z infrastrukturo, za načrtovani obrat in obrat, s katerim se ta primerja.

Analiza stroškov in koristi za namene člena 14(5) vključuje ekonomsko analizo, ki zajema finančno analizo, ki prikazuje dejanske transakcije v denarnem toku naložb v posamezne obrate in njihovo obratovanje.

Projekti s pozitivnim rezultatom analize stroškov in koristi so tisti, za katere diskontirana vsota koristi v ekonomski in finančni analizi presega diskontirano vsoto stroškov (presežek koristi glede na stroške).

Države članice določijo vodilne smernice za metodologijo, predpostavke in časovni okvir za ekonomsko analizo.

Države članice lahko od podjetij, odgovornih za obratovanje termoelektrarn, industrijskih obratov, omrežij za daljinsko ogrevanje in hlajenje, ali drugih strank, na katera vpliva opredelitev sistemskih in geografskih meja, zahtevajo podatke, ki bodo uporabljeni pri oceni stroškov in koristi posameznega obrata.

---

PRILOGA X

Potrdilo o izvoru električne energije, proizvedene v soproizvodnji z visokim izkoristkom

Potrdilo o izvoru standardno velja za 1 MWh. Nanaša se na neto proizvedeno električno energijo, ki se izmeri na mejah elektrarne in pošlje v omrežje.

---

PRILOGA XI

Merila energetske učinkovitosti za regulacijo energetskega omrežja in za tarife električnega omrežja

V tej določbi izraz „organizirani trgi električne energije“ vključuje trge OTC in borze električne energije za trgovanje z energijo, zmogljivostjo, storitvami izravnave in pomožnimi storitvami v vseh časovnih okvirih, vključno s terminskimi trgi, kratkoročnimi trgi za en dan vnaprej in meddnevnimi trgi.

---

PRILOGA XII

ZAHTEVE GLEDE ENERGETSKE UČINKOVITOSTI ZA OPERATERJE PRENOSNEGA SISTEMA IN OPERATERJE DISTRIBUCIJSKEGA SISTEMA

Operaterji prenosnega sistema in operaterji distribucijskega sistema:

▼M3

▼B

Standardna pravila iz točke (a) temeljijo na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih merilih, zlasti ob upoštevanju vseh stroškov in koristi, povezanih s priključitvijo teh proizvajalcev na omrežje. V pravilih so lahko določene različne vrste priključitve.

---

PRILOGA XIII

Minimalni obseg podatkov, ki jih je treba vključiti v pogodbe za zagotavljanje prihranka energije, sklenjene z javnim sektorjem, ali med razpisne pogoje, ki so z njimi povezani

---

PRILOGA XIV

SPLOŠNI OKVIR ZA POROČANJE

Del 1

Splošni okvir za letna poročila

Letna poročila iz člena 24(1) zagotavljajo podlago za spremljanje napredka pri doseganju nacionalnih ciljev za leto 2020. Države članice zagotovijo, da poročila vključujejo vsaj naslednje informacije:

Države članice analizirajo vzroke, zaradi katerih se poraba energije v nekaterih sektorjih ne spreminja ali se povečuje, in ocenam priložijo svoje mnenje.

Drugo in naslednja poročila vključujejo tudi točke (b) do (e):

Prvo poročilo vključuje tudi nacionalne cilje iz člena 3(1).

V letno poročilo iz člena 24(1) lahko države članice vključijo tudi dodatne nacionalne cilje. Ti so zlasti lahko povezani s statističnimi kazalniki, naštetimi v točki (a) tega dela, ali z njihovo kombinacijo, kot je npr. končna ali primarna energetska intenzivnost ali sektorska energetska intenzivnost.

Del 2

Splošni okvir za nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost

Nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost iz člena 24(2) zagotavljajo okvir za razvoj nacionalnih strategij za energetsko učinkovitost.

Nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost zajemajo pomembne ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti in pričakovane/dosežene prihranke energije, tudi pri dobavi, prenosu in distribuciji energije ter rabi končne energije. Države članice zagotovijo, da nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost vključujejo vsaj naslednje informacije:

V nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost so informacije o ukrepih, ki so bili sprejeti ali so načrtovani z namenom izvajanja glavnih elementov te direktive, in o ustreznih prihrankih.

V nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost so navedeni pomembni ukrepi, sprejeti za zmanjšanje rabe primarne energije v vseh gospodarskih sektorjih. Za vsak ukrep ali paket ukrepov se navedejo ocene pričakovanih prihrankov za leto 2020 in prihranki, doseženi v času poročanja.

Kadar je mogoče, bi bilo treba navesti podatke o drugih vplivih/koristih ukrepov (zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, boljša kakovost zraka, ustvarjanje delovnih mest itd.) in proračun za njihovo izvajanje.

Prvi in drugi nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost vključujeta rezultate o izpolnjevanju cilja glede prihrankov končne energije iz člena 4(1) in (2) Direktive 2006/32/ES. Če izračun/ocena prihrankov na ukrep ni na voljo, se navede zmanjšanje porabe energije na ravni sektorja zaradi (kombinacije) ukrepov.

Prvi in drugi nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost vključujeta tudi metodologijo merjenja in/ali izračuna, ki je bila uporabljena za izračun prihrankov energije. Če se uporabi „priporočena metodologija ( 29 )“, bi moralo biti v nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost to navedeno.

Nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost vključujejo seznam javnih organov, ki so pripravili načrt za energetsko učinkovitost v skladu s členom 5(7).

Nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost vključujejo nacionalne količnike, izbrane v skladu s Prilogo IV.

Prvi nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost vključuje kratek opis nacionalnega sistema iz člena 7(1) ali alternativnih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 7(9).

Nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost vključujejo:

Nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost vključujejo oceno napredka, doseženega pri izvajanju celovite ocene iz člena 14(1).

V prvem nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost in nadaljnjih poročilih, ki jih je treba pripraviti vsakih 10 let, se navedejo ocene možnosti za povečanje energetske učinkovitosti plinske in električne infrastrukture, izvedene v skladu s členom 15(2), ter ukrepi in naložbe za izkoriščanje teh možnosti, opredeljeni v skladu z navedenim členom.

V nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost so navedene informacije o razpoložljivih sistemih kvalifikacij, akreditacij in potrjevanja ali enakovrednih sistemih kvalifikacij za ponudnike energetskih storitev, energetske preglede in ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti.

V nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost je navedena internetna povezava do spletne strani, prek katere je mogoče dostopati do seznama ponudnikov energetskih storitev ali njim namenjenega vmesnika iz točke (c) člena 18(1).

Prvi nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost vključuje seznam ukrepov iz člena 19(1).

---

PRILOGA XV

Korelacijska tabela

---

( 1 ) UL L 304, 14.11.2008, str. 1.

( 2 ) UL L 134, 30.4.2004, str. 114.

( 3 ) UL L 124, 20.5.2003, str. 36.

( 4 ) Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).

( 5 ) UL L 216, 20.8.2009, str. 76.

( 6 ) UL L 197, 21.7.2001, str. 30.

( 7 ) UL L 343, 23.12.2011, str. 91.

( 8 ) UL L 24, 29.1.2008, str. 8.

( 9 ) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

( 10 ) UL L 191, 23.7.2010, str. 28.

( 11 ) UL L 282, 19.10.2016, str. 4.

( *1 ) UL L 153, 18.6.2010, str. 13.“;

( 12 ) UL L 338, 17.12.2008, str. 55.

( 13 ) UL L 381, 28.12.2006, str. 24.

( 14 ) UL L 342, 22.12.2009, str. 46.

( 15 ) Države članice lahko uporabijo drugačen pretvorbeni količnik, če lahko njegovo uporabo upravičijo.

( 16 ) Uredba (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L 140, 5.6.2009, str. 1).

( 17 ) Uredba (EU) št. 510/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2011 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila kot del celostnega pristopa Unije za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L 145, 31.5.2011, str. 1).

( 18 ) Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L 283, 31.10.2003, str. 51).

( 19 ) Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1).

( 20 ) Količina toplotne energije, potrebna za zadovoljitev potreb končnih uporabnikov po ogrevanju in hlajenju.

( 21 ) Uporabiti bi bilo treba najnovejše razpoložljive podatke.

( 22 ) Uporabiti bi bilo treba najnovejše razpoložljive podatke.

( 23 ) Potem ko se v skladu s členom 35 Direktive (EU) 2018/2001 določi metodologija za izračun količine energije iz obnovljivih virov, ki se uporablja za hlajenje in daljinsko hlajenje, se opredelitev „hlajenja z energijo iz obnovljivih virov“ opravi v skladu z navedeno direktivo. Do takrat se opravlja v skladu z ustrezno nacionalno metodologijo.

( 24 ) Analiza gospodarskega potenciala naj bi določila količino energije (v GWh), ki jo lahko na leto proizvede vsaka analizirana tehnologija. Pri tem bi bilo treba upoštevati tudi omejitve in medsebojno povezanost energetskih sistemov. Za analizo bi se lahko uporabili modeli na podlagi predvidevanj obratovanja, reprezentativnega za običajne tehnologije in sisteme.

( 25 ) Vključno z oceno iz člena 15(7) Direktive (EU) 2018/2001.

( 26 ) Presečni datum za upoštevanje politik pri izhodiščnem scenariju je konec leta pred letom, do konca katerega bi bilo treba pripraviti celovito oceno. Politik, sprejetih do enega leta pred rokom za predložitev celovite ocene, tako ni treba upoštevati.

( 27 ) Ta pregled vključuje ukrepe in programe financiranja, ki se lahko sprejmejo v obdobju celovite ocene, brez poseganja v ločeno priglasitev javnih shem podpore za oceno državne pomoči.

( 28 ) X = tekoče leto.

( 29 ) Priporočila o metodah meritev in preverjanja v okviru Direktive 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah.