Pravilnik št. 49 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji motorjev na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorjev na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, in vozil, opremljenih z motorji na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorji na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, glede na emisije onesnaževal iz motorja

Revizija 3

ki vključuje:

spremembe 01 – datum veljavnosti: 14. maj 1990

spremembe 02 – datum veljavnosti: 30. december 1992

Popravek 1 sprememb 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.232.1992.TREATIES-32 z dne 11. septembra 1992

Popravek 2 sprememb 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.353.1995.TREATIES-72 z dne 13. novembra 1995

Popravek 1 revizije 2 (napake – le angleščina)

Dodatek 1 k spremembam 02 – datum veljavnosti: 18. maj 1996

Dodatek 2 k spremembam 02 – datum veljavnosti: 28. avgust 1996

Popravek 1 Dodatka 1 k spremembam 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.426.1997.TREATIES-96 z dne 21. novembra 1997

Popravek 2 Dodatka 1 k spremembam 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.272.1999.TREATIES-2 z dne 12. aprila 1999

Popravek 1 Dodatka 2 k spremembam 02 ob upoštevanju notifikacije pri depozitarju

C.N.271.1999.TREATIES-1 z dne 12. aprila 1999

spremembe 03 – datum veljavnosti: 27. december 2001

spremembe 04 – datum veljavnosti: 31. januar 2003

1.   PODROČJE UPORABE

Ta pravilnik velja za emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz motorjev na kompresijski vžig in zemeljski plin ter motorjev na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, ki se uporabljajo v pogonskih motornih vozilih, ki so načrtovani za hitrosti nad 25 km/h, kategorij (1)  (2) M1 s skupno maso nad 3,5 tone, M2, M3, N1, N2 in N3.

2.   OPREDELITVE POJMOV IN OKRAJŠAVE

V tem pravilniku:

2.1.   „preskusni cikel“ pomeni zaporedje preskusnih točk, od katerih ima vsaka opredeljeno število vrtljajev in navor ter jim mora motor slediti v ustaljenem stanju (preskus ESC) ali v prehodnih pogojih delovanja (preskus ETC, ELR);

2.2.   „homologacija motorja (družine motorjev)“ pomeni homologacijo tipa motorja (družine motorjev) glede na raven emisije plinastih in trdnih onesnaževal;

2.3.   „dizelski motor“ pomeni motor, ki deluje po načelu kompresijskega vžiga;

„plinski motor“ pomeni motor, ki za gorivo uporablja zemeljski ali utekočinjeni naftni plin;

2.4.   „tip motorja“ pomeni kategorijo motorjev, ki se bistveno ne razlikujejo v značilnostih motorja, opredeljenih v Prilogi 1 k temu pravilniku;

2.5.   „družina motorjev“ pomeni proizvajalčevo razvrstitev motorjev v skupine, ki imajo po konstrukciji, kot je opredeljena v Dodatku 2 Priloge 1 k temu pravilniku, podobne značilnosti emisij izpušnih plinov; vsi člani družine morajo ustrezati veljavnim mejnim vrednostim emisij;

2.6.   „osnovni motor“ pomeni motor, izbran v družini motorjev tako, da bodo njegove emisijske značilnosti reprezentativne za to družino motorjev;

2.7.   „plinasta onesnaževala“ pomeni ogljikov monoksid, ogljikovodike (predpostavlja se razmerje CH1,85 za dizel, CH2,525 za utekočinjeni naftni plin in predvidena molekula CH3O0,5 za dizelske motorje, ki za gorivo uporabljajo etanol), nemetanske ogljikovodike (predpostavlja se razmerje CH1,85 za dizelsko gorivo, CH2,525 za utekočinjeni naftni plin in CH2,93 za zemeljski plin), metan (predpostavlja se razmerje CH4 za zemeljski plin) in dušikove okside, ki so izraženi z ekvivalentom dušikovega dioksida (NO2);

„trdna onesnaževala“ pomeni vsako snov, ki se nabere na posebnem filtru, ko se izpušni plini razredčijo s čistim filtriranim zrakom, tako da temperatura ne preseže 325 K (52 °C);

2.8.   „saje“ pomeni delce, ki so v obliki suspenzije razporejeni v toku izpušnih plinov iz dizelskega motorja in ki absorbirajo, odbijajo ali lomijo svetlobo;

2.9.   „izhodna moč“ pomeni moč v ES kW, izmerjeno na preskusni napravi na koncu ročične gredi, ali enakovredno moč, izmerjeno v skladu z metodo za merjenje moči iz Pravilnika št. 24;

2.10.   „največja deklarirana moč (Pmax)“ pomeni največjo moč v ES kW (izhodno moč), kakor jo je proizvajalec navedel v vlogi za podelitev homologacije;

2.11.   „odstotek obremenitve“ pomeni delež največjega razpoložljivega navora pri določenem številu vrtljajev motorja;

2.12.   „preskus ESC“ pomeni preskusni cikel, ki ga sestavlja 13 faz delovanja v ustaljenem stanju, izvedenih v skladu z odstavkom 5.2. tega pravilnika;

2.13.   „preskus ELR“ pomeni preskusni cikel, ki ga sestavlja zaporedje korakov obremenitve pri konstantnem številu vrtljajev motorja, izvedenih v skladu z odstavkom 5.2. tega pravilnika;

2.14.   „preskus ETC“ pomeni preskusni cikel, ki ga sestavlja 1 800 prehodnih faz delovanja od sekunde do sekunde, izvedenih v skladu z odstavkom 5.2. tega pravilnika;

2.15.   „območje števila vrtljajev obratovanja motorja“ pomeni območje števila vrtljajev motorja, ki se najpogosteje uporablja med obratovanjem motorja na terenu ter ki leži med nizkim in visokim številom vrtljajev iz Priloge 4 k temu pravilniku;

2.16.   „nizko števila vrtljajev (nlo)“ pomeni najnižje število vrtljajev motorja, pri kateri doseže 50 % največje deklarirane moči;

2.17.   „visoko število vrtljajev (nhi)“ pomeni najvišje število vrtljajev motorja, pri kateri doseže 70 % največje deklarirane moči;

2.18.   „število vrtljajev motorja A, B in C“ pomeni število vrtljajev motorja za preskus v območju števila vrtljajev obratovanja motorja, ki se morajo uporabljati za preskusa ESC in ELR iz Dodatka 1 Priloge 4 k temu pravilniku;

2.19.   „upravljano območje“ pomeni območje med številom vrtljajev motorja A in C ter pri 25- do 100-odstotni obremenitvi;

2.20.   „referenčno število vrtljajev (nref)“ pomeni 100-odstotno vrednost števila vrtljajev, ki se mora uporabiti za denormalizacijo vrednosti relativnega števila vrtljajev preskusa ETC iz Dodatka 2 Priloge 4 k temu pravilniku;

2.21.   „merilnik motnosti“ pomeni instrument za merjenje motnosti zaradi delcev po načelu slabljenja svetlobe;

2.22.   „območje zemeljskega plina“ pomeni eno od območij, H ali L, iz evropskega standarda EN 437 iz novembra 1993;

2.23.   „samoprilagodljivost“ pomeni vsako napravo motorja, ki omogoča ohranjanje konstantnega razmerja zrak/gorivo;

2.24.   „ponovna kalibracija“ pomeni fino nastavitev motorja na zemeljski plin, da se zagotovi enaka zmogljivost (moč, poraba goriva) v različnem območju zemeljskega plina;

2.25.   „Wobbejev indeks (spodnji Wl ali zgornji Wu)“ pomeni razmerje med ustrezno kalorično vrednostjo plina na enoto prostornine in kvadratnim korenom njegove relativne gostote pod enakimi referenčnimi pogoji;

2.26.   „faktor λ-premika (Sλ)“ pomeni izraz, ki opisuje potrebno prožnost sistema upravljanja motorja glede spremembe razmerja presežnega zraka λ, če motor za gorivo uporablja plinasto spojino, ki se razlikuje od čistega metana (za izračun Sλ glej Prilogo 8);

2.27.   „EEV“ pomeni do okolja bolj prijazno vozilo, ki je tip vozila, ki ga poganja motor, ki ustreza dopustnim mejnim vrednostim emisij iz vrstice C tabel v odstavku 5.2.1. tega pravilnika;

2.28.   „odklopna naprava“ pomeni napravo, ki meri, zaznava ali se odziva na obratovalne spremenljivke (npr. hitrost vozila, število vrtljajev motorja, uporabljena prestava, temperatura, tlak v polnilnem zbiralniku ali kateri koli drug parameter) za vključitev, prilagajanje, zakasnitev ali izključitev delovanja katerega koli sestavnega dela ali sistema za uravnavanje emisij, tako da se učinkovitost sistema za uravnavanje emisij v običajnih pogojih uporabe vozila zmanjša, razen če je uporaba takšne naprave v veliki meri vključena v veljavne preskusne postopke certificiranja emisij;

2.29.   „pomožna krmilna naprava“ pomeni sistem, funkcijo ali strategijo nadzora, priključeno na motor ali vozilo, ki se uporablja za zaščito motorja in/ali njegove pomožne opreme pred delovnimi pogoji, ki bi lahko povzročili poškodbe ali okvare, ali se uporablja za lažji zagon motorja. Pomožna krmilna naprava je lahko tudi strategija ali ukrep, za katerega se zadovoljivo dokaže, da ni odklopna naprava;

2.30.   „iracionalna strategija za uravnavanje emisij“ pomeni katero koli strategijo ali ukrep, ki pri obratovanju vozila v običajnih pogojih uporabe zmanjša učinkovitost sistema za uravnavanje emisij pod pričakovano raven na uporabljanih postopkih preskusa emisij.

2.31.   Simboli in okrajšave

2.31.1.   Simboli preskusnih parametrov

Simbol	Enota	Izraz
AP	m2	površina preseka izokinetične sonde za vzorčenje
AT	m2	površina preseka izpušne cevi
CEE	—	učinkovitost etana
CEM	—	učinkovitost metana
C1	—	ogljikovodik, ekvivalenten ogljiku 1
conc	ppm/vol%	spodnji indeks, ki označuje koncentracijo
D0	m3/s	odsek na osi za kalibracijsko funkcijo PDP črpalke
DF	—	faktor redčenja
D	—	konstanta Besselove funkcije
E	—	konstanta Besselove funkcije
EZ	g/kWh	interpolirana emisija NOx kontrolne točke
fa	—	laboratorijski atmosferski faktor
fc	s–1	mejna frekvenca Besselovega filtra
FFH	—	specifični faktor goriva za preračun vlažne koncentracije za suho koncentracijo
FS	—	stehiometrični faktor
GAIRW	kg/h	masni pretok vlažnega polnilnega zraka
GAIRD	kg/h	masni pretok suhega polnilnega zraka
GDILW	kg/h	masni pretok vlažnega zraka za redčenje
GEDFW	kg/h	ekvivalent masnega pretoka razredčenih vlažnih izpušnih plinov
GEXHW	kg/h	masni pretok vlažnih izpušnih plinov
GFUEL	kg/h	masni pretok goriva
GTOTW	kg/h	masni pretok vlažnih razredčenih izpušnih plinov
H	MJ/m3	kalorična vrednost
HREF	g/kg	referenčna vrednost absolutne vlage (10,71 g/kg)
Ha	g/kg	absolutna vlaga polnilnega zraka
Hd	g/kg	absolutna vlaga zraka za redčenje
HTCRAT	mol/mol	razmerje vodik: ogljik
I	—	spodnji indeks, ki označuje posamezno fazo
K	—	Besselova konstanta
K	m–1	absorpcijski koeficient svetlobe
KH,D	—	korekcijski faktor zaradi vlažnosti NOx za dizelske motorje
KH,G	—	korekcijski faktor zaradi vlažnosti NOx za plinske motorje
KV		kalibracijska funkcija CFV
KW,a	—	korekcijski faktor polnilnega zraka iz suhega v vlažnega
KW,d	—	korekcijski faktor zraka za redčenje iz suhega v vlažnega
KW,e	—	korekcijski faktor razredčenih izpušnih plinov iz suhih v vlažne
KW,r	—	korekcijski faktor nerazredčenih izpušnih plinov iz suhih v vlažne
L	%	odstotek navora glede na največji navor pri preskusnem motorju
La	m	dejanska dolžina optične poti
M		naklon kalibracijske funkcije PDP
Mass	g/h or g	spodnji indeks, ki označuje masni pretok (razmerje)
MDIL	kg	masa vzorca zraka za redčenje, ki gre skozi filtre za vzorčenje delcev
Md	mg	masa vzorca zbranih delcev zraka za redčenje
Mf	mg	masa vzorca zbranih delcev
Mf,p	mg	masa vzorca delcev, zbranih na primarnem filtru
Mf,b	mg	masa vzorca delcev, zbranih na sekundarnem filtru
MSAM	kg	masa vzorca razredčenih izpušnih plinov, ki gre skozi filtre za vzorčenje delcev
MSEC	kg	masa sekundarnega zraka za redčenje
MTOTW	kg	skupna masa CVS v ciklu na vlažni osnovi
MTOTW,i	kg	trenutna masa CVS na vlažni osnovi
N	%	motnost
NP	—	skupno število vrtljajev PDP v ciklu
NP,i	—	število vrtljajev PDP v časovnem intervalu
N	min–1	števila vrtljajev motorja
nP	s–1	števila vrtljajev PDP
nhi	min–1	visoko število vrtljajev motorja
nlo	min–1	nizko število vrtljajev motorja
nref	min–1	referenčno število vrtljajev motorja za preskus ETC
pa	kPa	tlak nasičene pare polnilnega zraka motorja
pA	kPa	absolutni tlak
pB	kPa	skupni atmosferski tlak
pd	kPa	tlak nasičene pare zraka za redčenje
ps	kPa	suh atmosferski tlak
p1	kPa	podtlak pri vstopu v črpalko
P(a)	kW	moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se namesti za preskus
P(b)	kW	moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se odstrani za preskus
P(n)	kW	nekorigirana izhodna moč
P(m)	kW	moč, izmerjena na preskusni napravi
Ω	—	Besselova konstanta
Qs	m3/s	stopnja prostorninskega pretoka v sistemu CVS
q	—	razmerje redčenja
r	—	razmerje presekov izokinetične sonde in izpušne cevi
Ra	%	relativna vlaga polnilnega zraka
Rd	%	relativna vlaga zraka za redčenje
Rf	—	faktor odzivnosti analizatorja s plamensko ionizacijo za merjenje ogljikovodikov
ρ	kg/m3	gostota
S	kW	nastavitev dinamometra
Si	m–1	trenutna stopnja dimljenja
Sλ	—	faktor λ-premika
T	K	absolutna temperatura
Ta	K	absolutna temperatura polnilnega zraka
t	s	čas merjenja
te	s	električni odzivni čas
tf	s	odzivni čas filtra za Besselovo funkcijo
tp	s	fizični odzivni čas
Δt	s	časovni interval med zaporednimi podatki o dimljenju (= 1/frekvenca vzorčenja)
Δti	s	časovni interval za trenutni pretok skozi sistem CFV
τ	%	prepustnost svetlobe v dimu
V0	m3/rev	stopnja prostorninskega pretoka v sistemu PDP pri dejanskih pogojih
W	—	Wobbejev indeks
Wact	kWh	dejansko delo cikla ETC
Wref	kWh	referenčno delo cikla ETC
WF	—	vplivni faktor
WFE	—	efektivni vplivni faktor
X0	m3/rev	kalibracijska funkcija prostorninskega pretoka v sistemu PDP
Yi	m–1	1 s izračunane povprečne vrednosti dimljenja po Besselu

2.31.2.   Simboli kemičnih sestavin

CH4	metan
C2H6	etan
C2H5OH	etanol
C3H8	propan
CO	ogljikov monoksid
DOP	dioktilftalat
CO2	ogljikov dioksid
HC	ogljikovodiki
NMHC	nemetanski ogljikovodiki
NOx	dušikovi oksidi
NO	dušikov oksid
NO2	dušikov dioksid
PT	delci

2.31.3.   Okrajšave

CFV	venturijeva cev s kritičnim pretokom
CLD	kemiluminiscenčni detektor
ELR	Evropski preskus odzivnosti na obremenitev
ESC	Evropski cikel ustaljenega stanja
ETC	Evropski cikel prehodnega stanja
FID	plamensko-ionizacijski detektor
GC	plinski kromatograf
HCLD	ogrevani kemiluminiscenčni detektor
HFID	ogrevani plamensko-ionizacijski detektor
LPG	utekočinjeni naftni plin
NDIR	analizator CO in CO2 po nedisperzni infrardeči spektroskopski metodi
NG	zemeljski plin
NMC	izločevalnik nemetanov

3.   VLOGA ZA PODELITEV

3.1.   Vloga za podelitev homologacije motorja kot samostojne tehnične enote

3.1.1.   Vlogo za podelitev homologacije tipa motorja glede na raven emisije plinastih in trdnih onesnaževal predloži proizvajalec motorja ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik.

3.1.2.   Vlogi se priložijo potrebni dokumenti v treh izvodih. Vključuje vsaj bistvene značilnosti motorja iz Priloge 1 k temu pravilniku.

3.1.3.   Motor, katerega značilnosti ustrezajo „tipu motorja“ iz Priloge 1, se predloži tehnični službi, ki izvaja homologacijske preskuse, iz odstavka 5.

3.2.   Vloga za podelitev homologacije za tip vozila glede na njegov motor

3.2.1.   Vlogo za podelitev homologacije tipa vozila glede na emisijo plinastih in trdnih onesnaževal iz njegovega motorja predloži proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik.

Vlogi se priložijo potrebni dokumenti v treh izvodih. Vključuje vsaj:

3.2.2.1.   bistvene značilnosti motorja iz Priloge 1;

3.2.2.2.   opis sestavnih delov, povezanih z motorjem, iz Priloge 1;

3.2.2.3.   kopijo obrazca za sporočilo o homologaciji tipa (Priloga 2A) za vgrajen tip motorja.

3.3.   Vloga za podelitev homologacije za tip vozila s homologiranim motorjem

3.3.1.   Vlogo za podelitev homologacije vozila glede na emisijo plinastih in trdnih onesnaževal iz njegovega homologiranega dizelskega motorja ali družine motorjev in glede na raven plinastih onesnaževal iz njegovega homologiranega plinskega motorja ali družine motorjev mora predložiti proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik.

Vlogi je treba priložiti potrebne dokumente v treh izvodih in naslednje podatke:

3.3.2.1.   opis tipa vozila in delov vozila, ki so povezani z motorjem, s podatki iz Priloge 1, kjer je primerno, ter kopijo obrazca sporočila o homologaciji (Priloga 2a) motorja ali družine motorjev, če je primerno, kot samostojne tehnične enote, ki je vgrajena v tip vozila.

4.   HOMOLOGACIJA

4.1.   Homologacija univerzalnega goriva

Homologacija univerzalnega goriva se podeli pod naslednjimi pogoji:

4.1.1.   V primeru dizelskega goriva: če v skladu z odstavkom 3.1., 3.2. ali 3.3. tega pravilnika motor ali vozilo izpolnjuje zahteve iz odstavkov 5., 6. in 7. spodaj o referenčnem gorivu iz Priloge 5 k temu pravilniku, je treba homologacijo takšnega tipa motorja ali vozila podeliti.

Pri zemeljskem plinu mora osnovni motor izkazovati sposobnost prilagoditve na vsako sestavo goriva, ki se lahko pojavi na trgu. Pri zemeljskem plinu sta običajni dve vrsti goriva, visokokalorično gorivo (plin H) in nizkokalorično gorivo (plin L), vendar imata zelo širok razpon; znatno se razlikujeta v energijski vsebnosti, izraženi z Wobbejevim indeksom, in v faktorju λ-premika (Sλ). Formuli za izračun Wobbejevega indeksa in Sλ sta podani v odstavkih 2.25 in 2.26. Zemeljski plini s faktorjem λ-premika med 0,89 in 1,08 (0,89 ≤ Sλ ≤ 1,08) spadajo v območje H, medtem ko zemeljski plini s faktorjem λ-premika med 1,08 in 1,19 (1,08 ≤ Sλ ≤ 1,19) spadajo v območje L. Zelo veliko spreminjanje Sλ se kaže v sestavi referenčnih goriv.

Osnovni motor mora zahteve tega pravilnika o referenčnih goriv GR (gorivo 1) in G25 (gorivo 2) iz Priloge 6 izpolnjevati brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Po menjavi goriva se vseeno dovoli cikel ETC prilagoditvenega teka brez merjenja. Pred preskušanjem je treba osnovni motor uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

4.1.2.1.   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na tretjem gorivu (gorivo 3), če faktor λ-premika (Sλ) leži med 0,89 (spodnje območje GR) in 1,19 (zgornje območje G25), na primer, če je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

Motor, ki za gorivo uporablja zemeljski plin in je samoprilagodljiv visokokaloričnim (plin H) in nizkokaloričnim plinom (plin L) ter z uporabo stikala preklaplja med območjem H in območjem L, je treba pri vsakem položaju stikala preskusiti na obe bistveni referenčni gorivi, kot je za vsako območje posebej določeno v Prilogi 6. Gorivi sta GR (gorivo 1) in G23 (gorivo 3) za območje visokokaloričnih plinov (H) ter G25 (gorivo 2) in G23 (gorivo 3) za območje nizkokaloričnih plinov (L). Osnovni motor mora zahteve tega pravilnika izpolnjevati v obeh položajih stikala, brez prilagajanja gorivu med obema preskusoma pri posameznem položaju stikala. Po menjavi goriva se vseeno dovoli cikel ETC prilagoditvenega teka brez merjenja. Pred preskušanjem je treba osnovni motor uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

4.1.3.1.   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na tretjem gorivu namesto na G23 (gorivo 3), če faktor λ-premika (Sλ) leži med 0,89 (tj. spodnje območje GR) in 1,19 (tj. zgornje območje G25), na primer, če je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

4.1.4.   Pri motorjih na zemeljski plin se razmerje med rezultati emisij „r“ za vsako onesnaževalo določi:

ali

in

Pri utekočinjenem naftnem plinu mora osnovni motor izkazovati sposobnost prilagoditve vsaki sestavi goriva, ki se lahko pojavi na trgu. Pri utekočinjenem naftnem plinu so različice v sestavi C3/C4. Te razlike se kažejo v referenčnih gorivih. Osnovni motor mora izpolnjevati emisijske zahteve za referenčni gorivi A in B iz Priloge 7, brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Po menjavi goriva se vseeno dovoli cikel ETC prilagoditvenega teka brez merjenja. Pred preskušanjem je treba osnovni motor uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

4.1.5.1.   Razmerje med rezultati emisij „r“ je treba za vsako onesnaževalo določiti:

4.2.   Podelitev homologacije, omejene na vrsto goriva

Homologacija, omejena na vrsto goriva, se podeli pod naslednjimi pogoji:

Homologacija emisij izpušnih plinov iz motorja na zemeljski plin, ki je izveden za delovanje na visokokalorične pline (plin H) ali na nizkokalorične pline (plin L).

Osnovni motor je treba preskusiti na bistveno referenčno gorivo, kot je za ustrezno območje, določeno v Prilogi 6. Gorivi sta GR (gorivo 1) in G23 (gorivo 3) za območje visokokaloričnih plinov (H) ter G25 (gorivo 2) in G23 (gorivo 3) za območje nizkokaloričnih plinov (L). Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve tega pravilnika brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Po menjavi goriva se vseeno dovoli cikel ETC prilagoditvenega teka brez merjenja. Pred preskušanjem je treba osnovni motor uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

4.2.1.1.   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na tretjem gorivu namesto na G23 (gorivo 3), če je faktor λ-premika (Sλ) med 0,89 (tj. spodnje območje GR) in 1,19 (tj. zgornje območje G25), na primer, če je gorivo 3 tržno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

4.2.1.2.   Razmerje med rezultati emisij „r“ je treba za vsako onesnaževalo določiti:

ali

in

4.2.1.3.   Ob dobavi kupcu mora imeti motor oznako (glej odstavek 4.11.), kjer je navedeno, za katero območje plinov je motor homologiran.

Homologacija emisij izpušnih plinov iz motorja na zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin, ki je izdelan za delovanje na določeno sestavo goriva.

4.2.2.1.   Pri zemeljskem plinu mora osnovni motor izpolnjevati zahteve glede emisij pri referenčnih gorivih GR in G25, pri utekočinjenem naftnem plinu pa pri referenčnih gorivih A in B iz Priloge 7.

Med preskusoma je dovoljeno fino uravnavanje sistema za dovajanje goriva. Tako fino uravnavanje sestavlja ponovna kalibracija podatkovne baze dovajanja goriva, ne da bi se pri tem kakor koli spreminjala osnovna strategija krmiljenja ali osnovna zgradba podatkovne baze. Po potrebi se dovoli zamenjava delov, ki so neposredno povezani s količino pretoka goriva (npr. vbrizgalnih šob).

4.2.2.2.   Na zahtevo proizvajalca se lahko motor preskusi na referenčnih gorivih GR in G23 ali na G25 in G23, vendar v tem primeru homologacija velja le za visokokalorične pline (plin H) ali nizkokalorične pline (plin L).

4.2.2.3.   Ob dobavi naročniku mora biti motor opremljen z oznako (glej odstavek 4.11.), kjer je navedeno, za katero območje plinov je motor kalibriran.

HOMOLOGACIJA MOTORJEV NA ZEMELJSKI PLIN

	Odstavek 4.1. Podelitev homologacije na podlagi univerzalnega goriva	Število preskusov	Izračun „r“	Odstavek 4.2. Podelitev homologacije, omejene na vrsto goriva	Število preskusov	Izračun „r“
Glej odstavek 4.1.2. Motorji na zemeljski plin, prilagodljivi na vsako sestavo goriva	GR (1) in G25 (2) na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskuša na dodatnem tržnem gorivu (3), če je Sλ = 0,89 – 1,19	2 (največ 3)	in, če je testirano z dodatnim gorivom in
Glej odstavek 4.1.3. Motor na zemeljski plin, ki je samoprilagodljiv s stikalom	GR (1) in G23 (3) za H in G25 (2) in G23 (3) za L na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskuša na dodatnem tržnem gorivu (3) namesto G23, če je Sλ = 0,89 – 1,19	2 za območje H in 2 za območje L pri zadevnem položaju stikala 4	in
Glej odstavek 4.2.1. Motor na zemeljski plin, ki je predviden za delovanje na plinskem območju H ali L				GR (1) in G23 (3) za H ali G25 (2) in G23 (3) za L na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskuša na dodatnem tržnem gorivu (3) namesto G23, če je Sλ = 0,89 – 1,19	2 za območje H ali 2 za območje L 2	za območje H ali za območje L
Glej odstavek 4.2.2. Motor na zemeljski plin, ki je predviden za delovanje pri eni posebni sestavi goriva				GR (1) in G25 (2), fino uravnavanje med preskusi je dovoljeno na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskuša na GR (1) in G23 (3) za H ali G25 (2) in G23 (3) za L	2 ali 2 za območje H ali 2 za območje L 2

HOMOLOGACIJA MOTORJEV NA UTEKOČINJENI NAFTNI PLIN

	Odstavek 4.1. Podelitev homologacije na podlagi univerzalnega goriva	Število preskusov	Izračun „r“	Odstavek 4.2. Podelitev homologacije, omejene na vrsto goriva	Število preskusov	Izračun „r“
Glej odstavek 4.1.5. Motorji na utekočinjeni naftni plin, prilagodljivi na vsako sestavo goriva	gorivo A in gorivo B	2
Glej odstavek 4.2.2. Motor na utekočinjeni naftni plin, ki je predviden za delovanje pri eni posebni sestavi goriva				gorivo A in gorivo B, fino uravnavanje med preskusi je dovoljeno	2

4.3.   Homologacija emisij izpušnih plinov člana družine motorjev

4.3.1.   Razen primera iz odstavka 4.3.2. se homologacija osnovnega motorja brez dodatnega preskušanja razširi na celotno družino, za vse sestave goriva določene vrste, za katero je osnovni motor homologiran (v primeru motorjev iz odstavka 4.2.2.) ali za isto vrsto goriv (v primeru motorjev iz odstavka 4.1. ali 4.2.), za katero je osnovni motor homologiran.

4.3.2.   Sekundarni preskusni motor

V primeru vloge za homologacijo motorja ali vozila glede na njegov motor, ko motor pripada družini motorjev, lahko homologacijski organ, ki ugotovi, da predložena vloga glede na izbrani osnovni motor ne predstavlja celotne družine motorjev iz Dodatka 1 k pravilniku, izbere ter preskusi nadomesten in po potrebi dodaten referenčni preskusni motor.

4.4.   Številka homologacije se določi za vsak homologiran tip. Prvi dve števki (zdaj 04 v skladu s spremembami 04) navajata vrsto sprememb, vključno z zadnjimi večjimi tehničnimi spremembami Pravilnika ob izdaji homologacije. Ista pogodbenica ne dodeli iste številke drugemu tipu motorja ali vozila.

4.5.   Obvestilo o podelitvi, razširitvi ali zavrnitvi homologacije ali o dokončnem prenehanju proizvodnje tipa motorja ali vozila v skladu s tem pravilnikom se predloži pogodbenicam Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2A ali 2B, kjer je primerno, k temu pravilniku. Vrednosti, izmerjene med preskusom tipa, se prav tako navedejo.

Na vsakem motorju, ki je v skladu s tipom motorja, homologiranim po tem pravilniku, ali na vsakem vozilu, ki je v skladu s tipom vozila, homologiranim po tem pravilniku, je na vidnem in zlahka dostopnem mestu, nameščena mednarodna homologacijska oznaka, sestavljena iz:

4.6.1.   kroga, ki obkroža črko „E“, sledi ji številčna oznaka države, ki je podelila homologacijo 3 (3);

4.6.2.   številke tega pravilnika, ki ji sledi črka „R“, pomišljaj in številka homologacije na desni strani kroga iz odstavka 4.4.1.

Vseeno mora homologacijska oznaka vsebovati dodaten znak za črko „R“, katere namen je razlikovati med mejnimi vrednostmi emisij, za katere je bila podeljena homologacija. Pri homologacijah, ki so izdane za navedbo skladnosti z mejnimi vrednostmi iz vrstice A ustrezne tabele/ustreznih tabel v odstavku 5.2.1., črki „R“ sledi rimska številka „I“. Pri homologacijah, ki so izdane za navedbo skladnosti z mejnimi vrednostmi iz vrstice B1 ustrezne tabele/ustreznih tabel v odstavku 5.2.1., črki „R“ sledi rimska številka „II“. Pri homologacijah, ki so izdane za navedbo skladnosti z mejnimi vrednostmi iz vrstice B2 ustrezne tabele/ustreznih tabel v odstavku 5.2.1., črki „R“ sledi rimska številka „III“. Pri homologacijah, ki so izdane za navedbo skladnosti z mejnimi vrednostmi iz vrstice C ustrezne tabele/ustreznih tabel v odstavku 5.2.1., črki „R“ sledi rimska številka „IV“.

Pri motorjih na zemeljski plin mora homologacijska oznaka za nacionalnim simbolom vsebovati pripono, katere namen je razlikovati, za katero vrsto plinov je bila homologacija podeljena. Oznaka je:

4.6.3.1.1.   H za motor, ki je homologiran in kalibriran za pline iz območja H;

4.6.3.1.2.   L za motor, ki je homologiran in kalibriran za pline iz območja L;

4.6.3.1.3.   HL za motor, ki je homologiran in kalibriran za pline iz območij H in L;

4.6.3.1.4.   Ht za motor, ki je homologiran in kalibriran za posebno sestavo plina iz območja H in ga je mogoče s fino nastavitvijo dovajanja goriva motorju nastaviti na drug poseben plin iz območja H;

4.6.3.1.5.   Lt za motor, ki je homologiran in kalibriran za posebno sestavo plina iz območja L in ga je mogoče s fino nastavitvijo dovajanja goriva motorju nastaviti na drug poseben plin iz območja L;

4.6.3.1.6.   HLt za motor, ki je homologiran in kalibriran za posebno sestavo plina v območju H ali v območju L in ga je mogoče s fino nastavitvijo dovajanja goriva motorju nastaviti na drug poseben plin iz območja H ali L.

4.7.   Če je vozilo v skladu s homologiranim tipom po enem ali več drugih pravilnikih, ki so priloženi Sporazumu, v državi, ki je homologacijo podelila v skladu s tem pravilnikom, ni treba ponoviti simbola iz odstavka 4.6.1. V takem primeru se v vzdolžnih stolpcih na desni strani simbola iz odstavka 4.6.1. vstavijo številka pravilnika in homologacije ter dodatni simboli vseh pravilnikov, v skladu s katerimi je bila na podlagi tega pravilnika podeljena homologacija.

4.8.   Homologacijska oznaka se namesti v bližino napisne tablice, ki jo je namestil proizvajalec, ali nanjo.

4.9.   Priloga 3 k temu pravilniku daje primere namestitev homologacijskih oznak.

Na motorju, homologiranem kot samostojna tehnična enota, morata biti poleg homologirane oznake tudi:

4.10.1.   blagovna ali tovarniška znamka proizvajalca motorja;

4.10.2.   trgovska oznaka proizvajalca.

4.11.   Oznake

Pri motorjih, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin in je njihova homologacija omejena na vrsto goriva, se uporabljajo naslednje oznake:

4.11.1.   Vsebina

Podane morajo biti naslednje informacije:

V primeru odstavka 4.2.1.3. na oznaki piše: „LE ZA UPORABO Z ZEMELJSKIM PLINOM IZ OBMOČJA H“. Po potrebi se „H“ zamenja z „L“.

V primeru odstavka 4.2.2.3. na oznaki piše „LE ZA UPORABO Z ZEMELJSKIM PLINOM S SPECIFIKACIJO …“ ali „LE ZA UPORABO Z UTEKOČINJENIM NAFTNIM PLINOM S SPECIFIKACIJO …“, kakor je ustrezno. Vse informacije v ustrezni tabeli/ustreznih tabelah v Prilogah 6 in 7 so podane s posameznimi sestavinami in omejitvami, ki jih določi proizvajalec motorja.

Črke in številke morajo biti velike najmanj 4 mm.

Opomba: Če zaradi pomanjkanja prostora tako označevanje ni mogoče, se lahko uporabi poenostavljena koda. V takem primeru morajo biti vsaki osebi, ki polni rezervoar za gorivo ali vzdržuje ali popravlja motor in njegovo dodatno opremo, ter tudi zadevnim pristojnim organom na voljo lahko dostopne razlage, ki vsebujejo vse zgoraj omenjene informacije. Mesto in vsebina teh razlag se določita z dogovorom med proizvajalcem in homologacijskim organom.

4.11.2.   Lastnosti

Oznake morajo imeti enako življenjsko dobo kot motor. Biti morajo jasno čitljive, črke in številke pa neizbrisne. Razen tega morajo biti oznake pritrjene tako, da bo pritrditev vzdržala vso življenjsko dobo motorja in oznak ni mogoče odstraniti, ne da bi jih uničili ali poškodovali.

4.11.3.   Namestitev

Oznake je treba varno namestiti na del motorja, ki je potreben za običajno delovanje motorja in ga običajno ni treba zamenjati med življenjsko dobo motorja. Razen tega morajo biti oznake na takšnem mestu, da so povprečnemu človeku jasno vidne, ko je motor opremljen z vso dodatno opremo, potrebno za njegovo delovanje.

4.12.   V primeru vloge za podelitev homologacije tipa za tip vozila glede na njegov motor mora biti oznaka iz odstavka 4.1.1. prav tako v bližini odprtine za polnjenje goriva.

4.13.   V primeru vloge za podelitev homologacije tipa za tip vozila s homologiranim motorjem mora biti oznaka iz odstavka 4.1.1. prav tako v bližini odprtine za polnjenje goriva.

5.   SPECIFIKACIJE IN PRESKUSI

5.1.   Splošno

5.1.1.   Naprava za uravnavanje emisij

5.1.1.1.   Sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz dizelskih motorjev ter emisije plinastih onesnaževal iz plinskih motorjev, so oblikovani, izdelani in vgrajeni tako, da motor pri običajni uporabi ustreza določbam iz tega pravilnika.

5.1.2.   Delovanje naprave za uravnavanje emisij

5.1.2.1.   Prepovedana je uporaba odklopne naprave in/ali iracionalne strategije za uravnavanje emisij.

Dodatna naprava za uravnavanje se lahko vgradi v motor ali na vozilo, če naprava:

5.1.2.2.1.   nikakor ne deluje pod pogoji iz odstavka 5.1.2.4. ali

5.1.2.2.2.   je pod pogoji iz odstavka 5.1.2.4. vključena le začasno za namene zaščite motorja proti poškodbam, zaščite naprave za upravljanje zraka, uravnavanje dimljenja, hladni zagon ali ogrevanje ali

5.1.2.2.3.   se vključi le s signali opreme na vozilu za namene varnost obratovanja in strategij za zasilno delovanje.

5.1.2.3.   Dovoli se naprava, funkcija, sistem ali ukrep za krmiljenje motorja, ki deluje v pogojih iz odstavka 5.1.2.4. in povzroča uporabo drugačne ali spremenjene strategije krmiljenja motorja v primerjavi s tisto, ki se običajno uporablja med veljavnimi cikli preskusa emisij, če se pri izpolnjevanju zahtev iz odstavkov 5.1.3. in/ali 5.1.4. v celoti izkaže, da ukrep ne zmanjšuje učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij. V vseh drugih primerih se take naprave obravnavajo kot odklopne naprave.

5.1.2.4.   Za namene odstavka 5.1.2.2., so opredeljeni naslednji pogoji uporabe v pogojih ustaljenega stanja in prehodnih pogojih:

(i)	nadmorska višina, ki ne presega 1 000 metrov (ali atmosferski tlak ni nižji od 90 kPa),

(ii)	temperatura okolja v območju 283 do 303 K (10 do 30 °C),

(iii)

temperatura hladilne tekočine v območju 343 do 368 K (70 do 95 °C).

5.1.3.   Posebne zahteve za elektronske sisteme za uravnavanje emisij

5.1.3.1.   Zahteve v zvezi z dokumentacijo

Proizvajalec predloži dokumentacijo, iz katere je razvidna osnovna zasnova sistema in način uravnavanja izhodnih spremenljivk, če je uravnavanje neposredno ali posredno.

Dokumentacija se predloži v dveh delih:

(a)

formalna dokumentacija, ki se predloži tehnični službi ob predložitvi vloge za podelitev homologacije, vključuje popoln opis sistema. Ta dokumentacija je lahko jedrnata, če so iz nje razvidne vse izhodne veličine, ki jih dovoljuje matrika, sestavljena iz razpona krmiljenja posamičnih vhodnih veličin enote. Te informacije se priložijo dokumentaciji iz odstavka 3. tega pravilnika.

(b)

dodatno gradivo, ki prikazuje parametre, ki se spreminjajo s katero koli pomožno krmilno napravo, in mejne pogoje, v katerih naprava obratuje. Dodatno gradivo vsebuje opis logike sistema za upravljanje z gorivom, strategije krmiljenja in točke preklopa v vseh načinih delovanja. Dodatno gradivo vsebuje tudi razlago upravičenosti uporabe morebitne pomožne krmilne naprave ter vključuje dodatno gradivo in preskusne podatke, ki prikazujejo učinek na emisije izpušnega plina, ki ga ima pomožna krmilna naprava, vgrajena na motorju ali na vozilu. Ta dodatni material ostane strogo zaupen in ga obdrži proizvajalec, vendar ga je treba predložiti na vpogled za pregled ob homologaciji tipa ali kadar koli med veljavnostjo homologacije tipa.

Za preverjanje, ali je treba neko strategijo ali ukrep obravnavati kot odklopno napravo ali iracionalno strategijo za uravnavanje emisij v skladu z opredelitvami pojmov iz odstavkov 2.28. in 2.30., lahko homologacijski organ in/ali tehnična služba dodatno zahteva preskus za ugotavljanje NOx z uporabo ETC, ki se lahko izvede skupaj s preskusom homologacije tipa ali postopki za preverjanje skladnosti proizvodnje.

5.1.4.1.   Kot druga možnost za zahteve Dodatka 4 Priloge 4 k temu pravilniku med preskusom ETC za ugotavljanje emisij NOx se te emisije lahko vzorčijo iz nerazredčenih izpušnih plinov in ob upoštevanju tehničnih določb ISO FDIS 16 183 z dne 15. septembra 2001.

5.1.4.2.   Pri preverjanju, ali je treba strategijo ali ukrep obravnavati kot odklopno napravo ali iracionalno strategijo za uravnavanje emisij glede na opredelitve pojmov iz odstavkov 2.28. in 2.30., je sprejemljiv dodatni presežek za 10 % glede na ustrezno mejno vrednost NOx.

Za homologacijo v skladu z vrstico A tabel v odstavku 5.2.1., je treba emisije določiti na podlagi preskusov ESC in ELR pri običajnih dizelskih motorjih, vključno z motorji, opremljenimi z elektronsko opremo za vbrizgavanje goriva, vračanjem izpušnih plinov v valj (EGR) in/ali oksidacijskimi katalizatorji. Dizelske motorje, ki so opremljeni s sodobnimi sistemi za naknadno obdelavo (čiščenje) izpušnih plinov, ki vključujejo katalizatorje NOx in/ali filtre za delce, je treba dodatno preskusiti s preskusom ETC.

Za homologacijsko preskušanje v skladu z vrstico B1 ali B2 ali C tabel v odstavku 5.2.1. je treba emisije določiti na podlagi preskusov ESC, ELR in ETC.

Za plinske motorje je treba plinaste emisije določiti na podlagi preskusa ETC.

Preskusna postopka ESC in ELR sta opisana v Dodatku 1 Priloge 4, preskusni postopek ETC pa v Dodatkih 2 in 3 Priloge 4.

Emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz motorja, ki je predložen v preskušanje, če je primerno, je treba izmeriti z metodami iz Priloge 4. Dodatek 4 Priloge 4 opisuje priporočene analizne sisteme za plinasta in trdna onesnaževala ter priporočene sisteme za vzorčenje delcev. Tehnična služba lahko homologira tudi druge sisteme ali analizatorje, če ugotovi, da v ustreznem preskusnem ciklu dajejo enakovredne rezultate. Za posamezen laboratorij je ekvivalentnost določena kot rezultati preskusa, ki ustrezajo ± 5-odstotkom rezultatov preskusa enega od referenčnih sistemov, opisanih v tem pravilniku. Za emisije delcev se kot referenčni sistem priznava le sistem redčenja s celotnim tokom. Za vključitev novega sistema v Pravilnik mora ugotavljanje enakovrednosti temeljiti na izračunu ponovljivosti in obnovljivosti v medlaboratorijskem preskusu iz ISO 5725.

5.2.1.   Mejne vrednosti

Posebna masa ogljikovega monoksida, vseh ogljikovodikov, dušikovih oksidov in delcev, določena na podlagi preskusa ESC, ter motnosti dima, določena na podlagi preskusa ELR, ne sme presegati vrednosti iz tabele 1.

Za dizelske motorje, ki se dodatno preskušajo s preskusom ETC, in posebno za plinske motorje, posebne mase ogljikovega monoksida, nemetanskih ogljikovodikov, metana (po potrebi), dušikovih oksidov in delcev (po potrebi) ne smejo presegati vrednosti iz tabele 2.

Tabela 1

Mejne vrednosti – preskusa ESC in ELR

Vrstica	ogljikovega monoksida (CO) g/kWh	Masa ogljikovodikov (HC) g/kWh	Masa dušikovih oksidov (NOx) g/kWh	Masa delcev (PT) g/kWh	Dim m–1
A (2000)	2,1	0,66	5,0	0,10 0,13 (4)	0,8
B1 (2005)	1,5	0,46	3,5	0,02	0,5
B2 (2008)	1,5	0,46	2,0	0,02	0,5
C (EEV)	1,5	0,25	2,0	0,02	0,15

Tabela 2

Mejne vrednosti – preskus ETC (6)

Vrstica	Masa ogljikovega monoksida (CO) g/kWh	Masa nemetanskih ogljikovodikov (NMHC) g/kWh	Masa metana (CH4) (7) g/kWh	Masa dušikovih oksidov (NOx) g/kWh	Masa delcev (PT) (8) g/kWh
A (2000)	5,45	0,78	1,6	5,0	0,16 0,21 (5)
B1 (2005)	4,0	0,55	1,1	3,5	0,03
B2 (2008)	4,0	0,55	1,1	2,0	0,03
C (EEV)	3,0	0,40	0,65	2,0	0,02

5.2.2.   Merjenje ogljikovodikov pri dizelskih in plinskih motorjih

5.2.2.1.   Proizvajalec lahko s preskusom ETC namesto merjenja mase nemetanskih ogljikovodikov izbere merjenje skupne mase ogljikovodikov (THC). V tem primeru je meja za skupno maso ogljikovodikov enaka, kot jo za maso nemetanskih ogljikovodikov prikazuje tabela 2.

5.2.3.   Posebne zahteve pri dizelskih motorjih

5.2.3.1.   Posebna masa dušikovih oksidov, izmerjena v naključnih kontrolnih točkah v kontrolnem območju preskusa ESC, ne sme za več kot 10 odstotkov presegati vrednosti, interpoliranih iz sosednjih faz preskusa (glej odstavka 4.6.2. in 4.6.3. Dodatka 1 Priloge 4).

5.2.3.2.   Stopnja dimljenja pri naključnem preskusnem številu vrtljajev pri ELR ne sme presegati največje stopnje dimljenja dveh sosednjih preskusnih števil vrtljajev za več kot 20 odstotkov, ali za več kot 5 odstotkov mejne vrednosti, kar je več.

6.   VGRADNJA MOTORJA V VOZILO

Vgradnja motorja v vozilo ustreza naslednjim značilnostim v zvezi s homologacijo motorja:

6.1.1.   Podtlak v sesalni cevi ne sme biti višji od podtlaka, ki je za motor homologiranega tipa določen v Prilogi 2A.

6.1.2.   Protitlak v izpušnem sistemu ne sme biti višji od protitlaka, ki je za motor homologiranega tipa določen v Prilogi 2A.

6.1.3.   Moč, ki jo absorbira dodatna oprema in je potrebna za delovanje motorja, ne sme presegati moči, ki je za motor homologiranega tipa določena v Prilogi 2A.

7.   DRUŽINA MOTORJEV

7.1.   Parametri, ki opredeljujejo družino motorjev

Družina motorjev, kot jo določi proizvajalec motorjev, je lahko opredeljena z osnovnimi značilnostmi, ki morajo biti skupne vsem motorjem v družini. V nekaterih primerih je mogoče medsebojno učinkovanje parametrov. Zaradi zagotovitve, da bodo v določeno družino motorjev vključeni le motorji s podobnimi značilnostmi emisije izpušnih plinov, je treba upoštevati tudi te vplive.

Šteje se, da motorji pripadajo isti družini motorjev, če so jim skupne spodaj naštete osnovne značilnosti:

7.1.1.   način delovanja:

—	dvotaktni,

—	štiritaktni;

7.1.2.   hladilno sredstvo:

—

zrak,

—

voda,

—

olje;

7.1.3.   pri plinskih motorjih in motorjih z naknadno obdelavo izpušnih plinov

—	število valjev,

(za druge dizelske motorje, ki imajo manj valjev kot osnovni motor, se lahko šteje, da spadajo v isto družino motorjev, če sistem za dovajanje goriva meri gorivo za vsak valj posebej);

7.1.4.   gibna prostornina posameznega valja:

—	motorji morajo biti v razponu 15 %;

7.1.5.   način polnjenja z zrakom:

—	naravno polnjenje,

—	tlačno polnjenje,

—	tlačno polnjenje s hladilnikom polnilnega (stisnjenega) zraka;

7.1.6.   tip/konstrukcija zgorevalne komore:

—	predkomora,

—	vrtinčna komora,

—	neposredno vbrizgavanje;

7.1.7.   ventili in odprtine – konfiguracija, velikost in število:

—	glava valja,

—	stena valja,

—	okrov ročične gredi;

7.1.8.   sistem za vbrizgavanje goriva (dizelski motorji):

—	vbrizgavanje prek skupnega voda,

—	vrstna tlačilka,

—	razdelilna tlačilka za gorivo,

—	enojni element,

—	sistem tlačilka-šoba;

7.1.9.   sistem za dovajanje goriva (plinski motorji):

—	mešalna enota,

—	uvajanje/vbrizgavanje plina (enotočkovno, večtočkovno),

—	vbrizgavanje tekočine (enotočkovno, večtočkovno);

7.1.10.   sistem vžiga (plinski motorji)

7.1.11.   razne značilnosti:

—	vračanje izpušnih plinov v valj,

—	vbrizgavanje vode/emulzije,

—	vpihavanje sekundarnega zraka,

—	sistem za hlajenje polnilnega/stisnjenega zraka;

7.1.12.   naknadna obdelava izpušnih plinov:

—	tristezni katalizator,

—	oksidacijski katalizator,

—	redukcijski katalizator,

—	toplotni reaktor,

—	lovilnik delcev.

7.2.   Izbira osnovnega motorja

7.2.1.   Dizelski motorji

Za izbor osnovnega motorja iz družine je treba kot primarni kriterij uporabiti največjo dobavo goriva na gib pri navedenem številu vrtljajev pri največjem deklariranem navoru. Če ta primarni kriterij izpolnjujeta dva ali več motorjev, je treba osnovni motor izbrati z uporabo sekundarnega kriterija, to je največja dobava goriva na gib pri nazivnem številu vrtljajev. V določenih okoliščinah lahko homologacijski organ odloči, da je raven najslabše emisije najbolje določiti s preskušanjem še enega motorja. Tako lahko homologacijski organ izbere dodaten motor za preskus na podlagi značilnosti, ki kažejo, da bi ta motor lahko imel med motorji v tej družini najvišjo raven emisije.

Če imajo motorji znotraj družine še druge spremenljive značilnosti, za katere bi lahko šteli, da vplivajo na emisije izpušnih plinov, je treba pri izbiri osnovnega motorja tudi te značilnosti prepoznati in upoštevati.

7.2.2.   Plinski motorji

Primarni kriterij za izbor osnovnega motorja iz družine mora biti največja gibna prostornina. Če ta primarni kriterij izpolnjujeta dva ali več motorjev, je treba osnovni motor izbrati z uporabo sekundarnih kriterijev, in sicer v naslednjem vrstnem redu:

—	največja dobava goriva na gib pri številu vrtljajev pri nazivni moči;

—	največji predvžig;

—	najnižji delež vračanja izpušnih plinov v valj;

—	brez zračne črpalke ali s črpalko z najmanjšim dejanskim zračnim pretokom.

V določenih okoliščinah lahko homologacijski organ zaključi, da je mogoče raven najslabše emisije najbolje določiti s preskušanjem še enega motorja. Tako lahko homologacijski organ izbere dodaten motor za preskus na podlagi značilnosti, ki kažejo, da bi ta motor lahko imel med motorji v tej družini najvišjo raven emisije.

8.   SKLADNOST PROIZVODNJE

Skladnost proizvodnih postopkov je v skladu z Dodatkom 2 k Sporazumu (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2) v naslednjih zahtevah:

8.1.   Vsak motor ali vsako vozilo, ki ima v skladu s tem pravilnikom nameščeno homologacijsko oznako, je proizvedeno tako, da je glede na opis iz homologacijskega certifikata in njegovih prilogah v skladu s homologiranim tipom.

8.2.   V splošnem se skladnost proizvodnje glede na omejevanje emisij preverja na podlagi opisa iz sporočila in njegovih prilog.

Če se merijo emisije onesnaževal in je bila homologacija motorja enkrat ali večkrat razširjena, se preskusi opravijo na motorju/motorjih, opisanem/opisanih v opisni dokumentaciji za ustrezno razširitev.

Skladnost motorja, predloženega v preskus onesnaževanja:

Ko proizvajalec motor predloži pristojnim organom, na izbranih motorjih ne sme napraviti nobenih prilagoditev več.

8.3.1.1.   Iz serije se naključno izberejo trije motorji. Na motorjih, na katerih se opravita le preskusa ESC in ELR ali le preskus ETC za homologacijo v skladu z vrstico A v tabelah v odstavku 5.2.1., se opravijo ustrezni preskusi za preverjanje skladnosti proizvodnje. Če se pristojni organ strinja, se na vseh ostalih motorjih, homologiranih v skladu z vrstico A, B1, B2 ali C tabel iz odstavka 5.2.1., za preverjanje skladnosti proizvodnje opravijo preskusi s cikli ESC in ELR ter s ciklom ETC. Mejne vrednosti so podane v odstavku 5.2.1. Pravilnika.

8.3.1.2.   Preskusi se izvedejo v skladu z Dodatkom 1 k temu pravilniku, kadar je pristojni organ zadovoljen s standardnim odstopanjem pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec.

Preskusi se izvedejo v skladu z Dodatkom 2 k temu pravilniku, kadar pristojni organ ni zadovoljen s standardnim odstopanjem pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec.

Na zahtevo proizvajalca se lahko preskusi opravijo v skladu z Dodatkom 3 k temu pravilniku.

8.3.1.3.   Na podlagi preskusov naključno izbranih motorjev se šteje, da je proizvodna serija skladna, če je po preskusnih kriterijih iz ustreznega dodatka sprejeta odločitev, da so emisije vseh onesnaževal ustrezne (serija sprejeta), ter da ni skladna, če je za eno onesnaževalo sprejeta odločitev, da emisije niso ustrezne (serija zavrnjena).

Če je za eno onesnaževalo sprejeta odločitev o ustreznosti emisij, te odločitve ni mogoče spremeniti z nikakršnimi dodatnimi preskusi, ki se opravijo za odločanje o emisijah drugih onesnaževal.

Če odločitev o ustreznosti emisij vseh onesnaževal ni bila sprejeta in za eno onesnaževalo ni bila sprejeta odločitev o neustreznosti emisij, se preskus ponovi na drugem motorju (glej sliko 2).

Če odločitev sploh ni bila sprejeta, se lahko proizvajalec kadar koli odloči, da ustavi preskušanje. V takem primeru se evidentira odločitev o zavrnitvi.

Preskusi se izvajajo na novih motorjih. Motorji na plinasto gorivo se morajo uteči po postopku iz odstavka 3. Dodatka 2 Priloge 4.

8.3.2.1.   Na zahtevo proizvajalca se lahko preskusi vseeno izvajajo tudi na utečenih dizelskih ali plinskih motorjih, ki so se utekali daljše obdobje, kot je določeno v odstavku 8.4.2.2., vendar največ do 100 ur. V tem primeru postopek utekanja motorja opravi proizvajalec, ki se mora obvezati, da na teh motorjih ne bo napravil nobenih prilagoditev.

8.3.2.2.   Če želi proizvajalec v skladu z odstavkom 8.4.2.2.1., izvesti postopek utekanja, ga lahko opravi:

—	na vseh preskušanih motorjih

ali

—	na prvem preskušenem motorju, pri katerem se koeficient naraščanja emisij določi: — emisije onesnaževal se na prvem preskušenem motorju izmerijo pri nič in pri „x“ urah, — za vsako onesnaževalo se izračuna koeficient naraščanja emisij od nič do „x“ ur:

Koeficient je lahko manjši od ena.

Naslednji preskusni motorji se ne utekajo, ampak se njihove emisije pri nič urah popravijo s koeficientom naraščanja emisij.

V tem primeru se upoštevajo naslednje vrednosti:

—	za prvi motor vrednosti pri „x“ urah,

—	za ostale motorje vrednosti pri nič urah, pomnožene s koeficientom naraščanja emisij.

8.3.2.3.   Pri dizelskih motorjih in motorjih, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin, se lahko za vse te preskuse uporablja komercialno gorivo. Na zahtevo proizvajalca se vseeno lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge 5 ali 7. To pomeni, da se preskusi iz odstavka 4. tega pravilnika pri vsakem plinskem motorju opravljajo najmanj z dvema referenčnima gorivoma.

8.3.2.4.   Pri motorjih na zemeljski plin se lahko za vse te preskuse uporablja komercialno gorivo, in sicer:

(i)	za motorje, označene s H, komercialno gorivo v območju H (0,89 ≤ Sλ ≤ 1,00);

(ii)	za motorje, označene z L, komercialno gorivo v območju L (1,00 ≤ Sλ ≤ 1,19);

(iii)

za motorje, označene s HL, komercialno gorivo v skrajnem območju 8-faktorja premika (0,89 ≤ Sλ ≤ 1,19).

Na zahtevo proizvajalca se vseeno lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge 6. To pomeni preskuse iz odstavka 4. tega pravilnika.

8.3.2.5.   V primeru spora, ki bi nastal zaradi neustreznosti motorjev na plinasto gorivo, ki uporabljajo komercialno gorivo, je treba preskuse izvesti z referenčnim gorivom, na katero je bil preskušen osnovni motor, ali z možnim dodatnim gorivom 3 iz odstavkov 4.1.3.1. in 4.2.1.1., na katero je bil lahko preskušen osnovni motor. Rezultat je potem treba pretvoriti z izračunom z uporabo ustreznega faktorja/ustreznih faktorjev „r“, „ra“ ali „rb“ iz odstavkov 4.1.3.2., 4.1.5.1. in 4.2.1.2. Če so vrednosti r, ra ali rb manjše od 1, korekcija ni potrebna. Izmerjeni in izračunani rezultati morajo pokazati, da motor izpolnjuje mejne vrednosti z vsemi ustreznimi gorivi (gorivi 1, 2 in, če je ustrezno, gorivo 3 pri motorjih na zemeljski plin ter gorivi A in B pri motorjih na utekočinjeni naftni plin).

8.3.2.6.   Preskuse skladnosti proizvodnje motorja na plinasto gorivo, ki je predviden za delovanje na gorivo s posebno sestavo, je treba izvesti na gorivu, za katero je bil motor kalibriran.

9.   KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

9.1.   Homologacija, podeljena v zvezi s tipom motorja ali vozila v skladu s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če niso izpolnjene zahteve iz odstavka 8.1. ali če motor/motorji ali vozilo/vozila uspešno ne prestane/prestanejo preskusov iz odstavka 8.3.

9.2.   Če pogodbenica Sporazuma iz leta 1958, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je prej podelila, o tem takoj obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki v skladu z vzorcem iz Priloge 2A ali 2B k temu pravilniku.

10.   SPREMEMBA IN RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE HOMOLOGIRANEGA TIPA

Vsaka sprememba homologiranega tipa se sporoči upravnemu organu, ki je tip homologiral. Organ lahko potem:

10.1.1.   meni, da spremembe verjetno ne bodo povzročile znatnega škodljivega učinka in da spremenjen tip v vsakem primeru še vedno izpolnjuje zahtevo; ali

10.1.2.   od tehnične službe, ki izvaja preskuse, zahteva nadaljnje poročilo o preskusu.

10.2.   Potrditev ali zavrnitev homologacije, ki opredeljuje spremembe, se po postopku iz odstavka 4.5. sporoči pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik.

10.3.   Pristojni organ, ki izda razširitev homologacije, dodeli serijsko številko te razširitve in o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2A ali 2B k temu pravilniku.

11.   DOKONČNO PRENEHANJE PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije povsem preneha proizvajati tip, homologiran v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti organ, ki je podelil homologacijo. Ko ta organ prejme ustrezno sporočilo, o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, s sporočilom v obliki, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 2A ali 2B k temu pravilniku.

12.   PREHODNE DOLOČBE

12.1.   Splošno

12.1.1.   Od uradnega datuma veljavnosti sprememb 04 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne sme zavrniti podelitve homologacije ECE v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04.

12.1.2.   Od uradnega datuma veljavnosti sprememb 04 mora pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, podeliti homologacije ECE, le če motor izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04.

Motor mora biti podvržen ustreznim preskusom iz odstavka 5.2. tega pravilnika in mora v skladu z odstavki 12.2.1., 12.2.2. in 12.2.3. spodaj zadostiti ustreznim mejnim vrednostim emisij iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

12.2.   Homologacije novega tipa

12.2.1.   Ob upoštevanju določb iz odstavka 12.4.1., morajo pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, od datuma veljavnosti sprememb 04 tega pravilnika podeljevati homologacijo ECE motorja le, če izpolnjuje ustrezne mejne vrednosti emisij iz vrstice A, B1, B2 ali C tabel iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

12.2.2.   Ob upoštevanju določb iz odstavka 12.4.1., morajo pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, od 1. oktobra 2005 podeljevati homologacijo ECE motorja le, če izpolnjuje ustrezne mejne vrednosti emisij iz vrstice B1, B2 ali C tabel iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

12.2.3.   Ob upoštevanju določb iz odstavka 12.4.1., morajo pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, od 1. oktobra 2008 podeljevati homologacijo ECE motorja le, če izpolnjuje ustrezne mejne vrednosti emisij iz vrstice B2 ali C tabel iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

12.3.   Omejitev veljavnosti homologacij starega tipa

12.3.1.   Razen določb iz odstavkov 12.3.2. in 12.3.3., morajo od uradnega datuma veljavnosti sprememb 04 homologacije tipa, podeljene v skladu s tem pravilnikom, ki je bil spremenjen s spremembami 03, prenehati veljati, razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti drugo pogodbenico, ki uporablja ta pravilnik, da homologiran tip motorja izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v skladu z odstavkom 12.2.1. zgoraj.

12.3.2.   Razširitev homologacije tipa

12.3.2.1.   Odstavka 12.3.2.2. in 12.3.2.3. spodaj se uporabljata le pri novih motorjih na kompresijski vžig in novih vozilih, opremljenih z motorji na kompresijski vžig, ki so bili homologirani v skladu z zahtevami iz vrstice A tabel v odstavku 5.2.1. tega pravilnika.

12.3.2.2.   Kot druga možnost za odstavka 5.1.3. in 5.1.4., lahko proizvajalec tehnični službi predloži rezultate preskusa za ugotavljanje NOx z uporabo ETC na motorju, ki je v skladu z značilnostmi osnovnega motorja iz Priloge 1 in ob upoštevanju določb iz odstavkov 5.1.4.1. in 5.1.4.2. Proizvajalec predloži tudi pisno izjavo, da motor ne uporablja nikakršne odklopne naprave ali iracionalne strategije za uravnavanje emisij iz odstavka 2. tega pravilnika.

12.3.2.3.   Proizvajalec prav tako predloži pisno izjavo, da rezultati preskusa za ugotavljanje NOx in izjava za osnovni motor iz odstavka 5.1.4. veljajo tudi za vse tipe motorjev iz družine motorjev iz Priloge 1.

12.3.3.   Plinski motorji

Od 1. oktobra 2003 morajo homologacije tipa plinskih motorjev tega pravilnika, ki je bil spremenjen s spremembami 03, prenehati veljati, razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti drugo pogodbenico, ki uporablja ta pravilnik, da homologiran tip motorja izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v skladu z odstavkom 12.2.1. zgoraj.

12.3.4.   Od 1. oktobra 2006 morajo homologacije tipa plinskih motorjev tega pravilnika, ki je bil spremenjen s spremembami 04, prenehati veljati, razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti drugo pogodbenico, ki uporablja ta pravilnik, da homologiran tip motorja izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v skladu z odstavkom 12.2.2. zgoraj.

12.3.5.   Od 1. oktobra 2009 morajo homologacije tipa plinskih motorjev tega pravilnika, ki je bil spremenjen s spremembami 04, prenehati veljati, razen če pogodbenica, ki je podelila homologacijo, obvesti drugo pogodbenico, ki uporablja ta pravilnik, da homologiran tip motorja izpolnjuje zahteve tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, v skladu z odstavkom 12.2.3. zgoraj.

12.4.   Nadomestni deli za vozila v uporabi

12.4.1.   Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, lahko nadaljujejo podeljevanje homologacije tistih motorjev, ki so v skladu z zahtevami tega pravilnika, kot je bil spremenjen s prejšnjimi spremembami, ali na kateri koli ravni tega pravilnika, kot je bil spremenjen s spremembami 04, če je motor namenjen zamenjavi za vozilo v uporabi in za katerega je na dan začetka delovanja tega vozila veljal prejšnji standard.

13.   IMENA IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, KI IZVAJAJO HOMOLOGACIJSKE PRESKUSE, TER UPRAVNIH ORGANOV

Pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, sekretariatu Združenih narodov sporočijo imena in naslove tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preskuse, ter upravnih organov, ki podelijo homologacijo in se jim pošljejo certifikati, izdani v drugih državah, ki potrjujejo podelitev, razširitev, zavrnitev ali preklic homologacije.

Dodatek 1

POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE, ČE JE STANDARDNO ODSTOPANJE ZADOVOLJIVO

1.   Ta dodatek opisuje postopek preverjanja skladnosti proizvodnje v zvezi z emisijami onesnaževal, če je standardno odstopanje proizvodnje proizvajalca zadovoljivo.

2.   Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev je postopek vzorčenja nastavljen tako, da je verjetnost, da bo serija uspešno opravila preskus pri 40 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %) in verjetnost, da bo serija sprejeta pri 65 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.   Za vsako onesnaževalo se uporablja naslednji postopek iz odstavka 5.2.1. Pravilnika (glej sliko 2):

Naj bo:

L	=	naravni logaritem mejne vrednosti onesnaževala;
xi	=	naravni logaritem meritve za i-ti motor iz vzorca;
s	=	ocena standardnega odstopanja pri proizvodnji (ko se določi naravni logaritem meritve);
n	=	tekoča številka vzorca.

4.   Za vsak vzorec se izračuna vsota standardnih odstopanj od dovoljene meje po naslednji formuli:

5.   Potem:

—	če je statistični rezultat preskusa večji od vrednosti za odločitev o sprejetju za dano velikost vzorca iz tabele 3, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o sprejetju;

—	če je statistični rezultat preskusa manjši od vrednosti za odločitev o zavrnitvi za dano velikost vzorca iz tabele 3, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o zavrnitvi;

—	v drugih primerih se v skladu z odstavkom 8.3.1. Pravilnika preskusi dodaten motor in se računski postopek uporabi na vzorcu, povečanem za eno enoto.

Tabela 3

Vrednosti za odločitev o sprejetju in zavrnitvi v načrtu vzorčenja iz Dodatka 1

Najmanjša velikost vzorca: 3

Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)	Vrednost za odločitev o sprejetju An	Vrednost za odločitev o zavrnitvi Bn
3	3,327	–4,724
4	3,261	–4,790
5	3,195	–4,856
6	3,129	–4,922
7	3,063	–4,988
8	2,997	–5,054
9	2,931	–5,120
10	2,865	–5,185
11	2,799	–5,251
12	2,733	–5,317
13	2,667	–5,383
14	2,601	–5,449
15	2,535	–5,515
16	2,469	–5,581
17	2,403	–5,647
18	2,337	–5,713
19	2,271	–5,779
20	2,205	–5,845
21	2,139	–5,911
22	2,073	–5,977
23	2,007	–6,043
24	1,941	–6,109
25	1,875	–6,175
26	1,809	–6,241
27	1,743	–6,307
28	1,677	–6,373
29	1,611	–6,439
30	1,545	–6,505
31	1,479	–6,571
32	–2,112	–2,112

Dodatek 2

POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE, ČE STANDARDNO ODSTOPANJE NI ZADOVOLJIVO ALI ČE PODATEK NI NA VOLJO

1.   Ta dodatek opisuje postopek, ki se uporablja za preverjanje skladnosti proizvodnje glede emisij onesnaževal, če standardno odstopanje proizvodnje proizvajalca ni zadovoljivo ali podatek ni na voljo.

2.   Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev je postopek vzorčenja zastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa serije, kadar je 40 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %), verjetnost, da bo serija sprejeta, kadar je 65 % motorjev neustrezne kakovosti, pa 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.   Šteje se, da imajo vrednosti onesnaževal iz odstavka 5.2.1 tega pravilnika normalno logaritemsko porazdelitev in da jih je treba pretvoriti z izračunom njihovega naravnega logaritma.

Vzemimo, da m0 in m označujeta najmanjšo in največjo velikost vzorca (m0 = 3 in m = 32) in da n označuje tekočo številko vzorca.

4.   Če so naravni logaritmi vrednosti, izmerjenih v seriji x1, x2, …, xi, in če je L naravni logaritem mejne vrednosti snovi, ki onesnažuje, potem velja:

in	di = xi – L

5.   Tabela 4 prikazuje vrednosti, pri katerih se glede na tekočo številko vzorca sprejme odločitev o sprejetju (An) ali zavrnitvi (Bn). Statistični rezultat preskusa je razmerje med , in se uporabi za ugotavljanje, ali se serija sprejme ali zavrne:

Za m0 ≤ n ≤ m:

—	serija se sprejme, če je

—	serija se zavrne, če je

—	če je, se opravi še ena meritev

6.   Opombe:

Za izračun zaporednih vrednosti statistike preskusa se uporabijo naslednje rekurzivne formule:

Tabela 4

Vrednosti za odločitev o sprejetju in zavrnitvi v načrtu vzorčenja iz Dodatka 2

Najmanjša velikost vzorca: 3

Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)	Vrednost za odločitev o sprejetju An	Vrednost za odločitev o zavrnitvi Bn
3	–0,80381	16,64743
4	–0,76339	7,68627
5	–0,72982	4,67136
6	–0,69962	3,25573
7	–0,67129	2,45431
8	–0,64406	1,94369
9	–0,61750	1,59105
10	–0,59135	1,33295
11	–0,56542	1,13566
12	–0,53960	0,97970
13	–0,51379	0,85307
14	–0,48791	0,74801
15	–0,46191	0,65928
16	–0,43573	0,58321
17	–0,40933	0,51718
18	–0,38266	0,45922
19	–0,35570	0,40788
20	–0,32840	0,36203
21	–0,30072	0,32078
22	–0,27263	0,28343
23	–0,24410	0,24943
24	–0,21509	0,21831
25	–0,18557	0,18970
26	–0,15550	0,16328
27	–0,12483	0,13880
28	–0,09354	0,11603
29	–0,06159	0,09480
30	–0,02892	0,07493
31	–0,00449	0,05629
32	0,03876	0,03876

Dodatek 3

POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE NA ZAHTEVO PROIZVAJALCA

1.   Ta dodatek opisuje postopek, ki se uporablja za preverjanje skladnosti proizvodnje glede na emisije onesnaževal na zahtevo proizvajalca.

2.   Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev je postopek vzorčenja zastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa serije, kadar je 30 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,90 (tveganje proizvajalca = 10 %), verjetnost, da bo serija sprejeta, kadar je 65 % motorjev neustrezne kakovosti, pa 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.   Za vsako onesnaževalo iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika se uporablja naslednji postopek (glej sliko 2):

Velja:

L	=	mejna vrednost za onesnaževalo,
xi	=	vrednost meritve za i-ti motor iz vzorca,
n	=	številka trenutnega vzorca.

4.   Za vzorec se izračuna statistika preskusa, ki opredeli število neskladnih motorjev, t.j. xi ≥ L:

5.   Potem velja:

—	če je statistični rezultat preskusa manjši ali enak vrednosti za odločitev o sprejetju za dano velikost vzorca iz tabele 5, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o sprejetju;

—	če je statistični rezultat preskusa večji ali enak vrednosti za odločitev o zavrnitvi za dano velikost vzorca iz tabele 5, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o zavrnitvi;

—	sicer se preskusi dodaten motor v skladu z odstavkom 8.3.1. Pravilnika in postopek izračuna se uporabi za vzorec, povečan za še eno enoto.

V tabeli 5 so vrednosti za odločitev o sprejetju in zavrnitvi izračunane po mednarodnem standardu ISO 8422:1991.

Tabela 5

Vrednosti za odločitev o sprejetju in zavrnitvi v načrtu vzorčenja iz Dodatka 3

Najmanjša velikost vzorca: 3

Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)	Vrednost za odločitev o sprejetju	Vrednost za odločitev o zavrnitvi
3	—	3
4	0	4
5	0	4
6	1	5
7	1	5
8	2	6
9	2	6
10	3	7
11	3	7
12	4	8
13	4	8
14	5	9
15	5	9
16	6	10
17	6	10
18	7	11
19	8	9

PRILOGA 1

BISTVENE ZNAČILNOSTI (OSNOVNEGA) MOTORJA IN PODATKI O POTEKU PRESKUSA (9)

1.   OPIS MOTORJA

1.1.   Proizvajalec: …

1.2.   Proizvajalčeva oznaka motorja: …

1.3.   Način delovanja: štiritaktni/dvotaktni (10)

Število in razporeditev valjev: …

1.4.1.   Premer valja: … mm

1.4.2.   Gib: … mm

1.4.3.   Zaporedje vžigov: …

1.5.   Delovna prostornina motorja: … cm3

1.6.   Kompresijsko razmerje (11): …

1.7.   Risba/risbe zgorevalne komore in čela bata: …

1.8.   Najmanjši premer sesalnega in izstopnega kanala: … cm2

1.9.   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

1.10.   Največja izhodna moč: … kW pri … min–1

1.11.   Največje dovoljeno število vrtljajev motorja: … min–1

1.12.   Največji neto navor: … Nm pri … min–1

1.13.   Sistem zgorevanja: kompresijski vžig/prisilni vžig (10)

1.14.   Gorivo: dizel/LPG/NG-H/NG-L/NG-HL/etanol (9)

Hladilni sistem

Tekočinsko hlajenje

1.15.1.1.   Značilnosti tekočine: …

1.15.1.2.   Vodna črpalka/vodne črpalke: da/ne (10)

1.15.1.3.   Značilnosti ali znamka/znamke in tip/tipi (če je ustrezno): …

1.15.1.4.   Stopnja/stopnje prenosa pogona (če je ustrezno): …

Zračno hlajenje

1.15.2.1.   Puhalo: da/ne (10)

1.15.2.2.   Značilnosti ali znamka/znamke in tip/tipi (če je ustrezno): …

1.15.2.3.   Stopnja/stopnje prenosa pogona (če je ustrezno): …

Temperatura, ki jo dopušča proizvajalec

1.16.1.   Tekočinsko hlajenje: najvišja temperatura pri izhodu: … K

1.16.2.   Zračno hlajenje: … referenčna točka: …

Najvišja temperatura na referenčni točki: … K

1.16.3.   Najvišja temperatura zraka na izhodu iz hladilnika polnilnega zraka (če je ustrezno): … K

1.16.4.   Najvišja temperatura izpušnih plinov v točki izpušne/izpušnih cevi ki je/so najbližja/najbližje zunanji prirobnici/zunanjim prirobnicam izpušnega kolektorja/izpušnih kolektorjev

ali turbopuhala/turbopuhal: … K

1.16.5.   Temperatura goriva: najnižja … K, najvišja … K

za dizelske motorje na vstopu v tlačilko za vbrizgavanje goriva, za motorje na plinasto gorivo na končni stopnji krmilnika tlaka.

1.16.6.   Tlak goriva: najnižji … kPa, najvišji … kPa

na končni stopnji krmilnika tlaka le motorji, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin.

1.16.7.   Temperatura maziva: najnižja … K, najvišja … K

Tlačni polnilnik: da/ne (10)

1.17.1.   Znamka: …

1.17.2.   Tip: …

1.17.3.   Opis sistema

(npr. najvišji polnilni tlak, krmilni obtočni kanal, če je ustrezno): …

1.17.4.   Hladilnik polnilnega zraka: da/ne (10)

1.18.   Sesalni sistem

Največji dopustni podtlak v sesalni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja in pri 100-odstotni obremenitvi, kot je opredeljeno v pogojih obratovanja

v Pravilniku št. 24 … kPa

1.19.   Izpušni sistem

Največji dopustni protitlak v izpušni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja in pri 100-odstotni obremenitvi, kakor je opredeljeno v pogojih obratovanja

v Pravilniku št. 24 … kPa

Prostornina izpušnega sistema: … dm3

2.   UKREPI PROTI ONESNAŽEVANJU ZRAKA

2.1.   Naprava za recikliranje plinov iz okrova ročične gredi (opis in risbe): …

…

Dodatne naprave proti onesnaževanju (če obstajajo in če niso opisane drugje)

Katalitični pretvornik izpušnih plinov: da/ne (10)

2.2.1.1.   Znamka/znamke: …

2.2.1.2.   Tip/tipi: …

2.2.1.3.   Število katalitičnih pretvornikov in elementov: …

2.2.1.4.   Mere, oblika in prostornina katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov: …

2.2.1.5.   Način katalitičnega delovanja: …

2.2.1.6.   Skupna količina plemenitih kovin: …

2.2.1.7.   Relativna koncentracija: …

2.2.1.8.   Substrat (zgradba in material): …

2.2.1.9.   Gostota celic: …

2.2.1.10.   Tip okrova katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov: …

2.2.1.11.   Mesto vgradnje katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov (mesto in referenčna razdalja na izpušni liniji): …

…

Lambda sonda: da/ne (10)

2.2.2.1.   Znamka/znamke: …

2.2.2.2.   Tip: …

2.2.2.3.   Mesto vgradnje: …

Vpihavanje zraka: da/ne (10)

2.2.3.1.   Tip (pulziranje zraka, zračna črpalka itd.): …

EGR: da/ne (10)

2.2.4.1.   Značilnosti (stopnja pretoka itd.): …

Filter za delce: da/ne (10)

2.2.5.1.   Mere, oblika in prostornina filtra za delce: …

2.2.5.2.   Tip in konstrukcija filtra za delce: …

2.2.5.3.   Mesto vgradnje (referenčna razdalja na izpušni liniji): …

2.2.5.4.   Metoda ali sistem regeneracije, opis in/ali risba: …

Drugi sistemi: da/ne (10)

2.2.6.1.   Opis in delovanje: …

3.   NAPAJANJE Z GORIVOM

Dizelski motorji

3.1.1.   Napajalna črpalka za gorivo

Tlak (11): … kPa ali karakteristika (10): …

Sistem vbrizgavanja

Tlačilka

3.1.2.1.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.1.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.1.3.   Količina vbrizga: … mm3  (11) na gib pri številu vrtljajev motorja … min–1 pri največji količini vbrizga ali karakteristika (10)  (11): …

…

Navedite uporabljeno metodo: na motorju/na preskusni napravi (10)

Če ima motor samodejno krmiljenje vbrizgane količine goriva v odvisnosti od tlaka, navedite značilno količino vbrizga in tlak glede na število vrtljajev motorja.

Predvbrizg

3.1.2.1.4.1.   Krivulja predvbrizga (11): …

3.1.2.1.4.2.   Statično krmiljenje vbrizga (11): …

Visokotlačne cevi

3.1.2.2.1.   Dolžina: … mm

3.1.2.2.2.   Notranji premer: … mm

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.1.2.3.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.3.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.3.3.   „Tlak odpiranja“: … kPa (11)

ali karakteristika odpiranja (10)  (11): …

Regulator

3.1.2.4.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.4.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.4.3.   Število vrtljajev, pri kateri se pri polni obremenitvi začne zapiranje dovoda goriva: … min–1

3.1.2.4.4.   Največje število vrtljajev brez obremenitve: … min–1

3.1.2.4.5.   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

Sistem za zagon hladnega motorja

3.1.3.1.   Znamka/znamke: …

3.1.3.2.   Tip/tipi: …

3.1.3.3.   Opis: …

Pomožna naprava za pomoč pri zagonu: …

3.1.3.4.1.   Znamka: …

3.1.3.4.2.   Tip: …

Motorji na plinasto gorivo (12)

3.2.1.   Gorivo: Zemeljski plin/LPG (10)

Krmilnik/krmilniki tlaka ali uparjalnik/krmilnik/krmilniki tlaka (11)

3.2.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.2.3.   Število stopenj zmanjševanja tlaka: …

3.2.2.4.   Tlak v končni fazi: najmanj … kPa, največ … kPa

3.2.2.5.   Število glavnih nastavitvenih točk: …

3.2.2.6.   Število nastavitvenih točk v prostem teku: …

3.2.2.7.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št.: …

Sistem za dovajanje goriva: mešalna enota/vbrizgavanje plina/vbrizgavanje tekočine/neposredno vbrizgavanje (10)

3.2.3.1.   Uravnavanje moči zmesi: …

3.2.3.2.   Opis sistema in/ali shema in risbe: …

3.2.3.3.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Mešalna enota

3.2.4.1.   Število: …

3.2.4.2.   Znamka/znamke: …

3.2.4.3.   Tip/tipi: …

3.2.4.4.   Mesto vgradnje: …

3.2.4.5.   Možnosti nastavitve: …

3.2.4.6.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Vbrizgavanje v sesalni zbiralnik

3.2.5.1.   Vbrizgavanje: enotočkovno/večtočkovno (10)

3.2.5.2.   Vbrizgavanje: neprekinjeno/simultano zaporedno (10)

Oprema za vbrizgavanje

3.2.5.3.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.3.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.3.3.   Možnosti nastavitve: …

3.2.5.3.4.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Napajalna črpalka (če je ustrezno): …

3.2.5.4.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.4.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.4.3.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe: …

3.2.5.5.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.5.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.5.3.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Neposredno vbrizgavanje

Tlačilka za vbrizgavanje/krmilnik tlaka (10)

3.2.6.1.1.   Znamka/znamke: …

3.2.6.1.2.   Tip/tipi: …

3.2.6.1.3.   Krmiljenje začetka vbrizgavanja: …

3.2.6.1.4.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.2.6.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.6.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.6.2.3.   Tlak odpiranja ali karakteristika vbrizga (11): …

3.2.6.2.4.   Številka homologacije v skladu s Pravilnikom št. …

Elektronska krmilna enota (ECU)

3.2.7.1.   Znamka/znamke: …

3.2.7.2.   Tip/tipi: …

3.2.7.3.   Možnosti nastavitve: …

Oprema, značilna za motorje na zemeljski plin

Različica 1 (le v primeru homologacije motorja za več specifičnih sestav goriva)

3.2.8.1.1.   Sestava goriva:

metan (CH4):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
etan (C2H6):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
propan (C3H8):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
butan (C4H10):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
C5/C5+:	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
kisik (O2):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
inertni plin (N2, He itd.):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.2.8.1.2.1.   Znamka/znamke:

3.2.8.1.2.2.   Tip/tipi:

3.2.8.1.3.   Drugo (če je ustrezno)

3.2.8.2.   Različica 2 (le v primeru homologacij za več specifičnih sestav goriva)

4.   KRMILNI ČASI VENTILOV

4.1.   Največji gib ventilov ter koti odpiranja in zapiranja glede na mrtve lege batov ali enakovredni podatki …

4.2.   Referenčna območja in/ali območja nastavitev (10): …

5.   SISTEM VŽIGA (LE MOTORJI NA PRISILNI VŽIG)

5.1.   Vrsta sistema vžiga:

skupna tuljava in vžigalne svečke/posamezna tuljava in vžigalne svečke/tuljava na vžigalni svečki/drugo (navedite) (10)

Enota za krmiljenje vžiga

5.2.1.   Znamka/znamke: …

5.2.2.   Tip/tipi: …

5.3.   Krivulja predvžiga/diagram predvžiga (10)  (11): …

5.4.   Krmiljenje vžiga (11): … stopinj pred zgornjo mrtvo točko pri številu vrtljajev … min–1 in pri absolutnem tlaku zraka v sesalnem zbiralniku (MAP) … kPa

Vžigalne svečke

5.5.1.   Znamka/znamke: …

5.5.2.   Tip/tipi: …

5.5.3.   Nastavitev razdalje med elektrodama: … mm

Vžigalna tuljava/vžigalne tuljave

5.6.1.   Znamka/znamke: …

5.6.2.   Tip/tipi: …

6.   OPREMA, KI JO POGANJA MOTOR

Motor je treba predložiti v preskušanje z dodatno opremo, potrebno za njegovo delovanje (npr. ventilator, vodna črpalka itd.), kot je opredeljeno v pogojih obratovanja v Pravilniku št. 24.

6.1.   Dodatna oprema, ki se namesti za preskus

Če dodatne opreme ni mogoče ali ni primerno namestiti na preskusno napravo, je treba moč, ki jo absorbira ta oprema, ugotoviti in odšteti od izmerjene moči motorja v celotnem območju delovanja preskusnega cikla/preskusnih ciklov.

6.2.   Dodatna oprema, ki se odstrani za preskus

Dodatno opremo, ki je potrebna le za delovanje vozila (npr. kompresor za zrak, klimatizacijski sistem itd.), je treba za preskus odstraniti. Če dodatne opreme ni mogoče odstraniti, se lahko moč, ki jo ta oprema absorbira, ugotovi in prišteje izmerjeni moči motorja v celotnem območju delovanja preskusnega cikla/preskusnih ciklov.

7.   DODATNE INFORMACIJE O POGOJIH PRESKUSA

Uporabljeno mazivo

7.1.1.   Znamka: …

7.1.2.   Tip: …

(Navedite odstotek olja v mešanici, če sta mazivo in gorivo zmešana): …

Oprema, ki jo poganja motor (če je ustrezno)

Izhodna moč, ki jo absorbira dodatna oprema, se ugotavlja le:

—	če dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja, ni nameščena na motor in/ali

—	če je na motor nameščena dodatna oprema, ki ni potrebna za delovanje motorja.

7.2.1.   Seznam in način identifikacije: …

7.2.2.   Odjem moči (kW) pri različnem številu vrtljajev motorja:

Oprema	Odjem moči (kW) pri različnem številu vrtljajev motorja
	Prosti tek	Nizko število vrtljajev	Visoko število vrtljajev	Število vrtljajev A (13)	Število vrtljajev B (13)	Število vrtljajev C (13)	Referenčno število vrtljajev (14)
P(a) Dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja (se odšteje od izmerjene moči motorja) glej točko 6.1.
P(b) Dodatna oprema, ki ni potrebna za delovanje motorja (se prišteje izmerjeni moči motorja) glej točko 6.2.

8.   ZMOGLJIVOST MOTORJA

8.1.   Število vrtljajev motorja (15)

Nizko število vrtljajev (nlo): … min–1

Visoko število vrtljajev (nhi): … min–1

za cikle ESC in ELR

Prosti tek: … min–1

Število vrtljajev A: … min–1

Število vrtljajev B: … min–1

Število vrtljajev C: … min–1

za cikel ETC

Referenčno število vrtljajev: … min–1

8.2.   Moč motorja (izmerjena v skladu z določbami iz Pravilnika št. 24) v kW

	Število vrtljajev motorja
	prosti tek	število vrtljajev A (13)	število vrtljajev B (13)	število vrtljajev C (13)	referenčno številovrtljajev (14)
P(m) Moč, izmerjena na preskusni napravi.
P(a) Moč, ki jo absorbira dodatna oprema, nameščena za preskus (točka 6.1.) — če je nameščena — če ni nameščena	0	0	0	0	0
P(b) Moč, ki jo absorbira dodatna oprema, odstranjena za preskus (točka 6.2.) — če je nameščena — če ni nameščena	0	0	0	0	0
P(n) Izhodna moč motorja = P(m) – P(a) + P(b)

Nastavitve dinamometra (kW)

Nastavitve dinamometra za preskusa ESC in ELR ter za referenčni cikel preskusa ETC morajo temeljiti na izhodni moči motorja P(n) iz odstavka 8.2. Priporoča se namestitev motorja na preskusno napravo v neto stanju. V tem primeru sta P(m) in P(n) identični. Če delovanje motorja v neto stanju ni mogoče ali ni primerno, je treba nastavitve dinamometra popraviti na neto stanje z uporabo zgornje formule.

8.3.1.   Preskusa ESC in ELR

Nastavitve dinamometra je treba izračunati po formuli v odstavku 1.2. Dodatka 1 Priloge 4.

Odstotek obremenitve	Število vrtljajev motorja
	Prosti tek	Število vrtljajev A	Število vrtljajev B	Število vrtljajev C
10	—
25	—
50	—
75	—
100

8.3.2.   Preskus ETC

Če se motor ne preskusi v neto stanju, mora proizvajalec za celotno območje delovanja cikla predložiti korekcijsko formulo, ki jo odobri tehnična služba, za pretvorbo izhodne moči oziroma neto dela cikla, ki se ugotovi glede na odstavek 2 Dodatka 2 Priloge 4.

PRILOGA 1

Dodatek 1

ZNAČILNOSTI DELOV VOZILA, KI SO POVEZANI Z MOTORJEM

1.   Podtlak v sesalni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja

in pri 100-odstotni obremenitvi: … kPa

2.   Protitlak v izpušnem sistemu pri nazivnem številu vrtljajev motorja

in pri 100-odstotni obremenitvi: … kPa

3.   Prostornina izpušnega sistema: … cm3

4.   Moč, ki jo absorbira dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja, kot je opredeljeno v pogojih obratovanja v Pravilniku št. 24

Oprema	Odjem moči (kW) pri različnih številih vrtljajev motorja
	Prosti tek	Nizka vrtilna frekvenca	Visoka vrtilna frekvenca	Vrtilna frekvenca A (16)	Vrtilna frekvenca B (16)	Vrtilna frekvenca C (16)	Referenčno število vrtljajev (17)
P(a) Dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja (se odšteje od izmerjene moči motorja) glej točko 6.1. Priloge 1.

PRILOGA 1

Dodatek 2

BISTVENE ZNAČILNOSTI DRUŽINE MOTORJEV

1.   SKUPNI PARAMETRI

1.1.   Način delovanja: …

1.2.   Hladilno sredstvo: …

1.3.   Število valjev (18): …

1.4.   Gibna prostornina posameznega valja: …

1.5.   Način polnjenja z zrakom: …

1.6.   Tip/konstrukcija izgorevalne komore: …

1.7.   Ventili in odprtine – konfiguracija, velikost in število: …

…

1.8.   Sistem za dovajanje goriva: …

1.9.   Sistem vžiga (plinski motorji): …

1.10.   Razne značilnosti:

—	sistem za hlajenje polnilnega (stisnjenega) zraka (18): …

—	vračanje izpušnih plinov v valj (18): …

—	vbrizgavanje/emulzija vode (18): …

—	vpihavanje zraka (18): …

1.11.   Naknadna obdelava izpušnih plinov (18): …

Dokaz o enakem (ali najnižjem za osnovni motor) razmerju:

zmogljivost sistema/dobava goriva na gib, v skladu s številko diagrama/številkami diagramov: …

2.   SEZNAM DRUŽINE MOTORJEV

Ime družine dizelskih motorjev: …

2.1.1.   Specifikacije motorjev v tej družini:

					Osnovni motor
Tip motorja
Število valjev
Nazivno število vrtljajev (min–1)
Dobava goriva na gib (mm3)
Nazivna izhodna moč (kW)
Število vrtljajev pri največjem navoru (min–1)
Dobava goriva na gib (mm3)
Največji navor (Nm)
Nizko število vrtljajev v prostem teku (min–1)
Gibna prostornina valjev (v % od osnovnega motorja)					100

Ime družine plinskih motorjev: …

2.2.1   Specifikacije motorjev v tej družini:

					Osnovni motor
Tip motorja
Število valjev
Nazivno število vrtljajev (min–1)
Dobava goriva na gib (mm3)
Nazivna izhodna moč (kW)
Število vrtljajev pri največjem navoru (min–1)
Dobava goriva na gib (mm3)
Največji navor (Nm)
Nizko število vrtljajev v prostem teku (min–1)
Gibna prostornina valjev (v % od osnovnega motorja)					100
Časovna nastavitev vžiga
Pretok EGR
Zračna črpalka da/ne
Dejanski pretok zračne črpalke

PRILOGA 1

Dodatek 3

BISTVENE ZNAČILNOSTI TIPA MOTORJA ZNOTRAJ DRUŽINE (19)

1.   OPIS MOTORJA

1.1.   Proizvajalec: …

1.2.   Proizvajalčeva oznaka motorja: …

1.3.   Način delovanja: štiritaktni/dvotaktni (20)

Število in razporeditev valjev: …

1.4.1.   Premer valja: … mm

1.4.2.   Gib: … mm

1.4.3.   Zaporedje vžigov: …

1.5.   Delovna prostornina motorja: … cm3

1.6.   Kompresijsko razmerje (21): …

1.7.   Risba/risbe izgorevalne komore in čela bata: …

…

1.8.   Najmanjši presek sesalnega in izstopnega kanala: … cm2

1.9.   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

1.10.   Največja izhodna moč: … kW pri … min–1

1.11.   Največje dovoljeno število vrtljajev motorja: … min–1

1.12.   Največji neto navor: … Nm pri … min–1

1.13.   Sistem zgorevanja: kompresijski vžig/prisilni vžig (20)

1.14.   Gorivo: Dizel/LPG/NG-H/NG-L/NG-HL/etanol (19)

Hladilni sistem

Tekočinsko hlajenje

1.15.1.1.   Vrsta tekočine: …

1.15.1.2.   Vodna črpalka/vodne črpalke: da/ne (20)

1.15.1.3.   Značilnosti ali znamka/znamke in tip/tipi (če je ustrezno): …

…

1.15.1.4.   Stopnja/stopnje prenosa pogona (če je ustrezno): …

Zračno hlajenje

1.15.2.1.   Puhalo: da/ne (20)

1.15.2.2.   Značilnosti ali znamka/znamke in tip/tipi (če je ustrezno): …

…

1.15.2.3.   Stopnja/stopnje prenosa pogona (če je ustrezno): …

Temperatura, ki jo dopušča proizvajalec

1.16.1.   Tekočinsko hlajenje: najvišja temperatura pri izhodu: … K

1.16.2.   Zračno hlajenje: referenčna točka: …

Najvišja temperatura pri referenčni točki: … K

1.16.3.   Najvišja temperatura zraka na izhodu iz hladilnika polnilnega zraka (če je ustrezno): … K

1.16.4.   Najvišja temperatura izpušnih plinov v točki izpušne/izpušnih cevi, ki je najbližja/so najbližje zunanji prirobnici/zunanjim prirobnicam izpušnega kolektorja/izpušnih kolektorjev ali turbopuhala/turbopuhal: … K

1.16.5.   Temperatura goriva: najnižja … K, najvišja … K

za dizelske motorje na vstopu v tlačilko za vbrizgavanje goriva, za plinske motorje, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin, na končni stopnji krmilnika tlaka

1.16.6.   Tlak goriva: najmanj … kPa, največ … kPa

na končni stopnji krmilnika tlaka le motorji, ki za gorivo uporabljajo NG

1.16.7.   Temperatura maziva: najnižja … K, najvišja … K

Tlačni polnilnik: da/ne (20)

1.17.1.   Znamka: …

1.17.2.   Tip: …

1.17.3.   Opis sistema (npr. največji polnilni tlak, krmilni obtočni kanal, če je ustrezno): …

1.17.4.   Hladilnik polnilnega zraka: da/ne (20)

1.18.   Sesalni sistem

Največji dopustni podtlak v sesalni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja in pri 100-odstotni obremenitvi, kakor je opredeljeno v pogojih obratovanja v Pravilniku št. 24: … kPa

1.19.   Izpušni sistem

Največji dopustni protitlak v izpušni cevi pri nazivnem številu vrtljajev motorja in pri 100-odstotni obremenitvi, kakor je opredeljeno v pogojih obratovanja v Pravilniku št. 24: … kPa

Prostornina izpušnega sistema: … cm3

2.   UKREPI PROTI ONESNAŽEVANJU ZRAKA

2.1.   Naprava za recikliranje plinov iz okrova ročične gredi (opis in risbe): …

Dodatne naprave proti onesnaževanju (če obstajajo in če niso opisane drugje)

Katalitični pretvornik izpušnih plinov: da/ne (20)

2.2.1.1.   Število katalitičnih pretvornikov in elementov: …

2.2.1.2.   Mere, oblika in prostornina katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov: …

…

2.2.1.3.   Vrsta katalitičnega delovanja: …

2.2.1.4.   Skupna količina plemenitih kovin: …

2.2.1.5.   Relativna koncentracija: …

2.2.1.6.   Substrat (zgradba in material): …

2.2.1.7.   Gostota celic: …

2.2.1.8.   Tip okrova katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov: …

2.2.1.9.   Mesto vgradnje katalitičnega pretvornika/katalitičnih pretvornikov (mesto in referenčna razdalja na izpušni liniji): …

…

Lambda sonda: da/ne (20)

2.2.2.1.   Tip: …

Vpihavanje zraka: da/ne (20)

2.2.3.1.   Tip (pulziranje zraka, zračna črpalka itd.): …

EGR: da/ne (20)

2.2.4.1.   Značilnosti (stopnja pretoka itd.): …

Filter za delce: da/ne (20)

2.2.5.1.   Mere, oblika in prostornina filtra za delce: …

…

2.2.5.2.   Tip in konstrukcija filtra za delce: …

2.2.5.3.   Mesto vgradnje (referenčna razdalja na izpušni liniji): …

2.2.5.4.   Način ali sistem regeneracije, opis in/ali risba: …

…

Drugi sistemi: da/ne (20)

2.2.6.1.   Opis in delovanje: …

3.   DOVAJANJE GORIVA

Dizelski motorji

3.1.1.   Črpalka za gorivo

Tlak (21): … kPa ali karakteristika (20): …

…

Sistem vbrizgavanja

Tlačilka

3.1.2.1.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.1.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.1.3.   Količina vbrizga: … mm3  (21) na gib pri številu vrtljajev motorja … min–1 pri največji količini vbrizga ali karakteristika (20)  (21): …

…

Navedite uporabljeno metodo: na motorju/na preskusni napravi (20)

Če ima motor samodejno krmiljenje vbrizgane količine goriva v odvisnosti od tlaka, navedite značilno količino vbrizga in tlak glede na število vrtljajev motorja.

Predvbrizg

3.1.2.1.4.1.   Krivulja predvbrizga (21): …

3.1.2.1.4.2.   Statično krmiljenje vbrizga (21): …

Visokotlačne cevi

3.1.2.2.1.   Dolžina: … mm

3.1.2.2.2.   Notranji premer: … mm

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.1.2.3.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.3.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.3.3.   „Tlak odpiranja“: … kPa (21)

ali karakteristika odpiranja (20)  (21): …

Regulator

3.1.2.4.1.   Znamka/znamke: …

3.1.2.4.2.   Tip/tipi: …

3.1.2.4.3.   Število vrtljajev, pri kateri se pri polni obremenitvi začne zapiranje dovoda goriva: … min–1

3.1.2.4.4.   Največje število vrtljajev brez obremenitve: … min–1

3.1.2.4.5.   Število vrtljajev v prostem teku: … min–1

Sistem za zagon hladnega motorja

3.1.3.1.   Znamka/znamke: …

3.1.3.2.   Tip/tipi: …

3.1.3.3.   Opis: …

Pomožna naprava za pomoč pri zagonu: …

3.1.3.4.1.   Znamka: …

3.1.3.4.2.   Tip: …

Motorji na plinasto gorivo

3.2.1.   Gorivo: zemeljski plin/LPG (20)

Krmilnik/krmilniki tlaka ali uparjalnik/krmilnik/krmilniki tlaka (20)

3.2.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.2.3.   Število stopenj zmanjševanja tlaka: …

3.2.2.4.   Tlak v končni fazi: najmanj … kPa, največ … kPa

3.2.2.5.   Število glavnih nastavitvenih točk: …

3.2.2.6.   Število nastavitvenih točk v prostem teku: …

3.2.2.7.   Številka homologacije: …

Sistem za dovajanje goriva: mešalna enota/vbrizgavanje plina/vbrizgavanje tekočine/neposredno vbrizgavanje (20)

3.2.3.1.   Uravnavanje moči zmesi: …

3.2.3.2.   Opis sistema in/ali shema in risbe: …

…

3.2.3.3.   Številka homologacije: …

Mešalna enota

3.2.4.1.   Število: …

3.2.4.2.   Znamka/znamke: …

3.2.4.3.   Tip/tipi: …

3.2.4.4.   Mesto vgradnje: …

3.2.4.5.   Možnosti nastavitve: …

3.2.4.6.   Številka homologacije: …

Vbrizgavanje v sesalni zbiralnik

3.2.5.1.   Vbrizgavanje: enotočkovno/večtočkovno (20)

3.2.5.2.   Vbrizgavanje: neprekinjeno/simultano/zaporedno (20)

Oprema za vbrizgavanje

3.2.5.3.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.3.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.3.3.   Možnosti nastavitve: …

3.2.5.3.4.   Številka homologacije: …

Napajalna črpalka (če je ustrezno): …

3.2.5.4.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.4.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.4.3.   Številka homologacije: …

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe: …

3.2.5.5.1.   Znamka/znamke: …

3.2.5.5.2.   Tip/tipi: …

3.2.5.5.3.   Številka homologacije: …

Neposredno vbrizgavanje

Tlačilka za vbrizgavanje/krmilnik tlaka (20)

3.2.6.1.1.   Znamka/znamke: …

3.2.6.1.2.   Tip/tipi: …

3.2.6.1.3.   Krmiljenje vbrizgavanja: …

3.2.6.1.4.   Številka homologacije: …

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.2.6.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.6.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.6.2.3.   Tlak odpiranja ali karakteristika (21): …

…

3.2.6.2.4.   Številka homologacije: …

Elektronska krmilna enota (ECU)

3.2.7.1.   Znamka/znamke: …

3.2.7.2.   Tip/tipi: …

3.2.7.3.   Možnosti nastavitve: …

Oprema, značilna za motorje na zemeljski plin (NG)

Različica 1 (le v primeru homologacije motorja za več specifičnih sestav goriva)

3.2.8.1.1.   Sestava goriva:

metan (CH4):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
etan (C2H6):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
propan (C3H8):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
butan (C4H10):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
C5/C5+:	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
kisik (O2):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol
inertni plin (N2, He itd.):	osnova: … % mol	najmanj … % mol	največ … % mol

Vbrizgalna šoba/vbrizgalne šobe

3.2.8.1.2.1.   Znamka/znamke: …

3.2.8.1.2.2.   Tip/tipi: …

3.2.8.1.3.   Drugo (če je ustrezno)

3.2.8.2.   Različica 2 (le v primeru homologacij za več specifičnih sestav goriva)

4.   KRMILNI ČASI VENTILOV

4.1.   Največji gib ventilov ter koti odpiranja in zapiranja glede na mrtve lege batov ali enakovredni podatki: …

…

4.2.   Referenčna območja in/ali območja nastavitev (20): …

…

5.   SISTEM VŽIGA (LE MOTORJI NA PRISILNI VŽIG)

5.1.   Vrsta sistema vžiga: skupna tuljava in vžigalne svečke/posamezna tuljava in vžigalne svečke/tuljava na vžigalni svečki/drugo (navesti) (20)

Enota za krmiljenje vžiga

5.2.1.   Znamka/znamke: …

5.2.2.   Tip/tipi: …

5.3.   Krivulja predvžiga/diagram predvžiga (20)  (21): …

…

5.4.   Krmiljenje vžiga (21): … stopinj pred zgornjo mrtvo točko pri številu vrtljajev … min–1 in pri absolutnem tlaku zraka v sesalnem zbiralniku (MAP) … kPa

Vžigalne svečke

5.5.1.   Znamka/znamke: …

5.5.2.   Tip/tipi: …

5.5.3.   Nastavitev razdalje med elektrodama: … mm

Vžigalna tuljava/vžigalne tuljave

5.6.1.   Znamka/znamke: …

5.6.2.   Tip/tipi: …

PRILOGA 2A

PRILOGA 2B

PRILOGA 3

NAMESTITEV HOMOLOGACIJSKIH OZNAK

(Glej odstavek 4.6. tega pravilnika)

HOMOLOGACIJA „I“ (Vrstica A).

(Glej odstavek 4.6.3. tega pravilnika)

Vzorec A

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice A, na dizel ali utekočinjeni naftni plin.

Vzorec B

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice A, na zemeljski plin. Pripona za nacionalnim simbolom navaja kvalifikacijo goriva, določeno v skladu z odstavkom 4.6.3.1. tega pravilnika.

Zgornje homologacijske oznake, nameščene na motor/vozilo, pomenijo, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 in pod številko homologacije 042439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika št. 49 z vključenimi spremembami 04 in ustreza zadevnim omejitvam iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

HOMOLOGACIJA „II“ (Vrstica B1).

(Glej odstavek 4.6.3. tega pravilnika)

Vzorec C

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice B1, na dizel ali utekočinjeni naftni plin.

Vzorec D

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice B1, na zemeljski plin. Pripona za nacionalnim simbolom navaja kvalifikacijo goriva, določeno v skladu z odstavkom 4.6.3.1. tega pravilnika.

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na motor/vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 in pod številko homologacije 042 439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika št. 49 z vključenimi spremembami 04 in ustreza zadevnim omejitvam iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

HOMOLOGACIJA „III“ (Vrstica B2).

(Glej odstavek 4.6.3. tega pravilnika)

Vzorec E

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice B2, na dizel ali utekočinjeni naftni plin.

Vzorec F

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice B2, na zemeljski plin. Pripona za nacionalnim simbolom navaja kvalifikacijo goriva, določeno v skladu z odstavkom 4.6.3.1. tega pravilnika.

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na motor/vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 in pod številko homologacije 042 439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika št. 49 z vključenimi spremembami 04 in ustreza zadevnim omejitvam iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

HOMOLOGACIJA „IV“ (Vrstica C).

(Glej odstavek 4.6.3. tega pravilnika)

Vzorec G

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice C, na dizel ali utekočinjeni naftni plin.

Vzorec H

Motorji, homologirani v skladu z omejitvami emisij iz vrstice C, na zemeljski plin. Pripona za nacionalnim simbolom navaja kvalifikacijo goriva, določeno v skladu z odstavkom 4.6.3.1. tega pravilnika.

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na motor/vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 in pod številko homologacije 042 439. Ta homologacija pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika št. 49 z vključenimi spremembami 04 in ustreza zadevnim omejitvam iz odstavka 5.2.1. tega pravilnika.

MOTOR/VOZILO, HOMOLOGIRANO V SKLADU Z ENIM ALI VEČ PRAVILNIKI

(Glej odstavek 4.7. tega pravilnika)

Vzorec I

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na motor/vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip motorja/vozila homologiran v Združenem kraljestvu (E11) v skladu s Pravilnikom št. 49 (raven emisij IV) in Pravilnikom št. 24 (22). Prvi dve števki številke homologacije pomenita, da je v času zadevne podelitve Pravilnik št. 49 vključeval spremembe 04, Pravilnik št. 24 pa spremembe 03.

PRILOGA 4

PRESKUSNI POSTOPEK

1.   UVOD

Ta priloga opisuje metode ugotavljanja emisij plinastih sestavin, delcev in dima iz motorjev, ki se preskušajo. Opisani so trije preskusni cikli, ki se morajo uporabiti glede na določbe Pravilnika iz odstavka 6.2.:

1.1.1.   ESC, ki ga sestavlja cikel 13 ustaljenih preskusnih faz,

1.1.2.   ELR, sestavljen iz faz prehodnih stopenj obremenitve pri različnih številih vrtljajev motorja, ki so sestavni del enega preskusnega postopka in se izvajajo zaporedno,

1.1.3.   ETC, sestavljen iz sekundnega zaporedja prehodnih stanj.

1.2.   Preskus je treba izvesti na motorju, ki je pritrjen na preskusno napravo in priključen na dinamometer.

1.3.   Princip merjenja

Emisije iz izpuha motorja, ki se merijo, vključujejo plinaste sestavine (ogljikov monoksid, skupne ogljikovodike za dizelske motorje le pri preskusu ESC, nemetanske ogljikovodike za dizelske in plinske motorje le pri preskusu ETC, metan za plinske motorje le pri preskusu ETC ter dušikove okside), delce (le pri dizelskih motorjih, plinskih motorjih na stopnji C) in dim (dizelski motorji le pri preskusu ELR). Razen tega se ogljikov dioksid pogosto uporablja kot sledilni plin za ugotavljanje razmerja redčenja v sistemih redčenja z delnim in celotnim pretokom. V skladu z dobro inženirsko prakso je priporočljivo splošno merjenje ogljikovega dioksida, ker je to odličen način za odkrivanje težav pri merjenju med potekom preskusa.

1.3.1.   Preskus ESC

Na motorju, ki se pred preskusom ogreje na delovno temperaturo, se morajo v predpisanem zaporedju z odvzemanjem vzorca nerazredčenih izpušnih plinov neprekinjeno meriti količine emisij zgornjih izpušnih plinov. Preskusni cikel obsega več različnih faz števila vrtljajev in moči v značilnem delovnem območju dizelskih motorjev. V vsaki fazi se morajo izmeriti koncentracija vsakega plinastega onesnaževala, pretok izpušnih plinov in izstopna moč, izmerjene vrednosti pa se ovrednotijo (utežijo). Vzorec delcev je treba razredčiti s kondicioniranim okoliškim zrakom. Za celoten preskusni postopek je treba vzeti en sam vzorec in zbrati na ustreznih filtrih. Za vsako onesnaževalo je treba izračunati emisijo v gramih na kilovatno uro (kWh), kot je opisano v Dodatku 1 te priloge. Razen tega je treba v upravljanem območju na treh preskusnih točkah, ki jih izbere tehnična služba (23), izmeriti NOx, izmerjene vrednosti pa se primerjajo z vrednostmi, izračunanimi iz tistih faz preskusnega cikla, ki zajemajo izbrane preskusne točke. S kontrolnim preverjanjem NOx se zagotovi učinkovitost uravnavanja emisij motorja v njegovem značilnem delovnem območju.

1.3.2.   Preskus ELR

Med predpisanim preskusom odzivnosti na obremenitev ja treba z merilnikom motnosti meriti dimljenje ogretega motorja. Preskus je sestavljen iz obremenjevanja motorja pri konstantnem številu vrtljajev od 10- do 100-odstotne obremenitve pri treh različnih številih vrtljajev. Dodatno je treba izvesti še četrto stopnjo obremenitve, ki jo izbere tehnična služba (23), dobljeno vrednost pa primerjati z vrednostmi prejšnjih stopenj obremenitve. Največjo vrednost dimljenja je treba ugotoviti z uporabo algoritma za določitev povprečja, kot je opisano v Dodatku 1 te priloge.

1.3.3.   Preskus ETC

Med predpisanim prehodnim ciklom motorja, ogretega na delovno temperaturo, ki temelji na cestnih voznih vzorcih za težke motorje, vgrajene v tovornjake in avtobuse, je treba po redčenju izpušnih plinov s kondicioniranim okoliškim zrakom meriti zgoraj navedena onesnaževala. Z uporabo povratnih signalov dinamometra o navoru in številu vrtljajev se mora integrirati moč glede na čas cikla, rezultat pa je delo, ki ga opravi motor v tem ciklu. Koncentracijo NOx in HC za cikel je treba ugotoviti z integriranjem signala analizatorja. Koncentracije CO, CO2 in NMHC se lahko ugotovijo z integriranjem signala analizatorja ali z vzorčenjem v vreče. Za delce je treba na ustreznih filtrih zbrati sorazmeren vzorec. Treba je ugotoviti stopnjo pretoka razredčenih izpušnih plinov v ciklu za izračun masnih emisijskih vrednosti onesnaževal. Masne emisijske vrednosti je treba povezati z delom motorja za izračun emisij v gramih na kilovatno uro (kWh) za vsako onesnaževalo, kot je opisano v Dodatku 2 te priloge.

2.   PRESKUSNI POGOJI

2.1.   Preskusni pogoji za motorje

2.1.1.   Treba je izmeriti absolutno temperaturo (Ta) zraka motorja pri vstopu v motor, izraženo v kelvinih, in suh atmosferski tlak (ps), izražen v kPa, ter določiti parameter F, v skladu z naslednjimi določbami:

(a)	za dizelske motorje: Naravno polnjeni motorji in mehansko tlačno polnjeni motorji: Tlačno polnjeni motorji s turbopuhalom na izpušne pline, s hlajenjem polnilnega zraka ali brez njega:

(b)	za plinske motorje:

2.1.2.   Veljavnost preskusa

Za priznanje veljavnosti preskusa je parameter F:

0,96 ≤ F ≤ 1,06

2.2.   Motorji s hlajenjem polnilnega (stisnjenega) zraka

Temperaturo polnilnega zraka je treba zabeležiti ter mora biti pri številu vrtljajev ob največji deklarirani moči in polni obremenitvi v območju ± 5 K od najvišje temperature polnilnega zraka, opredeljene v odstavku 1.16.3. Dodatka 1 Priloge 1. Temperatura hladilnega sredstva mora biti najmanj 293 K (20 °C).

Če se uporabi sistem, ki je del preskuševališča, ali zunanje puhalo, mora biti temperatura polnilnega zraka pri številu vrtljajev ob največji deklarirani moči in polni obremenitvi v območju ± 5 K od najvišje temperature polnilnega zraka, opredeljene v odstavku 1.16.3. Dodatka 1 Priloge 1. Nastavitev hladilnika polnilnega zraka mora izpolnjevati zgornje pogoje med celotnim preskusnim ciklom.

2.3.   Sesalni sistem

Uporabiti se mora sesalni sistem za dovajanje zraka v motor, katerega sesalni upor je v območju ± 100 Pa zgornje meje pri delovanju motorja pri številu vrtljajev pri največji deklarirani moči in polni obremenitvi.

2.4.   Izpušni sistem motorja

Uporabiti se mora izpušni sistem, katerega protitlak je v območju ±1 000 Pa zgornje meje za motor, ki deluje pri številu vrtljajev pri največji deklarirani moči in pri polni obremenitvi ter ima prostornino v območju ± 40 % tiste, ki jo navede proizvajalec. Lahko se uporabi sistem, ki je del preskuševališča, če predstavlja dejanske obratovalne pogoje motorja. Izpušni sistem mora biti v skladu z zahtevami za vzorčenje izpušnih plinov, določenimi v odstavku 3.4. Dodatka 4 Priloge 4 in v odstavkih 2.2.1., EP ter 2.3.1., EP Dodatka 7 Priloge 4.

Če je motor opremljen z napravo za naknadno obdelavo izpušnih plinov, mora imeti izpušna cev enak premer, kot se dejansko uporablja na motorju, še najmanj 4 premere cevi v smeri proti toku do začetka razširjenega dela, ki vsebuje napravo za naknadno obdelavo. Razdalja od prirobnice izpušnega kolektorja ali izstopa iz turbopuhala do naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov mora biti enaka kot pri konfiguraciji vozila ali v okviru proizvajalčevih specifikacij glede razdalje. Protitlak v izpušnem sistemu ali njegova omejitev mora slediti istim merilom kot zgoraj in je lahko nastavljiv z ventilom. Posoda za naknadno obdelavo se lahko med navideznimi preskusi in med določanjem karakterističnega diagrama motorja odstrani in zamenja z enakovredno posodo s katalitično neaktivno podlago.

2.5.   Hladilni sistem

Treba je uporabiti hladilni sistem z zadostno zmogljivostjo, da ohranja motor na običajni delovni temperaturi, ki jo predpiše proizvajalec.

2.6.   Mazalno olje

Specifikacije o uporabljenem mazalnem olju je treba zabeležiti in predstaviti skupaj z rezultati preskusa, kot je opredeljeno v odstavku 7.1. Dodatka 1 Priloge 1.

2.7.   Gorivo

Treba je uporabiti referenčno gorivo, opredeljeno v Prilogi 5, 6 ali 7.

Temperaturo goriva in merilno točko mora opredeliti proizvajalec v mejah iz odstavka 1.16.5. Dodatka 1 Priloge 1. Temperatura goriva ne sme biti nižja od 306 K (33 °C). Če temperatura ni opredeljena, mora biti ob vstopu v napajanje z gorivom 311 K ± 5 K (38 °C ± 5 °C).

Za motorje, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin, morata biti temperatura goriva in merilna točka v mejah, navedenih v odstavku 1.16.5. Dodatka 1 Priloge 1 ali v odstavku 1.16.5. Dodatka 3 Priloge 1, če motor ni osnovni motor.

2.8.   Preskušanje sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, morajo biti emisije, izmerjene v preskusnem ciklu/preskusnih ciklih, reprezentativne za emisije med uporabo. Če tega ni mogoče doseči z enim samim preskusnim ciklom (npr. za filtre za delce s periodično regeneracijo), je treba izvesti več preskusnih ciklov, izračunati povprečno vrednost rezultatov in/ali rezultate ovrednotiti (utežiti). O točnem postopku se morata dogovoriti proizvajalec motorja in tehnična služba na podlagi dobre inženirske presoje.

PRILOGA 4

Dodatek 1

PRESKUSNA CIKLA ESC IN ELR

1.   NASTAVITVE MOTORJA IN DINAMOMETRA

1.1.   Določanje števila vrtljajev motorja A, B in C

Proizvajalec mora deklarirati število vrtljajev motorja A, B in C v skladu z naslednjimi določbami:

Veliko število vrtljajev nhi se mora določiti z izračunom 70 % največje deklarirane izhodne moči P(n), kakor je opredeljeno v odstavku 8.2. Dodatka 1 Priloge 1. Največje število vrtljajev motorja za to vrednost izhodne moči je na krivulji moči označena z nhi.

Majhno število vrtljajev nlo se mora določiti z izračunom 50 % največje deklarirane izhodne moči P(n), kakor je opredeljeno v odstavku 8.2. Dodatka 1 Priloge 1. Najmanjše število vrtljajev motorja za to vrednost izhodne moči je na krivulji moči označena z nlo.

Število vrtljajev motorja A, B in C je treba izračunati takole:

število vrtljajev A	=	nlo + 25 % (nhi – nlo),
število vrtljajev B	=	nlo + 50 % (nhi – nlo),
število vrtljajev C	=	nlo + 75 % (nhi – nlo).

Število vrtljajev A, B in C se lahko preveri po kateri koli od naslednjih metod:

(a)	Za točno opredelitev nhi in nlo se morajo med homologacijo moči motorja izmeriti dodatne preskusne točke glede na Pravilnik št. 24. Največja moč, nhi in nlo se morajo razbrati s krivulje moči, število vrtljajev motorja A, B in C pa se mora izračunati glede na zgornje določbe.

(b)

Karakteristični diagram motorja se mora izrisati po krivulji pri polni obremenitvi, od največjega števila vrtljajev brez obremenitve do števila vrtljajev v prostem teku, z uporabo najmanj 5 merilnih točk v presledkih 1 000 min–1 ter merilnih točk v območju ± 50 min–1 pri največji deklarirani moči. Največja moč, nhi in nlo se morajo razbrati s te krivulje karakterističnega diagrama, število vrtljajev motorja A, B in C pa se mora izračunati glede na zgornje določbe.

Če so izmerjena števila vrtljajev motorja A, B in C v mejah ± 3 % števila vrtljajev motorja, kot jih je deklariral proizvajalec, se morajo za preskus emisij uporabiti deklarirana števila vrtljajev. Če je za katero koli število vrtljajev prekoračeno dovoljeno odstopanje, se morajo za preskus emisij uporabiti izmerjena števila vrtljajev.

1.2.   Določanje nastavitev dinamometra

S preskusi se mora določiti krivulja navora pri polni obremenitvi, na podlagi katere se izračunajo vrednosti navora za navedene faze preskušanja pri dejanskih pogojih, kakor je opredeljeno v odstavku 8.2. Dodatka 1 Priloge 1. Če je ustrezno, se mora pri tem upoštevati moč, ki jo absorbira oprema, ki jo poganja motor. Nastavitev dinamometra za posamezno fazo preskušanja, razen v prostem teku, se mora izračunati po naslednji formuli:

če je preskus opravljen v neto pogojih

če preskus ni opravljen v neto pogojih

če je:

s	=	nastavitev dinamometra, v kW,
P(n)	=	izhodna moč motorja, kakor je opredeljena v odstavku 8.2. Dodatka 1 Priloge 1, v kW,
L	=	odstotek obremenitve, kakor je opredeljeno v odstavku 2.7.1., v %,
P(a)	=	moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se namesti, kakor je opredeljeno v odstavku 6.1. Dodatka 1 Priloge 1,
P(b)	=	moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se odstrani, kakor je opredeljeno v odstavku 6.2. Dodatka 1 Priloge 1.

2.   POTEK PRESKUSA ESC

Na zahtevo proizvajalca se lahko pred ciklom merjenja izvede navidezni preskus za kondicioniranje motorja in izpušnega sistema.

2.1.   Priprava filtrov za vzorčenje

Najmanj eno uro pred preskusom se mora vsak filter (par filtrov) položiti v zaprto, vendar nezatesnjeno petrijevko in postaviti v tehtalno komoro, da se stabilizira. Po končanem času stabilizacije je treba vsak filter (par filtrov) stehtati in zabeležiti taro težo. Filter (par filtrov) se mora potem shraniti v zaprto petrijevko ali v zatesnjeno posodo za filtre, dokler ni potreben za preskušanje. Če se filter (par filtrov) ne uporabi v osmih urah po odstranitvi iz tehtalne komore, ga je treba pred uporabo znova kondicionirati in stehtati.

2.2.   Namestitev merilne opreme

Merila in sonde za odvzem vzorcev je treba namestiti v skladu z zahtevami. Kadar se za redčenje izpušnih plinov uporablja sistem redčenja s celotnim tokom, je treba na sistem priključiti zadnji (izstopni) del izpušne cevi.

2.3.   Zagon sistema redčenja in motorja

Sistem redčenja in motor je treba zagnati in ogrevati, dokler niso vse temperature in tlaki stabilizirani pri največji moči glede na priporočilo proizvajalca in dobro inženirsko prakso.

2.4.   Zagon sistema za vzorčenje delcev

Sistem za vzorčenje delcev je treba zagnati in mora potekati na obvodu. Količina delcev v zraku za redčenje se lahko opredeli s pošiljanjem zraka za redčenje skozi filtre za delce. Če se uporablja filtriran zrak za redčenje, se lahko opravi ena meritev pred preskusom ali po njem. Če zrak za redčenje ni filtriran, se lahko opravita meritvi na začetku in na koncu cikla ter izračuna povprečje vrednosti.

2.5.   Nastavitev razmerja redčenja

Zrak za redčenje je treba nastaviti tako, da temperatura razredčenih izpušnih plinov, izmerjena tik pred primarnim filtrom, v nobeni fazi ne sme presegati 325 K (52 °C). Razmerje redčenja (q) ne sme biti manjše od 4.

Pri sistemih, ki za nadzor razmerja redčenja uporabljajo merjenje koncentracije CO2 ali NOx, je treba vsebnost CO2 ali NOx v zraku za redčenje izmeriti na začetku in na koncu vsakega preskusa. Meritve koncentracije ozadja CO2 ali NOx v zraku za redčenje pred preskusom in po njem morajo biti v medsebojnem odnosu 100 ppm ali 5 ppm.

2.6.   Preverjanje analizatorjev

Analizatorje emisij je treba nastaviti na ničlo in kalibrirati.

2.7.   Preskusni cikel

2.7.1.   Pri preskusu motorja na dinamometru je treba upoštevati naslednji delovni cikel, ki ga sestavlja 13 faz:

Faza št.	Število vrtljajevmotorja	Odstotek obremenitve	Utežni faktor	Trajanje faze
1	prosti tek	—	0,15	4 minuti
2	A	100	0,08	2 minuti
3	B	50	0,10	2 minuti
4	B	75	0,10	2 minuti
5	A	50	0,05	2 minuti
6	A	75	0,05	2 minuti
7	A	25	0,05	2 minuti
8	B	100	0,09	2 minuti
9	B	25	0,10	2 minuti
10	C	100	0,08	2 minuti
11	C	25	0,05	2 minuti
12	C	75	0,05	2 minuti
13	C	50	0,05	2 minuti

2.7.2.   Zaporedje preskusov

Sprožiti je treba zaporedje preskusov. Preskus je treba izvesti po vrstnem redu številk faz iz odstavka 2.7.1.

V vsaki fazi motor deluje predpisani čas, s tem da se celotna sprememba števila vrtljajev motorja in obremenitve izvede v prvih 20 sekundah. Predpisano število vrtljajev je treba vzdrževati v območju ± 50 min–1, predpisani navor pa v območju ± 2 % največjega navora pri preskusnem številu vrtljajev.

Na zahtevo proizvajalca se lahko zaporedje preskusov ponovi tolikokrat, kot je potrebno, da se nabere večja masa delcev na filtru. Proizvajalec mora predložiti podroben opis postopkov ovrednotenja podatkov in izračunavanja. Plinaste emisije je treba ugotavljati le v prvem ciklu.

2.7.3.   Odziv analizatorja

Izstopne podatke iz analizatorjev je treba zapisati na tračnem zapisovalniku ali pa izmeriti z enakovrednim sistemom za zbiranje podatkov, pri čemer izpušni plini med preskusnim ciklom stalno tečejo skozi analizatorje.

2.7.4.   Vzorčenje delcev

Za celotni postopek preskušanja je treba uporabiti en par filtrov (primarni in dodatni filter, glej Dodatek 4 Priloge 4). Pri jemanju vzorca, sorazmernega masnemu pretoku izpušnih plinov v posamezni fazi cikla, je treba upoštevati utežne (vplivne) faktorje za posamezno fazo, ki so opredeljeni v postopku preskusnega cikla. To se lahko doseže z ustreznim prilagajanjem pretoka vzorca, časa vzorčenja in/ali razmerja redčenja, tako da je izpolnjeno merilo za učinkovite utežne faktorje iz odstavka 5.6.

Čas vzorčenja v posamezni fazi mora biti najmanj 4 sekunde na utežni faktor 0,01. Vzorčenje se mora izvajati čim bolj na koncu vsake faze. Vzorčenje delcev se ne sme končati prej kot 5 sekund pred koncem posamezne faze.

2.7.5.   Stanja motorja

Za vsako fazo je treba zapisati število vrtljajev in obremenitev motorja, temperaturo in podtlak polnilnega zraka, temperaturo in protitlak izpušnih plinov, pretok goriva in pretok zraka ali izpušnih plinov, temperaturo polnilnega zraka, temperaturo goriva in vlažnost, s tem da morajo biti med vzorčenjem delcev, vsekakor pa zadnjo minuto v vsaki fazi, izpolnjene zahteve glede števila vrtljajev in obremenitve (glej odstavek 2.7.2.).

Zapisati je treba tudi vse morebitne dodatne podatke, potrebne za izračun (glej odstavka 4. in 5.).

2.7.6.   Preverjanje NOx v upravljanem območju

Preverjanje NOx v upravljanem območju je treba izvesti neposredno po koncu faze 13. Pred začetkom meritev je treba motor za tri minute kondicionirati v fazi 13. Meritve je treba v upravljanem območju opraviti na različnih mestih, ki jih izbere tehnična služba (24). Posamezna meritev mora trajati 2 minuti.

Postopek merjenja je enak merjenju NOx v 13-faznem ciklu, izvajati pa se mora v skladu z odstavkoma 2.7.3., 2.7.5. in odstavkom 4.1. tega dodatka ter odstavkom 3. Dodatka 4 Priloge 4.

Izračun je treba izvesti v skladu z odstavkom 4.

2.7.7.   Ponovno preverjanje analizatorjev

Po preskusu emisij je treba za ponovno preverjanje uporabiti ničelni plin in enak kalibrirni plin. Velja, da je preskus sprejemljiv, če je razlika med rezultati predhodnega in naknadnega preskusa manj kot 2 % vrednosti kalibrirnega plina.

3.   POTEK PRESKUSA ELR

3.1.   Namestitev merilne opreme

Merilnik motnosti in sonde za vzorčenje, če je ustrezno, je treba namestiti za izpušnim glušnikom ali za napravo za naknadno obdelavo izpušnih plinov, če je nameščena, glede na splošne postopke za namestitev, ki jih navede proizvajalec instrumenta. Poleg tega je treba, kjer je ustrezno, upoštevati zahteve iz odstavka 10 standarda ISO IDS 11614.

Pred kakršno koli kontrolo ničle in obsega skale je treba merilnik motnosti ogreti in stabilizirati glede na priporočila proizvajalca instrumenta. Če je merilnik motnosti opremljen s sistemom za splakovanje z zrakom, ki preprečuje saje na optiki merilnega instrumenta, mora biti tudi ta sistem vključen in nastavljen glede na priporočila proizvajalca.

3.2.   Preverjanje merilnika motnosti

Opraviti je treba preglede ničle in obsega skale v načinu prikazovanja motnosti, ker ima skala motnosti dve jasno opredeljivi kalibracijski točki, in sicer motnost 0 % in motnost 100 %. Ko se merilnik vrne v stanje za preskušanje v načinu prikazovanja absorpcijskega koeficienta, se koeficient absorpcije svetlobe potem pravilno izračuna na podlagi izmerjene motnosti in LA, kot jo navede proizvajalec merilnika motnosti.

Brez blokade svetlobnega žarka merilnika motnosti je treba prikaz naravnati na motnost 0,0 % ± 1,0 %. S preprečitvijo svetlobi, da doseže sprejemnik, je treba prikaz naravnati na motnost 100,0 % ± 1,0 %.

3.3.   Preskusni cikel

3.3.1.   Kondicioniranje motorja

Motor in sistem je treba ogrevati pri največji moči, da se parametri motorja stabilizirajo glede na priporočilo proizvajalca. Faza predkondicioniranja mora tudi preprečiti, da bi obloge v izpušnem sistemu, ki so ostale tam od prejšnjega preskusa, vplivale na dejansko meritev.

Ko je motor stabiliziran, je treba v času 20 ± 2 s po fazi predkondicioniranja zagnati cikel. Na zahtevo proizvajalca se za dodatno kondicioniranje lahko izvede navidezni preskus pred ciklom merjenja.

3.3.2.   Zaporedje preskusov

Preskus sestavlja zaporedje treh faz obremenitve pri vsaki od treh skupin števila vrtljajev, A (cikel 1), B (cikel 2) in C (cikel 3), ki se opredelijo v skladu z odstavkom 1.1. Priloge 4, temu pa sledi cikel 4 pri številu vrtljajev v upravljanem območju in obremenitvi med 10 % in 100 %, ki jih izbere tehnična služba (24). Pri delovanju dinamometra na preskušanem motorju je treba upoštevati zaporedje na sliki 3.

(a)	Motor mora 20 ± 2 s delovati pri številu vrtljajev A in 10-odstotni obremenitvi. Predpisano število vrtljajev je treba vzdrževati v območju ± 20 min–1, predpisani navor pa v območju ± 2 % največjega navora pri preskusnem številu vrtljajev.

(b)

Na koncu prejšnjega segmenta je treba ročico za upravljanje števila vrtljajev hitro prestaviti v široko odprt položaj in jo v njem obdržati 10 ± 1 s. Za ohranjanje števila vrtljajev motorja v območju ± 150 min–1 prve 3 s in v območju ± 20 min–1 v preostalem času segmenta je treba motor ustrezno obremeniti z dinamometrom.

(c)	Zaporedje, opisano v (a) in (b), je treba ponoviti dvakrat.

(d)	Na koncu tretje faze obremenitve je treba motor za 20 ± 2 s naravnati na število vrtljajev B in 10-odstotno obremenitev.

(e)	Med delovanjem motorja pri vrtljajih B je treba izvesti zaporedje (a) do (c).

(f)	Na koncu tretje faze obremenitve je treba motor za 20 ± 2 s naravnati na število vrtljajev C in 10-odstotno obremenitev.

(g)	Med delovanjem motorja pri vrtljajih C je treba izvesti zaporedje (a) do (c).

(h)	Na koncu tretje faze obremenitve je treba motor za 20 ± 2 s naravnati na izbrano število vrtljajev in katero koli obremenitev, večjo od 10 odstotkov.

(i)	Med delovanjem motorja pri izbranem številu vrtljajev je treba izvesti zaporedje (a) do (c).

3.4.   Validacija cikla

Relativna standardna odstopanja srednjih stopenj dimljenja pri vsakem preskusnem številu vrtljajev (SVA, SVB, SVC, izračunano v skladu z odstavkom 6.3.3. tega dodatka iz treh zaporednih faz obremenitve pri vsakem preskusnem številu vrtljajev) morajo biti manjša od 15 % od srednje vrednosti ali 10 % od mejne vrednosti iz tabele 1 v Pravilniku, in sicer od vrednosti, ki je večja. Če je razlika večja, je treba zaporedje ponavljati, dokler meril validacije ne izpolnjujejo 3 zaporedne faze obremenitve.

3.5.   Ponovno preverjanje merilnika motnosti

Premik ničlišča merilnika motnosti po preskusu ne sme presegati ± 5,0 % mejne vrednosti iz tabele 1 v Pravilniku.

4.   IZRAČUN PLINASTIH EMISIJ

4.1.   Ovrednotenje podatkov

Plinaste emisije je treba ovrednotiti tako, da se izračuna povprečje zapisov na traku zadnjih 30 sekund vsake faze, iz povprečnih zapisov na traku in ustreznih podatkov kalibracije pa je treba ugotoviti povprečne koncentracije (conc) HC, CO in NOx med posamezno fazo. Uporabi se lahko tudi drugačna vrsta zapisa, če zagotavlja enakovredno pridobivanje podatkov.

Pri preverjanju NOx v upravljanem območju veljajo zgornje zahteve le za NOx.

Pretok izpušnih plinov GEXHW ali pretok razredčenih plinov GTOTW, če se izbere za uporabo, je treba ugotoviti v skladu z odstavkom 2.3. Dodatka 4 Priloge 4.

4.2.   Korekcija iz suhega v vlažno stanje

Če koncentracija ni že izmerjena na vlažni osnovi, jo je treba pretvoriti na vlažno osnovo po naslednjih formulah.

koncentracija vlažna = Kw × koncentracija suha

Za nerazredčene izpušne pline:

in

Za razredčene izpušne pline:

ali

Za zrak za redčenje:	Za polnilni zrak: (če se razlikuje od zraka za redčenje)
KW,d = 1 – KW1	KW,a = 1 – KW2

če je:

Ha, Hd	=	g vode na kg suhega zraka
Rd, Ra	=	relativna vlaga zraka za redčenje ali polnilnega zraka, v %
pd, pa	=	tlak nasičene pare zraka za redčenje ali polnilnega zraka, v kPa
pB	=	skupni zračni tlak, v kPa.

4.3.   Korekcija Nox na vlažnost in temperaturo

Ker je emisija NOx odvisna od pogojev okoliškega zraka, je treba koncentracijo NOx korigirati na temperaturo in vlažnost okoliškega zraka s faktorji, podanimi v naslednjih formulah:

če je:

A	=	0,309 GFUEL/GAIRD – 0,0266
A	=	–0,209 GFUEL/GAIRD + 0,00954
Ta	=	temperatura zraka v K
Ha	=	vlaga polnilnega zraka, v g vode na kg suhega zraka, če je:
Ra	=	relativna vlaga polnilnega zraka, v %
ρa	=	tlak nasičene pare polnilnega zraka, v kPa
ρB	=	skupni zračni tlak, v kPa.

4.4.   Izračun masnih pretokov emisij

Masne pretoke emisij (g/h) za posamezno fazo je treba ob predpostavki, da je gostota izpušnih plinov 1,293 kg/m3 pri 273 K (0 °C) in 101,3 kPa, izračunati takole:

(1)	=	NOx mass	=	0,001587 × NOx conc × KH,D × GEXHW
(2)	=	COmass	=	0,000966 × COconc × GEXHW
(3)	=	HCmass	=	0,000479 × HCconc × GEXHW

če so NOx conc, COconc, HCconc  (25) povprečne koncentracije (ppm) v nerazredčenih izpušnih plinih, kakor je opredeljeno v odstavku 4.1.

Če se, po izbiri, plinaste emisije ugotavljajo s sistemom redčenja s celotnim tokom, je treba uporabiti naslednje formule:

(1)	=	NOx mass	=	0,001587 × NOx conc × KH,D × GTOTW
(2)	=	COmass	=	0,000966 × COconc × GTOTW
(3)	=	HCmass	=	0,000479 × HCconc × GTOTW

če so NOx conc, COconc, HCconc  (25) povprečne koncentracije, korigirane glede na ozadje (ppm) v razredčenih izpušnih plinih posamezne faze, kakor je opredeljeno v odstavku 4.3.1.1. Dodatka 2 Priloge 4.

4.5.   Izračun specifičnih emisij

Emisije (g/kWh) je treba za vse posamične sestavine izračunati takole:

Vplivni (utežni) faktorji (WF), uporabljeni v zgornjem izračunu, so iz odstavka 2.7.1.

4.6.   Izračun vrednosti upravljanega območja

Za vse tri kontrolne točke, izbrane glede na odstavek 2.7.6., je treba emisijo NOx izmeriti in izračunati glede na odstavek 4.6.1. ter tudi ugotoviti z interpolacijo iz tistih faz preskusnega cikla, ki so najbliže ustrezni kontrolni točki iz odstavka 4.6.2. Izmerjene vrednosti se potem primerjajo z interpoliranimi vrednostmi iz odstavka 4.6.3.

4.6.1.   Izračun specifične emisije

Emisijo NOx je treba za vsako posamezno kontrolno točko (Z) izračunati takole:

NOx mass,Z	=	0,001587 × NOx conc,Z × KH,D × GEXHW
NOx,Z	=	NOx mass,Z / P(n)Z

4.6.2.   Ugotavljanje vrednosti emisije iz preskusnega cikla

Emisijo NOx je treba za vsako kontrolno točko interpolirati iz vseh štirih najbližjih faz preskusnega cikla, ki obdajajo izbrano kontrolno točko Z, kot je prikazano na sliki 4. Za te faze (R, S, T, U) se uporabijo naslednje opredelitve:

število vrtljajev (R) = število vrtljajev (T) = nRT

število vrtljajev (S) = število vrtljajev (U) = nSU

odstotek obremenitve (R) = odstotek obremenitve (S)

odstotek obremenitve (T) = odstotek obremenitve (U).

Emisijo NOx izbrane kontrolne točke (Z) je treba izračunati takole:

EZ

=

ERS + (ETU – ERS) · (MZ – MRS) / (MTU – MRS)

in:

ETU	=	ET + (EU – ET) · (nZ – nRT) / (nSU – nRT)
ERS	=	ER + (ES – ER) · (nZ – nRT) / (nSU – nRT)
MTU	=	MT + (MU – MT) · (nZ – nRT) / (nSU – nRT)
MRS	=	MR + (MS – MR) · (nZ – nRT) / (nSU – nRT)

če je:

ER, ES, ET, EU	=	specifična emisija NOx v fazah, ki obdajajo določeno kontrolno točko, izračunana v skladu z odstavkom 4.6.1.,
MR, MS, MT, MU	=	navor motorja v fazah, ki obdajajo določeno kontrolno točko.

4.6.3.   Primerjava emisijskih vrednosti NOx

Izmerjena specifična emisija NOx kontrolne točke Z (NOx,Z) se primerja z interpolirano vrednostjo (EZ) takole:

NOx,diff = 100 × (NOx,z – Ez)/Ez

5.   IZRAČUN EMISIJE DELCEV

5.1.   Ovrednotenje podatkov

Za ovrednotenje delcev je treba za vsako fazo zapisati skupno maso pretečenega vzorca (MSAM,i) skozi filtre.

Filtre je treba vrniti v tehtalno komoro in kondicionirati najmanj eno uro, vendar ne več kot 80 ur, in jih potem stehtati. Zapisati je treba bruto težo filtrov, taro težo (glej odstavek 1. tega dodatka) pa odšteti. Masa delcev Mf je vsota mas delcev, zbranih na primarnih in dodatnih filtrih.

Če je treba uporabiti korekcijo glede na ozadje, je treba zabeležiti maso zraka za redčenje (MDIL) skozi filtre in maso delcev (Md). Če se izvede več meritev, je treba za vsako meritev izračunati količnik Md/MDIL in povprečje vrednosti.

5.2.   Sistem redčenja z delnim tokom

Končne rezultate emisij delcev za poročilo o preskusu je treba ugotoviti na naslednji način. Glede na to, da je mogoče uporabiti različne vrste krmiljenja stopnje redčenja, se uporabljajo različne metode za izračun GEDFW. Vsi izračuni morajo temeljiti na povprečnih vrednostih posameznih faz med vzorčenjem.

5.2.1.   Izokinetični sistemi

GEDFW,i = GEXHW,i × qI

če r ustreza razmerju med presekoma izokinetične sonde in izpušne cevi:

5.2.2.   Sistemi z merjenjem koncentracije CO2 ali NOx

GEDFW,i = GEXHW,i × qi

če je:

concE	=	vlažna koncentracija sledilnega plina v nerazredčenih izpušnih plinih
concD	=	vlažna koncentracija sledilnega plina v razredčenih izpušnih plinih
concA	=	vlažna koncentracija sledilnega plina v zraku za redčenje.

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, je treba pretvoriti na vlažno osnovo glede na odstavek 4.2. tega dodatka.

5.2.3.   Sistemi z merjenjem CO2 in metoda ravnotežja ogljika (26)

če je:

CO2D	=	koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih,
CO2A	=	koncentracija CO2 v zraku za redčenje

(koncentracija v prostorninskih % na vlažni osnovi).

Ta enačba temelji na domnevnem ravnotežju ogljika (atomi ogljika, ki se dovajajo v motor, izhajajo kot CO2) in se določi v naslednjih dveh korakih:

GEDFW,i = GEXHW,i × qi

in

5.2.4.   Sistemi z merjenjem pretoka

GEDFW,i = GEXHW,i × qi

5.3.   Sistem redčenja s celotnim tokom

Končne rezultate emisij delcev za poročilo o preskusu je treba ugotoviti na naslednji način. Vsi izračuni morajo temeljiti na povprečnih vrednostih posameznih faz med vzorčenjem.

GEDFW,i = GTOTW,i

5.4.   Izračun stopnje masnega pretoka delcev

Stopnjo masnega pretoka delcev je treba izračunati takole:

če se vrednosti:

i = 1,…n

v preskusnem ciklu določijo s seštevanjem povprečnih vrednosti v posameznih fazah med vzorčenjem.

Stopnja masnega pretoka delcev se glede na ozadje lahko korigira takole:

Če se izvede več meritev, je treba (Md/MDIL) nadomestiti z (Md/MDIL).

DFi = 13,4 / (conc CO2 + (conc CO + conc HC) × 10–4)) za posamezne faze

ali

DFi = 13,4 / concCO2 za posamezne faze.

5.5.   Izračun specifične emisije

Emisijo delcev je treba izračunati takole:

5.6.   Efektivni vplivni (utežni) faktor

Efektivni vplivni (utežni) faktor WFE,i je treba za vsako fazo izračunati takole:

Vrednost efektivnega vplivnega (utežnega) faktorja mora biti v območju ± 0,003 (± 0,005 za prosti tek) vplivnih (utežnih) faktorjev iz odstavka 2.7.1.

6.   IZRAČUN VREDNOSTI DIMLJENJA

6.1.   Besselov algoritem

Za izračun 1 s (enosekundnih) povprečnih vrednosti trenutnih odčitkov dimljenja, ki se pretvorijo v skladu z odstavkom 6.3.1., je treba uporabiti Besselov algoritem. Algoritem posnema nizkopretočni filter drugega razreda in zahteva uporabo iterativnih izračunov za določanje koeficientov. Ti koeficienti so odvisni od odzivnega časa sistema merjenja motnosti in frekvence vzorčenja. Zato je treba odstavek 6.1.1. ponoviti vsakokrat, ko se spremeni odzivni čas sistema in/ali frekvenca vzorčenja.

6.1.1.   Izračun odzivnega časa filtra in Besselovih konstant

Potrebni odzivni čas filtra za Besselovo funkcijo (tF) je funkcija fizičnega in električnega odzivnega časa sistema za merjenje motnosti, kot je opredeljeno v odstavku 5.2.4. Dodatka 4 Priloge 4, in se mora izračunati z naslednjo enačbo:

če je:

tp	=	fizični odzivni čas, v s,
te	=	električni odzivni čas, v s.

Izračuni za oceno mejne frekvence filtra (fc) temeljijo na stopničastem vhodnem signalu od 0 do 1 v času ≤ 0,01 s (glej Prilogo 8). Odzivni čas je opredeljen kot čas, ki preteče od takrat, ko Besselov izhod doseže 10 % (t10), do takrat, ko doseže 90 % (t90) te stopničaste funkcije. To je treba doseči s ponavljanjem fc, dokler ni t90 – t10 ≈ tf. Prva ponovitev za fc je podana z naslednjo formulo:

fc = π/(10 × tF)

Besselovi konstanti E in K je treba izračunati z naslednjima enačbama:

K = 2 × E × (D × Ω2 – 1) – 1

če je:

D	=	0,618034
Δt	=	1 / frekvenca vzorčenja
Ω	=	1 / [tan(π × Δt × fc)].

6.1.2.   Izračun Besselovega algoritma

Z uporabo vrednosti E in K je treba izračunati enosekundni povprečni Besselov odziv na trenutno stopnjo dimljenja Si takole:

Yi

=

Yi–1 + E × (Si + 2 × Si–1 + Si–2 – 4 × Yi–2) + K × (Yi–1 – Yi–2)

če je:

Si–2 = Si–1 = 0

Si = 1

Yi–2 = Yi–1 = 0

Časa t10 in t90 se morata interpolirati. Časovna razlika med t90 in t10 opredeli odzivni čas tF za vrednost fc. Če ta odzivni čas ni dovolj blizu predpisanemu odzivnemu času, je treba ponovitve nadaljevati, dokler dejanski odzivni čas ni v območju 1 % predpisanega odzivnega časa, takole:

6.2.   Ovrednotenje podatkov

Vzorčenje za merjenje stopnje dimljenja je treba izvajati s frekvenco najmanj 20 Hz.

6.3.   Določanje dimljenja

6.3.1.   Pretvorba podatkov

Ker je osnovna merska enota vseh merilnikov motnosti presevnost, je treba vrednosti stopnje dimljenja pretvoriti iz presevnosti (τ) v koeficient absorpcije svetlobe (k) takole:

in: N = 100 – τ

če je:

k	=	koeficient absorpcije svetlobe, v m–1,
LA	=	dejanska dolžina optične poti, ki jo navede proizvajalec instrumenta, v m,
N	=	motnost, v %,
τ	=	presevnost, v %.

Pretvorbo je treba opraviti pred kakršno koli nadaljnjo obdelavo podatkov.

6.3.2.   Izračun povprečne vrednosti dimljenja po Besselu

Prava mejna frekvenca filtra fc je tista, ki povzroči predpisani odzivni čas filtra tf. Ko se ta frekvenca določi z iterativnim procesom iz odstavka 6.1.1., je treba izračunati ustrezni konstanti Besselovega algoritma E in K. Besselov algoritem je treba potem uporabiti za določanje krivulje trenutnega dimljenja (vrednost k), kot je opisano v odstavku 6.1.2.:

Yi

=

Yi–1 + E × (Si + 2 × Si–1 + Si–2 – 4 × Yi–2) + K × (Yi–1 – Yi–2)

Besselov algoritem je po naravi povraten (rekurziven). Tako za začetek potrebuje nekaj vhodnih vrednosti Si–1 in Si–2 ter začetnih izstopnih vrednosti Yi–1 in Yi–2. Za te vrednosti se lahko predpostavi, da so 0.

Za vsako obremenitev pri vseh treh številih vrtljajev A, B in C se za vsako krivuljo dimljenja iz posameznih vrednosti Yi izbere največja enosekundna vrednost Ymax.

6.3.3.   Končni rezultat

Srednje vrednosti dimljenja (SV) iz vsakega cikla (preskusnega števila vrtljajev) je treba izračunati takole:

za preskusno število vrtljajev A:	=	SVA	=	(Ymax1,A + Ymax2,A + Ymax3,A) / 3
za preskusno število vrtljajev B:	=	SVB	=	(Ymax1,B + Ymax2,B + Ymax3,B) / 3
za preskusno število vrtljajev C:	=	SVC	=	(Ymax1,C + Ymax2,C + Ymax3,C) / 3

če je:

Ymax1, Ymax2, Ymax3

=

najvišja povprečna enosekundna vrednost dimljenja po Besselu za vsako od treh stopenj obremenitev.

Končno vrednost je treba izračunati takole:

SV

=

(0,43 × SVA) + (0,56 × SVB) + (0,01 × SVC)

PRILOGA 4

Dodatek 2

PRESKUSNI CIKEL ETC

1.   POSTOPEK DOLOČANJA KARAKTERISTIČNEGA DIAGRAMA MOTORJA

1.1.   Določanje karakterističnega diagrama območja števila vrtljajev

Za generiranje ETC na preskusni napravi je treba motorju pred preskusnim ciklom določiti karakteristično krivuljo števila vrtljajev: navor. Najmanjše in največje število vrtljajev za določanje karakterističnega diagrama sta opredeljena takole:

najmanjše število vrtljajev za določitev karakterističnega diagrama	=	število vrtljajev v prostem teku,
največje število vrtljajev za določitev karakterističnega diagrama	=	nhi × 1,02 ali, če je nižje, število vrtljajev, pri kateri navor pri polni obremenitvi pade na nič.

1.2.   Določanje karakterističnega diagrama moči motorja

Motor je treba ogrevati pri največji moči, da se parametri motorja stabilizirajo glede na priporočilo proizvajalca in dobro inženirsko prakso. Ko je motor stabiliziran, je treba karakteristični diagram določiti takole:

Motor je treba razbremeniti in mora obratovati v prostem teku.

Motor mora obratovati pri nastavitvi tlačilke za vbrizgavanje goriva na polno obremenitev in pri najmanjšem številu vrtljajev za določanje karakterističnega diagrama.

Število vrtljajev motorja se mora s povprečno hitrostjo 8 ± 1 min–1/s povečevati od najmanjšega do največjega števila vrtljajev za določitev karakterističnega diagrama. Točke števila vrtljajev motorj–a in navora je treba beležiti s frekvenco vzorčenja najmanj ene točke na sekundo.

1.3.   Določanje krivulje karakterističnega diagrama

Vse zabeležene podatkovne točke iz odstavka 1.2. je treba povezati z uporabo linearne interpolacije med točkami. Nastala krivulja navora je krivulja karakterističnega diagrama in jo je treba uporabiti za pretvorbo normiranih vrednosti navora motornega cikla v dejanske vrednosti navora preskusnega cikla, kakor je opisano v odstavku 2.

1.4.   Nadomestno določanje karakterističnega diagrama

Če proizvajalec meni, da zgornje tehnike določanja karakterističnega diagrama niso varne ali da za določen motor niso reprezentativne, se lahko uporabijo nadomestne tehnike določanja karakterističnega diagrama. Te nadomestne tehnike morajo ustrezati namenu navedenih postopkov določanja karakterističnega diagrama za ugotavljanje največjega razpoložljivega navora pri vsakem številu vrtljajev motorja, doseženi med preskusnimi cikli. Odstopanja od tehnik določanja karakterističnega diagrama iz varnostnih razlogov ali zaradi reprezentativnosti, navedene v tem odstavku, mora odobriti tehnična služba skupaj z utemeljitvijo njihove uporabe. V nobenem primeru pa se zvezno padajoče spreminjanje števila vrtljajev motorja ne sme uporabiti za motorje z regulatorjem ali tlačno polnjene motorje s turbopuhalom na izpušne pline.

1.5.   Ponovljeni preskusi

Motorju ni treba določati karakterističnega diagrama pred vsakim preskusnim ciklom. Motorju je treba ponovno določiti karakteristični diagram pred preskusnim ciklom:

—	če je, po oceni inženirjev, od zadnjega določanja karakterističnega diagrama preteklo nerazumno veliko časa ali

—	če so bile na motorju izvedene fizične spremembe ali ponovne kalibracije, ki bi lahko vplivale na zmogljivost motorja.

2.   DOLOČANJE REFERENČNEGA PRESKUSNEGA CIKLA

Preskusni cikel prehodnega stanja je opisan v Dodatku 3 te priloge. Normirane vrednosti za navor in število vrtljajev je treba na naslednji način spremeniti v dejanske vrednosti, rezultat pa je referenčni cikel.

2.1.   Dejansko število vrtljajev

Število vrtljajev je treba destandardizirati z naslednjo enačbo:

Referenčno število vrtljajev (nref) ustreza 100-odstotnim vrednostim števila vrtljajev v časovnem poteku delovanja dinamometra za motor iz Dodatka 3. Opredeli se takole (glej sliko 1 v Pravilniku):

nref = nlo + 95 % × (nhi – nlo)

če sta nhi in nlo določeni glede na odstavek 2. Pravilnika ali opredeljeni glede na odstavek 1.1. Dodatka 1 Priloge 4.

2.2.   Dejanski navor

Navor je standardiziran na največji navor pri ustreznem številu vrtljajev. Vrednosti navora referenčnega cikla je treba destandardizirati z uporabo krivulje karakterističnega diagrama, določene glede na oddelek 1.3., takole:

za ustrezno dejansko število vrtljajev iz odstavka 2.1.

Negativne vrednosti navora točk delovanja motorja („m“) morajo prevzeti, pri določanju referenčnega cikla, destandardizirane vrednosti, ki se določijo na enega od naslednjih načinov:

—	negativnih 40 % razpoložljivega pozitivnega navora na ustrezni točki števila vrtljajev,

—	določanje karakterističnega diagrama negativnega navora, potrebnega za večanje števila vrtljajev za določanje karakterističnega diagrama motorja od najnižjega do najvišjega,

—	določanje negativnega navora, potrebnega za poganjanje motorja v prostem teku in pri referenčnem številu vrtljajev, ter linearna interpolacija med tema točkama.

2.3.   Primer postopka destandardizacije

Kot primer je treba destandardizirati naslednje preskusne točke:

% števila vrtljajev	=	43
% navora	=	82

Pri naslednjih vrednostih:

referenčno število vrtljajev	=	2 200 min–1
št. vrt. v prostem teku	=	600 min–1

je rezultat

dejansko število vrtljajev	=
dejanski navor	=

pri čemer je največji navor, razviden s krivulje karakterističnega diagrama pri 1 288 min–1, 700 Nm.

3.   POTEK PRESKUSA ZA DOLOČANJE EMISIJ

Na zahtevo proizvajalca se lahko pred ciklom merjenja izvede navidezni preskus za kondicioniranje motorja in izpušnega sistema.

Motorje na zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin je treba uteči z uporabo preskusa ETC. Motor mora teči najmanj dva cikla ETC in dokler izmerjena emisija CO v enem ciklu ETC ne preseže emisije CO, izmerjene v predhodnem ciklu ETC, za največ 10 %.

3.1.   Priprava filtrov za vzorčenje (če je ustrezno)

Najmanj eno uro pred preskusom je treba vsak filter (par filtrov) položiti v zaprto, vendar nezatesnjeno petrijevko in postaviti v tehtalno komoro, da se stabilizira. Po končanem času stabilizacije je treba vsak filter (par filtrov) stehtati in zabeležiti taro težo. Filter (par filtrov) je treba potem shraniti v zaprto petrijevko ali v zatesnjeno posodo za filtre, dokler ni potreben za preskušanje. Če se filter (par filtrov) ne uporabi v osmih urah po odstranitvi iz tehtalne komore, ga je treba pred uporabo znova kondicionirati in stehtati.

3.2.   Namestitev merilne opreme

Merila in sonde za odvzem vzorcev je treba namestiti v skladu z zahtevami. Na sistem redčenja s celim tokom je treba priključiti zadnji (izstopni) del izpušne cevi.

3.3.   Zagon sistema redčenja in motorja

Sistem redčenja in motor je treba zagnati in ogrevati, dokler niso vse temperature in tlaki stabilizirani pri največji moči glede na priporočilo proizvajalca in dobro inženirsko prakso.

3.4.   Zagon sistema za vzorčenje delcev (če je ustrezno)

Sistem za vzorčenje delcev je treba zagnati in mora potekati na obvodu. Količina delcev v zraku za redčenje se lahko opredeli s pošiljanjem zraka za redčenje skozi filtre za delce. Če se uporablja filtriran zrak za redčenje, se lahko opravi ena meritev pred preskusom ali po njem. Če zrak za redčenje ni filtriran, se lahko opravita meritvi na začetku in na koncu cikla ter izračuna povprečje vrednosti.

3.5.   Nastavitev sistema redčenja s celotnim tokom

Celotni tok razredčenih izpušnih plinov je treba nastaviti za preprečevanje kondenziranja vode v sistemu in doseganje največje temperature 325 K (52 °C) ali manj na dotoku v filter (glej odstavek 2.3.1. Dodatka 6 Priloge 4, DT).

3.6.   Preverjanje analizatorjev

Analizatorje emisij je treba nastaviti na ničlo in kalibrirati. Če se uporabljajo vreče za vzorce, jih je treba izprazniti.

3.7.   Postopek zagona motorja

Stabilizirani motor je treba zagnati glede na priporočilo proizvajalca za postopek zagona v navodilih lastniku, in sicer z uporabo serijskega zaganjalnika ali dinamometra. Po izbiri se preskus lahko začne neposredno iz faze prekondicioniranja brez zaustavitve motorja, ko je motor dosegel število vrtljajev prostega teka.

3.8.   Preskusni cikel

3.8.1.   Zaporedje preskusov

Zaporedje preskusov je treba začeti, če je motor dosegel število vrtljajev prostega teka. Preskus je treba izvesti glede na referenčni cikel iz odstavka 2. tega dodatka. Predvidene vodilne vrednosti za število vrtljajev motorja in navor je treba določiti pri frekvenci 5 Hz (priporočljivo 10 Hz) ali več. Izmerjene podatke o številu vrtljajev motorja in navoru je treba med preskusnim ciklom beležiti najmanj enkrat vsako sekundo, signali pa se lahko elektronsko filtrirajo.

3.8.2.   Odziv analizatorja

Ob zagonu motorja ali zaporedja preskusov, če se cikel začne neposredno iz predkondicioniranja, je treba hkrati zagnati merilno opremo:

—	začetek zbiranja ali analiziranja zraka za redčenje;

—	začetek zbiranja ali analiziranja razredčenih izpušnih plinov;

—	začetek merjenja količine razredčenih izpušnih plinov (sistem CVS) ter predpisanih temperatur in tlakov;

—	začetek zapisovanja izmerjenih podatkov o številu vrtljajev in navoru dinamometra.

V tunelu za redčenje je treba neprekinjeno meriti HC in NOx s frekvenco 2 Hz. Povprečne koncentracije je treba določiti z integracijo signalov analizatorja preko celotnega preskusnega cikla. Odzivni čas sistema ne sme biti daljši od 20 s in ga je treba po potrebi uskladiti z nihanjem pretoka v sistemu CVS in z odstopanjem časa vzorčenja ali preskusnega cikla. CO, CO2, NMHC in CH4 je treba določiti z integracijo ali analizo koncentracij, ki so se med ciklom nabrale v vreči za vzorce. Koncentracije plinastih onesnaževal v zraku za redčenje je treba določiti z integracijo ali zbiranjem v vrečo za ozadje. Vse druge vrednosti je treba zabeležiti na podlagi najmanj ene meritve na sekundo (1 Hz).

3.8.3.   Vzorčenje delcev (če je ustrezno)

Če se cikel začne neposredno iz predkondicioniranja, je treba ob zagonu motorja ali zaporedja preskusov sistem za vzorčenje delcev preklopiti z obvoda na zbiranje delcev.

Če se ne uporablja kompenzacija pretoka, je treba črpalko/črpalke za vzorčenje naravnati tako, da je pretok skozi sondo za vzorčenje delcev ali cev za prenos vzorca stalno v območju ± 5 % nastavljene stopnje pretoka. Če se uporablja kompenzacija pretoka (tj. sorazmerno krmiljenje pretoka vzorcev), je treba dokazati, da se razmerje med pretokom v glavnem tunelu in pretokom vzorca delcev ne spreminja za več kot ± 5 % nastavljene vrednosti (razen v prvih 10 sekundah vzorčenja).

Opomba: Pri delovanju z dvojnim redčenjem je pretok vzorcev dejanska razlika med stopnjo pretoka skozi filtre za vzorčenje in stopnjo pretoka sekundarnega zraka za redčenje.

Na vstopu v plinomer/plinomere ali v instrumente za merjenje pretoka je treba beležiti povprečno temperaturo in tlak. Če nastavljene stopnje pretoka zaradi prevelike obremenitve filtra z delci ni mogoče ohranjati skozi celoten cikel (v območju ± 5 %), je treba preskus razveljaviti. Preskus je treba ponoviti z manjšo stopnjo pretoka in/ali večjim premerom filtra.

3.8.4.   Nenamerna zaustavitev (zadušitev) motorja

Če se motor sam zaustavi kadar koli med preskusnim ciklom, ga je treba predkondicionirati in ponovno zagnati, preskus pa ponoviti. Če na kateri koli predpisani preskusni opremi med preskusnim ciklom nastane okvara, je treba preskus razveljaviti.

3.8.5.   Postopki po preskusu

Na koncu preskusa je treba ustaviti merjenje prostornine razredčenih izpušnih plinov, dotok plinov v zbiralne vreče in črpalko za vzorčenje delcev. Pri sistemu integracijskega analizatorja je treba vzorčenje nadaljevati, dokler ne potečejo odzivni časi sistema.

Če se uporabljajo zbiralne vreče, je treba njihove koncentracije čim prej analizirati, najpozneje v 20 minutah po koncu preskusnega cikla.

Po preskusu emisij je treba za ponovno preverjanje analizatorjev uporabiti ničelni plin in isti kalibrirni plin. Velja, da je preskus sprejemljiv, če je razlika med rezultati predhodnega in naknadnega preskusa manj kot 2 % vrednosti kalibrirnega plina.

Le pri dizelskih motorjih je treba filtre za delce vrniti v tehtalno komoro najpozneje eno uro po koncu preskusa in jih kondicionirati v zaprti, a nezatesnjeni petrijevki najmanj eno uro, vendar ne več kot 80 ur pred tehtanjem.

3.9.   Preverjanje poteka preskusa

3.9.1.   Zamik podatkov

Za čim večje zmanjšanje učinka popačenja zaradi zakasnitve med izmerjenimi in referenčnimi vrednostmi cikla se lahko celotno zaporedje izmerjenih signalov o številu vrtljajev in navoru motorja časovno premakne naprej ali nazaj glede na referenčno zaporedje števila vrtljajev in navora. Če so izmerjeni signali zamaknjeni, je treba za enak obseg v isto smer zamakniti tudi število vrtljajev in navor.

3.9.2.   Izračun dela v ciklu

Dejansko delo cikla Wact (v kWh) je treba izračunati z uporabo posameznih parov zapisanih povratnih informacij motorja o številu vrtljajev in navoru. To je treba narediti ob vsakokratnem zamiku izmerjenih podatkov, če je izbrana ta možnost. Dejansko delo cikla Wact se uporabi za primerjavo z referenčnim delom cikla Wref in za izračun emisij, specifičnih za zavoro (glej odstavka 4.4. in 5.2.). Isto metodologijo je treba uporabiti za integracijo referenčne in dejanske moči motorja. Za določanje vrednosti med sosednjimi referenčnimi ali sosednjimi izmerjenimi vrednostmi je treba uporabiti linearno interpolacijo.

Pri integraciji referenčnega in dejanskega dela cikla je treba vse negativne vrednosti navora nastaviti na nič in vključiti. Če se integracija izvaja pri frekvenci, ki je nižja od 5 Hz, in če se, v danem časovnem segmentu, vrednost navora spremeni iz pozitivne v negativno ali iz negativne v pozitivno, je treba izračunati negativni delež in nastaviti na nič. Pozitivni delež je treba vključiti v integrirano vrednost.

Wact mora biti med –15 % in +5 % Wref.

3.9.3.   Validacijska statistika preskusnega cikla

Za število vrtljajev, navor in moč je treba opraviti linearno regresijo izmerjenih vrednosti glede na referenčne vrednosti. To je treba narediti ob vsakokratnem zamiku izmerjenih podatkov, če je izbrana ta možnost. Uporabiti je treba metodo najmanjših kvadratov, pri čemer ima najustreznejša enačba naslednjo obliko:

y = mx + b

če je:

y	=	izmerjena (dejanska) vrednost števila vrtljajev (v min–1), navora (v Nm) ali moči (v kW),
m	=	naklon regresijske krivulje,
x	=	referenčna vrednost števila vrtljajev (v min–1), navora (v Nm) ali moči (v kW),
b	=	odsek regresijske krivulje na osi y.

Za vsako regresijsko krivuljo je treba izračunati standardni pogrešek (Standard Error – SE) ocene y na x in koeficient določanja (r2).

Priporočljivo je, da se ta analiza opravi pri 1 Hz. Vse negativne referenčne vrednosti navora in pripadajoče izmerjene vrednosti je treba iz izračuna vrednosti navora in statistike validacije moči izbrisati. Za veljavnost preskusa morajo biti izpolnjena merila iz tabele 6.

Tabela 6

Dovoljena odstopanja regresijske krivulje

	Število vrtljajev	Navor	Moč
Standardni pogrešek ocene (SE) Y na X	največ 100 min–1	največ 13 % (15 %) največjega navora motorja iz karakterističnega diagrama moči	največ 8 % (15 %) največje moči motorja iz karakterističnega diagrama moči
Naklon regresijske krivulje, m	0,95 do 1,03	0,83 – 1,03	0,89 – 1,03 (0,83 – 1,03)
Koeficient določanja, r2	najmanj 0,9700 (najmanj 0,9500)	najmanj 0,8800 (najmanj 0,7500)	najmanj 0,9100 (najmanj 0,7500)
Odsek regresijske krivulje na osi y, b	± 50 min–1	± 20 Nm ali ± 2 % (± 20 Nm ali ± 3 %) največjega navora, kar je več	± 4 kW ali ± 2 % (± 4 kW ali ± 3 %) največje moči, kar je več

Številke v oklepajih se lahko uporabijo za homologacijsko preskušanje plinskih motorjev do 1. oktobra 2005.

Tabela 7

Dopustno brisanje točk iz regresijskih analiz

Pogoji	Točke, ki se brišejo
Polna obremenitev in izmerjeni podatki o navoru ≠ referenčni navor	navor in/ali moč
Brez obremenitve, brez točke prostega teka in izmerjeni podatki o navoru > referenčni navor	navor in/ali moč
Brez obremenitve/zaprta dušilna loputa, točka in št. vrt. prostega teka > referenčno št. vrt. prostega teka	število vrtljajev in/ali moč

4.   IZRAČUN PLINASTIH EMISIJ

4.1.   Določanje pretoka razredčenih izpušnih plinov

Skupni pretok razredčenih izpušnih plinov v ciklu (v kg/preskus) je treba izračunati iz merilnih vrednosti skozi ves cikel in ustreznih kalibracijskih podatkov naprave za merjenje pretoka (V0 za PDP ali KV za CFV, kakor je določeno v odstavku 2. Dodatka 5 Priloge 4). Naslednje formule je treba uporabiti, če se temperatura razredčenih izpušnih plinov z izmenjevalnikom toplote ohranja konstantna skozi ves cikel (± 6 K za PDP-CVS, ± 11 K za CFV-CVS, glej odstavek 2.3. Dodatka 6 Priloge 4).

Za sistem PDP-CVS

MTOTW

=

1,293 × V0 × NP × (pB – p1) × 273 / (101,3 × T)

če je:

MTOTW	=	masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi preko celotnega cikla, v kg,
V0	=	prostornina plina, načrpanega na en obrat v preskusnih pogojih, v m3/rev,
NP	=	skupno število obratov črpalke na preskus,
pB	=	atmosferski tlak v preskusni napravi, v kPa,
p1	=	podtlak pri vstopu v črpalko, v kPa,
T	=	povprečna temperatura razredčenih izpušnih plinov pri vstopu v črpalko prek celotnega cikla, v K.

Za sistem CFV-CVS

MTOTW = 1,293 × t × Kv × pA/T 0,5

če je:

MTOTW	=	masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi preko celotnega cikla, v kg
t	=	čas cikla, v s
KV	=	kalibracijski koeficient venturijeve cevi s kritičnim pretokom v standardnih pogojih
pA	=	absolutni tlak pri vstopu v venturijevo cev, v kPa
T	=	absolutna temperatura pri vstopu v venturijevo cev, v K.

Če se uporabi sistem s kompenzacijo pretoka (tj. brez izmenjevalnika toplote), je treba trenutne masne emisije računati in integrirati prek celotnega cikla. V tem primeru je treba trenutno maso razredčenih izpušnih plinov izračunati takole.

Za sistem PDP-CVS:

MTOTW,i = 1,293 × V0 × NP,i × (pB – p1) × 273 / (101,3 ≅ T)

če je:

MTOTW,i	=	trenutna masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi, v kg
NP,i	=	skupno število obratov črpalke na časovni interval

Za sistem CFV-CVS:

MTOTW,i

=

1,293 × Δti × KV × pA/T 0,5

če je:

MTOTW,i	=	trenutna masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi, v kg
Δti	=	časovni interval, v s

Če skupna masa vzorca delcev (MSAM) in plinastih onesnaževal presega 0,5 % skupnega pretoka CVS (MTOTW), je treba pretok CVS korigirati za MSAM ali pa je treba tok vzorca delcev vrniti na CVS pred napravo za merjenje pretoka (PDP ali CFV).

4.2.   Korekcija NOx zaradi vlažnosti

Ker je emisija NOx odvisna od pogojev okoliškega zraka, je treba koncentracijo NOx korigirati glede na temperaturo in vlažnost okoliškega zraka s faktorji, podanimi v naslednjih formulah.

(a)	za dizelske motorje:

(b)	za plinske motorje:

če je:

Ha

=

vlaga polnilnega zraka, količina vode na kg suhega zraka,

pri čemer je:

Ra	=	relativna vlaga polnilnega zraka, v %,
pa	=	tlak nasičene pare polnilnega zraka, v kPa,
pB	=	skupni zračni tlak, v kPa.

4.3.   Izračun masnega pretoka emisije

4.3.1.   Sistemi s konstantnim masnim pretokom

Pri sistemih z izmenjevalnikom toplote je treba maso onesnaževal (v g/preskus) določiti z naslednjimi enačbami:

(1)	NOx mass	=	0,001587 · NOx conc · KH,D · MTOTW	(dizelski motorji),
(2)	NOx mass	=	0,001587 · NOx conc · KH,G · MTOTW	(plinski motorji),
(3)	COmass	=	0,000966 · CO conc · MTOTW
(4)	HCmass	=	0,000479 · HCconc · MTOTW′	(dizelski motorji)
(5)	HCmass	=	0,000502 · HCconc · MTOTW′	(motorji, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin),
(6)	HCmass	=	0,000552 · HCconc · MTOTW′	(motorji, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin),
(7)	NMHCmass	=	0,000479 · NMHCconc · MTOTW′	(dizelski motorji),
(8)	NMHCmass	=	0,000502 · NMHCconc · MTOTW′	(motorji, ki za gorivo uporabljajo utekočinjeni naftni plin),
(9)	NMHCmass	=	0,000516 × NMHCconc × MTOTW′	(motorji, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin),
(10)	CH4 mass	=	0,000552 × CH4 conc × MTOTW	(motorji, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin), (NG fuelled engines)

če je:

NOx conc, COconc, HCconc  (27), NMHCconc, CH4 conc = povprečne, glede na ozadje korigirane koncentracije prek celotnega cikla od merjenja z integracijo (obvezno za NOx in HC) ali vrečo, v ppm,

MTOTW	=	skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla, kakor je opredeljeno v odstavku 4.1., v kg,
KH,D	=	korekcijski faktor zaradi vlažnosti za dizelske motorje, kakor je opredeljeno v odstavku 4.2., na podlagi povprečne vlage polnilnega zraka v ciklu,
KH,G	=	korekcijski faktor zaradi vlažnosti za plinske motorje, kakor je opredeljeno v odstavku 4.2., na podlagi povprečne vlage polnilnega zraka v ciklu.

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, je treba pretvoriti na vlažno osnovo glede na odstavek 4.2. Dodatka 1 Priloge 4.

Določanje NMHCconc in CH4 conc je odvisno od uporabljene metode (glej odstavek 3.3.4. Dodatka 4 Priloge 4). Obe koncentraciji je treba določiti takole, pri čemer se za določanje NMHCconc od koncentracije HC odšteje CH4:

(a)	metoda GC NMHCconc = HCconc – CH4 conc CH4 conc = kot je bil izmerjen,

(b)	metoda NMC

če je:

HC(w/Cutter)	=	koncentracija HC, če vzorčni plin teče skozi NMC,
HC(w/o Cutter)	=	koncentracija HC, če vzorčni plin teče mimo NMC,
CEM	=	učinkovitost na metan, določena skladno z odstavkom 1.8.4.1. Dodatka 5 Priloge 4,
CEE	=	učinkovitost na etan, določena skladno z odstavkom 1.8.4.2. Dodatka 5 Priloge 4.

4.3.1.1.   Določanje koncentracije, korigirane glede na ozadje (okolico)

Neto koncentracije plinastih onesnaževal je treba dobiti tako, da od izmerjenih koncentracij odštejemo povprečno koncentracijo onesnaževal v zraku za redčenje. Povprečne vrednosti koncentracij ozadja lahko določimo z metodo vreč za vzorce ali z neprekinjenim merjenjem z integracijo. Uporabiti je treba naslednjo formulo.

conc = conce – concd · (1 – (1/DF))

če je:

conc	=	koncentracija ustreznega onesnaževala v razredčenih izpušnih plinih, korigirana z množino ustreznega onesnaževala, ki jo vsebuje zrak za redčenje, v ppm,
conce	=	koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v razredčenih izpušnih plinih, v ppm,
concd	=	koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v zraku za redčenje, v ppm,
DF	=	faktor redčenja.

Faktor redčenja se izračuna takole:

če je:

CO2,conce	=	koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih, v % vol,
HCconce	=	koncentracija HC v razredčenih izpušnih plinih, v ppm C1,
COconce	=	koncentracija CO v razredčenih izpušnih plinih, v ppm,
FS	=	stehiometrični faktor.

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, je treba pretvoriti na vlažno osnovo glede na odstavek 4.2. Dodatka 1 Priloge 4.

Stehiometrični faktor je treba izračunati takole:

če je:

x, y

=

sestava goriva CxHy

Če sestava goriva ni znana, se lahko kot druga možnost uporabijo naslednji stehiometrični faktorji:

FS (dizel)	=	13,4,
FS (LPG)	=	11,6,
FS (NG)	=	9,5.

4.3.2.   Sistemi s kompenzacijo pretoka

Pri sistemih, ki nimajo izmenjevalnika toplote, je treba maso onesnaževal (v g/preskus) določiti z izračunom trenutnih masnih emisij in integracijo trenutnih vrednosti prek celotnega cikla. Prav tako je treba korekcijo glede na ozadje uporabiti neposredno za vrednost trenutne koncentracije. Uporabiti je treba naslednje formule:

(1)	=	NOx mass	=	(dizelski motorji),
(2)	=	NOx mass	=	(plinski motorji),
(3)	=	COmass	=
(4)	=	HCmass	=	(dizelski motorji),
(5)	=	HCmass	=	(motorji na utekočinjeni naftni plin),
(6)	=	HCmass	=	(motorji na zemeljski plin),
(7)	=	NMHCmass	=	(dizelski motorji),
(8)	=	NMHCmass	=	(motorji na utekočinjeni naftni plin),
(9)	=	NMHCmass	=	(motorji na zemeljski plin),
(10)	=	CH4 mass	=	(motorji na zemeljski plin),

če je:

conce	=	koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v razredčenih izpušnih plinih, v ppm,
concd	=	koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v zraku za redčenje, v ppm,
MTOTW,i	=	trenutna masa razredčenih izpušnih plinov (glej odstavek 4.1.), v kg,
MTOTW	=	skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla (glej odstavek 4.1.), v kg,
KH,D	=	korekcijski faktor zaradi vlažnosti za dizelske motorje, kakor je opredeljeno v odstavku 4.2., na podlagi povprečne vlage polnilnega zraka v ciklu,
KH,G	=	korekcijski faktor zaradi vlažnosti za plinske motorje, kakor je opredeljeno v odstavku 4.2., na podlagi povprečne vlage polnilnega zraka v ciklu,
DF	=	faktor redčenja iz odstavka 4.3.1.1.

4.4.   Izračun specifičnih emisij

Emisije (g/kWh) je treba za vse posamične sestavine izračunati glede na zahteve iz odstavkov 5.2.1. in 5.2.2. za ustrezne tehnologije motorjev, takole:

	=	NOx mass / Wact	(za dizelske in plinske motorje)
	=	COmass / Wact	(za dizelske in plinske motorje)
	=	HCmass / Wact	(za dizelske in plinske motorje)
	=	NMHCmass / Wact	(za dizelske in plinske motorje)
	=	CH4mass / Wact	(za dizelske in plinske motorje na zemeljski plin)

če je:

Wact

=

dejansko delo cikla, kakor je opredeljeno v odstavku 3.9.2., v kWh.

5.   IZRAČUN EMISIJE DELCEV (ČE JE USTREZNO)

5.1.   Izračun masnega pretoka

Masni pretok delcev (v g/preskus) je treba izračunati takole:

če je:

Mf	=	masa delcev, vzorčenih prek celotnega cikla, v mg,
MTOTW	=	skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla, kakor je opredeljeno v odstavku 4.1., v kg,
MSAM	=	masa razredčenih izpušnih plinov, odvzetih iz tunela za zbiranje delcev, v kg,

in

Mf	=	Mf,p + Mf,b, če sta stehtani ločeno, v mg,
Mf,p	=	masa delcev, zbranih na primarnem filtru, v mg,
Mf,b	=	masa delcev, zbranih na sekundarnem filtru, v mg.

Če se uporablja sistem dvojnega redčenja, je treba maso sekundarnega zraka za redčenje odšteti od skupne mase dvojno razredčenih izpušnih plinov, vzorčenih skozi filtre za delce.

MSAM = MTOT – MSEC

če je:

MTOT	=	masa dvojno razredčenih izpušnih plinov skozi filter za delce, v kg,
MSEC	=	masa sekundarnega zraka za redčenje, v kg.

Če je raven delcev v zraku za redčenje določena glede na odstavek 3.4., se lahko masa delcev korigira glede na ozadje. V tem primeru je treba masni pretok delcev (v g/preskus) izračunati takole:

če je:

Mf, MSAM, MTOTW	=	glej zgoraj,
MDIL	=	masa primarnega zraka za redčenje, vzorčenega z napravo za vzorčenje delcev v ozadju, v kg,
Md	=	masa zbranih delcev iz ozadja primarnega zraka za redčenje, v mg,
DF	=	faktor redčenja iz odstavka 4.3.1.1.

5.2.   Izračun specifične emisije

Emisije delcev (v g/kWh) je treba izračunati takole:

če je:

Wact = dejansko delo cikla, kakor je opredeljeno v odstavku 3.9.2., v kWh.