Pritožba, ki jo je 25. novembra 2021 vložil Frédéric Jouvin zoper sklep Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 26. aprila 2021 v zadevi T-472/20 in T-472/20 AJ II, Jouvin/Komisija

(Zadeva C-719/21 P)

(2022/C 64/34)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnik: Frédéric Jouvin (zastopnik: L. Bôle-Richard, avocat)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlog

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja tri pritožbene razloge.

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na očitno napačno opredelitev dejanskega stanja, predloženega v razsojanje Splošnemu sodišču, na napako Splošnega sodišča pri ugotavljanju vsebine dokaza in na napačno uporabo prava glede zahtevanega dokaznega standarda. Po mnenju pritožnika Splošno sodišče napačno uporabi pravo s tem, ko napačno pravno opredeli dejansko stanje, ki mu je predloženo v razsojanje. Splošno sodišče namreč meni, da veliko število kršiteljev ne izpodbije ugotovitve Komisije glede neobstoja dokaza o nedovoljenem dogovarjanju med podjetji, na katera se nanaša pritožnikova pritožba. Vendar namen ugotovitve o velikem in eksponentnem številu kršiteljev ni dokazati obstoj nedovoljenega dogovarjanja, ampak je očitno posledica tega dogovarjanja.

Dokaz o tem dogovarjanju je predložil pritožnik, ki je dokazal, da so bila podjetja, udeležena pri standardizaciji, pred izdajo licenc glede njihovega patentnega portfelja kontaktirana. Po neuspešnih pogajanjih so bila vsa kontaktirana podjetja udeležena pri standardizaciji pred ISO in nobeno od njih ni izpolnilo obveznosti izjave o poznavanju patenta, ki bi bil lahko povezan s standardom, ki se pripravlja. To so zakonski znaki nedovoljenega dogovarjanja, ki je pripeljalo do eksponentnega povečanja števila kršiteljev.

Pritožnik navaja tudi pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava glede dokaznega standarda, ki ga je zahtevala Komisija in nato Splošno sodišče v svojem sklepu, da bi se dokazal obstoj nedovoljenega dogovarjanja med zadevnimi podjetji.

Drugi pritožbeni razlog se nanaša na neupoštevanje dejanskega stanja, s katerim je bilo seznanjeno Splošno sodišče. Po mnenju pritožnika Splošno sodišče presoja, da trditve pritožnika glede razdelitve trgov v upravnem postopku niso bile podane. Pritožnik pa je to trditev podal v upravnem postopku, in sicer v dopisu z dne 15. maja 2018, naslovljenem na Komisijo, to je več kot dve leti pred končno odločitvijo Komisije o zavrnitvi njegove pritožbe. Zato Splošno sodišče je zato napačno uporabilo pravo s tem, ko ni ugotovilo dejanske vsebine dokaza, s katerim je bilo seznanjeno.

Nazadnje, tretji pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava Splošnega sodišča pri ugotovitvi vsebine dokaza. Splošno sodišče meni, da pritožnik navaja, da je Komisija pri presoji pravilne vrednosti elementov, ki so ji bili predloženi med upravnim postopkom, lahko ugotovila le nedovoljeno dogovarjanje med podjetji, na katera se nanaša pritožba, in zato kršitev pravil o konkurenci.

V zvezi z ugotovitvijo diskriminacije, ki jo je utrpel pritožnik, je ta v tožbi navedel le trditve, ki jih je predložil že v upravnem postopku, in predstavil očitno napako pri presoji, ki jo je storila Komisija s tem, ko ni upoštevala dejanskega stanja, ki ga je predložil pritožnik. Splošno sodišče s tem, ko navaja, da pritožnik ni podal nobene trditve glede očitno izpodbijane odločitve, krši obveznost obrazložitve, medtem ko je bil namen vseh trditev pritožnika vendarle dokazati očitno napako pri presoji, ki jo je storila Komisija.

Pritožnik glede opisa nedovoljenega dogovarjanja Komisiji prav tako očita očitno napako pri presoji. Pritožnik ni Splošnemu sodišču nikoli predlagal, naj neposredno ugotovi kršitev pravil o konkurenci, ampak naj ugotovi, da bi morala analiza dejanskega stanja, s katerim je bila seznanjena Komisija, slednjo nesporno pripeljati do tega, da bi ugotovila kršitev pravil o konkurenci in očitno kršitev lastnih priporočil.