12.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 271/7

A.

ker deveto letno poročilo Evropske unije o človekovih pravicah (2007), ki sta ga pripravila Svet in Komisija, omogoča splošen pregled dejavnosti institucij Evropske unije v zvezi s človekovimi pravicami v Evropski uniji in zunaj nje,

B.

ker je namen te resolucije, da pregleda, oceni in v posebnih primerih poda konstruktivno kritiko dejavnosti Komisije, Sveta in Parlamenta v zvezi s človekovimi pravicami,

C.

ker razmere na področju človekovih pravic znotraj Evropske unije nedvomno neposredno vplivajo na njeno verodostojnost in zmožnost izvajanja učinkovite zunanje politike,

D.

ker se človekove pravice in njihovo varstvo opirajo na načelo pravne države, demokratično vodenje, načelo delitve oblasti in politične odgovornosti ter na politične pravice, ki njihovim imetnikom omogočijo, da so sami svoji zagovorniki človekovih pravic, zato jih je treba vzporedno s temi načeli tudi spodbujati,

E.

ker si je treba prizadevati, da se pri pogajanjih o dvostranskih in regionalnih trgovinskih sporazumih in pri njihovem uresničevanju – tudi s pomembnimi trgovinskimi partnerji – več pozornosti nameni spoštovanju osnovnih človekovih pravic, zlasti političnih,

F.

ker so pravičnost, svoboda, demokracija in pravna država, ki dejansko zagotavljajo temeljne svoboščine in človekove pravice, stebri trajnostnega miru in ker trajnostnega miru ni mogoče doseči z dogovori, ki ščitijo odgovorne za sistematično kršenje človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava,

G.

ker so politike, ki spodbujajo človekove pravice, še vedno ogrožene v številnih regijah sveta, saj kršenje človekovih pravic neizogibno spremlja poskus kršiteljev, da zmanjšajo vpliv vseh politik, ki te pravice spodbujajo, zlasti v državah, kjer so kršitve človekovih pravic odločilnega pomena pri ohranjanju nedemokratične vlade na oblasti,

H.

ker v državah v razvoju 82 % invalidov živi pod pragom revščine in so še naprej žrtev najhujših kršitev človekovih pravic, vključno z odrekanjem pravice do življenja in izpostavljenostjo nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, in ker je v tem pogledu še zlasti zaskrbljujoč položaj invalidnih otrok,

I.

ker je v ustavi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zapisano, da je uživanje najvišjega možnega standarda zdravja temeljna pravica vsakega človeka ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomski ali socialni položaj, in ker je zdravje vseh ljudstev temeljno za doseganje miru in varnosti,

1.

obžaluje, da je Evropska unija še daleč od izvajanja dosledne in vplivne politike na področju uveljavljanja in pospeševanja človekovih pravic v svetu, ter zato poudarja potrebo po učinkovitejšem izvajanju takšne politike; meni, da je potrebno še veliko narediti glede doslednega spoštovanja pravil Evropske unije o človekovih pravicah, ki že obstajajo;

2.

meni, da bi bilo za kakovostnejše pospeševanje človekovih pravic potrebno okrepiti skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) Evropske unije, kar pogosto onemogoča prevlada nacionalnih interesov držav članic, z namenom zagotoviti, da se spodbujanje človekovih pravic opredeli kot prednostna naloga, ter zagotoviti tudi dosledno izvajanje človekovih pravic kot cilja SZVP, kot to navaja člen 11 Pogodbe o Evropski uniji;

3.

poziva Svet in Komisijo, naj vložita večji napor v izboljšanje sposobnosti Evropske unije za hitro odzivanje na kršitve človekovih pravic v tretjih državah, nenazadnje z vključitvijo politike človekovih pravic v celotno zunanjo politiko Evropske unije do teh držav in s sistematičnim reševanjem vprašanj človekovih pravic v okviru političnega dialoga na vseh ravneh;

4.

ponovno poudarja, da so človekove pravice, kot jih opredeljujejo najpomembnejši mednarodni instrumenti in konvencije, vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, univerzalne in nedeljive pravice, njihovo stvarno in dejansko spoštovanje pa je nujno potrebno za uresničevanje in spoštovanje mednarodnega reda in zakonitosti ter za spodbujanje miru, svobode, pravičnosti in demokracije;

5.

meni, da mora biti učinkovito sodno uveljavljanje človekovih pravic po vsem svetu pred lokalnimi in nacionalnimi sodišči ali, ko to ni mogoče, pred nadnacionalnimi sodišči določena kot jasni in ključni cilj politik Evropske unije, začenši s SZVP;

6.

meni, da mora biti eden od glavnih političnih ciljev Evropske unije podpora pravosodnim institucijam na vseh ravneh, in sicer kot del prizadevanj za učinkovito spoštovanje človekovih pravic in zlasti kot podpora mednarodnim sodiščem;

7.

zato poziva Svet in Komisijo, naj s prednostnimi ukrepi podpreta dejavnost vseh sodišč, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic, pri čemer naj kot model služi opravljeno delo ob ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča; zlasti se mu zdi potrebno reševati preobremenitev Evropskega sodišča za človekove pravice, kateremu naj se dodelijo dodatna finančna sredstva, zagotoviti je treba največjo možno podporo Medameriškemu sodišču za človekove pravice in Afriškemu sodišču za človekove pravice in pravice ljudstev, podpreti in olajšati pa je treba še ustanovitev Sodišča za človekove pravice med državami Azije in Pacifika;

8.

meni, da je pravica do demokracije – ki se razume kot pravica vsakega državljana do sodelovanja pri izvajanju ljudske suverenosti v okviru institucij, ki so podrejene pravni državi – zgodovinsko pridobljena univerzalna človekova pravica, ki jo izrecno priznavajo EKČP, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Dunajska deklaracija svetovne konference o človekovih pravicah iz leta 1993 in Deklaracija tisočletja Združenih narodov; meni, da pravica do demokracije s seboj nosi dolžnost institucij mednarodne skupnosti, Evropske unije in vseh držav članic, da si prizadevajo za odstranitev ovir, ki po svetu preprečujejo uresničevanje te pravice; meni, da je treba za doseganje tega sprejeti nov dodaten ukrep, in sicer vzpostavitev resnične mreže demokracij po svetu s preoblikovanjem in krepitvijo obstoječih organizacij;

9.

meni, da je nenasilje najprimernejši način za polno uživanje, uveljavljanje, spodbujanje in spoštovanje temeljnih človekovih pravic v celoti; prepričan je, da bi moralo postati širjenje te ideje prednostna naloga politike spodbujanja človekovih pravic in demokracije Evropske unije, ter namerava prispevati k posodabljanju in preučevanju sodobnih teorij in praks nenasilnega delovanja, deloma s primerjalno analizo najboljših uporabljenih praks v preteklosti; da bi ta napor imel osrednjo politično vlogo, predlaga, da se v letu 2009 skliče evropska konferenca o nenasilju in da se leto 2010 proglasi za evropsko leto nenasilja; zahteva tudi, da se države članice pod okriljem Združenih narodov zavzamejo, da se desetletje 2010–2020 proglasi za desetletje nenasilja;

10.

poudarja pomen letnega poročila Evropske unije o človekovih pravicah za analizo in oceno politike človekovih pravic Evropske unije in priznava, da je poročilo omogočilo pregled naraščajočega obsega dejavnosti Evropske unije, povezanih s človekovimi pravicami;

11.

meni, da bi bilo treba za oceno preteklih politik zagotoviti več boljših informacij in da bi bilo treba predlagati elemente in smernice za dopolnitev splošnega dostopa in prilagoditev političnih prednostnih nalog v vsaki državi posebej z namenom sprejetja državne strategije o človekovih pravicah ali vsaj poglavja o človekovih pravicah v državnih strateških dokumentih; ponovno poziva k rednemu ocenjevanju uporabe in rezultatov politik, instrumentov in pobud glede človekovih pravic v tretjih državah, ki jih izvaja Evropska unija; poziva Svet in Komisijo, da razvijeta posebne količinske kazalnike in merila uspešnosti za merjenje učinkovitosti teh politik;

12.

odobrava, da sta Svet in Komisija poročilo za leto 2007 predstavila na plenarnem zasedanju Parlamenta decembra 2007, torej sočasno s podelitvijo vsakoletne nagrade Saharova za svobodo misli Salihu Mahmudu Mohamedu Osmanu iz Sudana; je vzpostavil redno prakso in določil decembrsko plenarno zasedanje za vsakoletno osrednjo točko dejavnosti EU na področju človekovih pravic;

13.

ponovno poziva Svet in Komisijo, naj opredelita„države, ki vzbujajo posebno skrb“, v katerih je zlasti težko spodbujati človekove pravice, ter v ta namen razvijeta merila, s katerimi bi merili države glede na njihov rezultat na področju človekovih pravic, s tem pa določita specifične politične prednostne naloge;

14.

meni, da bi količinsko in kakovostno izboljšanje sekretariata Sveta za človekove pravice Evropski uniji omogočilo, da izboljša svojo podobo ter utrdi vlogo pri spodbujanju in zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic v zunanji politiki; pričakuje imenovanje visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bo tudi podpredsednik Komisije, kar bi občutno povečalo skladnost in učinkovitost EU na tem področju;

15.

meni, da doseženi napredek pri ustanavljanju Agencije za temeljne pravice predstavlja prvi korak v smeri odziva na poziv Parlamenta po vzpostavitvi celovitega okvira pravil in institucij, katerih naloga bi bila narediti vse potrebno za to, da Listina o temeljnih pravicah postane zavezujoča in se zagotovi skladnost s sistemom, predvidenim z EKČP, ter da se oblikuje celostna politika EU o pravicah manjšin; poudarja pomembno dejstvo, da agencija s svojim mandatom pokriva tudi države, ki so z EU sklenile stabilizacijsko-pridružitveni sporazum;

16.

meni, da bi moral mandat posebnih predstavnikov Evropske unije v prihodnosti nujno izrecno vključevati spodbujanje in zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic;

17.

meni, da se je sposobnost Evropske unije, da preprečuje, se odziva na krizne razmere, z njimi upravlja in jih rešuje, izkazala kot nezadostna, in zahteva, da Svet po predhodnih priporočilih o ustanovitvi evropskih civilnih mirovnih enot postopno spremeni civilne vidike evropske varnostne in obrambne politike v„civilno mirovno službo“ za upravljanje s kratkoročnimi civilnimi krizami in dolgoročno izgradnjo miru; meni, da bi morala Evropska unija v tem okviru okrepiti mreže civilne družbe na terenu – na subnacionalni, nacionalni in regionalni ravni – da spodbudi krepitev zaupanja, vzpostavljanje zmogljivosti, spremljanje in ozaveščanje, s čemer bi podprla institucionalizacijo udeležbe civilne družbe v regionalnih in podregionalnih mirovnih in varnostnih strukturah;

18.

ponovno zahteva, da Komisija spodbudi države članice Evropske unije in tretje države, s katerimi potekajo pogajanja o prihodnjem pristopu, k podpisu in ratifikaciji vseh ključnih konvencij Združenih narodov in Sveta Evrope s področja človekovih pravic in njihovih izbirnih protokolov; usmerja pozornost držav članic Evropske unije zlasti na nujnost ratifikacije Mednarodne konvencije o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov iz leta 1990, ki je doslej še ni ratificirala nobena država članica (17);

19.

poziva Evropsko unijo in njene države članice k čimprejšnji ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov; vztraja, da je treba izbirni protokol k tej konvenciji obravnavati kot njen sestavni del, in poziva k hkratnemu pristopu k tej konvenciji in protokolu;

20.

poudarja, da je treba dodatno okrepiti aktivno sodelovanje Evropske unije in njenih držav članic glede vprašanj človekovih pravic in demokracije in glede njihove udeležbe v okviru različnih mednarodnih forumov v letu 2008, kot so delo UNHRC, generalne skupščine Združenih narodov, ministrskega sveta Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Sveta Evrope;

21.

poziva k večjemu sodelovanju in usklajevanju med Svetom Evrope in Evropsko unijo; odobrava memorandum o soglasju, ki sta ga dne 11. maja 2007 podpisala Svet Evrope in Evropsko unija, in obe strani poziva, naj ga uresničita; zlasti se sklicuje na naslednja priporočila, ki jih vsebuje poročilo Juncker z dne 11. aprila 2006 z naslovom„Council of Europe-European Union: a sole ambition for the European continent“ („Svet Evrope-Evropska unija: skupni cilj za evropski kontinent“):

22.

poziva k okrepljenemu sodelovanju med Svetom Evrope in Evropsko unijo na področju pospeševanja pravic manjšin ter varstva regionalnih in manjšinskih jezikov; poziva k uporabi pravno zavezujočih konvencij Sveta Evrope, kot so Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin in Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih, in njihovega dobro delujočega mehanizma spremljanja; poziva, da se pretehta mnenje svetovalnega odbora za konvencijo o ukrepih, ki so jih v svojih poročilih predstavile države, kakor tudi poročil posebnega odbora strokovnjakov listine o izpolnjevanju obveznosti držav pogodbenic pri delu institucij EU ter zlasti med pristopnim procesom v zvezi z državami kandidatkami;

23.

ugotavlja, da bi se UNHRC lahko razvil v dragocen okvir za večstranska prizadevanja Evropske unije za človekove pravice; zaskrbljeno ugotavlja, da v zadnjem letu dejavnosti ta novi organ ni izkazal svoje verodostojnosti, vendar ponovno poudarja ključno vlogo UNHRC kot edinega organa za spremljanje in odpravo kršitev človekovih pravic v celotni strukturi ZN; z zaupanjem pričakuje, da bo izvajanje mehanizma splošnega rednega pregleda (Universal Periodic Review) pripeljalo do prvih konkretnih rezultatov in izboljšav; poziva Svet in Komisijo, naj od blizu spremljata ta proces in tako zagotovita izvajanje resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. 60/251 z dne 15. marca 2006 o UNHRC, ki predstavlja začetno točko splošnega rednega pregleda, temelječega na objektivnih in zanesljivih podatkih o tem, kako posamezne države izpolnjujejo obveznosti in zaveze glede človekovih pravic na način, ki zagotavlja univerzalnost obsega delovanja in enako obravnavo vseh držav; poziva Svet, naj se o zadevi posvetuje s Parlamentom;

24.

pozdravlja dejstvo, da bo pritožbeni postopek, ki temelji na prejšnjem„postopku 1503“, posameznikom in organizacijam še naprej omogočal, da UNHRC opozorijo na pritožbe o grobih in zanesljivo potrjenih kršitvah človekovih pravic, in poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bodo v UNHRC nevladnim organizacijam tudi v prihodnosti prisluhnili ter da bodo te še naprej uresničevale pristojnosti, ki jim jih zagotavlja njihov posvetovalni status, namreč da predlagajo pisna sporočila in dajejo ustne izjave;

25.

ponovno poudarja pomen posebnih postopkov in državnih mandatov znotraj UNHCR; vztraja, da mora biti postopek obnovitve mandatov pregleden ter da si je treba prizadevati za imenovanje neodvisnih in izkušenih kandidatov, ki so ustrezno reprezentativni, in sicer tako glede zemljepisne zastopanosti kot tudi zastopanosti po spolu; ugotavlja, da je bilo treba mandat strokovne skupine za Darfur združiti z mandatom posebnega poročevalca za Sudan; je seznanjen z odločitvijo Evropske unije, da podpre resolucijo o tem, da se ne obnovi mandat strokovnjakom za človekove pravice za Darfur, in z odločitvijo UNHCR, da ne obnovi mandatov za Belorusijo in Kubo;

26.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj še naprej zahtevajo oblikovanje pogojev članstva za izvolitev v UNHRC, vključno z izdajo stalnih vabil k posebnim postopkom; prav tako poziva k spremljanju dejanskega izvajanja volilnih obljub držav članic OZN; poziva k uporabi tega pravila pri določitvi podpore EU državam kandidatkam;

27.

s tem v zvezi poziva Evropsko unijo, naj si skupaj z demokratičnimi vladami iz drugih regionalnih skupin uradno prizadeva za začetek formalnega sodelovanja in posvetovanja z UNHRC, da bi zagotovili uspeh pobud, ki imajo za cilj spoštovanje načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah; meni, da so multilateralna prizadevanja Evropske unije za človekove pravice v forumih Združenih narodov lahko učinkovita le ob usklajenem delovanju regionalnega zavezništva demokratičnih držav, kar je pokazalo tudi nedavno uspešno sprejetje dne 18. decembra 2007 zgoraj navedene resolucije generalne skupščine št. 62/149 o moratoriju za izvajanje smrtne kazni;

28.

odobrava, da je Komisija uporabila vpliv, ki ga je imela kot predsedujoča procesu Kimberley v letu 2007, za okrepitev mehanizmov, namenjenih zaustavitvi pritoka spornih diamantov; ponovno poudarja, da je proces Kimberley pomemben, ker je vez med zaustavitvijo trgovine s spornimi diamanti in doseganjem trajnostnega miru in varnosti; obenem pozdravlja Turčijo in Liberijo kot novi sodelujoči v letu 2007 in ponovno vključitev Republike Kongo v proces Kimberley (s čimer je skupno število sodelujočih držav, ki vključuje 27 držav Evropske skupnosti, zraslo na 48);

29.

odobrava, da je ob polni podpori Evropske unije decembra 2007 na Dunaju potekala tretja mednarodna konferenca, ki je imela za cilj sklenitev – v skladu z načeli mednarodnega humanitarnega prava – mednarodne pogodbe o prepovedi proizvajanja, uporabe, prenosa ali skladiščenja kasetnih bomb ali prometa z njimi (18); poziva Romunijo in Ciper kot edini državi članici EU, ki tega še nista storili, da podpreta deklaracijo iz Osla o kasetnih bombah z dne 23. februarja 2007; v celoti podpira konferenci v okviru procesa iz Osla med 18. in 22. februarjem 2008 v Wellingtonu in med 19. in 30. majem 2008 v Dublinu; pričakuje, da bodo lahko vse države članice Evropske unije podpisale sporazum na slovesnosti, ki jo načrtujejo v Oslu ob koncu leta 2008;

30.

poziva Svet in Komisijo, naj nadaljujeta odločna prizadevanja za splošno ratifikacijo Rimskega statuta in sprejetje potrebnih nacionalnih izvedbenih predpisov v skladu s Skupnim stališčem Sveta 2003/444/SZVP z dne 16. junija 2003 o Mednarodnem kazenskem sodišču (19) in akcijskim načrtom; opozarja, da si vsa predsedstva Sveta za ta skupni cilj ne prizadevajo z enako odločnostjo; zahteva, da vsa predsedstva na vseh vrhih s tretjimi državami omenijo stanje na področju sodelovanja z Mednarodnim kazenskim sodiščem; zahteva, da se ti napori razširijo, da bodo vključevali ratifikacijo in izvajanje sporazuma o privilegijih in imunitetah Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je za to sodišče pomembno operativno orodje; ugotavlja, da je začel 8. decembra 2007 veljati sporazum z Združenim kraljestvom o izvrševanju sodb (in da je začel veljati podoben sporazum, sklenjen z Avstrijo, leta 2005) ter poziva vse države članice, naj razmislijo o sklenitvi podobnih sporazumov z Mednarodnim kazenskim sodiščem; priznava sporazum o sodelovanju in pomoči med Evropsko unijo in Mednarodnim kazenskim sodiščem kot pomembno orodje za dopolnjevanje obveznosti posameznih držav članic;

31.

odobrava, da je Japonska julija 2007 ratificirala Rimski statut, s čimer je skupno število držav pogodbenic decembra 2007 naraslo na 105; poziva Češko republiko kot edino državo članico Evropske unije, ki še ni ratificirala Rimskega statuta, naj to nemudoma stori; ponovno poziva vse države, ki Rimskega statuta še niso ratificirale, da to storijo nemudoma (20); poziva Romunijo, naj odstopi od dvostranskega sporazuma o imuniteti z ZDA;

32.

poziva države članice, naj polno sodelujejo v mehanizmih mednarodnega kazenskega sodstva, zlasti pri privedbi ubežnikov pred sodišče; izraža zadovoljstvo nad sodelovanjem Demokratične republike Kongo pri izročitvi Germaina Katange Mednarodnemu kazenskemu sodišču, nad sodelovanjem Srbije pri prijetju in izročitvi Zdravka Tolimira Mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo in nad sodelovanje Srbije in Črne gore pri prijetju in izročitvi Vlastimira Đorđevića Mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo; z zaskrbljenostjo pa ugotavlja, da Sudan še vedno ne sodeluje z Mednarodnim kazenskim sodiščem pri prijetju in izročitvi Ahmeda Mohameda Haruna in Alija Mohameda Alija Abd-Al-Rahmana; zaskrbljeno ugotavlja, da nalogi Mednarodnega kazenskega sodišča za prijetje štirih članov Lord's Resistance Army v Ugandi še niso bili izvršeni; prav tako z zaskrbljenostjo ugotavlja, da sta Radovan Karadžić in Ratko Mladić še na prostosti in še nista bila privedena pred Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo; s tem v zvezi poziva srbske organe, naj zagotovijo polno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, ki mora privesti do prijetja in izročitve vseh preostalih obtožencev, da se omogoči ratifikacija stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma; dalje meni, da so postopki, ki jih je proti nekdanjemu liberijskemu predsedniku Charlesu Taylorju sprožilo posebno sodišče za Sierro Leone v Haagu, pomemben korak v smeri odprave nekaznovanja;

33.

poudarja, da je treba okrepiti mednarodni kazenski pravosodni sistem in v zvezi s tem priznava vzpostavitev mehanizma hitrega sodnega odzivanja novembra 2007 kot novega mehanizma mednarodnega sodelovanja za zagotavljanje strokovnega znanja in izkušenj ter pomoči, kadar bi bila identifikacija, zbiranje in hramba informacij v pomoč pri širokem izboru mednarodnih in tranzicijskih sodnih postopkov; poziva Mednarodno kazensko sodišče naj okrepi svoja prizadevanja glede razširitve dejavnosti ozaveščanja, da se skupnosti, vpletene v dogodke, ki so predmet preiskave, vključijo v proces konstruktivne interakcije z Mednarodnim kazenskim sodiščem, ki je bil oblikovan z namenom, da spodbuja večje razumevanje in podporo v zvezi z mandatom tega sodišča, obvladuje pričakovanja in omogoči tem skupnostim, da sledijo mednarodnemu sodnemu kazenskemu procesu in ga razumejo; poudarja vlogo nesodnih mehanizmov pri obravnavi kršitev človekovih pravic in mednarodnega kazenskega prava, pod pogojem, da ta prizadevanja upoštevajo dolžno postopanje in niso prevara;

34.

pozdravlja deklaracijo o pravicah domorodnih ljudstev, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov, in čestita Svetu ter državam članicam za podporo ob sprejemanju tega besedila, s katerim bo vzpostavljen okvir, da bodo lahko države brez izključevanja ali diskriminacije zaščitile in spodbujale pravice domorodnih ljudstev; obenem z zaskrbljenostjo ugotavlja, da brez novih instrumentov, ki bodo jamčili za izvajanje te resolucije, ne moremo pričakovati resničnih izboljšav v življenju domorodnih ljudstev, zlasti tistih, ki živijo v avtoritarnih ali diktatorskih režimih; zato poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje resolucije, zlasti s pomočjo evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), pri tem pa zlasti naroči vsem državam članicam, da nujno ratificirajo Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169 o domorodnih ljudstvih in plemenih, ki načela iz omenjene deklaracije podpira s pravno zavezujočim instrumentom;

35.

ponovno poziva Komisijo, naj pripravi evropsko okvirno strategijo o Romih glede na poseben družbeni položaj romskih skupnosti v Evropski uniji, državah kandidatkah in državah, ki so vključene v stabilizacijsko-pridružitveni proces za zahodni Balkan;

36.

poziva EU, naj na revizijski konferenci v Durbanu prevzame vodilno vlogo pri spodbujanju uravnoteženega besedila, katerega namen bo boj proti rasizmu in ne prizadevanje za odvzem legitimnosti demokratičnim državam in spodbujanje sovraštva, kot se je zgodilo v Durbanu leta 2001;

37.

z obžalovanjem ugotavlja, da so konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169, ki je začela veljati pred skoraj dvajsetimi leti, ratificirale le tri države članice, in sicer Danska, Nizozemska in Španija, kljub temu, da je Komisija to večkrat priporočila; zato spodbuja pobude za večjo ozaveščenost glede tega pomembnega zakonodajnega instrumenta ter njegovo ratifikacijo v vseh državah članicah kot načina, da postane bolj učinkovit povsod po svetu;

38.

ponovno poziva Komisijo ter veleposlaništva in konzulate držav članic, naj poskrbijo, da bo njihovo osebje v celoti seznanjeno s smernicami o človekovih pravicah; meni, da bi bilo treba ustanovitev nove Evropske službe za zunanje delovanje uporabiti proaktivno za usklajevanje pristopov diplomatskih predstavništev držav članic in Komisije v tujini na področju človekovih pravic, in sicer tako, da bi si predstavništva delila strukture in osebje ter tako vzpostavila prava„veleposlaništva Evropske unije“;

39.

je seznanjen s prizadevanji nemškega in portugalskega predsedstva za dokončno pripravo smernic Evropske unije o otrokovih pravicah; pričakuje, da bo prihodnje leto prejel osnutek posebnih izvedbenih ukrepov, ki bodo osredotočeni na izvajanje celostnega in izčrpnega pristopa v okviru temeljnih smernic;

40.

poziva predsedstvo, naj poišče načine za izboljšanje usklajevanja in sodelovanja med delovnimi skupinami Sveta glede izvajanja diplomatskih ukrepov na področjih skupnega pomena, na primer med delovno skupino za človekove pravice (COHOM) in delovno skupino o javnem mednarodnem pravu (COJUR), ki se ukvarja z Mednarodnim kazenskim sodiščem, glede mednarodnega kazenskega pravosodja in otrok v oboroženih spopadih;

41.

poziva Svet, naj posodobi smernice ter s tem v celoti prizna pomen uživanja najvišjega dosegljivega standarda zdravja kot temeljne pravice, zlasti v povezavi z lajšanjem bolečin;

42.

pozdravlja zgoraj navedeno resolucijo št. 62/149, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 18. decembra 2007 in ki poziva k svetovnemu moratoriju za izvajanje smrtne kazni, ter priznava pozitivno medregionalno naravo pobude;

43.

poziva Svet, naj posodobi smernice o smrtni kazni in s tem podpre vse dejavnosti, osredotočene na polno izvajanje resolucije generalne skupščine, ki med drugim poziva vse države, v katerih se še ohranja smrtna kazen, naj spoštujejo mednarodne standarde, ki določajo zaščitne ukrepe za varovanje pravic oseb, ki jim grozi smrtna kazen, zlasti minimalne standarde, navedene v prilogi k resoluciji Ekonomskega in socialnega sveta št. 1984/50 z dne 25. maja 1984; opozarja, da resolucija določa, da se generalnemu sekretarju posredujejo podatki o izvajanju smrtne kazni in upoštevanju zaščitnih ukrepov za varovanje pravic oseb, ki jim grozi smrtna kazen, ter si prizadeva za postopno omejitev uporabe smrtne kazni in zmanjšanje števila kršitev, zaradi katerih je lahko izrečena; opozarja, da se resolucija konča s pozivom vsem članicam Združenih narodov, naj z namenom odprave smrtne kazni določijo moratorij na izvrševanje usmrtitev;

44.

poziva predsedstvo, naj spodbuja Italijo, Latvijo, Poljsko in Španijo, ki še niso ratificirale Protokola št. 13 K EKČP glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah, naj to storijo (21); v tem oziru priznava, da bi se smernice o smrtni kazni izvajale skladneje, če bi države članice te protokole in konvencije podpisale ter ratificirale;

45.

pozdravlja sklep Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 7. decembra 2007, da se pridruži skupni izjavi Sveta Evrope in Evropske unije o uvedbi evropskega dneva proti smrtni kazni, ki se ga bo obeležilo vsako leto 9. oktobra 2007; odobrava potek evropske konference v Lizboni, ki je ponovno pozvala k odpravi smrtne kazni v Evropi in spodbudila k univerzalni odpravi smrtne kazni;

46.

pozdravlja odpravo smrtne kazni v Albaniji 25. marca 2007 (za vsa kazniva dejanja), v Kirgizistanu 27. junija 2007, v Ruandi 26. julija 2007, v zvezni državi New Jersey (Združene države Amerike) 13. decembra 2007 in v Uzbekistanu 1. januarja 2008; je zaskrbljen zaradi možnosti, da se v Gvatemali smrtna kazen začne ponovno izvrševati; zato vlado Gvatemale poziva, naj se nasprotno zaveže vsesplošnemu moratoriju na smrtno kazen; pozdravlja odločitev Kitajske, da vrhovno sodišče ponovno pregleda vse primere smrtne kazni, vendar še vedno izraža zaskrbljenost, ker Kitajska še vedno izvrši največ usmrtitev na svetu; obsoja izvrševanje smrtne kazni v Belorusiji, ki je v nasprotju z evropskimi vrednotami; obsoja vedno pogostejše izvajanje smrtne kazni s strani iranskega režima; je zelo zaskrbljen, ker iranski režim še vedno izreka smrtno kazen za obdolžence, mlajše od 18 let;

47.

ugotavlja, da Izbirnega protokola h Konvenciji proti mučenju do sedaj niso ne podpisale ne ratificirale Grčija, Madžarska, Latvija, Litva in Slovaška; ugotavlja, da so ga do sedaj podpisale, vendar ne ratificirale Avstrija, Belgija, Ciper, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska in Romunija; poziva vse države članice Evropske unije, ki Izbirnega protokola h Konvenciji proti mučenju še niso podpisale in/ali ratificirale, naj to storijo čim prej;

48.

izraža zaskrbljenost glede resnične zavezanosti človekovim pravicam držav članic Evropske unije, ki ne želijo podpisati zgoraj omenjene mednarodne Konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem; poziva vse države članice Evropske unije, ki tega še niso storile, naj to konvencijo nemudoma podpišejo in ratificirajo (22);

49.

napoti Svet in Komisijo na nedavno študijo z naslovom„Izvajanje smernic Evropske unije o mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju“, ki je bila 28. junija 2007 predstavljena pododboru Evropskega parlamenta za človekove pravice in decembra 2007 delovni skupini Sveta za človekove pravice (COHOM); poziva oba, naj upoštevata priporočila študije, na primer, da je treba oblikovati jasno globalno vizijo lokalnega političnega, socialnega, kulturnega ter pravnega konteksta, in sicer ob upoštevanju nacionalnih interesov; poziva Svet in Komisijo, naj po analizi pošljeta navodila svojim delegacijam in predstavništvom držav članic, da jim pomagata pri izvajanju smernic;

50.

poziva Svet in Komisijo, naj okrepita sodelovanje s Svetom Evrope za vzpostavitev vseevropskega območja brez mučenja in drugih oblik slabega ravnanja in tako jasno sporočita, da so evropske države trdno odločene, da izkoreninijo takšna dejanja tudi znotraj svojih meja;

51.

pričakuje oceno izvajanja smernic Evropske unije o mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju, ki je v pripravi, da bo predstavljena delovni skupini Sveta za človekove pravice (COHOM); v okviru pregleda smernic pričakuje, da bo COHOM razpravljala o specifičnih merilih v povezavi s posameznimi primeri, z namenom, da izboljša izvajanje smernic; priporoča sprejetje ukrepov za spoštovanje popolne prepovedi mučenja ter drugega nečloveškega in ponižujočega kaznovanja, kakor tudi, da se onemogoči vsakršen poskus sprejetja takšnega stališča Evropske unije, po katerem bi diplomatska zagotovila zadostovala za lažjo premestitev oseb v državo, v kateri bi jim grozila nevarnost mučenja ali drugega nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja;

52.

poziva k pregledu smernic Evropske unije o mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju v skladu s členom 15 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki se nanaša na pravico oseb, da niso izpostavljene mučenju, krutemu, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju;

53.

zahteva redno navzočnost predsedstva ali sekretariata Sveta v ustreznih odborih Združenih narodov ter nadaljnje sodelovanje s Svetom Evrope in njegovim odborom za preprečevanje mučenja, s čemer bi znatno, koristno in stvarno prispevali v postopku sprejemanja odločitev o demaršah proti določenim državam;

54.

poziva Svet in Komisijo, naj nadaljujeta s prakso demarš pri vseh mednarodnih partnerjih EU v zvezi z ratifikacijo in izvajanjem mednarodnih konvencij, ki prepovedujejo mučenje in slabo ravnanje, in z zagotavljanjem pomoči pri rehabilitaciji oseb, ki so preživele mučenje; poziva Evropsko unijo, naj boj proti mučenju in slabemu ravnanju obravnava kot najpomembnejšo prednostno nalogo politike na področju človekovih pravic, zlasti z izboljšanim izvajanjem smernic Evropske unije in vseh drugih instrumentov Evropske unije, kot je evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), in z zagotovitvijo, da se države članice vzdržijo sprejemanja diplomatskih zagotovil iz tretjih držav, v katerih dejansko obstaja nevarnost mučenja ali slabega ravnanja z ljudmi;

55.

pozdravlja poročilo posebnega predstavnika generalnega sekretarja Združenih narodov za otroke v oboroženih konfliktih, objavljeno 13. avgusta 2007, ki ugotavlja, da bi morale države članice Združenih narodov uporabiti stvarne in ciljno naravnane ukrepe zoper neposlušne kršitelje;

56.

pozdravlja poročilo in priporočila generalnega sekretarja OZN o otrocih in oboroženem konfliktu v Burmi; obsoja hude kršitve otrokovih pravic v tej državi in poziva delovno skupino Sveta za človekove pravice (COHOM), da Burmo prednostno obravnava pri izvajanju svojih smernic o otrocih in oboroženem konfliktu;

57.

pozdravlja napredek, dosežen pri izvajanju mednarodnih standardov za zaščito otrok, ko so domnevni storilci poklicani na zagovor, na kar kažejo obtožbe, ki jih je Mednarodno kazensko sodišče vložilo zoper vodilne člane različnih bojujočih se skupin v Demokratični republiki Kongo, in obtožbe, ki so bile vložene zoper štiri vodilne člane Lord's Resistance Army v Ugandi; kot zelo odmevno ocenjuje sodbo posebnega sodišča za Sierro Leone, po kateri je novačenje ali uporaba otrok, mlajših od 15 let, v oboroženih spopadih po običajnem mednarodnem pravu vojni zločin, ter nedavno obsodbo vojaških poveljnikov zaradi novačenja otrok;

58.

pozdravlja vse večjo pozornost, namenjeno pravicam otrok v najrazličnejših pogajanjih, sporazumih, prizadevanjih za vzpostavljanje in ohranjanje miru, agendah in pogodbah; poudarja pa, da morajo biti klavzule o otrocih v mirovnih sporazumih specifične in da morajo biti njihovi cilji dosegljivi;

59.

pozdravlja vse večjo pozornost, namenjeno pravicam otrok v mehanizmih odgovornosti za kazniva dejanja po mednarodnem pravu (in v tej zvezi priznava prizadevanja liberijske komisije za resnico in spravo leta 2007 v tej smeri), kot pomemben način uresničevanja pravice otrok, da sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje; vendar pa poudarja, da je treba pri vsakem tovrstnem vključevanju upoštevati najboljši interes otroka, vključno z izvajanjem starosti primernih politik in postopkov ter pospeševanjem rehabilitacije in reintegracije otrok žrtev;

60.

pozdravlja napredek pri oblikovanju politike v zvezi z integriranimi standardi za razorožitev, demobilizacijo in reintegracijo (2006) ter pariškimi načeli in smernicami o otrocih, ki sodelujejo v oboroženih silah ali skupinah (2007); vendar poudarja, da je zdaj potrebno učinkovito uresničevanje;

61.

odobrava, da se je še sedem držav ((Argentina, Gvatemala, Hrvaška, Laos, Mavretanija, Maroko in Ukrajina) pridružilo mednarodni zavezi o odpravi novačenja otrok v oborožene konflikte, znani pod imenom„pariške zaveze“, ter obžaluje, da je ZDA zaradi nasprotovanja klavzuli o Mednarodnem kazenskem sodišču niso podpisale;

62.

pozdravlja dejstvo, da je 11 držav članic Evropske unije podpisalo Ženevsko deklaracijo o oboroženem nasilju in razvoju, s čimer se je skupno število držav pogodbenic povečalo na 42; poziva preostalih 16 držav članic Evropske unije, ki še niso podpisale Ženevske deklaracije, naj to nemudoma storijo;

63.

poziva preostale države članice, ki tega še niso storile, naj nemudoma podpišejo in ratificirajo izbirne protokole h Konvenciji o otrokovih pravicah (23);

64.

opozarja, da konflikti v državah partnericah evropske sosedske politike niso dokončno rešeni; poudarja, da to ustvarja razmere, v katerih se zanemarjajo načela pravne države in kršitve človekovih pravic, do katerih prihaja na njihovem ozemlju, to pa zelo ovira zagotavljanje in spoštovanje vseh otrokovih pravic; poziva, da se posebni položaj otrok in njihovih družin na območjih nerešenih konfliktov v državah evropske sosedske politike obravnava kot prednostno pri ukrepanju EU na tem področju;

65.

ugotavlja, da je portugalsko predsedstvo sledilo nemškim pobudam v skladu s smernicami ter vsem diplomatskim misijam EU v prednostnih državah izdalo navodilo, da posebne državne strategije, ki jih je 15. junija 2007 sprejela delovna skupina Sveta za človekove pravice (COHOM), obravnavajo kot stalna navodila, ki jih morajo pri svojem delu na področju otrok v oboroženih spopadih upoštevati vodje misij; pozdravlja dejstvo, da je predsedstvo lokalnim predsedstvom posredovalo poročila o posameznih državah, ki jih je prejelo od ustreznih nevladnih organizacij; pozdravlja pobudo slovenskega predsedstva za uvedbo študije o vplivu ukrepov EU na otroke, ki so bili izpostavljeni oboroženim spopadom; v zvezi s tem poudarja, da so imele smernice na otroke in oborožene spopade le omejen učinek, predvsem zaradi tega, ker večina delegacij Komisije in držav članic ni bila obveščena, da se njihova gostujoča država obravnava kot prednostna za izvajanje teh smernic;

66.

poziva Svet in Komisijo, naj v svojo humanitarno in trgovinsko politiko vključita prizadevanje za boj proti prisilnemu delu otrok;

67.

poziva Svet in Komisijo, naj začneta z bolj preglednim in sistematičnim izvajanjem smernic Evropske unije za zagovornike človekovih pravic, glede na to, da gre za pomemben in inovativen instrument, ki je zasnovan za podporo zagovornikom človekovih pravic in zaščito ogroženih oseb;

68.

pričakuje, da bo opredelitvi smernic za zagovornike človekovih pravic kot prednostnem elementu zunanje politike Evropske unije na področju človekovih pravic sledilo njihovo ustrezno in učinkovito izvajanje v okviru lokalnih strategij, ki zadevajo 120 držav; poudarja, da pomanjkanje demarša Evropske unije v korist zagovornikov človekovih pravic v nekaterih državah, kot so na primer Kitajska, Tunizija, Etiopija, Iran in Rusija, kaže na pomanjkanje soglasja med državami članicami Evropske unije, pri čemer dajejo posamezne države članice prednost drugačnim zunanjepolitičnim interesom in tako onemogočajo skupno ukrepanje;

69.

meni, da bi se moral dosleden pristop osredotočati tudi na vzpostavljanje zmogljivosti med zagovorniki človekovih pravic, vključno s tistimi, ki se zavzemajo za zaščito gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic, ter na spodbujanje mehanizmov za posvetovanje in vzpostavljanje stikov med njimi in njihovimi vladami glede vprašanj demokratičnih reform in spodbujanja človekovih pravic, zlasti ko gre za procese demokratizacije;

70.

poziva Svet in Komisijo, naj zagovornike človekovih pravic dejavno spodbujata k razširjanju informacij o nenasilni teoriji in praksi ter med njimi poskušata spodbujati poznavanje in izmenjavo najboljših praks, ki temeljijo na neposrednih izkušnjah na terenu;

71.

poziva Svet in države članice, naj nujno preučijo vprašanje izrednih vizumov za zagovornike človekovih pravic in v novem splošnem vizumskem zakoniku jasno opredelijo posebni položaj zagovornikov človekovih pravic ter tako vzpostavijo poseben in pospešen vizumski postopek, ki bi lahko temeljil na izkušnjah irske in španske vlade; meni, da je zaupnost demarš Evropske unije v korist zagovornikov človekovih pravic včasih koristna, a se vseeno zavzema, da bi sile Evropske unije, ki se nahajajo na določenem ozemlju, kljub temu o demaršah vedno zaupno obvestile nevladne organizacije na terenu;

72.

ugotavlja, da se na Kitajski kljub občutnim gospodarskim reformam še vedno sistematično kršijo politične in človekove pravice, na načine, kot so: politične aretacije, ustrahovanje in napadi na odvetnike, zagovornike človekovih pravic in novinarje, vključno z gibanjem weiquan, odsotnost neodvisnega sodstva, prisilno delo, omejevanje svobode izražanja in veroizpovedi ter pravic verskih in narodnostnih manjšin, samovoljna pridržanja, taboriščni sistem laogaijev in domnevni odvzem človeških organov; ostaja enako zaskrbljen zaradi uvrščanja novinarjev in zagovornikov človekovih pravic, dalajlame in njegovih sodelavcev ter pripadnikov gibanja falun gong na črne sezname;

73.

obžaluje, da je v Belorusiji registriranih le še pet organizacij za človekove pravice in da si tamkajšnji državni organi nenehno prizadevajo, da bi te skupine ustrahovali in nadzorovali, pri čemer so že večkrat zavrnili zahtevke drugih skupin za človekove pravice za zakonito registracijo; pozdravlja odločitev generalne skupščine OZN z maja 2007, da zavrne prošnjo Belorusije za vključitev v UNHRC, pri čemer je opozorila na nezadovoljive razmere glede človekovih pravic; ponovno poziva beloruske oblasti, naj se prenehajo posluževati ustrahovanja, nadlegovanja, aretacij in politično pogojenega kazenskega pregona zagovornikov človekovih pravic in aktivistov civilne družbe v Belorusiji;

74.

je zelo zaskrbljen, ker so iranske oblasti leta 2007 okrepile nadlegovanje neodvisnih zagovornikov človekovih pravic in odvetnikov, da bi jim preprečili obveščanje o kršitvah človekovih pravic in njihovo preganjanje; obžaluje, da je iranska vlada zaprla nevladne organizacije, ki spodbujajo sodelovanje civilne družbe in ozaveščajo o kršitvah človekovih pravic, vključno z organizacijami za zagotavljanje pravne in socialne pomoči ženskam, ki so žrtve nasilja;

75.

ponovno poudarja, da bi bilo pomembno, da se za zagovornike človekovih pravic na terenu pripravi priročnik za izvrševanje smernic; spodbuja delovno skupino za človekove pravice pri Svetu (COHOM), naj regionalne urade in veleposlaništva/delegacije oskrbi s prevodi smernic Evropske unije za zagovornike človekovih pravic v tistih jezikih Unije, ki so lingua franca v tretjih državah, ter v drugih ključnih jezikih, ki niso jeziki Evropske unije; pozdravlja dejstvo, da so trenutno na voljo prevodi v jezike, kot je ruščina, arabščina, kitajščina in farsi, vendar poudarja, da je treba več prevodov pripraviti na lokalni ravni; poziva držav članice Evropske unije, naj poenostavijo izdajanje vizumov zagovornikom človekovih pravic, ki so povabljeni, da sodelujejo na prireditvah v Evropski uniji, ali bežijo zaradi slabših varnostnih razmer;

76.

poziva Svet in Komisijo, naj začneta s celovitim ocenjevanjem smernic za dialoge o človekovih pravicah ter razvijeta jasne kazalce učinka za vsak dialog in merila za začetek, prenehanje in obnovitev dialogov;

77.

ponovno poziva, naj se v dialoge o človekovih pravicah vključijo razmere v tretjih državah in Evropski uniji, saj bi to povečalo verodostojnost dialogov;

78.

ponovno poziva, da se problematika človekovih pravic pregleda na najvišji politični ravni, saj bi s tem obravnava človekovih pravic dobila večjo politično težo, državam članicam ali tretjim državam pa bi bilo onemogočeno, da vprašanja človekovih pravic izključijo iz političnega dialoga; meni, da se takšen dialog ne bi smel nikoli uporabljati kot način, da se problematika omeji zgolj na srečanja strokovnjakov in se v primerjavi z drugimi političnimi vprašanji znajde na stranskem tiru; zato poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta naslednje ukrepe:

79.

ob tem ponovno poudarja predloge iz zgoraj navedene resolucije Parlamenta z dne 6. septembra 2007 o poteku dialogov in posvetovanj o človekovih pravicah s tretjimi državami; v zvezi s tem poudarja, da je januarja 2008 stekel dialog med Svetom, Komisijo in pododborom Evropskega parlamenta za človekove pravice z namenom poiskati načine za izvedbo priporočil iz te resolucije glede sodelovanja Parlamenta pri dialogih na splošno; v zvezi s tem opozarja, da se mora Svet v skladu s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji posvetovati s Parlamentom in upoštevati njegova stališča;

80.

poudarja potrebo po koreniti okrepitvi dialoga o človekovih pravicah med EU in Kitajsko ter izraža zaskrbljenost, ker je Kitajska odgovorila le na dve tretjini vprašanj, ki jih je EU postavila glede posameznih zaskrbljujočih primerov; izraža zaskrbljenost zaradi hudih kršitev človekovih pravic na Kitajski in poudarja, da se dejanski položaj v zvezi s človekovimi pravicami ni izboljšal kljub obljubam režima ob prihajajočih olimpijskih igrah v skladu z Olimpijsko listino; v skladu z Olimpijsko listino pozdravlja dejstvo, da si Kitajska prizadeva za izvajanje priporočil posebnega poročevalca o mučenju in je sodiščem nedavno naročila, naj se ne opirajo zgolj na priznanja; ugotavlja, da Kitajska še vedno ni ratificirala Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, kljub večkratnim zagotovilom kitajske vlade, da bo to storila; obžaluje, da na srečanju na vrhu med Evropsko unijo in Kitajsko 28. novembra 2007 v Pekingu ni bila sprejeta skupna izjava Evropske unije in Kitajske o človekovih pravicah, čeprav je bila prvotno napovedana; poziva Svet, naj po razpravah natančneje obvešča Parlament, vključno s podrobnimi seznami diplomatskih ukrepov, ki jih v posameznih primerih sprejmejo Svet in države članice; ugotavlja, da bi bilo treba tovrstne pomisleke poudariti med pripravami na olimpijske igre v Pekingu, ki predstavljajo pomembno zgodovinsko priložnost za človekove pravice na Kitajski; v zvezi s tem ostaja zaskrbljen glede kitajske zakonodaje, vključno s sistemom državnih skrivnosti, ki preprečuje preglednost, potrebno za razvoj dobrega upravljanja in sistema, v katerem prevladuje vladavina prava; je zaskrbljen zaradi omejitev svobode kitajskih in mednarodnih medijev, vključno z internetom, objavljanjem spletnih dnevnikov in dostopom do informacij za kitajski in mednarodni tisk; prav tako je zaskrbljen, ker so novinarji in zagovorniki človekovih pravic, tudi dalajlama in njegovi sodelavci ter pripadniki gibanja falun gong, uvrščeni na črne sezname; v zvezi s tem poziva k takojšnji izpustitvi pomembnega aktivista za aids Huja Jie; poudarja, da bo treba tudi po olimpijskih igrah pozorno spremljati položaj človekovih pravic in ustrezne zakonske spremembe; poziva Evropsko unijo, naj poskrbi, da bodo trgovinski odnosi s Kitajsko pogojeni z reformami na področju človekovih pravic, in s tem v zvezi poziva Svet, da pred sklenitvijo kakršnega koli novega okvirnega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju poda celovito oceno razmer na področju človekovih pravic; poziva Svet in Komisijo, naj izpostavita vprašanje avtonomne pokrajine Notranja Mongolija, vzhodnega Turkestana in avtonomne pokrajine Tibet, naj dejavno podpirata pregleden dialog med kitajsko vlado in odposlanci tibetanske vlade v izgnanstvu ter obravnavata, kako na človekove pravice vpliva kitajska politika v Afriki; ostaja zaskrbljen zaradi sistematičnega kršenja človekovih pravic Ujgurov v avtonomni pokrajini Xinjiang Uighur;

81.

ostaja zaskrbljen nad tem, da je dialog o človekovih pravicah z Iranom prekinjen že od leta 2004, saj ni nobenega pozitivnega napredka glede razmer na področju človekovih pravic in glede sodelovanja Irana; iranske oblasti poziva k obnovitvi dialoga kot načina za podporo vsem demokratično usmerjenim stranem civilne družbe ter h krepitvi – z miroljubnimi in nenasilnimi sredstvi – obstoječih procesov, ki lahko pospešijo demokratične, institucionalne in ustavne reforme, zagotovijo trajnost teh reform ter utrdijo udeležbo vseh iranskih zagovornikov človekovih pravic in predstavnikov civilne družbe v procesu oblikovanja politik, s tem pa okrepijo njihovo vlogo v splošni politični razpravi; je zelo zaskrbljen, ker se je spoštovanje temeljnih človekovih pravic v Iranu, zlasti svobode izražanja in zbiranja, v letu 2007 še poslabšalo; obsoja novo kampanjo za moralnost, ki so jo iranske oblasti začele z aprilom 2007 in v kateri je bilo več tisoč moških in žensk aretiranih v okviru akcij za preprečevanja nemoralnega obnašanja; obsoja vedno pogostejšo uporabo smrtne kazni s strani iranskega režima;

82.

obžaluje, da posvetovanja o človekovih pravicah med EU in Rusijo niso dala rezultatov, in poziva, naj se Parlament vključi v takšen proces; spodbuja prizadevanja Sveta in Komisije, da bi vzpostavila razmere, v katerih bi posvetovanja potekala izmenično v Rusiji in Evropski uniji, v njih pa bi sodelovala tudi druga ruska ministrstva in ne le ministrstvo za zunanje zadeve ter bi ruska delegacija sodelovala na srečanjih ruskih in evropskih parlamentarnih organov ali nevladnih organizacij, katerih organizacija bi sovpadala s posvetovanji; obžaluje, da Evropski uniji ni uspelo doprinesti k političnim spremembam v Rusiji, zlasti kar zadeva občutljiva vprašanja, kot so razmere v Čečeniji in drugih kavkaških republikah, nekaznovanje in neodvisnost sodstva, ravnanje z zagovorniki človekovih pravic in političnimi zaporniki, vključno z Mihailom Hodarkovskim, neodvisnost medijev in svobodo izražanja, ravnanje z narodnostnimi in verskimi manjšinami, spoštovanje načel pravne države in varstvo človekovih pravic v oboroženih silah, diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti, pa tudi druga vprašanja; meni, da bi bilo treba dolgotrajno razpravo o Čečeniji razširiti na zaskrbljujoče razmere v Ingušetiji in Dagestanu; poziva ruske oblasti, da zaščitijo narodne manjšine v Republiki Mari-El ter zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin v skladu z ustavo Republike Mari-El in evropskimi standardi; obžaluje nadaljnje preganjanje novinarjev, zagovornikov človekovih pravic, političnih zapornikov in nevladnih organizacij, na primer nedavno nadlegovanje časnika Novaja gazeta in Fundacije za podporo strpnosti Nižni Novgorod; je zaskrbljen, da se je leta 2007 nova ruska zakonodaja na področju nevladnih organizacij, po začetku veljavnosti leta 2006, izkazala za naklonjeno samovoljnemu in selektivnemu izvajanju ter se je uporabljala za oviranje, omejevanje in kaznovanje zakonitih dejavnosti nevladnih organizacij, s čimer je prispevala k večanju negotovosti in ranljivosti teh organizacij; je še bolj zaskrbljen ob poročilu Amnesty International iz decembra 2007, ki navaja, da tožilstvo še vedno ne spoštuje pravice Mihaila Hodorkovskega in njegovega družabnika Platona Lebedeva do poštenega sojenja v skladu z mednarodnimi standardi, in stiske ob zavrnitvi zagotovitve življenjsko pomembnega zdravljenja Vasilija Aleksanjana, bivšega podpredsednika družbe Jukos, čeprav sta k temu večkrat pozvala Evropsko sodišče za človekove pravice in predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope; poziva Rusijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za zaščito svobode izražanja in večjo varnost novinarjev in zagovornikov človekovih pravic; v zvezi s tem meni, da bi morala Evropska unija prednostno obravnavati rusko sodelovanje z mehanizmi za človekove pravice OVSE, Sveta Evrope in Združenih narodov ter njeno ratifikacijo relevantnih konvencij o človekovih pravicah, zlasti ratifikacijo Protokola št. 14 k EKČP, ki spreminja nadzorni sistem konvencije; obžaluje, da Rusija ni pripravljena povabiti mednarodnih opazovalcev volitev v zadostnem številu in dovolj časa vnaprej, da bi jim omogočila ustrezno spremljanje volitev v skladu s standardi OVSE, s čimer uradu OVSE za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR) onemogoča, da v skladu s svojim mandatom izvede načrtovano misijo za spremljanje volitev, in je zato prisiljen dvomiti v demokratičnost parlamentarnih volitev leta 2007 in predsedniških volitev leta 2008; poziva Svet in Komisijo, naj vprašanja človekovih pravic, vključno s posameznimi primeri, izpostavita v pogovorih z ruskimi oblastmi na najvišji ravni in v novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju z Rusijo; poziva Komisijo, naj poleg klavzule o človekovih pravicah določi jasnejše obveznosti in oblikuje učinkovitejše nadzorne mehanizme, da bi dosegli dejansko izboljšanje razmer na področju človekovih pravic;

83.

poziva Svet in Komisijo, naj oblikujeta pododbore za človekove pravice z vsemi sosednjimi državami; ponovno poziva k temu, da bi bili poslanci vključeni v pripravo teh srečanj in bi bili obveščeni o njihovem izidu; meni, da bi se morali prvi krogi srečanj, kot je bilo v primeru Tunizije, osredotočati na doseganje trajnosti pododborov in spodbujanje zaupanja med partnerji, potem pa bi moralo biti delo pododborov, zlasti sedaj z Marokom, usmerjeno v doseganje rezultatov, za kar bi bilo treba pripraviti konkretna merila in kazalce napredka, odprta pa bi morala biti tudi možnost, da se obravnavajo posamezni primeri; poudarja, da se razprave o človekovih pravicah vseeno ne smejo omejiti zgolj na pododbore in opozarja na potrebo po vključitvi teh vprašanj v politični dialog na najvišji ravni, da se poveča usklajenost politike EU na tem področju in zmanjšajo razhajanja v izjavah o položaju človekovih pravic, ki jih obe strani dajeta tisku; pozdravlja izjavo Sveta z dne 16. oktobra 2007, da se bo v razpravah glede prihodnjega okvirnega sporazuma med EU in Libijo med drugim posebej obravnavalo sodelovanje in napredek na področju človekovih pravic;

84.

opozarja na slabšanje položaja v Siriji, kjer oblasti nočejo podeliti uradnega statusa skupinam za človekove pravice ter kjer te skupine nadlegujejo varnostne službe, njihovi člani pa so zaprti, ker nimajo pravnega statusa; obsoja aretacije disidentov in članov opozicijskih strank ter zahteva od Sveta in Komisije, da pozoveta sirijsko vlado k osvoboditvi pridržanih novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in neodvisnih odvetnikov ter odpravi izrednega stanja;

85.

obsoja ukrepe, ki so jih beloruski organi sprejeli proti opoziciji; ugotavlja, da ti ukrepi vedno bolj prevzemajo obliko sistematičnega prizadevanja ponižati in zlorabiti člane opozicije; kot primer izpostavlja nedavno aretacijo prejemnika nagrade Saharov, Aleksandra Milinkieviča; ugotavlja, da Evropska unija ni bila uspešna pri izboljševanju razmer na področju reform človekovih pravic v Belorusiji;

86.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi katastrofalne humanitarne krize v Gazi; poziva vse strani k spoštovanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah; ponovno opozarja na svojo resolucijo z dne 21. februarja 2008 o razmerah v Gazi (24);

87.

je seznanjen s poskusi Sveta in Komisije, da bi maja 2008 organizirala drugi krog dialoga o človekovih pravicah med Evropsko unijo in Uzbekistanom, ter pozdravlja prizadevanja Komisije za organizacijo seminarja civilne družbe o izražanju v medijih v okviru dialoga, po možnosti v Taškentu; ponovno poudarja, da izvedba dialoga o človekovih pravicah in srečanja strokovnjakov o pokolu v Andižanu leta 2005 sama po sebi ne predstavljajo napredka in jih ni mogoče uporabljati kot razlog za odpravo sankcij; ugotavlja, da je logično prišlo do podaljšanja sankcij proti Uzbekistanu, ker ni prišlo do neodvisne mednarodne preiskave pokola v Andižanu, položaj človekovih pravic v Uzbekistanu pa se prav tako ni izboljšal, kar sta bila pogoja, ki ju je Evropska unija določila za umik sankcij; pozdravlja dejstvo, da je Svet za splošne zadeve in zunanje odnose dne 15. in 16. oktobra 2007 v svojih sklepih vpeljal posebne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni v roku šestih mesecev, da bi se ohranila začasna odprava vizumskih omejitev; poziva Svet in Komisijo, naj opravita resno presojo vpliva odločitve, da se za šest mesecev odpravi nekatere vizumske omejitve, ki so del sankcij Evropske unije proti Uzbekistanu, in naj pregledata splošen položaj človekovih pravic v državi; obžaluje dejstvo, da Uzbekistan doslej na nobenem od teh področij doslej ni izkazal kakršnega koli napredka; spoštuje delo svojega pododbora za človekove pravice v zvezi s pozornim spremljanjem razmer na področju človekovih pravic vsakih šest mesecev, da se Svetu zagotovijo redne parlamentarne ocene in priporočila glede politike EU, ki bo sprejeta v zvezi s tem; je osupnjen nad predsedniškimi volitvami v Uzbekistanu dne 23. decembra 2007, ki so se po navedbah urada za demokratične institucije in človekove pravice pri OVSE (ODIHR) odvijale v strogo nadzorovanem političnem okolju, ki ni puščal prostora za resnično opozicijo, in na splošno niso izpolnjevale številnih obveznosti za demokratične volitve, ki jih določa OVSE; obsoja umor ustanovitelja in umetniškega direktorja neodvisnega gledališča Ilkhom Marka Weila v Taškentu dne 9. septembra 2007 ter umor novinarja in kritika uzbeškega režima Ališerja Sajpova v kirgiškem mestu Oš dne 24. oktobra 2007; znova poziva k takojšnji izpustitvi političnih zapornikov (25);

88.

podpira pripravljenost Sveta, da dialog o človekovih pravicah vzpostavi z vsako od preostalih štirih srednjeazijskih držav; poziva, naj bodo dialogi usmerjeni v rezultate in popolnoma v skladu s smernicami Evropske unije o dialogih o človekovih pravicah s tretjimi državami ter naj zagotavljajo vključenost civilne družbe in Evropskega parlamenta; poziva, naj vzpostavitev dialogov dopolnjujejo ustrezni viri znotraj sekretariatov Sveta in Komisije;

89.

poudarja, kako pomembna je za sedanje reforme na področju človekovih pravic v Turčiji zavezanost te države in EU pristopnemu procesu Turčije;

90.

upa, da bodo odgovorni za umor Benazir Buto čim prej prepoznani in bodo za to odgovarjali; opaža, da se je položaj človekovih pravic v Pakistanu vse leto 2007 slabšal, vključno z grožnjami neodvisnosti sodstva in svobodi medijev; ob upoštevanju tega obsoja kampanjo blatenja proti nekdanjemu pakistanskemu predsedniku vrhovnega sodišča Iftikarju Mohamedu Čaudriju ter dejstvo, da je bil odstavljen s položaja in je bil zoper njega odrejen hišni pripor; poziva Svet in Komisijo, naj podpreta gibanje za demokracijo, ki sta ga začela sodstvo in odvetniška zbornica, zlasti z razširitvijo vabil na nekatere njihove predstavnike, med njimi na Čaudrija; poziva k ponovni namestitvi vseh odstavljenih sodnikov; je seznanjen s sprejetjem novega državnega strateškega dokumenta za Pakistan in pozdravlja vključevanje preprečevanja konfliktov in človekovih pravic v celotnem dokumentu; je seznanjen s prvim srečanjem skupnega odbora Evropske skupnosti in Pakistana v Islamabadu dne 24. maja 2007 ter poudarja, da morajo biti človekove pravice v ospredju dnevnih redov vseh naslednjih srečanj;

91.

poudarja, da bi bilo treba tako med ljudmi kot v procesu oblikovanja politik okrepiti prizadevanja za izkoreninjenje vseh oblik pohabljanja ženskih spolnih organov, tako da se izpostavi dejstvo, da je takšno pohabljenje vprašanje enakosti med spoloma in kršitev človekovih pravic v zvezi s telesno celovitostjo;

92.

vztraja, da je v vseh dialogih o človekovih pravicah treba pravice žensk izrecno izpostaviti, kar zlasti velja za preprečevanje in odpravljanje vseh oblik diskriminacije in nasilja nad ženskami in dekleti, med njimi na prvem mestu splav zaradi neželenega spola, vse oblike škodljivih tradicij in običajev, kot so pohabljenje ženskih spolnih organov in zgodnje ali prisilne poroke, vse oblike trgovine z ljudmi, nasilje v družini in umori žensk, okoriščanje z njihovim delom in gospodarsko izkoriščanje; vztrajno meni, da se je treba zoperstaviti sklicevanju držav na navade, običaje ali vero, s katerim opravičujejo, zakaj se izmikajo svoji dolžnosti in ne odpravijo tega krutega ravnanja ter vseh drugih praks, ki lahko ogrozijo življenje žensk;

93.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj uporabijo klavzulo o človekovih pravicah, da bi boj proti vsem oblikam pohabljanja ženskih spolnih organov postavile za prednostno vprašanje v odnosih z državami nečlanicami, zlasti s tistimi, ki imajo z Evropsko unijo preferencialne odnose v okviru sporazuma iz Cotonouja (zdaj v okviru evropskih partnerskih sporazumov), in da bi na te države izvajale pritisk za sprejetje potrebnih zakonodajnih, upravnih, sodnih in preventivnih ukrepov, da bi se prenehalo s temi običaji;

94.

opozarja na razvojne cilje tisočletja in poudarja, da sta dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe temeljni človekovi pravici; meni, da morajo zdravstveni programi, med njimi programi za spolno zdravje, spodbujanje enakopravnosti med spoloma, večanje vpliva in moči žensk ter pravic otrok, igrati pomembno vlogo v politiki EU na področju razvoja in človekovih pravic, zlasti tam, kjer je razširjeno nasilje na podlagi spola ter so ženske in otroci izpostavljeni nevarnosti okužbe s HIV/aids ali jim je preprečen dostop do informacij, preventive in/ali zdravljenja; poziva Komisijo, naj v razvojno politiko, zlasti programe pomoči, povezane s trgovino, vključi temeljne pravice delavcev in agendo za dostojno delo;

95.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj še posebej spodbujajo države članice Afriške unije k ratifikaciji in izvajanju Protokola Afriške unije o pravicah žensk v Afriki;

96.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj okrepijo evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) in zagotovijo dodelitev sredstev za dejavnosti, ki se ukvarjajo z odpravljanjem vseh oblik pohabljanja ženskih spolnih organov;

97.

obžaluje, da vojaška hunta v Burmi še vedno krši človekove pravice in demokracijo, ter podpira zavezanost Evropske unije k izpolnitvi zastavljenih ciljev, in sicer vzpostavitev obsežnega in resničnega tristranskega dialoga med vojaškim režimom, demokratično opozicijo (Nacionalna liga za demokracijo, ki je zmagala na volitvah leta 1990) in etničnimi skupinami za dosego nacionalne sprave, ki je potrebna za prehod v demokracijo v Burmi ter oblikovanje legitimne, demokratične civilne vlade, ki bo spoštovala človekove pravice državljanov in obnovila normalne odnose z mednarodno skupnostjo; pozdravlja, da je Svet novembra 2007 sprejel skupno stališče o podaljšanju veljavnih omejevalnih ukrepov in uvedbi dodatnih omejevalnih ukrepov, vendar obžaluje, da so bili iz njih izključeni bistveni sektorji, kot so energetika ter finančne in bančne sankcije proti vojaškemu režimu; v zvezi s tem meni, da mora sprejemanje omejevalnih ukrepov samodejno spremljati trdna podpora civilni družbi, kar pa se v Burmi ni zgodilo; obsoja brutalen odziv burmanskih oblasti na demonstracije budističnih duhovnikov in vseh ostalih miroljubnih demonstrantov; obžaluje stalne aretacije in pridržanja demokratičnih aktivistov in novinarjev ter poziva Svet, da še naprej poudarja razmere na področju človekovih pravic v Burmi kot glavno prednostno nalogo UNHRC ter zahteva, da posebni poročevalec ZN o človekovih pravicah v Burmi Tomas Ojea Quintana še enkrat obišče državo in dodatno oceni kršitve človekovih pravic; pozdravlja imenovanje Piera Fassina za posebnega odposlanca Evropske unije za Burmo in Komisijo poziva, naj v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) dejavno podpira burmansko gibanje za demokracijo; obsoja atentat, v katerem je bil 14. februarja 2008 na svojem domu na Tajskem umorjen generalni sekretar Karen National Union (KNU); poziva k preiskavi okoliščin tega atentata ter k temu, da EU izrazi ogorčenje nad vojaškim režimom in pozove k boljši zaščiti izgnanih demokratičnih voditeljev iz Burme, ki živijo na Tajskem; je zaskrbljen, da so burmanski begunci v Maleziji zelo ranljivi ter jim grozi, da jih malezijski organi aretirajo, pridržijo, pretepejo in prisilno odstranijo; zahteva od Sveta, da pozove malezijske organe k prenehanju z nasilnim obravnavanjem beguncev, da spodbudi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) k evidentiranju vseh beguncev, da se zagotovi večja zaščita, in da pozove več držav k sprejemanju burmanskih beguncev iz Malezije za namene preselitve;

98.

poziva predsedstvo Sveta, naj se osredotoči na države, ki še posebej vzbujajo zaskrbljenost glede človekovih pravic; zlasti spodbuja Svet, naj v celoti izvaja smernice Evropske unije za zagovornike človekovih pravic in nameni dodatna sredstva za projekte v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), še posebej za spodbujanje demokracije v Belorusiji, Burmi, na Kubi, v Eritreji, Laosu, Severni Koreji, Uzbekistanu, Vietnamu in Zimbabveju; meni, da zasnova in izvedba teh projektov ne sme biti odvisna od pristanka ali sodelovanja tamkajšnjih režimov;

99.

pozdravlja, da je Evropska unija 18. oktobra 2007 prvič zaznamovala dan boja proti trgovini z ljudmi, ki je namenjen dvigovanju ozaveščenosti o trgovini z ljudmi, in poudarja dolgotrajno zavezo Evropske unije njenemu izkoreninjenju;

100.

pozdravlja forum nevladnih organizacij Evropske unije o človekovih pravicah na temo ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, ki ga je organiziralo portugalsko predsedstvo in je potekal decembra 2007 v Lizboni; podpira priporočila foruma, ki je ponovno potrdil nedeljivost in univerzalnost človekovih pravic in kateremu je uspelo povezati zunanje in notranje vidike politik Evropske unije; zato spodbuja Svet in Komisijo, da okrepita sedanjo trajnostno oceno učinka, ki jo izvaja GD Komisije za trgovino, z ustrezno oceno učinka na človekove pravice;

101.

pozdravlja četrto srečanje mreže kontaktnih točk Evropske unije v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu v Haagu dne 7. in 8. maja 2007; je seznanjen z vsebino tega srečanja, ki je bilo v celoti posvečeno Ruandi in preiskavam proti ruandskim osumljencem, ki so jih opravile evropske države; obžaluje neuspešno organizacijo petega srečanja mreže med portugalskim predsedovanjem; opozarja Svet, da je njegova naloga, da takšno srečanje organizira med vsakim predsedovanjem;

102.

poziva predsedstvo Sveta, naj se odzove na pasivnost Evropske unije v Darfurju; kot majhen korak v pravo smer pozdravlja mešano operacijo Afriške unije/Združenih narodov v Darfurju (UNAMID), ki je bila soglasno potrjena 31. julija 2007 z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 1769 (2007); ugotavlja, da je UNAMID 31. decembra 2007 prevzela naloge misije Afriške unije v Sudanu (AMIS) ter da se njen začetni mandat izteče 31. julija 2008; pričakuje, da se bo misija AMIS, ki šteje 7 000 ljudi in je bila doslej odgovorna za ohranjanje miru, združila s temi novimi silami in da bodo sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotavljanje sposobnosti misije UNAMID za izpolnjevanje njenih nalog, vključno z rednim revidiranjem številčnosti razmeščenih mirovnih sil; kljub temu vztraja, da morajo biti čim prej izvršeni nalogi za prijetje, ki jih je v zvezi z Darfurjem izdalo Mednarodno kazensko sodišče; ugotavlja, da je bila neustreznost ukrepov za boj proti humanitarni katastrofi v Darfurju eden od razlogov za slabšanje političnega in socialnega položaja v Čadu; poziva k takojšnjemu sprejetju ukrepov za večjo pomoč tej državi;

103.

je zaskrbljen zaradi ofenzive, ki so jo začetek februarja 2008 v N'Djameni, glavnemu mestu Čada, začeli uporniki; poudarja pomembnost sodelovanja EU pri večanju diplomatskega pritiska za premirje v Čadu, da se zaščitijo oblegani civilisti, in pri podpori razprav, usmerjenih v mir in nacionalno spravo v državi; obsoja ravnanje čadske vlade s političnimi nasprotniki v N'Djameni po poskusu februarskega državnega udara; poziva Svet, da naredi vse za svobodo politične opozicije v Čadu; opozarja na resno krizo beguncev in notranje razseljenih oseb v vzhodnem Čadu, kjer vzdolž vzhodne čadske meje v 12 taboriščih biva več kot 400 000 beguncev in notranje razseljenih oseb; pozdravlja vzpostavitev mirovne misije Misija Evropske Unije v Republiki Čad in Srednjeafriški republiki (EUFOR ČAD/RCA) ter njen osrednji cilj, da zaščiti begunce, notranje razseljene osebe in humanitarne delavce v tej krizni regiji;

104.

pozdravlja dejstvo, da se je v Združenih narodih začelo delo pri oblikovanju enotnih standardov ravnanja za vse kategorije osebja, ki sodeluje v misijah za ohranjanje miru; ugotavlja, da akcijski načrt delovne skupine poudarja zahtevo po vključitvi šestih osrednjih načel v vse kodekse ravnanja stalnega medagencijskega odbora (IASC), vključno z načelom prepovedi spolnih aktivnosti z osebami, mlajšimi od 18 let, ne glede na starost, v kateri se lokalno priznava polnoletnost ali možnost privolitve; pozdravlja dejstvo, da ta kodeks sedaj velja za vse mirovno in humanitarno osebje Združenih narodov; pozdravlja oblikovanje enot za osebno ravnanje v okviru misij Združenih narodov v Burundiju, Slonokoščeni obali, Demokratični republiki Kongo in na Haitiju, da se raziščejo obtožbe in pomaga žrtvam; pričakuje popolno izvajanje kodeksa ravnanja v vseh misijah Združenih narodov, kjer je to primerno tudi z izvrševanjem kazenskih sankcij proti tistemu osebju, za katerega je bilo dokazano, da je posiljevalo ali spolno izkoriščalo otroke;

105.

pozdravlja dejstvo, da Svet pripravlja in redno posodablja seznam„držav v žarišču“, za katere se izvajajo posebna prizadevanja z namenom izvajanja smernic Evropske unije o otrocih in oboroženih spopadih, o smrtni kazni (za države na tako imenovani prelomnici) in o zagovornikih človekovih pravic; ugotavlja, da je podobna praksa predvidena tudi v okviru strategije za izvajanje novih smernic Evropske unije o spodbujanju in varstvu otrokovih pravic; spodbuja Svet in Komisijo, naj razširita to dobro prakso, ki omogoča, da se Evropska unija med drugim učinkoviteje odziva z demaršami, izjavami in drugimi oblikami ukrepov na smernice Evropske unije o mučenju; spodbuja Svet in Komisijo, naj v določanje„držav v žarišču“ vključita posebne mehanizme Združenih narodov ter pri temu upoštevata priporočila in nujne resolucije Evropskega parlamenta;

106.

ponovno poudarja, da morajo biti vse razprave s tretjimi državami o človekovih pravicah in demokraciji, instrumenti, dokumenti in poročila, vključno z letnimi poročili o človekovih pravicah, zastavljeni tako, da se izrecno odzivajo na primere diskriminacije, vključno z vprašanji etničnih, narodnih in jezikovnih manjšin, verske svobode, nestrpnosti do katere koli veroizpovedi, diskriminacije manjšinskih religij, diskriminacije na podlagi kastnega sistema, zaščite in promocije pravic avtohtonih ljudstev, človekovih pravic žensk, pravic otrok, invalidov, vključno z osebami z motnjami v duševnem razvoju, ter ljudi vseh spolnih usmeritev, pri čemer je treba po potrebi zagotoviti polno sodelovanje njihovih organizacij tako v Evropski uniji kot v tretjih državah;

107.

je zaskrbljen zaradi očitne zrežiranosti predsedniških volitev v Keniji decembra 2007, ki jim je sledilo nasilje v tej državi, ter poziva k zagotovitvi človekovih pravic, vključno s pravico do svobodnega izražanja, pravico do zbiranja in pravico do združevanja ter do svobodnih in poštenih volitev; je zaskrbljen zaradi dodelitve sredstev EU Keniji dan po volitvah decembra 2007; zahteva, da se v prihodnje dodelitve sredstev vladam ne izvedejo v tako kratkem času po splošnih volitvah in zlasti da se takšne dodelitve sredstev ne izvedejo, dokler ni prejeto poročilo misije EU za spremljanje volitev; v zvezi z mirovnimi pogajanji ugotavlja pomembnost stalnega sodelovanja EU pri podpori sedanjih prizadevanj za uresničitev delujoče in stabilne demokratične vlade ter predsedstva v Keniji;

108.

pozdravlja sprejetje evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) kot finančnega instrumenta za zunanjo pomoč posebej za spodbujanje človekovih pravic in demokracije ter dejstvo, da so se prednostne naloge Parlamenta upoštevale v programskih dokumentih za leti 2007 in 2008;

109.

poziva k popolni preglednosti tega, kako se porablja denar ter kako se na podlagi EIDHR izbirajo in ocenjujejo projekti; poziva, naj se na svetovnem spletu objavijo vsi izbrani projekti, če je to mogoče uskladiti z zaščito prejemnika;

110.

pozdravlja začetek novega projekta v okviru EIDHR, ki bo omogočil nujne ukrepe za zaščito zagovornikov človekovih pravic; poziva Komisijo, naj ta projekt hitro in učinkovito izvaja;

111.

predlaga, da se proračun EIDHR od leta 2009 poveča, predvsem zato, da se omogočijo dodatna finančna sredstva za projekte v„težavnih“ državah ter projekte, ki jih neposredno upravljajo delegacije Komisije z organizacijami lokalne civilne družbe, tako da imajo vse države, v katerih se izvajajo ti projekti, dostop do sredstev Skupnosti;

112.

poziva Komisijo, da na sedežih in v delegacijah prilagodi kadrovsko strukturo, namenjeno za izvajanje EIDHR, ki bo sposobna upoštevati posebnosti in težave tega novega instrumenta; v ta namen naj zagotovi potrebna sredstva ter strokovno znanje in izkušnje, da se zagotovi upoštevanje zelo občutljive narave projektov, ki se podpirajo, da se zaščitijo akterji civilne družbe, ki izvajajo te projekte, in se upošteva velik pomen političnega cilja v zvezi s tem;

113.

poziva, da se za osebje delegacij EU v tretjih državah, tudi za osebje na najvišji ravni, pripravi usposabljanje s področja človekovih pravic in demokracije, zlasti v zvezi s projekti, ki se izvajajo v okviru smernic, in zaradi nujne potrebe po podpori zagovornikom človekovih pravic; prav tako poziva, da se glede na nove dolžnosti delegacij na področju človekovih pravic vsaki dve leti pripravi usposabljanje za vodje delegacij, v katerega bo vključena komponenta človekovih pravic;

114.

poziva Komisijo, naj uskladi politične prednostne naloge Unije ter projekte in programe, ki jih podpira, zlasti glede na njeno dvostransko načrtovanje s tretjimi državami; nadalje poziva k skladnosti med programi in tematskimi instrumenti ter k okrepitvi teh instrumentov, saj so edino sredstvo, s katerim lahko Unija projekte v tretjih državah izvaja brez podpore oblasti zadevnih držav;

115.

ugotavlja, da je bilo 23 % vseh porabljenih sredstev EIDHR v letu 2007 namenjenih misijam Evropske unije za spremljanje volitev (30,1 milijonov EUR) in da je bilo izpeljanih 11 tovrstnih misij;

116.

ugotavlja, da je bil velik delež (približno 50 %) vseh sredstev EIDHR za projekte, sklenjene v letu 2007, namenjen večjim tematskim projektom, le majhen delež (24 %) pa podpornim shemam v posameznih državah (kar je enakovredno mikroprojektom); ugotavlja tudi, da je bil le majhen del sredstev namenjen Aziji, zato predlaga ponovni razmislek o geografski uravnoteženosti;

117.

ugotavlja, da je potrebna posebna skrb pri financiranju mednarodnih organizacij, kot je npr. Mednarodno kazenso sodišče, ki se financirajo z odmerjenimi prispevki držav članic, saj je financiranje tovrstnih organizacij enakovredno subvencioniranju držav pogodbenic, ki so tem organizacijam dolžne zagotavljati finančna sredstva, ogroža pa druge projekte in ustanove, ki se zanašajo na financiranje v okviru EIDHR, kot so projekti nevladnih organizacij ali„Legacy Programme“ in tako imenovana„Outreach“ dejavnost posebnega sodišča za Sierro Leone;

118.

z zadovoljstvom ugotavlja, da EU vedno bolj uporablja pomoč na volitvah in opazovanje volitev za spodbujanje demokracije v tretjih državah ter da sta kakovost in neodvisnost teh misij splošno priznani;

119.

zahteva večjo pozornost v zvezi z merili za izbor držav, v katerih se izvaja pomoč na volitvah/opazovanje volitev, ter v zvezi s skladnostjo z metodologijo in pravili, določenimi na mednarodni ravni, zlasti glede neodvisne narave misije;

120.

meni, da je treba na tej stopnji glede na pretekle izkušnje pomoč na volitvah in opazovanje volitev vključiti v neprekinjen proces, vključno s podporo na predvolilni stopnji za vzpostavitev demokracije in človekovih pravic in, kar je najpomembneje, podporo in oceno demokratičnega procesa na povolilni stopnji, da se okrepi pravna država, utrdijo demokratične institucije, politični pluralizem, neodvisnost sodstva in vloga civilne družbe;

121.

ponovno opozarja, da je potreba po povolilni politiki opredeljena v pravni podlagi EIDHR;

122.

poziva k vključitvi volilnega postopka, vključno z obdobjem pred volitvami in po njih, v različne ravni političnega dialoga s tretjimi državami, da se zagotovi usklajenost politik EU ter ponovno potrdi ključna vloga človekovih pravic in demokracije;

123.

nadalje opozarja Svet in Komisijo, da je treba pripraviti strategije na področju demokracije in človekovih pravic za vsako državo, kar so nekatere države članice že začele, saj so te strategije bistvene za usklajeno politično delovanje, tudi med volilnim postopkom;

124.

poziva Odbor za zunanje zadeve, da pred vmesnim pregledom oceni izvajanje različnih komponent EIDHR;

125.

obžaluje dejstvo, da se klavzula o človekovih pravicah in demokraciji, ki je bistveni sestavni del vseh sporazumov o sodelovanju in partnerstvu s tretjimi državami, zaradi pomanjkanja mehanizmov, ki bi omogočali njeno izvrševanje, še vedno ne izvaja na oprijemljiv način;

126.

v zvezi s tem ponovno opozarja na predloge iz zgoraj omenjene resolucije Parlamenta z dne 14. februarja 2006 o klavzulah o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije; poudarja zlasti potrebo po vključitvi teh klavzul v vse sporazume EU, tudi v sektorske sporazume;

127.

poziva Svet in Komisijo, naj izkoristita sedanje stanje, ko so prenehali veljati sporazumi o partnerstvu in sodelovanju z več sosednjimi državami in Rusijo in se pogaja o novih sporazumih, da se človekove pravice in učinkovit dialog v zvezi z njimi vključita v prihodnje sporazume, vključno z mehanizmom spremljanja;

128.

poziva Komisijo, naj v skladu z zunanjetrgovinskimi, razvojnimi in naložbenimi politikami zagotovi, da gospodarska dejavnost zasebnih podjetij iz EU v tretjih državah spoštuje mednarodne standarde človekovih pravic, predvsem glede izkoriščanja naravnih virov in mednarodne obveznosti pridobitve predhodnega in prostovoljnega soglasja zadevnih lokalnih skupnosti ter avtohtonih prebivalcev; meni, da bi Parlament moral spremljati napredek na tem področju in poročati o njem;

129.

ponovno poziva k izvajanju klavzul o človekovih pravicah prek bolj preglednega postopka posvetovanja med stranmi, s katerimi so podrobno določeni politični in pravni mehanizmi, ki se uporabljajo v primeru zahteve po prekinitvi dvostranskega sodelovanja zaradi večkratnih in/ali sistematičnih kršitev človekovih pravic v nasprotju z mednarodnim pravom; meni, da bi morale takšne klavzule vsebovati tudi podrobnosti o mehanizmu, s katerim se lahko začasna prekine izvajanje sporazuma o sodelovanju, pa tudi opozorilni mehanizem;

130.

ugotavlja, da Evropska unija leta 2007 ni sklenila nobenega novega sporazuma, ki bi vseboval klavzulo o človekovih pravicah;

131.

pozdravlja dejstvo, da sta Svet in Komisija junija 2007 prekinila izvajanje trgovinskih preferencialov za Belorusijo v okviru splošnega sistema preferencialov, saj beloruska vlada ni izvršila nobenega od priporočil, ki jih je leta 2004 podala Mednarodna organizacija dela;

132.

meni, da bi moralo biti zagotavljanje učinkovite zaščite demokracije in človekovih pravic na zunanjih mejah EU v središču prizadevanj EU za vključevanje človekovih pravic v vse svoje dejavnosti; poziva Svet in Komisijo, naj okrepita prizadevanja za njihovo vključevanje v evropsko sosedsko politiko, strateško partnerstvo z Rusijo ter odnose s Turčijo in državami zahodnega Balkana ter da v ta namen polno izkoristita obstoječe regionalne okvire sodelovanja v teh regijah; ponovno poudarja posebno potrebo po obravnavi kršitev človekovih pravic na območjih nerešenih konfliktov v zadevnih državah, ki bistveno ovirajo utrjevanje pravne države in demokracije na sedanjih zunanjih mejah EU;

133.

poziva Komisijo, naj še naprej pozorno spremlja dodeljevanje spodbud iz splošnega sistema preferencialov plus (GSP Plus) državam, v katerih so se pokazale velike pomanjkljivosti pri izvajanju osmih konvencij Mednarodne organizacije dela o temeljnih delovnih standardih, in sicer zaradi kršenja državljanskih in političnih pravic ali zaporniškega dela; poziva Komisijo, naj oblikuje merila za to, kdaj je treba spodbude iz splošnega sistema preferencialov zaradi kršenja človekovih pravic ukiniti;

134.

opozarja na deklaracijo o pravici do razvoja, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela z resolucijo št. 41/128 z dne 4. decembra 1986 in ki priznava, da je pravica do razvoja neodtujljiva človekova pravica in da so za ustvarjanje pogojev, naklonjenih njenemu uresničevanju, odgovorne predvsem države, ki morajo sprejeti ukrepe za oblikovanje mednarodnih razvojnih politik, ki bodo spodbudile celovito uresničevanje te pravice; poziva k sprejetju ukrepov, s katerimi bodo mednarodni razvojni programi, zasnovani za uresničevanje omenjene odgovornosti držav, dostopni tudi invalidnim osebam, kot to določa člen 32 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki jo je Evropska skupnost podpisala dne 30. marca 2007;

135.

opozarja Svet na njegovo zavezanost vključevanju človekovih pravic v SZVP ter druge politike EU, kot določa njegov dokument, ki ga je dne 7. junija 2006 potrdil politično-varnostni odbor; poziva k nadaljnjemu napredku pri izvajanju priporočil iz navedenega dokumenta; opozarja Svet zlasti na obveznosti geografskih delovnih skupin, da ključna vprašanja, prednostne naloge in strategije na področju človekovih pravic opredelijo kot del svojih splošnih načrtov ter da vzpostavijo bolj sistematično izmenjavo z mednarodnimi nevladnimi organizacijami in zagovorniki človekovih pravic;

136.

opozarja, da splošni proračun Evropske unije za leto 2008 predvideva pregled nad odobrenimi sredstva za invalidnost, s čimer se bo zagotovilo, da so ta sredstva v obliki pomoči Skupnosti v skladu s členom 32 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ter poziva, da se te določbe iz proračuna dosledno izvajajo in spremljajo;

137.

poziva Svet, naj naredi vse, kar je v njegovi moči, za uresničevanje temeljne pravice do zdravja v zvezi zdravljenjem bolečin in dostopa do opioidnih analgetikov, pri čemer ugotavlja, da je Mednarodni nadzorni svet za droge zaprosil mednarodno skupnost, naj spodbuja predpisovanje sredstev proti bolečinam, pri čemer morajo to strogo nadzirati priznani mednarodni in nacionalni nadzorniki, kot so nacionalne vlade in specializirane agencije Združenih narodov, zlasti v revnih državah, saj se poroča o zelo pomanjkljivem zdravljenju v več kot 150 državah; poziva Svet in Komisijo, naj si prizadevata, da bo članstvo v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) odprto za vse države, kot določa člen 3 ustave WHO, kar bo prispevalo k učinkovitosti in univerzalnosti programov WHO;

138.

brezpogojno obsoja vsako obliko izkoriščanja otrok, bodisi v obliki spolnega izkoriščanja, kot je na primer otroška pornografija in zloraba otrok za spolni turizem, bodisi prisilnega dela, skupaj z vsemi oblikami trgovine z ljudmi; poziva Komisijo in države članice, naj težave več tisoč otrok, ki živijo na ulici, in otrok, ki so prisiljeni v beračenje, priznajo kot resno socialno vprašanje in vprašanje človekovih pravic ter podvzamejo ukrepe za rešitev, kakor tudi poziva države članice, da uvedejo sankcije za tiste, ki so odgovorni za razvrednotenje otrok, prisiljenih v beračenje;

139.

poziva Komisijo, naj med evropskimi in lokalnimi podjetji še naprej spodbuja družbeno odgovornost; poziva Svet, naj obvesti Parlament o vsakršnih povratnih informacijah posebnega predstavnika Združenih narodov za podjetništvo in človekove pravice glede pojasnitve standardov družbene odgovornosti podjetij in njihove odgovornosti za mednarodne korporacije in druga podjetja v zvezi s človekovimi pravicami;

140.

ugotavlja, da je postala politika priseljevanja prednostna naloga notranje- in zunanjepolitičnega programa EU in da poskuša EU v svojih besedilih povezati priseljevanje in razvoj ter zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic priseljencev; vztraja, da stvarnost postavlja ta besedila na laž; poudarja, da se morajo sporazumi o ponovnem sprejemu nezakonitih priseljencev skleniti s tretjimi državami, ki imajo pravna in institucionalna orodja za obravnavanje ponovnega sprejema svojih državljanov in varovanje njihovih pravic; poudarja potrebo po zagotovitvi, da se pri izvajanju takšnih sporazumov o ponovnem sprejemu v celoti spoštujejo načela nevračanja, ter po zagotovitvi dostopa do pravičnega azilnega postopka; poziva k učinkovitemu spremljanju obravnave oseb, ki so bile vrnjene na podlagi sporazumov o ponovnem sprejemu, zlasti v zvezi z mogočim„verižnim vračanjem“;

141.

poziva Svet, naj pri krepitvi sodelovanja s tretjimi državami na področju priseljevanja in azila zagotovi, da se v praksi popolnoma spoštujejo pravice beguncev, prosilcev za azil in migrantov; poudarja, da bi bilo treba pri tem zlasti uporabljati mehanizem evropske sosedske politike za spremljanje napredka na tem področju; poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da se v okviru politik sodelovanja, ki se nanašajo na ukrepe proti nezakonitemu priseljevanju, zagotovi, da policija in sodni organi v tretjih državah spoštujejo človekove pravice, ter poziva Svet in Komisijo, naj ne namenjata podpore policiji in sodnim organom v državah, ki resno in sistematično kršijo človekove pravice in/ali ne poročajo o tem, kako so bila prejeta sredstva porabljena;

142.

poziva Svet in Komisijo, naj na mednarodni ravni sprožita pobude Evropske unije za boj proti preganjanju in diskriminaciji zaradi spolne usmerjenosti in spolne identitete, na primer s podporo resoluciji o teh vprašanjih na ravni Združenih narodov ter podporo nevladnim organizacijam in akterjem, ki podpirajo enakopravnost in nediskriminacijo; obsoja dejstvo, da je v številnih državah homoseksualno ravnanje kaznivo, da se v Iranu, Savdski Arabiji, Jemnu, Sudanu, Mavretaniji, Združenih arabskih emiratih in delih Nigerije izreka smrtna kazen za homoseksualne dejavnosti, da ima 77 držav zakone, ki omogočajo državnim organom, da sodno preganjajo in zaradi istospolnih odnosov ljudem naložijo zaporno kazen ter da ima več držav – kot so Pakistan, Bangladeš, Uganda, Kenija, Tanzanija, Zambija, Malavi, Niger, Burkina Faso, Sierra Leone, Malezija in Indija (kjer zdaj poteka sodna presoja določb kazenskega zakonika) – zakone, ki omogočajo izrekanje zapornih kazni, ki trajajo od 10 let do dosmrtne ječe; v celoti podpira načela iz Yogyakarte, da se v zvezi s spolno usmerjenostjo in identiteto uporablja mednarodno pravo o človekovih pravicah; poziva države članice, naj dodelijo azil osebam, ki jim v njihovih državah izvora grozi preganjanje zaradi njihove spolne usmerjenosti in identitete;

143.

poziva Svet in Komisijo, naj ob upoštevanju načrtovanega ministrskega srečanja urada Združenih narodov za droge in kriminal leta 2009 zagotovita, da se sredstva, namenjena mednarodnim agencijam, npr. agenciji OZN za boj proti prepovedanim drogam, nikoli ne uporabljajo neposredno ali posredno za podporo varnostnim organom v državah, ki resno in sistematično kršijo človekove pravice ali ki v zadevah, povezanih z drogami, izrekajo smrtne kazni; poziva tudi, naj se ob naslednjem zasedanju komisije Združenih narodov za droge pripravi dokument, ki bo vsestransko in podrobno predstavil najboljše prakse, ki jih v politikah o človekovih pravicah in drogah izvajajo vse države članice Evropske unije;

144.

ponovno poudarja, kako pomembno je, da notranjepolitični ukrepi Evropske unije spodbujajo upoštevanje mednarodnega prava s področja človekovih pravic in da države članice sprejmejo zakone, ki so med drugim skladni z obveznostmi iz ženevskih konvencij in njihovih dodatnih protokolov, iz Konvencije proti mučenju, Konvencije o genocidu in Rimskega statuta; pozdravlja napredek, dosežen na področju uporabe splošne sodne pristojnosti v nekaterih državah članicah; spodbuja Svet, Komisijo in države članice, naj za večjo skladnost notranje in zunanje politike v razvoj skupnega območja svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji vključijo boj proti nekaznovanju za hude mednarodne zločine;

145.

ponovno izraža zaskrbljenost glede omejevanja vsebin na svetovnem spletu – bodisi za širjenje ali za prejemanje informacij – ki ga vsiljujejo vlade in ni povsem v skladu z zagotavljanjem svobode izražanja; s tem v zvezi zahteva, da Svet in Komisija pripravita pravila Skupnosti o trgovini s tretjimi državami z blagom, kot je programska in strojna oprema ter drugi podobni izdelki, namenjenim izključno splošnemu nadzoru in omejevanju dostopa do spleta na način, ki ni v skladu s svobodo izražanja, kakor tudi glede uvoza in izvoza tovrstnega blaga, z izjemo blaga, ki je namenjeno izključno varovanju otrok; meni, da bi moralo enako veljati tudi za tehnologijo za izvajanje nadzora in/ali vojaško tehnologijo, ki je namenjena državam, ki sistematično kršijo človekove pravice; poziva tudi, naj se poiščejo oprijemljive rešitve, ki bi evropskim podjetjem onemogočile, da tem državam posredujejo osebne podatke, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za kršenje teh pravic, zlasti svobode izražanja;

146.

prosi Svet, naj sodeluje pri razpravah o resolucijah o nujnih primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države, in poziva, naj Pododbor za človekove pravice dobi konstruktivnejšo vlogo pri razvijanju skladnih in preglednih meril za izbor nujnih tem;

147.

priporoča, da se resolucije in drugi ključni dokumenti, ki se nanašajo na vprašanja človekovih pravic, prevedejo v jezike, govorjene v ciljnih območjih, zlasti v tiste, za katere velja, da državne oblasti, odgovorne za kršenje človekovih pravic, ne priznavajo njihove uporabe;

148.

močno obžaluje, da so burmanske in kubanske oblasti zavrnile prošnjo Parlamenta, da v bi državi poslal delegacijo, ki bi obiskala nekdanje prejemnike nagrade Saharova; meni, da bi moral Parlament vzpostaviti mrežo prejemnikov nagrade Saharova, ki bi se redno sestajala v Parlamentu;

149.

odločno zavrača sistematično nasilje in nenehno nadlegovanje prejemnic nagrade Saharova„Žensk v belem“ (Damas de Blanco), medtem ko mirno protestirajo in pozivajo k izpustitvi svojih sorodnikov, zaprtih na Kubi že več kot pet let; poziva svojega predsednika, naj pred kubanskimi oblastmi ponovno izrazi željo, da bi Oswaldo Payá, dobitnik nagrade Saharova za leto 2002, v skladu s povabilom evropskih institucij osebno nastopil pred njimi in opisal aktualne politične razmere na Kubi; svojega predsednika poziva tudi, naj pred kubanskimi oblastmi izrazi močno željo in odločnost Parlamenta, da v prihodnjih tednih sprejme„Ženske v belem“ v enem od delovnih prostorov Parlamenta in jim uradno preda nagrado Saharova za leto 2005;

150.

opozarja delegacije Parlamenta, da bi morale na dnevni red obiskov v tretjih državah sistematično vključevati medparlamentarno razpravo o položaju človekovih pravic;

151.

izraža priznanje delu svojega začasnega odbora za preučitev domnev o uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA ter poročilu tega odbora, ki je pripeljalo do sprejetja resolucije Parlamenta v zvezi s tem dne 14. februarja 2007 (26); poziva Evropsko unijo in države članice, naj si na vseh ravneh skupaj prizadevajo za izpostavitev in obsodbo izrednih izročitev sedaj in v prihodnosti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o odgovorih, ki jih je prejela na pismo z dne 23. julija 2007 poljski in romunski vladi, v katerem je od njiju zahteval podrobne informacije o ugotovitvah poizvedb, ki so bile opravljene v obeh državah, in o odgovorih na vprašalnik, ki je bil poslan vsem državam članicam EU glede njihove zakonodaje na področju boja proti terorizmu, kot je bilo razglašeno na plenarnem zasedanju septembra 2007;

152.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, Združenim narodom, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter vladam držav in ozemelj, omenjenih v tej resoluciji.