Pritožba, ki jo je vložila Komisija Evropskih skupnosti 27. maja 2009 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (drugi senat), razglašeno 10. marca 2009 v zadevi T-249/06: Interpipe Nikopolsky Seamless Tubes Plant Niko Tube ZAT (Interpipe Niko Tube ZAT), nekdanja Nikopolsky Seamless Tubes Plant „Niko Tube“ ZAT, Interpipe Nizhnedneprovsky Tube Rolling Plant VAT (Interpipe NTRP VAT), nekdanja Nizhnedneprovsky Tube-Rolling Plant VAT proti Svetu Evropske unije

(Zadeva C-200/09 P)

2009/C 193/13

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: H. van Vliet in C. Clyne, zastopnika)

Druge stranke v postopku: Interpipe Nikopolsky Seamless Tubes Plant Niko Tube ZAT (Interpipe Niko Tube ZAT), nekdanja Nikopolsky Seamless Tubes Plant „Niko Tube“ ZAT; Interpipe Nizhnedneprovsky Tube Rolling Plant VAT (Interpipe NTRP VAT), nekdanja Nizhnedneprovsky Tube-Rolling Plant VAT; Svet Evropske unije

Predlogi pritožnice

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

PRVI PRITOŽENI RAZLOG — uporaba koncepta enotnega gospodarskega subjekta za določanje izvozne cene

Komisija meni, da je Sodišče prve stopnje dvakrat napačno uporabilo pravo, ko je navedlo, da „v skladu z ustaljeno sodno prakso glede izračuna normalne vrednosti, ki pa se po analogiji lahko uporabi za izračun izvozne cene, delitev dejavnosti proizvodnje in prodaje v skupini, ki jo oblikujejo pravno ločene družbe, ne vpliva na dejstvo, da gre za enoten gospodarski subjekt, ki tako organizira vse dejavnosti, ki jih v drugih primerih izvaja subjekt, ki je enoten tudi v pravnem smislu“.

Prvič, Sodišče prve stopnje je storilo napako, ker nikakor ni obrazložilo, zakaj bi se moral t.i. koncept enotnega gospodarskega subjekta po analogiji uporabljati tudi za določanje izvozne cene pri izračunavanju stopnje dampinga.

Drugič, Sodišče prve stopnje je storilo napako, ker je odstopilo od ustaljene sodne prakse Sodišča v zvezi s konceptom enotnega gospodarskega subjekta, ki med drugim vključuje sodbe Sharp Corporation, Minolta Camera, Ricoh in Canon-II, v katerih je bilo odločeno nasprotno.

DRUGI PRITOŽBENI RAZLOG — dokazno breme in obseg nadzora

Ta pritožbeni razlog se nanaša na dokazno breme in obseg sodnega nadzora. Komisija glede tega meni, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 180 do 190 večkrat napačno uporabilo pravo, ker nadzora ni opravilo v ustreznem obsegu. Sodišče prve stopnje pri sklicevanju na sodbo Kundan in Tata ni upoštevalo dejstva, da je bilo besedilo člena 2(10)(i) temeljne uredbe po tej sodbi prilagojeno prav zato, da bi urejalo primere, kakršen je obravnavani. S tem je institucijam jasno puščena določena diskrecijska pravica. Sodišče prve stopnje je uporabilo napačno pravno merilo in s tem institucijam naložilo posebej visoko dokazno breme na področju, kjer imajo običajno široko diskrecijsko pravico. Sodišče prve stopnje zato ni pravno zadostno dokazalo, da so institucije storile očitno napako pri presoji dejanskega stanja.

TRETJI PRITOŽBENI RAZLOG — člen 2(10), prvi pododstavek, temeljne uredbe

S tretjim pritožbenim razlogom se izpodbijajo točke od 193 do 197 izpodbijane sodbe. Če je prvi in/ali drugi pritožbeni razlog utemeljen, je ugotovitev Sodišča prve stopnje, da so institucije kršile člen 2(10), prvi pododstavek, temeljne uredbe, zaradi njegovega lastnega razlogovanja pravno napačna.

ČETRTI PRITOŽBENI RAZLOG — pravica do obrambe

Ta razlog se nanaša na točke od 200 do 211 izpodbijane sodbe. Komisija meni, da je Sodišče prve stopnje v teh točkah uporabilo prestrogo in zato neupravičeno merilo za pravico tožečih strank do obrambe. Z obsegom prilagoditev in transakcij, ki jih je zajemalo, sta bili tožeči stranki seznanjeni že nekaj časa (od prvega dokumenta o dokončnem razkritju). Nadalje je Komisija v odgovor na stališče, ki sta ga tožeči stranki predložili po prejetju tega dokumenta, v drugem dokumentu o dokončnem razkritju pojasnila, da je bila navedba, da se je prilagoditev opravila na podlagi člena 2(9) temeljne uredbe, napačna. Tožeči stranki sta bili torej popolnoma seznanjeni z natančnimi razlogi, iz katerih je Komisija želela opraviti prilagoditev, namreč zato ker je menila, da družba Sepco deluje kot trgovec, ki za tožeče stranke opravlja funkcije, ki so sorodne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije.

Komisija meni, da je tako tožečima strankama dala dovolj informacij za izvajanje njune pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo pravo, ko je v točki 201 ugotovilo, da bi moralo dokončno razkritje glede tega obsegati več informacij. Tožeči stranki sta bili v nasprotju z ugotovitvami Sodišča prve stopnje seznanjeni z razlogom, iz katerega je Komisija nameravala to prilagoditev predlagati Svetu, namreč zato ker naj bi razmerje med družbo Sepco in tožečima strankama urejal člen 2(10)(i), prva poved, temeljne uredbe. Komisija poleg tega meni, da je njeno stališče utemeljeno s predhodno sodno prakso Sodišča (na primer s sodbo EFMA).

Nazadnje Komisija meni, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo v točki 209, v kateri naj bi zamenjalo vsebinsko vprašanje, ali je bila izvedba prilagoditve zakonita, z vprašanjem, ali se je spoštovala pravica tožečih strank do obrambe. Sodišče prve stopnje v tej točki ugotavlja: „[Z]goraj [je bilo] prikazano, da [so institucije ravnale nezakonito, ker so opravile prilagoditev]. Ugotoviti je torej treba, da“ so institucije s tem, da niso podale svoje dokončne obrazložitve ob drugem dokončnem razkritju, kršile pravico tožečih strank do obrambe. Med tema vprašanjema naj v nasprotju z ugotovitvami Sodišča prve stopnje ne bi bilo nobene vzročne zveze. Zgolj dejstvo, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila prilagoditev po njegovem mnenju opravljena nezakonito, naj ne bi pomenilo, da je bila pravica tožečih strank do obrambe kršena. Vprašanje naj bi bilo, ali so institucije med upravnim postopkom dale tožečima strankama potrebne informacije, da bi te lahko sporočale informacije. Dejstvo, da Sodišče prve stopnje meni, da je prilagoditev nezakonita, naj ne bi pomenilo, da je bila „torej“ med upravnim postopkom kršena pravica tožečih strank do obrambe.

VPRAŠANJE, ALI LAHKO SODIŠČE SAMO ODLOČA O TEH PRITOŽBENIH RAZLOGIH (oziroma ali bi moralo zadevo vrniti v odločanje Sodišču prve stopnje)

Komisija meni, da če bi Sodišče odločilo, da so zgoraj navedeni pritožbeni razlogi utemeljeni in bi razveljavilo točko 1 izreka izpodbijane sodbe, bi imelo na voljo dovolj popoln spis za samostojno odločanje o upoštevnih pritožbenih razlogih (in za njihovo zavrnitev). Vendar je to vprašanje za Sodišče in Komisija o tem ne bo podala drugih navedb.