23.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 318/56

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja načrt Komisije, da se pravila o izbiri prava za pogodbena obligacijska razmerja uredijo v obliki evropske uredbe. Uredba bo logično uredila evropska pravila o izbiri prava in zapolnila vrzel v dosedanjem sistemu prava Skupnosti. Uredba je potrebna in koristna za razvoj enotnega evropskega območja pravice, saj je treba posodobiti Rimsko konvencijo iz leta 1980 (1), ki zdaj ureja to področje, kar pa je zaradi njenega značaja večstranskega sporazuma negotovo in bo to mogoče, če sploh, doseči le z dolgotrajnimi pogajanji.

1.2

Odbor spodbuja Komisijo in jo hkrati poziva, da ob upoštevanju spodnjih predlogov čim prej uresniči svoj načrt, da bo uredba lahko začela veljati.

1.3

Odbor pozdravlja prizadevanje Komisije, da s popolno uskladitvijo odpravi zakonodajno vrzel, ki zdaj obstaja, ker ni pravnega akta, ki bi ga države članice uporabljale za izbiro prava na področju pogodbenih obligacijskih razmerij. To bo za uporabnike prava pomenilo znatno poenostavitev, saj bodo v prihodnje lahko izhajali iz enotnega sklopa norm zaradi neposredne uporabe uredbe v vseh državah članicah. Uredba je nujna dopolnitev predlagane uredbe Rim II (2), ki je že blizu končne faze zakonodajnega postopka. Skupaj s to uredbo bo zagotovila, da bo imela Unija prvič na voljo (pretežno) enovito ureditev pravil o izbiri prava za pogodbena obligacijska razmerja.

1.4

Odbor poziva zakonodajne organe ES, da sprejmejo spodnje predloge sprememb:

Uredba bi morala biti pripravljena čimprej, da lahko stopi v veljavo.

1.5

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da Irska želi pristopiti k uredbi na prostovoljni ravni. Obžaluje, da uredba ne bo veljala v Združenem kraljestvu in na Danskem, ker bo s tem učinek usklajevanja šibkejši, kot bi bil sicer. Komisijo poziva, naj stori vse, kar je v njeni moči, da bi dosegla uporabo oz. sprejetje uredbe v teh dveh državah.

2.1.1

Komisija z uredbo uvaja enoten sklop pravil o izbiri prava za pogodbena obligacijska razmerja v Evropski uniji. Sicer taka pravila o izbiri prava delno obstajajo že od leta 1980, ko se je večina zahodnoevropskih držav odločila skleniti Rimsko konvencijo. K tej konvenciji so pozneje pristopile še druge države. Izbrana je bila oblika večstranskega sporazuma, ker Pogodba o ustanovitvi EGS takrat ni dajala pravne podlage za sprejetje ustreznega pravnega akta ES. Po več kot četrtini stoletja uporabe Rimske konvencije splošno velja, da je ta zares korak naprej in da njene osnovne rešitve še danes veljajo. Vendar sta potrebni sprememba in posodobitev, da se odpravijo določene priznane pomanjkljivosti. Zaradi značilnosti Rimske konvencije kot večstranskega sporazuma bi bilo to mogoče le z novimi pogajanji, ki bi bila dolgotrajna, njihovi rezultati pa nepredvidljivi. To ni več potrebno, ker PES zdaj vključuje pravno podlago za sprejetje ustreznega pravnega akta ES (člen 61(c) in člen 65(b) PES). Ureditev mora biti v prihodnosti enaka v vseh državah članicah Unije, da se olajša uporaba prava. Zato je le uredba ustrezen pravni instrument.

2.1.2

Komisija je leta 2004 na podlagi zelene knjige iz leta 2003 (3) pripravila javno obravnavo. Na njej je velika večina podprla sprejetje uredbe. Evropski ekonomsko-socialni odbor (4) in Evropski parlament (5) sta se prav tako izrekla za preoblikovanje Rimske konvencije v evropsko uredbo in za njeno posodobitev.

2.2.1

Uredbo je treba gledati v okviru dejavnosti Komisije na področju civilnega prava in civilnega procesnega prava, ki omogoča vzpostavitev enotnega evropskega pravnega prostora in lažji dostop državljanov do prava. Odbor je že večkrat zavzel stališče do vrste predlogov Komisije (6).

2.2.2

Načrt je tesno povezan z delom Komisije na področju materialnega in kolizijskega prava, in sicer z uredbo Rim II, ki jo je predlagala Komisija. Ta dopolnjuje uredbo Rim I in je z njo skladna.

2.3.1

Cilj uredbe je prilagoditev pravil o izbiri prava za pogodbena obligacijska razmerja. Pravna podlaga za usklajevanje pravil o izbiri prava je člen 61(c) PES v povezavi s členom 65(b) PES. Komisija lahko ukrepa, če je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga. Po mnenju Odbora je v tem primeru ta pogoj izpolnjen, ker usklajevanje pravil o izbiri prava prispeva k zagotovitvi enakega obravnavanja gospodarskih subjektov v Skupnosti pri čezmejnem sodelovanju, k povečanju pravne varnosti, poenostavitvi uporabe prava in s tem k spodbujanju pripravljenosti za opravljanje čezmejnih poslov. Podpira tudi medsebojno priznavanje pravnih aktov, saj lahko tako tudi državljani drugih držav članic neposredno preverijo njihovo vsebinsko ustreznost.

2.3.2

Teh ciljev ni mogoče doseči z nacionalnimi ukrepi posameznih držav članic. Potrebno je ukrepanje Unije. To je tudi v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti (člen 5 PES).

2.4

Komisija je upravičeno izbrala obliko uredbe, ker tako države članice ne bodo imele manevrskega prostora za izvajanje, kot ga ponuja direktiva. To bi povzročilo pravno negotovost, kar je treba preprečiti.

3.1.1

Namen uredbe je ureditev pravil o izbiri prava za obligacijska pogodbena razmerja v civilnih in gospodarskih zadevah (člen 1(1)). Zakonodajalec lahko v zvezi s tem uporabi terminologijo iz Bruseljske uredbe (člen 1), ki jo vključuje tudi predlagana uredba Rim II, ker je ta jasno opredeljena. Iz tega logično sledi izključitev davčnih, carinskih in upravnih zadev. Omemba izključitve je zato odvečna, vendar neškodljiva.

3.1.2

Uredba ne namerava urejati celotnega kolizijskega prava za civilnopravna razmerja in tudi ne toliko, kot bi bilo to v posameznih primerih potrebno za presojo zadev s področja pogodbenega prava. Zakonodajalcu svetujemo, da si ne zastavlja previsokih ciljev, da ne bi ogrozil izvedljivosti projekta. Zato je upravičena izključitev zadev, ki se nanašajo na status fizičnih oseb (pravna, poslovna in opravilna sposobnost — člen 1(2)(a)), ker so te zadeve v kolizijskem pravu zaradi svojih družbeno-političnih posledic tradicionalno urejene s samostojnimi instrumenti (do zdaj skoraj izključno z večstranskimi sporazumi) (7). Obveznosti iz družinskih razmerij, obveznosti preživljanja ter obveznosti iz premoženjskih razmerij, zakonske zveze, oporoke in dedovanja (člen 1(2)(b) in (c)) so izključene iz podobnih razlogov oz. bi jih morali urejati samostojni pravni instrumenti.

3.1.3

Izključitev zadev v zvezi z menicami, čeki in vrednostnimi papirji (člen 1(2)(d)) je upravičena, ker so te ustrezno urejene v posebnih sporazumih (8), ki presegajo področje prava Skupnosti, in njihov nadaljnji obstoj ne bi smel biti vprašljiv.

3.1.4

Izjema za arbitražne dogovore in dogovore o izbiri sodišča (člen 1(2)(e)) temelji na dejstvu, da te zadeve spadajo na področje mednarodnega civilnega procesnega prava, v okviru katerega so lahko bolje urejene in so deloma urejene tudi v sporazumih, katerih uporaba je širša kot samo območje Skupnosti. Enako velja za zadeve v zvezi z dokazi in postopkom (člen 1(2)(h)).

3.1.5

Izključitev zadev v zvezi s pravom družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje iz člena 1(2)(f), je neizogibna, ker so tam obravnavana vprašanja, ki so tako tesno povezana s statutom družb, da jih je treba urejati v tem okviru. Posebnost anglo-ameriškega prava je „trust“. Ta je bil izključen že iz Rimske konvencije (člen 1(2)(g)). Uredba temu upravičeno sledi (člen 1(2)(g)).

3.1.6

Izključitev obveznosti iz predpogodbenega razmerja (člen 1(2)(i)) se nanaša na deliktna razmerja. Sistematično spadajo v predlagano uredbo Rim II in so zato upravičeno izvzeta.

3.1.7

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da želi Irska prostovoljno pristopiti k uredbi. Obžaluje, da se tudi Združeno kraljestvo ni odločilo za ta korak. Uredba se ne bo uporabljala na Danskem (člen 1(3)), dokler Danska s Skupnostjo ne sprejme sporazuma o njeni uporabi ali je Danska prostovoljno ne prenese v svojo nacionalno zakonodajo. Odbor poziva Komisijo, naj stori vse, kar je v njeni moči, da bi dosegla uporabo oz. sprejetje uredbe v teh dveh državah. Cilj uredbe, in sicer poenotenje kolizijskega prava po vsej Evropi, bi bil zaradi neudeležbe posameznih držav članic ogrožen. Zelo neugodno bi bilo, če bi se za te države še naprej uporabljala Rimska konvencija, ker bosta Rimska konvencija in uredba Rim I vsebinsko različni. To bi lahko pomenilo, da bi bile glede na kraj sodišča, ki bi zadevo obravnavalo, kar je kljub veljavi Bruseljske uredbe, Bruseljske konvencije in Luganske konvencije še vedno precej naključno, lahko o isti zadevi izrečene različne sodbe. Tako stanje bi bilo v Skupnosti težko sprejemljivo.

3.1.8

Uredba zahteva, da se uporablja izbrano pravo ne glede na to, ali je to pravo države članice ali tretje države (člen 2). S tem upošteva priznani standard kolizijskega prava, ki prepoveduje diskriminacijo drugih pravnih ureditev. Odbor to pozdravlja. Če je ustrezno, da navezne okoliščine zadeve zahtevajo uporabo določenega pravnega reda, je vseeno, ali gre za notranji pravni red Skupnosti ali ne.

3.2.1

Člen 3(1) določa, da se načeloma uporablja tisto pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Odbor pozdravlja to določbo, ker upošteva načelo pogodbene svobode, ki je osnovno načelo pogodbenega prava in je skladno z uveljavljenim standardom mednarodnega zasebnega prava. Predpis je večinoma skladen s členom 3(1) Rimske konvencije, ki se na splošno šteje za ustreznega. Odbor to pozdravlja. Vseeno se zaveda nevarnosti, da bi sodišča pri praktični uporabi predpisa lahko poskušala uporabiti hipotetično voljo pogodbenih strank, ne da bi za to imela dovolj dokazov. To je treba izključiti. Najbolje je to pojasniti v uvodnih izjavah (št. 7). Člen 3(3) tako zelo poudarja svobodo izbire pravnega reda, da lahko pogodbeni stranki kadar koli izbereta drugo pravo. Odbor to načeloma sicer pozdravlja, vendar vidi v tem morebitno nevarnost za varstvo potrošnika, ki morda ne more v celoti predvideti posledic takšne izbire. Odbor predlaga, da se takšna poznejša izbira prava pri potrošniških pogodbah — v skladu z določbo v zvezi z dogovori o izbiri sodišča (člen 17(1) Bruseljske uredbe) — dovoli šele po nastanku spora, ker bo potrošnik potem pripravljen in bo deloval previdneje.

3.2.2

Člen 3(1), tretji stavek, na podlagi dogovora pogodbenih strank o izbiri sodišča predvideva (če pravni red ni bil izrecno izbran), da sta izbrali pravo države, v kateri je sodišče. Ta določba izraža prizadevanje za usklajenost sodišča in prava. Usklajenost ponavadi omogoči, da sodnik lažje najde pravno ustrezno rešitev. Vendar ima Odbor pomisleke, ali se s strogo oblikovanim pravilom ne posega v voljo pogodbenih strank. Ustrezneje bi bilo, da se omili in oblikuje le kot pomoč pri razlagi drugega stavka, na primer:

„Pri tem je treba zlasti upoštevati, katero sodišče sta izbrali pogodbeni stranki.“

3.2.3

Odbor želi natančneje obravnavati vidik, ki je izjemno pomemben za prihodnost evropskega pravnega prostora, in sicer možnost, da Evropska skupnost oblikuje izbirni instrument ali 26. režim. To bi pomenilo, da bi pogodbeni stranki lahko izbrali tudi civilno pravo Skupnosti. O oblikovanju instrumenta zdaj potekajo razprave in njegova predhodna stopnja bi bil lahko skupni referenčni okvir, na katerem delo že poteka. Člen 3(2) vključuje klavzulo, ki pogodbenim strankam omogoča izbiro takšnega nadnacionalnega pravnega reda. To v mednarodnem zasebnem pravu zdaj ni samoumevno in Odbor to izrecno pozdravlja. Pogodbene stranke bi lahko tako prvič uporabile vzorce pogodb, ki so res pretežno enotne po vsej Evropi, kar bi pomenilo velik napredek pri vzpostavljanju notranjega trga (9).

3.2.4

Člen 4(1) vključuje pravila o pravu, ki se uporablja za razne pogodbe, kar je vsebinska razširitev določb člena 4(2) uredbe, ki so vzete iz Rimske konvencije. V skladu z Rimsko konvencijo bi bila ta pravila izpeljana šele z razlago člena 4(2) Rimske konvencije. Sicer je mogoče določbo, ki jo zdaj predlaga Komisija, razumeti kot zagotovitev večje pravne varnosti, vendar gre to na račun toge in neprilagodljive določbe, ki ne dovoljuje odstopanja niti, ko bi bilo to v posameznih primerih primerno. Odbor izraža zaskrbljenost, da bi lahko imel ta korak nazaj v primerjavi z Rimsko konvencijo negativen učinek ker so možni primeri, v katerih bi toga pravila o pravu, ki se uporablja, izjemoma privedla do neustrezne rešitve. V takih izjemnih primerih bi možnost, da sodnik uporabi ustreznejše pravo, morda pripeljala do zadovoljivejše rešitve. Vendar pa takšno odstopanje od pravila nikakor ne sme voditi k poljubnemu sklicevanju na pravo, ki se uporablja, zato je treba to zelo previdno pretehtati in v sodbi podati zelo tehtne razloge, da se zadosti cilju visoke stopnje pravne varnosti in predvidljivosti glede prava, ki se uporablja. Glede na to Odbor poziva, da se preveri, ali je potrebna sprememba uredbe.

3.2.5

Odbor razume namen Komisije, izražen s členom 4(1)(f). Vendar želi opozoriti, da je veliko pravic industrijske lastnine zaradi načina njihove utemeljitve prenosljivih pod drugimi pogoji, kot jih zagotavlja pravo države, v kateri ima nosilec pravice običajno prebivališče. Ker člen 4(1) ne določa uporabe prava države običajnega prebivališča pri utemeljitvi pravnega razmerja, lahko menjava prava, ki se uporablja, v takšnih primerih zaradi poznejše spremembe običajnega prebivališča nosilca pravice povzroči težave v zvezi s pravno podlago premoženjskih pravic. Odbor priporoča, da Komisija obravnava to težavo in predlaga ustrezno rešitev.

3.3.1

Člen 5 pomeni osnovno spremembo pravil Rimske konvencije za potrošniške pogodbe, ki so bila večkrat označena za težko razumljiva in potrebna sprememb. Odbor meni, da Komisija deluje v pravi smeri, da se v prihodnje prepreči zapletena uporaba dveh različnih pravnih redov za isto zadevo, kar zahteva člen 5 Rimske konvencije. Nedvomno potrošnik, ki z nosilcem dejavnosti sklepa pogodbe, potrebuje tudi varstvo na področju kolizijskega prava. To v osnovi zagotavlja uporaba prava države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče (člen 5(1)), ker je to pravo, ki ga potrošnik (verjetno) pozna, razume jezik, v katerem je zapisano, in v zvezi s katerim lahko najlažje dobi strokovne nasvete. Razen tega predlagano besedilo zahteva, da je morala biti podjetniška dejavnost usmerjena v državo, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, ali se je morala v njej opravljati. Tako se (v skladu z Rimsko konvencijo) interesi nosilca dejavnosti, ki si prizadeva za uporabo prava svoje države, ker je to zanj ugodneje, upoštevajo tako, da se mu to omogoči v drugih primerih. Vendar se Odbor sprašuje, ali je zares nujno, da se pogodbenim strankam potrošniških pogodb v smislu odstavka 2 v celoti onemogoči možnost izbire prava. Odbor meni, da je veliko verjetneje, da bi tudi potrošnik, vsaj če se sprejmejo nekateri zaščitni ukrepi, ki jih kot neizkušena in šibkejša pogodbena stranka nedvomno potrebuje, imel koristi od možnosti izbire prava. Odbor zato priporoča, da Komisija ob upoštevanju tega še enkrat pregleda te določbe.

3.3.2

Določbe o pogodbah o zaposlitvi (člen 6) so posledica dejstva, da zlasti delavci potrebujejo varstvo. Določbe so prevzete iz člena 6 Rimske konvencije, dopolnjene pa so z določbami, ki ustrezno upoštevajo razvoj na področju zaposlovanja. Vključitev besed „iz katere“ izhaja iz prilagoditve sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti v zvezi s členom 18 Bruseljske konvencije. Ker pa v uredbi ni natančne opredelitve ali pojasnila v uvodnih izjavah, se Odbor sprašuje, kaj pomeni „začasno“ opravljanje dela v drugi državi (člen 6(2)(a)). To pomanjkljivost je nujno treba odpraviti, ker je okoliščina, da se delo opravlja „začasno“, zelo pomembno merilo za določitev prava, ki se uporablja. Pomanjkljivosti tudi ni mogoče odpraviti z uporabo člena 2 direktive o napotitvi delavcev (10), ker tudi ta ne vključuje natančne opredelitve. Razen tega Odbor le težko razume, zakaj je potrebna določba o ozemlju, ki „ne spada v nobeno nacionalno suverenost“ (člen 6(2)(b)). Morda so s tem mišljene vrtalne ploščadi v mednarodnih vodah. To bi bilo treba pojasniti vsaj v obrazložitvenem memorandumu.

3.3.3

Člen 7 obravnava zastopstvo pri pravnih poslih, ki je v Rimski konvenciji le delno urejeno, in sicer ne vključuje pravnega razmerja med zastopnikom in tretjo osebo. Zdaj je primerno, da se ta vrzel odpravi (člen 7(2)). Na vprašanje, katero pravo je v tem primeru treba uporabiti, je težko odgovoriti, ker je treba upoštevati interese zastopnika in tretje osebe. V primeru prekoračitve pooblastil ali delovanja brez pooblastil je tretja oseba običajno tista, ki bolj potrebuje varstvo. Predlagano besedilo poskuša upoštevati interese obeh strani in zato ga Odbor odobrava.

3.3.4

Področje prisilnih določb je zapleteno, ker rezultat izbire prava s strani pogodbenih strank ne sme biti omejen bolj, kot je res nujno, in uporabe prava se po možnosti ne sme otežiti z uporabo predpisov, ki ne sodijo v pravo, ki se uporablja za pogodbo. Člen 8 je na splošno skladen s členom 7(2) Rimske konvencije. Uredba pri pravni opredelitvi in uporabi prisilnih določb upošteva ustrezno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (11). Za uporabnike prava so takšni primeri povezani s težavo, da enotne podlage za presojo zadeve ni več na voljo ter je treba uporabiti neusklajene ali celo nasprotujoče si predpise in jih na koncu uskladiti. To je zamudno, pravno-tehnično zahtevno in povečuje pravno negotovost. Vendar Odbor ob upoštevanju razmer glede prilagajanja nacionalnih zakonodaj ne vidi možnosti, da bi se to na splošno opustilo, zlasti ker se tudi v pravni teoriji večinoma zagovarja uporaba takšnih predpisov v zadevah s področja kolizijskega prava.

3.3.5

Členi 10 do 17 po mnenju Odbora večinoma niso težavni in ne zahtevajo podrobnih pripomb, zlasti ne tam, kjer so bile določbe preprosto vzete iz Rimske konvencije.

3.3.6

Člen 10 (Formalna veljavnost pogodbe) glede na naraščajoče število pogodb, sklenjenih na daljavo, izpolnjuje potrebo po poenostavitvi pravil o formalni veljavnosti pogodb ali enostranskih pravnih dejanj, ker uvaja dodatna pravila za pravo, ki se uporablja.

3.3.7

Odstop terjatev in pogodbena subrogacija pravic upnika na tretjo osebo, ki jo poznajo mnogi pravni redi in o kateri se dogovorita upnik in tretja oseba, ki bo poravnala dolg, opravljata podobno gospodarsko funkcijo (12). Primerno je, da člen 13 oboje ureja skupaj. V odstavku 3 je uvedeno novo kolizijsko pravilo, ki ureja vprašanje, po katerem pravu se presoja uveljavljanje odstopljene terjatve ali subrogacije nasproti tretjim osebam. To pravilo se ustrezno opira na rešitev iz Konvencije ZN o odstopu terjatev v mednarodni trgovini z dne 12. decembra 2001.

3.3.8

Člen 14 vsebuje kolizijsko pravilo za subrogacijo po zakonu. Ta se uporablja v večini pravnih redov, zato je kolizijsko pravilo potrebno. Člen 15 dopolnjuje člen 14 s kolizijskim pravilom o solidarni odgovornosti več dolžnikov v primeru subrogacije po zakonu. Združitev s členom 14 v eno pravilo bi bila priporočljiva, vendar ni nujna.

3.4.1

Vprašanja, obravnavana v poglavjih III in IV uredbe, so pretežno tehnične določbe, ki so skladne s splošnimi standardi kolizijskega prava in ne potrebujejo podrobnega komentarja. To velja zlasti za člen 19 (Izključitev zavračanja), ki je skladen s členom 15 Rimske konvencije, člen 21 (Države z več kot enim pravnim sistemom), ki je skladen s členom 19 Rimske konvencije, člen 20 (Javni red), ki je skladen s členom 16 Rimske konvencije, in člen 23 (Razmerje do obstoječih mednarodnih konvencij), ki je skladen s členom 21 Rimske konvencije.

3.4.2

Običajno prebivališče (člen 18) neke osebe ima v veljavnem mednarodnem zasebnem pravu osrednjo vlogo za določanje prava, ki se uporablja. Medtem ko je določitev običajnega prebivališča fizičnih oseb jasna, se lahko pri pravnih osebah pojavijo dvomi. Uredba jih ustrezno odpravlja, ker kot odločilno določa glavni kraj poslovanja. Vključitev člena 60 Bruseljske uredbe ne bi bila primerna, ker se Bruseljska uredba na splošno sklicuje na stalno prebivališče in ne na običajno prebivališče. Razen tega bi tam ponujena trojna rešitev povzročila manjšo pravno varnost.

3.4.3

Člen 22(c) je težko razumljiv. Zdi se, da želi določiti, da lahko morebitni pravni akti Skupnosti, ki se sprejmejo pozneje, vključujejo lastna pravila o izbiri prava, ki imajo prednost pred uporabo te uredbe. Vendar se mora dosežena poenostavitev mednarodnega zasebnega prava ohraniti tudi v prihodnosti. Preprečiti je treba razdrobljenost na različne pravne vire z vsebinsko različnimi določbami. Če se bo v prihodnosti pokazala potreba po posebnih pravilih, jih je treba vključiti v uredbo.

Odbor predlaga, da se pododstavek (c) črta.

3.5.1

Priloga v alineah 3 in 4 navaja „drugo Direktivo o neživljenjskem zavarovanju“ in „drugo Direktivo o življenjskem zavarovanju“. Ne glede na to, da je bila zadnja direktiva razveljavljena in bi verjetno morala biti navedena direktiva o življenjskem zavarovanju (13), ki jo je nadomestila, sta obe alinei problematični. Odbor sicer ne bo šel tako daleč, da bi zahteval njuno črtanje. Vendar želi izrecno opozoriti Komisijo na velike težave, ki jih predlog prinaša. S tem se zapravlja velika priložnost za poenostavitev in poenotenje kolizijskega prava ter reševanje težav na tem področju. V povezavi s členom 22(a) bi alinei 3 in 4 Priloge I pomenili, da se uredba ne bi mogla uporabljati za kolizijsko pravo na področju pogodb o neposrednem zavarovanju (14), ki krijejo tveganja v Skupnosti, ker to urejata ti dve direktivi.

3.5.2

Vendar pravila o izbiri prava za zavarovalne pogodbe, ki krijejo tveganja zunaj Unije, in tiste, ki krijejo tveganje v Uniji (vendar le, če je pogodba sklenjena z zavarovalnico, ki nima sedeža v EU), ter pravila o izbiri prava za pozavarovalne pogodbe dejansko sodijo na področje uporabe uredbe. Tako bi se ohranil položaj, ki je uporabnikom prava že do zdaj povzročal nejasnosti (15). Od sprejetja direktiv o zavarovanju se pravila o izbiri prava za zavarovalne pogodbe vsebinsko razlikujejo od splošnih pravil o izbiri prava za pogodbe (člen 1(3) Rimske konvencije), čeprav so zavarovalne pogodbe tudi obligacijske pogodbe. Za tako razlikovanje ni bilo odločilnih objektivnih razlogov, razen da se ob sklenitvi Rimske konvencije delo na drugi generaciji direktiv o zavarovanju še ni začelo in se je pred določitvijo pravil o izbiri prava želelo počakati, da se izkaže, kakšen bo regulativni okvir (16). Tega razloga ni več.

3.5.3

Pravila mednarodnega zasebnega prava ne sodijo v direktivi, na kateri vplivajo predpisi o nadzoru. Uporabnik prava brez poglobljenega strokovnega znanja jih tam ne bi pričakoval. Mednarodno zasebno pravo na področju zavarovanja je z razdelitvijo na različne horizontalne in sektorske pravne vire preveč zapleteno. Zaradi pravne usklajenosti je zaželena celovitost, ki odpravlja posebne določbe.

3.5.4

Vključitev mednarodnega zasebnega prava iz direktiv v uredbo Rim I brez vsebinskih sprememb ni smiselna. Tako bi se brez pravega razloga ohranili različni predpisi za zavarovalne pogodbe, ki krijejo tveganja v Uniji in zunaj nje. Sklicevanje na predpise o nadzoru tega ne more upravičiti: nadzor zavarovalnic poteka po načelu države sedeža in pri čezmejnih poslih praviloma povzroča neskladje med nadzorom in mestom tveganja. Enako je pri zavarovalnih pogodbah, ki krijejo tveganja v EU in zunaj nje. Smiselno je, da se zavarovalne pogodbe, ki krijejo tveganja v Skupnosti, vključijo v splošna pravila uredbe o pravu, ki se uporablja. Zaradi navezovanja uredbe na izbrano pravo bi imeli zavarovalniški sektor in njegove stranke iz nepotrošniškega področja v prihodnje večje možnosti izbire prava. Smiselna izbira prava z vidika pogodbenega prava bi omogočila ponudbo enakih proizvodov po vsej Evropi, ki bi odpravila veliko potrebo po razvoju palete proizvodov. Ta je v preteklosti povzročala, da so zavarovalnice svobodo opravljanja storitev uveljavljale skoraj le na področju velikih tveganj. V zvezi z izbiro prava so tudi na področju zavarovalništva le potrošniki tisti, ki potrebujejo splošno varstvo. Obrtniki in samozaposlene osebe, ki so bili v primerjavi z njimi do zdaj sicer manj zaščiteni, niso pa bili upravičeni do popolnoma proste izbire prava, ne potrebujejo posebnega varstva. Imajo dovolj poslovnih izkušenj, da razumejo tveganje, ki nastane, če delujejo zunaj pravnega reda svoje države, ali da se zavedajo, kdaj potrebujejo pravni nasvet.

Sprejetje Bruseljske konvencije iz leta 1968 v obliki uredbe; Uredba sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 12, 16.1.2001, str. 1. Mnenje EESO v zvezi s tem, UL C 117, 26.4.2000, str. 6 (poročevalec Malosse).

Uredba o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov; Uredba (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21.4.2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov, UL L 143, 30.4.2004, str. 15. Mnenje EESO v zvezi s tem, UL C 85, 8.4.2003, str. 1 (poročevalec: Ravoet).

Uredba o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah; Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, UL L 160, 30.6.2000, str. 37. Mnenje EESO v zvezi s tem, UL C 368, 20.12.1999, str. 47 (poročevalec: Hernández Bataller).

Uredba o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah; Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah, UL L 174, 27.6.2001, str. 1. Mnenje EESO v zvezi s tem, UL C 139, 11.5.2001, str. 10 (poročevalec: Hernández Bataller).

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29.5.2000 o postopkih v primeru insolventosti, Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29.5.2000 o postopkih v primeru insolventnosti, UL L 160, 30.6.2000, str. 1. Mnenje EESO v zvezi s tem, UL C 75, 15.3.2000, str. 1 (poročevalec: Ravoet).

Direktiva o potrošniških kreditih, (COM(2002) 443 konč., z dne 11.9.2002). Glej mnenje EESO v zvezi s tem, UL C 234, 30.9.2003, str. 1 (poročevalec: Pegado Liz).

Direktiva o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, UL L 95, 21.4.1993, str. 29. Mnenje EESO v zvezi s tem, UL št. C 159, 17.6.1991, str. 35 (poročevalec: Hilkens).

Zelena knjiga o postopku za evropski plačilni nalog in ukrepih za poenostavitev in pospešitev sodnih postopkov v sporih majhne vrednosti (COM (2002) 746 konč.). Mnenje EESO v zvezi s tem, UL C 220, 16.9.2003, str. 5, (poročevalec: von Fürstenwerth).

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi evropskega postopka za plačilni nalog. Mnenje EESO v zvezi s tem, UL C 221, 8.9.2005 (poročevalec: Pegado Liz).