25.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 294/45

1.1

Živimo v času vedno večje globalizacije, procesa, ki pospešuje podiranje meja, internacionalizacije trgovine in izredno hitrega tehnološkega razvoja (1). Zaradi porasta institucionalnih vlaganj (2), povečanja navzkrižnih čezmejnih naložb, preseljevanja del na nove lokacije, hitrih sprememb lastništva in vse večje uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij prihaja do izginjanja geografskih identitet, konkurenčnost pa dobiva svetovno razsežnost. Tako konkurenčnost postaja splošni cilj ekonomske razsežnosti, ki v interakciji s socialno, okoljsko in politično-institucionalno razsežnostjo sooblikuje proces trajnostnega razvoja.

1.2

Danes je Evropska unija z enotnim trgom, ekonomsko in monetarno unijo ter resničnim napredkom skupne zunanje in varnostne politike ter pravosodja in notranjih zadev glavno jedro združevanja proti posledicam globalizacije.

1.3

Družba mora biti konkurenčna v celoti, kar pomeni, da mora biti sposobna vseskozi predvidevati svoje ekonomsko okolje, se mu prilagajati in nanj vplivati. (3) V svojem sporočilu z dne 11. decembra 2002 z naslovom Industrijska politika v razširjeni Evropi  (4) je Evropska komisija konkurenčnost opredelila kot „sposobnost gospodarstva, da prebivalstvu trajno zagotovi visoko stopnjo zaposlenosti ter visoke in rastoče življenjske standarde“. Tudi evropska poročila o uspešnosti, ki jih Evropska komisija redno objavlja od leta 1994 (5), poudarjajo pomembnost globalne konkurenčnosti.

1.4

Za podjetja konkurenčnost pomeni biti trajno — in učinkoviteje od svojih tekmecev — sposoben zadovoljevati potrebe strank in zagotavljati blago in storitve, privlačnejše glede cen in drugih dejavnikov (6). „Organizacijsko konkurenčnost“ je mogoče opredeliti kot sposobnost organizacije, da proizvaja blago visoke kakovosti in zagotavlja storitve, ki dosegajo uspeh in sprejem na svetovnem trgu (7). Organizacije morajo ravnati v skladu z naslednjimi tremi načeli: gospodarnost, uspešnost in učinkovitost: gospodarnost pri upravljanju virov, uspešnost pri doseganju ciljev in učinkovitosti pri vplivu na okolje.

1.5

Človeški dejavnik je ključni element konkurenčnosti podjetij, zato je ljudi potrebno motivirati, jim dati možnosti usposabljanja in napredovanja, pomembno pa jih je tudi vključiti v socialni dialog.

1.6

Danes se podjetja soočajo s stalno spreminjajočim se okoljem. Vedno bolj odprti trgi, visoko razvita sredstva komunikacije in prometa, tehnologije in tehnološke aplikacije, ki se vseskozi posodabljajo, in vedno močnejša konkurenca oblikujejo okvir, v katerem morajo podjetja vsakodnevno razvijati svoje dejavnosti.

1.7

Za Evropsko unijo je bil 1. maj 2004, datum uradnega pristopa desetih novih držav članic, mejnik v njeni zgodovini. Odbor je v svojem mnenju o širitvi (8) dejal: „Širitev notranjega trga bo, če nam bo uspelo izkoristiti razpoložljivi potencial, prinesla številne prednosti na ekonomski ravni in povečala konkurenčnost Evrope v svetovnem gospodarstvu.“ Vendar pa se je treba zavedati, da so gospodarske strukture teh držav še vedno daleč od standardov EU-15. Evropsko poročilo o konkurenčnosti za leto 2003 navaja, da ima deset držav srednje in vzhodne Evrope (CEEC-10) (9) v primerjavi z EU-15 prednost na področju panog, ki so intenzivne z vidika dela, virov in energije, primerjalno pa so v slabšem položaju v panogah, ki so intenzivne z vidika kapitala, tehnologije in strokovnega znanja. Ta vzorec omogoča konkurenčne prednosti CEEC-10 glede surovin (v predhodni fazi) in blaga široke potrošnje (v končni fazi), medtem ko so v slabšem položaju glede polizdelkov in investicijskih sredstev.

1.8

Glavna prednost pristopa desetih novih držav članic 1. maja 2004 je notranji trg s skoraj 455 milijoni ljudi, v katerem lahko podjetja poslujejo v enotnem okviru, ki zagotavlja stabilne makroekonomske pogoje, v območju miru, stabilnosti in varnosti. Čeprav se bo prebivalstvo EU povečalo za 20 odstotkov, BDP pa za 5 odstotkov, se bodo v povprečju stroški dela na uro in produktivnost dela po vsej EU-25 zmanjšali.

1.9

Širitve Unije pa vendarle ne bi smeli dojemati kot grožnje „starim“ državam članicam EU. Prejšnje širitve EU so novim državam članicam prinesle izboljšanje BDP in zvišanje življenjskega standarda, kar se je pokazalo v primeru Irske (10), Španije (11) in Portugalske (12), katerih BDP se je po pristopu povečal. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je od 1. maja 2004 dalje prihodnost EU povezana s prihodnostjo njenih 25 držav članic.

1.10

Poleg tega širitev evropskim podjetjem omogoča izkoristiti ugodnosti, ki jih ponujajo nova partnerstva EU, ne le glede stroškov ali izobraževanja, ampak tudi ugodnosti zaradi geografske bližine ter kulturne in jezikovne podobnosti, ki je večja kot pri ostalih možnih lokacijah.

1.11

Pojav preseljevanja podjetij na nove lokacije je danes izziv za evropsko družbo in ga je mogoče predvidevati v dveh smereh: na eni strani preseljevanje podjetij v druge države članice, kjer so pogoji ugodnejši, in na drugi strani preseljevanje v države, ki niso članice EU, kot so države jugovzhodne Azije (13) ali države z nastajajočim gospodarstvom (14), med katerimi je zelo pomembna Kitajska. V primeru slednjih na ta pojav vplivajo ugodni pogoji za proizvodnjo in predvsem možnost prodora na nove in zelo velike trge, ki imajo velik potencial rasti.

1.12

Pojav preseljevanja podjetij na nove lokacije lahko poleg neposredne izgube delovnih mest povzroči še druge težave, zlasti povečanje socialnega bremena za državo, povečanje socialne izključenosti in šibkejšo rast celotne ekonomije, zlasti zaradi globalnega zmanjšanja povpraševanja. Poleg tega je treba zabeležiti, da lahko, v najboljšem primeru, preselitev industrijske proizvodnje prispeva h krepitvi socialnih pravic v državah, v katere so usmerjene naložbe, nujno pa pomeni tudi prenos znanj. Zato ima preseljevanje podjetij na nove lokacije znaten učinek izenačevanja primerjalnih prednosti, navedenih v točki 1.7 zgoraj, ter povečevanja konkurenčnosti preseljenih podjetij.

1.13

Kljub omenjenim učinkom Evropska komisija v svojem sporočilu z naslovom Prestrukturiranje in zaposlovanje z dne 31. marca 2005 (15) priznava, da prestrukturiranje ne sme biti sinonim za socialno nazadovanje in izgubo ekonomske substance. Komisija v tem sporočilu prav tako beleži, da je prestrukturiranje pogosto nujno potrebno za preživetje in razvoj podjetij, da pa ga je potrebno spremljati, da bodo njegovi učinki na zaposlovanje in delovne pogoje kar se da prehodni in omejeni.

1.14

Trenutno naložbe v druge države niso le stvar velikih podjetij. Majhna in srednje velika podjetja, zlasti tista z veliko tehnološko dodano vrednostjo, se tudi selijo v druge države ali pa vanje selijo del svojih dejavnosti.

1.15

Ustvarjanje najnaprednejših tehnoloških procesov v državah z visokimi stroški je, po eni strani, eden od dejavnikov, ki zavirajo proces preseljevanja podjetij, saj ustvarjajo nova področja dejavnosti in večajo usposobljenost zaposlenih in znanje podjetij. Poleg tega so nastajajoča gospodarstva in države azijskega jugovzhoda trgi z velikim potencialom, saj imajo, med drugim, ugodnejše davčne režime in nižje cene energije kot EU. Tudi cena dela je precej nižja kot v EU, med drugim zato, ker so socialne pravice manj razvite, v določenih primerih jih, s stališča temeljnih standardov Mednarodne organizacije dela (ILO), sploh ni, in življenjski stroški so manjši. To podjetjem, ki se preselijo v te države, omogoča, da na svetovnem tržišču ponudijo izdelke po nižjih cenah. Te države tudi same spodbujajo tuja vlaganja, včasih celo s pomočjo prostih con, v katerih so delovne pravice in socialni pogoji še slabši kot v ostalih delih države, saj se zavedajo, da bodo takšni ukrepi za njihovo gospodarstvo pomenili velik vir prihodkov. Zato so podjetja, ki nameravajo preseliti tisti del svojih dejavnosti, ki ustvarja manjšo dodano vrednost, v ta območja, vse številnejša. Takšna preselitev pomeni ustvarjanje prostih delovnih mest za nizko kvalificirana dela, ki so slabo plačana.

1.16

Ob gospodarskem poletu držav z nastajajočimi gospodarstvi in držav azijskega jugovzhoda dejansko lahko opazimo številne neposredne tuje naložbe v ta območja ter sočasno povečanje trgovinske menjave med EU in temi regijami. Četudi podatki kažejo, da je Evropa uspela ohraniti velik delež vstopnih neposrednih tujih naložb, so se globalni tokovi preusmerili in se vse bolj usmerjajo v Azijo.

1.17

Novejši podatki ponovno potrjujejo, da se zunanja trgovina EU preusmerja. Čeprav ZDA ostajajo glavni trgovinski partner, kaže, da počasi ta status lahko izgubijo zaradi drugih držav, na primer Kitajske. (16)

1.18

Na tej točki bi bilo treba skušati opredeliti koncepta „preseljevanja podjetij na nove lokacije“ in „deindustrializacije“:

Poleg notranjega in zunanjega preseljevanja podjetij na nove lokacije velja omeniti tudi pojav — znan zaradi nedavnih dogajanj v nekaterih podjetjih — ko delodajalec sili zaposlene, da sprejmejo slabše delovne pogoje, z grožnjo, da se bo sicer podjetje moralo preseliti. Ta pojav je posebej nevaren, saj temelji na vzpostavljanju konkurence med delavci in ker lahko sproži učinek oljnega madeža.

2.1

Da bi ublažili negativne posledice preseljevanja podjetij na nove lokacije, je seveda treba sprejeti gospodarske in družbene ukrepe v prid ustvarjanja bogastva, blaginje in delovnih mest. V tem smislu je treba posebno pozornost nameniti majhnim in srednje velikim podjetjem zaradi njihovega prispevka na področju zaposlovanja v EU, prav tako pa tudi socialnim podjetjem — majhnim, srednjim in velikim podjetjem — zaradi njihovega nepretrganega prizadevanja za ustvarjanje novih delovnih mest in še bolj zaradi nepreseljivih zaposlitev, ki jih določa njihov statut. V tem kontekstu Odbor podpira Komisijo in zlasti njen predlog sklepa o ustanovitvi okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (18), v katerem predlaga uvedbo treh posebnih programov, ki bi omogočali skupni okvir za spodbujanje produktivnosti, sposobnosti inovacij in trajne rasti. Prvi od teh se imenuje program za podjetništvo in inovativnost in je namenjen podpori, izboljšanju in spodbujanju dostopa do financiranja ustanavljanja in razvijanja malih in srednje velikih podjetij ter ustvarjanja okolja, ki bo ugodno za sodelovanje malih in srednje velikih podjetij. Za vzpodbudo ustanavljanja grozdov na regionalni ravni je bistveno, da se multinacionalke ne odločijo preseliti svojih dejavnosti na nove lokacije, s čimer prispevajo k razvoju majhnih in srednje velikih podjetij v območju njihovega vpliva.

2.2

Upoštevati je treba tudi posredne učinke preseljevanja podjetij na plače in delovne pogoje. Socialni partnerji bi morali, prek procesa kolektivnih pogajanj in ustanavljanja ter čim učinkovitejšega sodelovanja evropskih delavskih svetov povsod, kjer imajo pravno moč, zmanjšati tveganja in zagotoviti prihodnost podjetij ter kakovostnih delovnih pogojev.

2.3

Že v preteklosti so bile za EU-15 značilne regionalne razlike glede dohodkov, zaposlovanja in produktivnosti, ki so odsevale različne stopnje zadolženosti, različne davčne ugodnosti in razlike glede odnosa do inovacij. Po širitvi 1. maja 2004 se je ta regionalna različnost še znatno povečala. (19)

2.4

Na regionalni ravni so posledice preselitev podjetij na nove lokacije lahko precej dramatične, zlasti če je regija specializirana za določen sektor dejavnosti. Zato ima lahko obsežno preseljevanje podjetij določenega sektorja med drugim precejšen vpliv na upad zaposlenosti in povpraševanja, zmanjšanje gospodarske rasti in povečanje socialne izključenosti, z vsemi negativnimi posledicami, ki jih vse to prinaša. Da bi se izognila temu, je Evropska komisija v svojem Tretjem kohezijskem poročilu (20) poudarila pomen usmerjanja svojih prizadevanj v kohezijo, da bi izboljšala ekonomsko učinkovitost in konkurenčnost evropskega gospodarstva, kar pomeni mobilizacijo vseh njenih virov in regij. (21)

2.5

Treba se je potruditi za dosego usposobljenosti delovne sile, povečanje naložb v inovacije ter razvijanje pobud za promocijo podjetniškega duha v Evropski uniji.

2.6

Po podatkih Evropskega centra za spremljanje sprememb (v Dublinu) bo pojav preseljevanja podjetij na nove lokacije določene sektor prizadel bolj kot druge. (22) Stališče podjetja glede preselitve na novo lokacijo je odvisno tudi od stopnje neodvisnosti, kakor je določena z njegovo korporativno in tehnološko strukturo. Najšibkejša skupina bodo podružnice multinacionalnih družb s sedežem v tujini in podjetja, ki niso lastniki tehnologije, ki jo uporabljajo za svoje proizvode ali procese.

2.7

Skrb povzročajo nezadostni rezultati Evrope na področju raziskav in inovacij, saj se zdi, da preselitve niso več omejene na sektorje, kjer je potrebno veliko delovne sile. Preselitve na nove lokacije je vedno pogosteje opaziti v sektorjih proizvodnje polizdelkov in celo v nekaterih visoko tehnoloških sektorjih, kjer obstajajo težnje po preselitvi dejavnosti, kakor so raziskave in storitve, Kitajska in Indija pa sta prvi na seznamu tistih, ki imajo koristi od takega razvoja dogodkov, oziroma od takih prenosov.

2.8

Določena podjetja proizvodnjo preselijo celo nazaj v državo izvora, ker EU nudi dobre pogoje za proizvodnjo blaga ter zahtevne storitve. Čeprav se nadaljuje preseljevanje proizvodnje v države z nizkimi plačami, se je treba zavzemati za ohranjanje in ustvarjanje ugodnih pogojev za proizvodnjo blaga in zahtevne storitve, da bi pritegnili proizvodnjo z veliko dodano vrednostjo.

2.9

Združene države Amerike imajo najmočnejše svetovno gospodarstvo in so glavni trgovinski partner EU. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je v različnih državah prišlo do številnih sprememb, zlasti v Združenih državah Amerike, kar je povzročilo razvoj „nove ekonomije“. Hiter razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije ter njenih aplikacij v poslovanju je povzročil povečanje stopnje rasti BDP ter močan upad brezposelnosti. Posledice telekomunikacijske revolucije je bilo tako čutiti v celotni družbi in gospodarstvu.

2.10

Čeprav je spodbujanje raziskav izjemno pomembno za upočasnitev procesa preseljevanja na nove lokacije, kar je vprašanje, s katerim se v nekaterih evropskih regijah že zdaj pospešeno ukvarjajo, pa je odločilna uporaba rezultatov takih raziskav. Resničen gospodarski razvoj in rast sta posledica implementacije rezultatov znanstvenih in tehnoloških raziskav. To pomeni, da ključni dejavnik ni sama tehnologija, temveč korist, ki jo prinaša, tj. inovacija.

2.11

Vendar pa se je treba zavedati, da inovacija sama ne more preprečiti preseljevanja tradicionalnih proizvodnih dejavnosti, ki se selijo drugam zato, ker niso konkurenčne. Gotovo pa prispeva k lažjemu nadomeščanju preseljenih dejavnosti z alternativnimi izdelki, procesi ali storitvami v prizadetih območjih.

2.12

Ekonomija, ki temelji na integraciji tehnološkega napredka v proizvodne procese, prinaša široko paleto novih proizvodov in procesov visoke dodane vrednosti v proizvodnji in porabi. V tem kontekstu bi bilo treba države, ki so se 1. maja 2004 pridružile EU, obravnavati kot vir priložnosti, saj bodo ob ustrezni industrijski politiki evropska podjetja lahko zasnovala novo strategijo na ravni celotne celine in tako kar najbolj izkoristila nove možnosti, ki so se odprle po zaslugi širitve.

2.13

Preselitev na novo lokacijo pomeni, da podjetje celotno svojo dejavnost ali njen del premakne z enega kraja na drugega. Tako kot ljudje tudi podjetja z enim samim ciljem zapustijo kraj, od koder izhajajo: zaradi napredka. Na zelo razvitih gospodarskih območjih, kjer so trgi že delno zasičeni, zmogljivost za rast nacionalnega gospodarstva in nacionalnega trga postopno doseže svoje naravne meje. Zato se morajo celotni industrijski sektorji bolj osredotočiti na iskanje novih priložnosti ta prihodnost, tako da svoje proizvode in storitve razporedijo v druga gospodarska območja. Poleg tega se v dobi globalizacije podjetja soočajo z močno svetovno konkurenco na domačih in izvoznih trgih. Seveda pa konkurenčnost teh podjetij ni odvisna samo od kakovosti njihovih proizvodov in od dobaviteljev, temveč tudi od cen, gibanja deviznih tečajev ter možnosti, da lahko računajo na odprte in konkurenčne globalne trge, katerih pravila bodo spoštovali vsi.

2.14

Izbira lokacije je za podjetja odločilno strateško vprašanje in jih sili v razmislek o številnih vidikih zelo različne narave. Podjetja sprejemajo odločitve na podlagi zmernih stroškov dela, politične stabilnosti, ustanov, ki vzbujajo vsaj minimalno zaupanje, bližine novih trgov, razpoložljivosti proizvodnih zmogljivosti in razumnih davčnih stopenj. Poleg tega je mnenje podjetja o preselitvi na novo lokacijo odvisno tudi od infrastrukture in stroškov transakcije, odvisno je tudi od stopnje neodvisnosti podjetja, kakor je določena z njegovo korporacijsko in tehnološko strukturo, ter od učinkovitosti javne uprave. Zato nižji stroški dela niso edini dejavnik pri odločanju za preselitev na novo lokacijo ali proti njej, primerja se jih s produktivnostjo, saj je razmerje med stroški in produktivnostjo pomembno za konkurenčnost.

2.15

Stroški določene dejavnosti so v veliki meri odvisni od nacionalnih ali regionalnih pogojev. Države, v katere podjetja vlagajo, morajo nuditi minimalno infrastrukturo, raven izobrazbe prebivalstva in varnost. Preden sprejetjem odločitve podjetja sledijo naslednji logiki:najprej stabilnost, nato zaupanje in šele nato naložba. Dogodki, ki povzročajo nestabilnost, zlasti negotovost glede prihodnosti, nedvomno vplivajo na tiste, ki odločajo o vlaganjih. Tisti, ki sprejemajo politične odločitve, se morajo izredno dobro zavedati pomena pritegnitve naložb, ki ustvarjajo kakovostna delovna mesta, omogočajo tehnološki razvoj in pospešujejo gospodarsko rast. Poleg tega bi morala pomoč razvoju dati več poudarka izboljšanju političnih, državljanskih in socialnih pravic v državah, v katere se vlaga. Podjetja morajo prispevati k uresničevanju tega cilja z izvajanjem načel družbene odgovornosti. (23)

2.16

Socialni partnerji imajo posebno odgovornost pri vzpostavljanju trdnih pravil na trgu dela. Kolektivne pogodbe omogočajo zagotavljati enake pogoje glede konkurence za vse podjetja, kar vodi k večji rasti, zagotavlja varnost in možnost razvoja tako delavcem kot podjetjem.

2.17

Tu je še nekaj ključnih vidikov. Po eni strani narava in obseg proizvodov in storitev mnogokrat zahtevata, da se blago proizvaja, storitve pa zagotavljajo na ciljnih trgih oziroma vsaj v njihovi bližini. Po drugi strani, še zlasti v dobavnih podjetjih, pogosto obstaja potreba, da sledijo svojim poslovnim strankam na lokacije, ki so jih te izbrale. Pogosto pa vključitev na nove trge tudi ni mogoča, če podjetja ne zagotovijo, da njihovo blago in storitve vključujejo vsaj določeno stopnjo lokalno zagotovljene dodane vrednosti.

2.18

Na koncu ne smemo pozabiti, da zato, ker potrošniki pripisujejo velik pomen ceni in ker njihovo povpraševanje tudi vpliva na ponudbo, prihaja do pritiska na trgovce na drobno, da bi zmanjšali cene. In ker veletrgovci na drobno želijo potrošnikom zagotoviti nizke cene, pritiskajo na dobavitelje, da tudi ti nižajo cene. V takšnem kontekstu je razumljivo, da zlasti najmanjši dobavitelji nimajo dovolj sredstev, da bi izpolnili zahteve velikih trgovcev na drobno. (24)

2.19

Zaradi razlik med gospodarstvi posameznih držav članic EU ter med gospodarstvom celotne EU in gospodarstvi azijskih držav, se pojavljajo določeni dejavniki, ki, med drugimi, spodbujajo selitev podjetij na nove lokacije, ti pa so:

2.20

Preseljevanje podjetij, zlasti izven EU, bi lahko povzročilo nekatere težave, kot so:

3.1

V odgovor na pomisleke, ki jih je izrazil Evropski svet (25), in zavedajoč se bojazni, ki jih povzroča nevarnost deindustrializacije, ter načinov, na katere se lahko pripravimo in soočimo s strukturnim preoblikovanjem, ki poteka v evropski industriji, je Evropska komisija 20. aprila 2004 sprejela sporočilo z naslovom Pospeševanje strukturnih sprememb: industrijska politika za razširjeno Evropo  (26), v katerem opredeljuje industrijsko politiko za razširjeno Evropsko unijo. Odbor je to sporočilo obravnaval v posebnem mnenju (27).

3.2

V omenjenem dokumentu Evropska komisija navaja, da kljub dejstvu, da večina sektorjev povečuje svojo proizvodnjo, in čeprav ni opaziti splošnega procesa deindustrializacije, v Evropi kljub temu poteka proces preoblikovanja, ki vključuje prenos sredstev in delovnih mest v dejavnosti z visoko vsebnostjo znanja. V tem kontekstu sporočilo poudarja, da se je v vseh državah članicah število delovnih mest v industrijskem sektorju v obdobju 1955-1998 zmanjšalo.

3.3

Komisija tudi poudarja, da širitev ponuja številne priložnosti za industrijo in da lahko v nekaterih primerih pomaga proizvodnjo, ki bi jo sicer morda preselili v Azijo, obdržati v EU. Komisija poziva k ukrepanju, da bi predvideli spremembo in nadaljevali politike, potrebne za podporo temu procesu, v kontekstu novih finančnih perspektiv za obdobje do 2013 in na treh področjih:

3.4

Industrija je nedvomno motor gospodarstva, zdrava in dinamična industrija omogoča razvoj gospodarstva kot celote, medtem ko lahko šibka industrijska konkurenčnost in slabeča industrijska proizvodnja povzročata splošno stagnacijo gospodarske dejavnosti. V takšnem kontekstu si je bistveno prizadevati za industrijsko politiko (28), ki v Uniji pospešuje ustanavljanje in rast podjetij, ki ne tekmujejo zgolj na področju stroškov, temveč precej vlagajo v inovacije in razvoj. Samo z izkoriščanjem prednosti, ki jih daje Evropa (kakor so visoko kakovostna infrastruktura informacijske družbe, visoka raven vlaganj v raziskave in nove tehnologije ter njihovo izkoriščanje v industriji, spodbujanje stalnega izobraževanja in usposabljanja delavcev ter vse prednosti enotnega trga), bo mogoče ohraniti in izboljšati konkurenčnost evropske industrije. Tako bo mogoče pospeševati gospodarsko rast in napredek za dosego polne zaposlenosti in trajnostnega razvoja.

3.5

Odbor poziva k krepitvi zaščite pravic intelektualne lastnine in njihovemu izvajanju v tretjih državah, da bi tako povečali in podprli konkurenčnost podjetij iz EU.

3.6

Treba je spodbujati proizvodni model, ki ne poudarja zgolj cene proizvedenih izdelkov, temveč tudi druge dejavnike. Poudariti je treba, da konkurenčnost ne temelji le na stroških ali davčnih spodbudah, temveč da so ljudje temeljni del konkurenčne prednosti podjetja. Raziskave in razvoj novih tehnologij, ki omogočajo znižanje proizvodnih stroškov in izboljšanje proizvodne zmogljivosti, so bistveni, vendar pa ne bi smeli pozabiti na dejstvo, da je resnična vrednost tega napredka v njegovi uporabi. Zato je prednostna naloga imeti potrebno znanje za ustrezno izkoriščanje teh procesov in tako omogočiti izkoriščanje precejšnje zmogljivosti za napredek, podjetja pa se morajo tudi začeti zavedati nevarnosti in potrebe po iskanju novih aplikacij za obstoječe tehnologije, tj. spodbujati inovativen odnos. Pri tem imajo nedvomno ključno vlogo podjetniki in delavci. Končni cilj je spodbuditi evropska podjetja, da velik del svoje dodane vrednosti in konkurenčne prednosti utemeljijo s človeškim kapitalom. Zato so odločilni ukrepi, katerih cilj sta dopolnilno usposabljanje delavcev, povečanje vlaganj in raziskav ter inovacij. Tudi tu evropski socialni partnerji igrajo pomembno vlogo prek skupnega delovnega načrta. (29)

3.7

Vendar pa so določeni ukrepi primerni le v primerih preseljevanja podjetij znotraj EU.

3.7.1

Širitev EU in posledično povečanje notranjega trga izključujeta uvajanje vseh omejitev glede preseljevanja podjetij iz zahodne Evrope v srednjo in vzhodno Evropo. Morali bi ponovno preučiti merila financiranja EU, ki zagotavljajo podporo le podjetjem, ki uvajajo proizvodnjo na novo, in financiranje razširiti še na podjetja, ki prenašajo obstoječo proizvodnjo ali storitve iz enega v drug kraj znotraj EU. Treba je spodbujati prizadevanja, zato da bi se čim prej izravnale ogromne razlike med vzhodno in zahodno Evropo glede pogojev proizvodnje na splošno in zlasti glede proizvodnih stroškov.

3.7.2

Verjetno je najpomembnejši zaključek ta, da si je treba nenehno prizadevati za izboljšanje konkurenčnosti v EU. Ta proces, ki je v skladu z lizbonsko strategijo, morajo izvajati podjetja (z razvijanjem najboljših izdelkov, ustvarjanjem inovativnih podjetniških modelov, učinkovitejših proizvodnih procesov itd.), lajšati pa ga mora bolje prilagojena zakonodaja na evropski in nacionalni ravni.

3.7.3

Treba bi bilo povečati pomoč naložbam v človeški kapital in ostalo infrastrukturo. EU potrebuje industrijsko osnovo, ki bo močna, inovativna in tehnološko dovršena. Za dosego tega cilja je potrebno poglobljeno poznavanje trenutnega položaja v vseh gospodarskih sektorjih, tako na regionalni kot na nacionalni ravni, da bi lahko kar najbolje izkoristili posebne ugodnosti, ki se ponujajo na lokalni ravni.

3.7.3.1

Če hočemo prispevati k ohranjanju podjetij na kraju, kjer so bila ustanovljena na začetku, je treba povečati regionalne pobude na področju usposabljanja. Spodbujati je treba tudi ostale pobude, kot so izmenjave z univerzami na področju raziskav ali udeležba lokalnih oblasti pri razvijanju regionalnih grozdov, namenjenih podpori podjetjem. (30)

3.7.3.2

Odbor podpira predlog Komisije, da se doba, ko mora podjetje ohranjati naložbo, za katero je dobivalo finančno pomoč, podaljša s 5 na 7 let. (31) To bo spodbudijo ukoreninjenje podjetij, saj bi v primeru, da ne bi izpolnjevala te obveznosti, morala vrniti vso prejeto pomoč.

3.7.4

Odbor bo, glede na to, da gre za zelo pomembno temo, od blizu spremljal razvoj preseljevanja podjetij v Evropi. (32)

4.1

Kot opozarja Komisija v sporočilu o integriranih smernicah za rast in delovna mesta (2006-2008) (33), mora EU, po eni strani, zgrabiti priložnosti, ki jih ponuja odprtje hitro rastočih trgov, zlasti na Kitajskem in v Indiji, po drugi strani pa ima na voljo velik potencial za krepitev svojih konkurenčnih prednosti in prav je, da jih odločno izkorišča.

4.2

Odbor meni, da je za spodbujanje potenciala rasti in sposobnosti soočanja z izzivi v prihodnosti bistvenega pomena izgradnja družbe znanja, ki bo temeljila na politikah človeških virov, izobraževanja, raziskav in inovacij. Poleg tega Odbor meni, da trajnostna rast zahteva tudi povečano demografsko dinamiko, boljšo socialno vključenost in popolno izrabo potenciala evropske mladine, kot je to potrdil tudi Evropski svet 22. in 23. marca 2005, s tem ko je sprejel Evropski pakt za mladino.

4.3

Odbor meni, da je treba okrepiti konvergenco in sinergije med različnimi politikami, ukrepi in cilji znotraj EU. To zahteva predvsem učinkovito koordinacijo v okviru Komisije, ta pa bi morala poglobiti dialog z Evropskim parlamentom in Svetom.

4.4

Odbor priporoča Komisiji, naj pri industrijski politiki EU izbere sektorski pristop in ne horizontalnega, glede na to, da so priporočila skupin na visoki ravni za sektorje farmacije, tekstila in konfekcije, ladjedelništva in avtomobilske industrije že pokazala, da se vsak od teh sektorjev sooča s specifičnimi problemi, ki zahtevajo posebno rešitev in individualen pristop, zato ne morejo biti urejeni prek horizontalnega pristopa. (34)

4.5

Da bi se v največji možni meri izognili negativnim učinkom pojava preseljevanja podjetij na nove lokacije v Evropi, je treba poudariti predvsem naslednje vidike:

4.5.1

Vzgoja, izobraževanje in usposabljanje. Človeški kapital je zelo pomemben za industrijsko konkurenčnost, njegova pomembnost pa se bo verjetno še povečevala (jasen primer tega je dejstvo, da je pomanjkanje kvalificiranih delavcev glavna ovira pri razvoju malih in srednje velikih podjetij). V prihodnosti bo postalo vedno bolj jasno, da je razpoložljivost kvalificiranih delavcev kritični dejavnik pri določanju dolgoročne mednarodne konkurenčnosti evropske industrije. Zato se bo v okviru skupne zakonodaje in politik EU velik pomen pripisovalo izobraževanju in priseljevanju. Evropska industrijska politika mora vzgojo, izobraževanje in usposabljanje postaviti v središče svoje strategije, posebno pozornost pa je treba posvetiti nenehnemu usposabljanju delavcev.

Človeški kapital in strokovno znanje sta konkurenčni prednosti

4.5.2

Raziskave in inovacije. To so ključni dejavniki konkurenčnosti evropske industrije. Evropa si mora prizadevati doseči cilj, da bo 3 % svojega BDP namenila raziskavam, poleg tega pa mora povečati svoja prizadevanja za razvoj raziskav v javnem in zasebnem sektorju. V tem kontekstu je oblikovanje Evropskega raziskovalnega prostora bistvenega pomena pri zagotavljanju potrebne osnove za znanstveni in tehnološki napredek v EU.

Hkrati je pomembno, da raziskave prehajajo v industrijske inovacije in da se povečajo zasebna vlaganja v tiste kapitalske dobrine, iz katerih dejansko izhajajo tehnološke spremembe.

Znanstvene in tehnološke inovacije so pomemben dejavnik diferenciacije

4.5.3

Konkurenčna politika. Čeprav med industrijsko in konkurenčno politiko še vedno ni dovolj interakcij, pa vseeno nista povsem izolirani. Morali pa bi biti bolj povezani. Pravilna uporaba pravil konkurence, v neposredni povezavi s cilji industrijske politike, bo dolgoročno v veliki meri prispevala k rasti in zaposlovanju.

Treba je povečati nadzor trgov, nove direktive ter spremembe obstoječih pa bi morale predvideti takšne pogoje, ki bi se jih izvajalo enako v vseh državah članicah.

Treba je vzpostaviti tesnejšo povezavo med politiko konkurence in industrijsko politiko

4.5.4

Osveščanje. Ob upoštevanju vloge, ki jo igra današnji način potrošnje, pri katerem je cena ključni element, bi bilo treba osveščati potrošnike glede učinkov takega ravnanja. Podjetja lahko prispevajo h kolektivnemu osveščanju s svojimi znamkami, kakovostjo itd. (35) Lahko bi tudi natančneje obveščali potrošnike o izvoru izdelkov.

Potrošnike bi bilo treba osveščati o vplivu takšnega ravnanja

4.5.5

Ključni sektorji: Potrebna je aktivnejša industrijska politika, zlasti s stališča posameznih sektorjev, ter spodbujanje sodelovanja med javnimi in zasebnimi akterji. Glede tega Odbor meni, da je treba upoštevati lasti kvantitativne in kvalitativne analize, ki jih izvaja Evropski center za spremljanje sprememb (v Dublinu), da bi utrdili temelje za javno razpravo o preseljevanju podjetij na nove lokacije.

Večje sodelovanje med javnim in zasebnim v ključnih sektorjih je bistveno za pospešitev razvoja

4.5.6

Odzivi na nepredvidene šoke. V vseh sektorjih je v skladu s sporočilom o prestrukturiranju in zaposlovanju (36) treba poskrbeti za „revidirane finančne instrumente EU za boljše predvidevanje in vodenje prestrukturiranj“, katerih proračuni naj bi bili temu prilagojeni in bi upoštevali socialni učinek. Zaželeno je tudi, da javne oblasti posežejo „v primeru nepredvidenih šokov katerih regionalni ali sektorski vpliv bi bil močan“. Zato EESO podpira ustanovitev „rezerve za nepredvidene primere“ v okviru strukturnih skladov.

Unija mora dobiti dovolj prožne finančne instrumente za soočanje z nepredvidenimi šoki

4.5.7

Infrastruktura: treba je izboljšati prometna, telekomunikacijska in energetska omrežja tako na nacionalni ravni kot znotraj Skupnosti, pa tudi s sosedi. Infrastruktura je osrednji element konkurenčnosti, zato jo morajo imeti podjetja na voljo po konkurenčnih cenah. Dobro delovanje javnih služb priteguje podjetja in je nujno potrebno za njihov razvoj, zlasti ko gre za SMP.

Olajševanje dela podjetij z vlaganji v infrastrukturo je spodbuda za podjetja, da ostanejo v Evropi

4.5.8

Podpiranje podjetniškega duha in spodbujanje poslovnih dejavnosti. Za zagotovitev prihodnosti evropske industrije bo bistveno vzpostaviti poslovno ozračje, ki bo ugodno za ustanavljanje in razvoj malih in srednje velikih podjetij in bo na splošno pospeševalo podjetniško delovanje.

Treba bo izboljšati dostop do financiranja v zgodnjih in vmesnih fazah razvoja podjetja ter precej poenostaviti postopke za ustanavljanje in upravljanje podjetij. Treba bo tudi podpirati spremembo miselnosti, ob spodbujanju sprejemanja tveganja, ki je sestavni del poslovanja. Poleg tega je treba upoštevati prispevek zaposlenih pri uresničevanju ciljev podjetja.

Za zagotovitev rasti je nujno spodbujati ustanavljanje podjetij

4.5.9

Socialne politike. Najboljši način za soočanje z legitimno zaskrbljenostjo glede negativnega odmeva preseljevanj podjetij je zasnovati in dostojno izvajati socialne politike, ki se zavzemajo za pozitiven odnos do sprememb, tako da omogočajo zaposlenim, da prilagodijo in izboljšajo svoje sposobnosti in spodbujajo ustvarjanje novih delovnih mest.

Nujno je snovati in izvajati socialne politike, ki omogočajo zmanjševanje morebitnih negativnih učinkov preseljevanja podjetij

4.5.10

Socialni dialog. Evropsko industrijsko politiko je treba opredeliti s poslovnega, medpanožnega in strokovnega vidika in jo udejanjiti skupaj z vložkom socialnih partnerjev, saj bo strokovno znanje teh glavnih zainteresiranih strani bistvenega pomena. Zato morajo podjetja že dovolj zgodaj jasno opredeliti svoje namene zaradi zagotovitve izvedljivosti ustreznih ukrepov drugih zainteresiranih strani.

Evropski socialni partnerji bi se morali tega vprašanja lotiti v okviru prestrukturiranj in v kontekstu nove agende evropskega socialnega dialoga, tudi na ravni sektorjev. V okviru socialnega dialoga so kolektivne pogodbe pomemben dejavnik za ustvarjanje enakih pogojev konkurence za vsa podjetja.

Doseganje konstruktivnega in ustvarjalnega ravnovesja med interesi različnih zainteresiranih strani je naloga, ki se nikoli ne konča

4.5.11

Konkurenca in mednarodna pravila igre. Čeprav je preseljevanje podjetij pojav, ki je vezan na strukturne spremembe, je nedopustno, da te spremembe, četudi le delno, motivira politika EU, ki je preveč prožna pri pogajanjih in poznejši razlagi temeljnih mednarodnih pravil. Treba je upoštevati socialno razsežnost globalizacije in ustvariti konstruktivno interakcijo med politikami EU, da bi spodbujali sodelovanje med STO in Mednarodno organizacijo dela. Zato mora EU ukrepati v okviru mednarodnih organizacij s ciljem, da bi se njeni standardi upoštevali in da, če se ne, uporabi obstoječe mehanizme kolikor mogoče učinkovito.

Treba je imeti odprte in konkurenčne globalne trge, katerih pravila bodo upoštevali vsi

4.6

Cilj mora biti torej spodbujati nova vlaganja v Evropo, ohranjati obstoječa vlaganja in nadaljevati evropska vlaganja v tujino.

—

če je delež proizvodnje v BDP manjši, to še ne pomeni, da je tudi manj pomemben;

—

povezave med proizvodnim in storitvenim sektorjem se povečujejo;

—

ob dinamični rasti so s podjetji povezane storitve še zlasti močno odvisne od povpraševanja industrije;