1

Oseba DD s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 14. julija 2021, DD/FRA (T‑632/19, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:434), s katero je to zavrnilo njeno tožbo na podlagi člena 270 PDEU, s katero je predlagala, prvič, povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela, drugič, razglasitev ničnosti odločbe direktorja Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) z dne 19. novembra 2018 o zavrnitvi njenega odškodninskega zahtevka in, tretjič, če bo potrebno, razglasitev ničnosti odločbe z dne 12. junija 2019, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper zgoraj navedeno odločbo z dne 19. novembra 2018.

2

Naslov VI Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) je „Disciplinski ukrepi“. V tem Naslovu VI je člen 86, ki določa:

„1.   Uradnik je disciplinsko odgovoren, če namerno ali iz malomarnosti ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi po teh kadrovskih predpisih.

2.   Kadar organ za imenovanja [v nadaljevanju: OI] ali [Evropski urad za boj proti goljufijam (v nadaljevanju: OLAF)] izve za dokaze o neizpolnjevanju obveznosti v smislu odstavka 1, lahko sproži upravno preiskavo, s katero se preveri, ali je prišlo d[o] takega neizpolnjevanja obveznosti.

3.   Disciplinska pravila, postopki in ukrepi ter pravila in postopki glede upravne preiskave so določeni v Prilogi IX.“

3

Člen 1 Priloge IX Kadrovskih predpisov, naslovljene „Disciplinski postopek“ določa:

„1.   Kadar koli se v preiskavi OLAF razkrije možna osebna vpletenost uradnika ali nekdanjega uradnika institucije, se pod pogojem, da to ne škoduje preiskavi, zadevna oseba o tem hitro obvesti. V nobenem primeru se po končani preiskavi ne sme pripraviti sklepne ugotovitve, v katerih je z imenom naveden uradnik, če ta ni imel možnosti dati pripombe v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo nanj. Te pripombe se navedejo v sklepnih ugotovitvah.

[…]

3.   Če po preiskavi OLAF uradniku, domnevnem kršilcu, ni mogoče dokazati krivde, se zadevna preiskava brez nadaljnjih ukrepov ustavi z odločitvijo direktorja OLAF, ki uradnika in institucijo o tem pisno obvesti. Uradnik lahko zahteva, da se ta odločitev vloži v njegov osebni spis.“

4

Člen 2(1) te priloge IX določa:

„Pravila, določena v členu 1 te priloge, se s potrebnimi spremembami uporabljajo za druge upravne preiskave, ki jih izvaja [OI].“

5

Člen 3 navedene priloge IX določa:

„Po tem, ko je zadevni uradnik obveščen o vseh dokazih v spisu in po njegovem zaslišanju lahko [OI] na podlagi poročila o preiskavi:

6

Člen 11 iste priloge IX določa:

„[OI] se brez posvetovanja s komisijo lahko odloči za kazen v obliki pisnega opozorila ali opomina. Preden [OI] izreče tak ukrep, je uradnik zaslišan.“

7

Člen 29 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa:

„Če uradniku ni bila dokazana krivda po členih 1(3) in 22(2) te priloge, ima pravico zahtevati, da se s pomočjo primerne objave odločitve [OI] popravi škoda, ki jo je utrpel.“

8

Dejansko stanje spora je v točkah od 1 do 17 izpodbijane sodbe predstavljeno tako:

9

Pritožnik je 23. septembra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo iz točke 1 te sodbe.

10

Pritožnik je s tožbo Splošnemu sodišču med drugim predlagal, naj agenciji FRA naloži povračilo nepremoženjske škode, povzročene z disciplinskim postopkom, ki je pripeljal do opomina, z odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z nepravilno izvršitvijo ničnostne sodbe, s katero sta bili ti odločbi razglašeni za nični. Pritožnik se je v utemeljitev svojega predloga skliceval na šest očitkov nezakonitosti v zvezi z nezakonitimi ravnanji agencije FRA (v nadaljevanju skupaj: nezakonita ravnanja), ki se nanašajo na:

11

Poleg tega je pritožnik zahteval povrnitev zatrjevane nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitih ravnanj, zato je navedel več argumentov v zvezi z dejanskostjo te škode in z obstojem vzročne zveze med navedeno škodo in temi ravnanji.

12

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da pogoji za uveljavljanje odgovornosti agencije FRA v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni. Prvič, nobenega od očitkov nezakonitosti, ki jih je podal pritožnik, ni sprejelo kot utemeljenega. Drugič, ugotovilo je, da obstoj nepremoženjske škode ter vzročne zveze med to škodo in nezakonitimi ravnanji ni dokazan.

13

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

14

Agencija FRA Sodišču predlaga, naj:

15

Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja osem pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na napake, ki naj bi jih Splošno sodišče storilo v vsakem od osmih delov izpodbijane sodbe, in sicer pri navedbi dejanskega stanja, preučitvi očitkov nezakonitosti od prvega do šestega ter v delu, ki se nanaša na preučitev obstoja sedanje škode in vzročne zveze.

16

Pritožnik z drugim pritožbenim razlogom in s prvim delom petega pritožbenega razloga, ki ju je treba analizirati najprej, trdi, na eni strani, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se v obravnavani zadevi člen 3(a) Priloge IX h Kadrovskim predpisom ne uporablja in da zato pravice do obrambe ni treba strogo spoštovati, ter na drugi strani, da je v zvezi s tem podalo protislovno obrazložitev.

17

Pritožnik s prvim delom drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je napačno ugotovilo, da razglasitev ničnosti akta institucij in organov Unije ne zavezuje, da nadaljujejo postopek od natančno določene točke, na kateri je nastala nezakonitost, saj imajo ti široko diskrecijsko pravico pri odločanju o sredstvih, ki jih je treba uporabiti za to, da se ničnostna sodba izvrši. Iz sodbe z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija (T‑471/11, EU:T:2014:739), navedene v točki 45 izpodbijane sodbe, naj bi namreč izhajalo, da je treba postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, nadaljevati prav od točke, na kateri je nastala nezakonitost, saj razglasitev ničnosti odločbe ne vpliva nujno na pripravljalne akte.

18

Pritožnik z drugim delom drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo člen 3(a) Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ker je odločilo, da se ta člen ne uporablja v primeru umika upravne preiskave ali odstopa od nje in v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, v katerih se je agencija FRA odločila, da disciplinskega postopka ne bo nadaljevala v fazi, v kateri je bil opomin razglašen za ničen. Po mnenju pritožnika so v členu 3(a) Priloge IX h Kadrovskim predpisom izčrpno naštete možnosti, ki jih ima agencija FRA na voljo po predložitvi poročila o upravni preiskavi. Poleg tega naj bi bilo treba cilj tega člena razlagati v povezavi s členom 29 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, da se omogoči upoštevanje interesov zadevne osebe, tako da naj bi umik poročila o upravni preiskavi brez vsakršne obrazložitve in brez vsakršne objave pomenil kršitev teh členov. Pritožnik trdi, da je Splošno sodišče ustvarilo umetno razlikovanje med zaključkom upravne preiskave in njenim umikom ali odstopom od nje, s čimer se členoma 3 in 29 Priloge IX h Kadrovskim predpisom v veliki meri odvzame polni učinek.

19

Agencija FRA predlaga, naj se prvi in drugi del drugega tožbenega razloga zavrneta.

20

Ta agencija v zvezi s prvim delom meni, da je brezpredmeten. Glede tega agencija FRA trdi, da sodna praksa, navedena v točki 45 izpodbijane sodbe, v nasprotju s tem, kar trdi pritožnik, ne pomeni, da mora OI nadaljevati disciplinski postopek, za katerega se izkaže, da vsebuje procesno napako. Dodaja še, da pritožnik nima nikakršnega legitimnega interesa za zatrjevanje, da bi morala agencija FRA nadaljevati disciplinski postopek, namesto da je od njega odstopila.

21

V zvezi z drugim delom drugega pritožbenega razloga agencija FRA trdi, da poročila o upravni preiskavi ni opustila, temveč da postopka upravne preiskave v zvezi s pritožnikom ni nadaljevala in je iz svojega spisa izločila vse prejšnje akte v zvezi s to preiskavo. Člen 266 PDEU, ki ureja izvršitev ničnostnih sodb, naj ji ne bi preprečeval, da se lahko odloči opustiti disciplinski postopek, in to, da v členu 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom taka možnost ni omenjena, naj bi pomenilo le, da se ta določba ne uporablja.

22

Navesti je treba, da iz člena 266 PDEU izhaja, da mora institucija, organ, urad ali agencija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bil ta akt razglašen za ničen, ter za to, da bi se uskladila s to sodbo in jo v celoti izvršila, spoštovati ne le njen izrek, ampak tudi obrazložitev, ki je njegova nujna podlaga v smislu, da je nepogrešljiva za določitev natančnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v tem izreku (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2016, Komisija/McBride in drugi, C‑361/14 P, EU:C:2016:434, točka 35 in navedena sodna praksa).

23

Prav v obrazložitvi je namreč, po eni strani, natančno opredeljena določba, ki se šteje za nezakonito, po drugi strani pa so v njej navedeni natančni razlogi za nezakonitost, ki je ugotovljena v izreku in jo mora zadevna institucija upoštevati, ko nadomesti akt, ki je bil razglašen za ničen (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točka 29).

24

Ker člen 266 PDEU ne določa podrobnih značilnosti ukrepov, ki jih mora sprejeti avtor akta, ki je bil razglašen za ničen, da bi izpolnil to obveznost, mora ta avtor opredeliti te ukrepe, pri izbiri katerih ima široko diskrecijsko pravico, vendar mora spoštovati izrek sodbe, s katero je bil ta akt razglašen za ničen, in obrazložitev, ki je nujna podlaga tega izreka (sodba z dne 22. septembra 2022, IMG/Komisija, C‑619/20 P in C‑620/20 P, EU:C:2022:722, točka 102).

25

Natančneje, postopek, namen katerega je nadomestiti akt, ki je bil razglašen za ničen, je treba ponoviti prav od točke, v kateri je nezakonitost nastala (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 1986, Svet/Parlament, 34/86, EU:C:1986:291, točka 47), ker razglasitev ničnosti akta načeloma ne vpliva na veljavnost pripravljalnih ukrepov v zvezi s tem aktom, sprejetih pred fazo, v kateri je bila ta kršitev ugotovljena (sodba z dne 6. julija 2017, Toshiba/Komisija, C‑180/16 P, EU:C:2017:520, točka 24).

26

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preveriti, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 45 do 49 izpodbijane sodbe ugotovilo, da mora agencija FRA za izvršitev ničnostne sodbe zgolj umakniti opomin iz osebnega spisa pritožnika, ker se člen 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom v obravnavani zadevi ne uporablja.

27

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Sodišče za uslužbence z ničnostno sodbo za ničen razglasilo opomin, izrečen pritožniku, saj je bila kršena njegova pravica do izjave, ker se je direktor FRA oprl na ugotovitve iz poročila o upravni preiskavi za uvedbo disciplinskega postopka in takojšnje sprejetje odločbe, s katero mu je bil izrečen opomin, pri čemer pritožniku teh ugotovitev ni posredoval pred zaslišanjem 20. februarja 2013 in mu torej ni omogočil, da bi učinkovito pripravil obrambo.

28

Zato je Sodišče za uslužbence razsodilo, da je bila odločba o opominu sprejeta v protipravnem postopku, s čimer so bile kršene zahteve iz členov 2, 3 in 11 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki med drugim določajo pravico pritožnika do izjave.

29

V teh okoliščinah ni sporno, da je do kršitve postopka, ki jo je Sodišče za uslužbence ugotovilo v ničnosti sodbi, prišlo v zadnji fazi predhodne upravne preiskave in torej na disciplinski postopek ni vplivala ab initio, zlasti v zvezi z veljavnostjo poročila o upravni preiskavi.

30

Na eni strani je treba opozoriti, da disciplinski postopek v smislu Priloge IX h Kadrovskim predpisom obsega dve ločeni fazi, od katerih je prva upravna preiskava obremenilnih in razbremenilnih okoliščin, ki se začne s sklepom OI in konča s poročilom o preiskavi po tem, ko je bila zadevna oseba zaslišana o dejanjih, ki se ji očitajo, druga pa je disciplinski postopek v pravem pomenu, ki ga začne OI na podlagi navedenega poročila o preiskavi in v katerem se zahteva, da se uradnik zasliši, preden se mu naloži disciplinska sankcija (sodba z dne 14. oktobra 2021, Bernaldo de Quirós/Komisija, C‑583/19 P, EU:C:2021:844, točka 56).

31

Po drugi strani, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 50 sklepnih predlogov, razglasitev ničnosti akta, s katerim se konča upravni postopek, ki zajema različne faze, ne povzroči nujno ničnosti celotnega postopka pred sprejetjem izpodbijanega akta, ne glede na obrazložitev, vsebino ali postopek iz ničnostne sodbe. Avtor akta mora zato pri sprejetju nadomestnega akta izhajati iz datuma, na katerega je sprejel akt, ki je bil razglašen za ničen.

32

V obravnavani zadevi je torej treba ugotoviti, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 56 sklepnih predlogov, da bi morala agencija FRA – ker razglasitev ničnosti opomina ni vplivala na pripravljalne akte, sprejete pred to odločbo – disciplinski postopek zoper pritožnika nadaljevati prav na točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, ugotovljene z ničnostno sodbo, in sicer ob sprejetju odločbe o nadaljevanju upravne preiskave.

33

Poleg tega iz točke 47 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče samo opozorilo, da bi se po ničnostni sodbi lahko agencija FRA ponovno oprla na poročilo o upravni preiskavi z dne 12. februarja 2013, da bi nadaljevala disciplinski postopek zoper pritožnika v fazi, v kateri je bilo poseženo v njegove pravice zaradi kršitve njegove pravice do obrambe, ob spoštovanju postopkovnih zahtev, ki izhajajo iz člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

34

Čeprav ima namreč OI široko diskrecijsko pravico v zvezi z vodenjem upravnih preiskav, pa mora te postopkovne zahteve spoštovati.

35

Zato določbe Priloge IX h Kadrovskim predpisom, zlasti člen 3 te priloge, urejajo, kako mora OI izvajati svojo diskrecijsko pravico glede ukrepov, ki jih sprejme v prvi fazi disciplinskega postopka, v kateri se vodi nepristranska upravna preiskava v zvezi z zadevno osebo.

36

Natančneje, v členu 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki ureja delovanje OI ob koncu faze upravne preiskave, so taksativno naštete tri možnosti, ki jih ima ta organ na podlagi poročila o upravni preiskavi. Iz jasnega in nedvoumnega besedila tega člena je namreč razvidno, da lahko OI, potem ko je zadevnega uradnika Unije obvestil o vseh dokazih v spisu in ga zaslišal, prvič, odloči, da temu uradniku ni mogoče dokazati krivde, in ga mora v tem primeru o tem pisno obvestiti. Drugič, tudi v primeru neizpolnjevanja ali domnevnega neizpolnjevanja zadevnih obveznosti lahko OI odloči, da se ne sprejme noben disciplinski ukrep, in lahko po potrebi zadevnemu uradniku izda le opomin. Tretjič, v primeru neizpolnjevanja obveznosti, ki jih ima uradnik ali nekdanji uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov, storjenega namerno ali iz malomarnosti, se lahko OI odloči, da uvede disciplinski postopek in po potrebi zadevo predloži disciplinski komisiji.

37

V obravnavani zadevi je bila agencija FRA, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 55 in 56 sklepnih predlogov, ko je bila izdana ničnostna sodba, ki je temeljila na kršitvi pravice pritožnika do obrambe ob koncu upravne faze postopka, prav v tej fazi postopka, to je v trenutku, ko je morala izbirati med temi tremi možnostmi, ki so taksativno določene v členu 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

38

Kot pa je Splošno sodišče navedlo v točki 48 izpodbijane sodbe, se agencija FRA ni odločila za nobeno od treh možnosti iz te določbe, temveč se je odločila za „drugo rešitev“, in sicer, da se disciplinski postopek opusti tako, da iz osebnega spisa pritožnika umakne vse prejšnje akte v zvezi z upravno preiskavo.

39

Splošno sodišče je s tem, da je v točkah 46, 48 in 49 izpodbijane sodbe presodilo, da je agencija FRA s tem ravnala v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 24 te sodbe, in ni kršila člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, saj se ta določba ne uporablja, ker je bilo z ničnostno sodbo agenciji FRA naloženo le, da iz osebnega spisa pritožnika umakne opomin, za katerega se nato šteje, da ni nikoli obstajal, napačno uporabilo pravo.

40

V nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, namreč diskrecijska pravica agencije FRA v okviru izvršitve ničnostne sodbe tej ni omogočala odstopa od treh možnosti, ki so taksativno določene v členu 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, tako da je ta agencija s tem, da se je odločila, da opusti disciplinski postopek z izločitvijo vseh prejšnjih aktov v zvezi z upravno preiskavo iz osebnega spisa pritožnika, kršila to določbo in prekoračila meje svoje diskrecijske pravice, kot izhajajo iz sodne prakse, navedene v točki 25 te sodbe.

41

Poleg tega je treba opozoriti, da je v skladu s členom 29 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, če zadevni osebi ni bila dokazana krivda, ta oseba, kadar je to ustrezno, upravičena do odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi ustrezne objave odločbe OI. Tudi iz tega razloga je bila agencija FRA – v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točkah 48 in 49 izpodbijane sodbe – zavezana v skladu s členom 3 Priloge IX ponoviti disciplinski postopek proti pritožniku in ugotoviti, če bi bilo to ustrezno, da mu ni bila dokazana krivda, kar bi mu omogočilo uveljavljati njegovo pravico do odškodnine.

42

Zato je treba prvemu in drugemu delu drugega pritožbenega razloga ugoditi.

43

Pritožnik s tretjim delom drugega pritožbenega razloga in prvim delom petega pritožbenega razloga izpodbija utemeljenost ugotovitve Splošnega sodišča, da agencija FRA za pravilno izvršitev ničnostne sodbe ni bila zavezana, da ga pred sprejetjem nove odločitve o nadaljevanju disciplinskega postopka zasliši v skladu s členom 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

44

Pritožnik s tretjim delom drugega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo in kršeno načelo pravne varnosti, ker je Splošno sodišče v točki 49 izpodbijane sodbe razsodilo, da v obravnavani zadevi pravice do obrambe ni bilo „treba strogo spoštovati“, „saj se je agencija FRA odrekla vsem postopkom zoper pritožnika […] in torej ni sprejela akta, ki bi ga prizadel, v smislu člena 41 Listine“.

45

Pritožnik s prvim delom petega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 83 in 84 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo okoliščine, da je bilo za pravilno izvršitev ničnostne sodbe potrebno zaslišanje pred zaključkom upravne preiskave, saj mu ni bila dokazana krivda in takega zaslišanja nikoli ni bilo.

46

Agencija FRA meni, da ni sprejela odločbe, ki bi posegla v položaj pritožnika, zato ga ni bila dolžna predhodno zaslišati. Pritožnik naj torej ne bi upošteval okoliščin izvršitve ničnostne sodbe, na podlagi katere je bil ponovno zaposlen. Poleg tega agencija FRA pojasnjuje, da ni „odločila, da ni mogoče dokazati krivde“, kot se zahteva s členom 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ampak je od disciplinskega postopka odstopila, to je ne da bi sprejela tako odločitev.

47

Poleg tega meni, da pritožnik v zvezi s prvim delom petega tožbenega razloga zgolj ponavlja svoje argumente, navedene v okviru prvega tožbenega razloga.

48

Navesti je treba, prvič, da je s členom 266 PDEU zadevni instituciji naloženo, da mora preprečiti, da bi akt, ki nadomešča akt, razglašen za ničen, vseboval enake nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v ničnostni sodbi (glej v tem smislu sodbi z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točka 30, in z dne 29. aprila 2004, IPK-München in Komisija, C‑199/01 P in C‑200/01 P, EU:C:2004:249, točka 83).

49

V obravnavani zadevi je Sodišče za uslužbence, kot je bilo navedeno v točkah 27 in 28 te sodbe, razsodilo, da je agencija FRA s tem, da pritožniku ni posredovala ugotovitev upravne preiskave pred njegovim zaslišanjem 20. februarja 2013, namen katerega je bil prav, da se ga zasliši v zvezi z navedenimi ugotovitvami, in v okviru katerega se je agencija FRA odločila uvesti disciplinski postopek in nato ob koncu istega zaslišanja naložiti sankcijo, ne da bi pritožniku omogočila učinkovito pripravo obrambe, kršila obveznosti, ki jih ima zlasti na podlagi člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

50

Drugič, kar zadeva spoštovanje pravice do obrambe, korelat katere je načelo kontradiktornosti, je treba poudariti, da mora biti uradniku, v zvezi s katerim je institucija Unije začela upravni postopek, omogočeno, da med tem postopkom učinkovito predstavi svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti dejstev, zatrjevanih okoliščin in dokumentov, ki jih ta institucija namerava uporabiti proti njemu v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve določb Kadrovskih predpisov. Iz navedenega izhaja, da ima pravica do izjave dvojni cilj. Na eni strani je namenjena čim natančnejši in pravilnejši sestavi spisa in ugotavljanju dejstev, na drugi strani pa omogoča zagotovitev učinkovitega varstva zadevne osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2021, Interporc/Komisija, C‑583/19 P, EU:C:2003:844, točka 63).

51

Člen 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom izrecno določa pravico zadevnega uradnika do izjave, da se mu omogoči, da učinkovito predstavi svoje stališče o ugotovitvi dejstev, opravljeni med upravno preiskavo, preden OI na podlagi poročila o preiskavi sprejme eno od odločitev, naštetih v tej določbi (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2021, Bernaldo de Quirós/Komisija, C‑583/19 P, EU:C:2021:844, točka 43).

52

V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik ni bil zaslišan, preden je agencija FRA sprejela odločitev o opustitvi postopka in izbrisu vseh aktov, ki se nanašajo na upravno preiskavo, iz svojega spisa, ne da bi odločila, da mu ni mogoče dokazati krivde, kot to zahteva člen 3(a) Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

53

Iz preučitve prvega in drugega dela drugega pritožbenega razloga pa izhaja, da bi morala agencija FRA za izvršitev ničnostne sodbe disciplinski postopek nadaljevati prav od točke, na kateri je nastala nezakonitost, in uporabiti člen 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

54

Zadostuje torej ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 49 in 83 izpodbijane sodbe v bistvu razsodilo, da agencija FRA, ki je sprejela odločitev o opustitvi disciplinskega postopka s tem, da je iz osebnega spisa pritožnika umaknila vse prejšnje akte v zvezi z upravno preiskavo, ni sprejela akta, ki bi pritožnika prizadel v smislu člena 41 Listine, tako da pravice do obrambe ni bilo treba strogo spoštovati, napačno uporabilo pravo, ker mu je bila s tako odločitvijo, ki je bila, kot je razvidno iz preučitve prvega in drugega dela drugega pritožbenega razloga, sprejeta v nasprotju s členom 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, odvzeta pravica do izjave, ki je v tej določbi izrecno določena za fazo postopka, preden se sprejme ena od odločitev iz te določbe.

55

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tretjemu delu drugega pritožbenega razloga ugoditi.

56

Pritožnik s četrtim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna, ker je Splošno sodišče na eni strani v točki 49 te sodbe navedlo, da se člen 3(a) Priloge IX h Kadrovskim predpisom ne uporablja, na drugi strani pa je v točki 76 navedene sodbe trdilo nasprotno.

57

Agencija FRA meni, da med točkama 49 in 76 izpodbijane sodbe ni nikakršnega protislovja, ker v obravnavani zadevi pristojni organ za imenovanja ni nadaljeval disciplinskega postopka in je iz osebnega spisa pritožnika odstranil vse predhodne akte v zvezi z upravno preiskavo.

58

Opozoriti je treba, da je vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Splošnega sodišča protislovna, pravno vprašanje, ki ga je mogoče uveljavljati v okviru pritožbe (sodba z dne 29. julija 2010, Grčija/Komisija, C‑54/09 P, EU:C:2010:451, točka 87 in navedena sodna praksa).

59

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 76 izpodbijane sodbe v okviru preučitve tretjega očitka nezakonitosti, ki se je nanašal na to, da agencija FRA ni povrnila nepremoženjske škode, nastale zaradi opomina, ki je bil razglašen za ničen z ničnostno sodbo, ugotovilo, da se je agencija FRA odločila opustiti disciplinsko obravnavanje pritožnika na podlagi člena 3(a) Priloge IX h Kadrovskim predpisom. Poleg tega se zdi, da Splošno sodišče v navedeni točki 76 predlaga, da rešitev, ki jo je agencija FRA izbrala za izvršitev ničnostne sodbe, presega to, kar je potrebno za uskladitev z zahtevami iz člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

60

Vendar je iz točke 48 izpodbijane sodbe, na katero napotuje točka 76 te sodbe, razvidno, da se je po mnenju Splošnega sodišča agencija FRA „odločila za drugačno rešitev“, kot so tiste iz člena 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, pri čemer je v točki 49 te sodbe ugotovilo, da se ta določba, zlasti njena točka (a), v obravnavani zadevi ne uporablja.

61

Tako je obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s tem protislovna.

62

Zato je treba četrtemu delu drugega pritožbenega razloga ugoditi.

63

Glede na vse navedeno in ne da bi bilo treba preučiti druge pritožbene razloge, ki ne morejo povzročiti širše razveljavitve izpodbijane sodbe, je treba drugemu pritožbenemu razlogu in prvemu delu petega pritožbenega razloga ugoditi ter zato izpodbijano sodbo razveljaviti.

64

Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije odločitev Splošnega sodišča razveljavi, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

65

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je razvidno iz točke 10 te sodbe, da je namen odškodninskih zahtevkov pritožnika doseči povrnitev škode, ki naj bi mu nastala, ker naj agencija FRA ne bi ustrezno izvršila ničnostne sodbe, kar naj bi povzročila nezakonita ravnanja.

66

Vendar ta vidik spora vključuje preučitev zapletenih dejanskih vprašanj na podlagi elementov, ki jih Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni presojalo, saj je ugotovilo, da je agencija FRA ničnostno sodbo izvršila pravilno, in torej ni analiziralo, ali bi lahko bil položaj pritožnika – ki mu je bila odvzeta možnost, da bi ovrgel trditve iz poročila o upravni preiskavi in zlasti da bi dosegel, da agencija FRA odloči, da mu ni bilo mogoče dokazati krivde – lahko vzrok za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja agencije FRA.

67

Ker stanje postopka ne dovoljuje odločitve o zadevi, je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.

68

Ker se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: