–

za BRD Groupe Société Générale SA M. Avram, avocată,

–

za špansko vlado M. J. Ruiz Sánchez, agent,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Grecom, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo M. Carpus Carcea in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebama TU in SU na eni strani ter družbama BRD Groupe Société Générale SA (v nadaljevanju: BRD) in Next Capital Solutions Ltd (v nadaljevanju: NCS) na drugi glede ugovora zoper izvršbo obveznosti vračila v zvezi s posojilno pogodbo, sklenjeno med osebama TU in SU na eni strani ter družbo BRD na drugi, pri čemer je bila terjatev navedene družbe pozneje prenesena na družbo NCS.

3

V štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno, da „morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah“.

4

Člen 6(1) te direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

5

Člen 7(1) navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

6

Člen 638(1), točka 4, Legea nr. 134/2010 privind Codul de procedură civilă (zakon št. 134/2010 o zakoniku o civilnem postopku) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:

„Prav tako so izvršilni naslovi in so lahko predmet izvršbe:

[…]

4. dolžniški vrednostni papirji in drugi dokumenti, za katere zakon določa, da so izvršljivi.“

7

Člen 638(2) zakonika o civilnem postopku določa:

„Odlog izvršbe naslovov iz odstavka 1, točki 2 in 4, je mogoče predlagati tudi v okviru tožbe za razglasitev ničnosti teh naslovov. Smiselno se uporabljajo določbe člena 719.“

8

Člen 713(2) zakonika o civilnem postopku določa:

„Če se izvršba opravlja na podlagi izvršilnega naslova, ki ni odločba sodišča, se lahko dejanski ali pravni razlogi, ki se nanašajo na utemeljitev pravice iz izvršilnega naslova, v podporo ugovoru navedejo le, če zakon za razglasitev ničnosti tega […] naslova ne določa nobenega posebnega pravnega sredstva.“

9

Člen 715(1), točka 3, zakonika o civilnem postopku določa:

„Razen če zakon določa drugače, se lahko ugovor zoper izvršbo vloži v petnajstih dneh od dneva, ko:

[…]

[…]“

10

Osebi TU in SU sta oktobra 2007 z družbo BRD sklenili kreditno pogodbo (v nadaljevanju: zadevna kreditna pogodba). Ta družba je junija 2009 terjatev, ki izhaja iz te pogodbe, odstopila družbi IFN Next Capital Finance SA, ki je avgusta istega leta to terjatev prenesla na družbo NCS.

11

Družba NCS je 23. februarja 2015 pri sodnem izvršitelju vložila predlog za prisilno izterjavo navedene terjatve v breme osebe TU na podlagi zadevne kreditne pogodbe, ki je v romunskem pravu izvršilni naslov. Ta izvršitelj je v tem okviru osebi TU izdal plačilni nalog, v katerem je tej osebi naložil, naj plača preostale zneske, dolgovane na podlagi zadevne kreditne pogodbe, in stroške izvršbe. Izvršitelj je istega dne odredil rubež finančnih sredstev na računih, ki jih je oseba TU imela pri več bančnih ustanovah. Ti različni akti o izvršbi so bili zadevni osebi sporočeni 2. marca 2015.

12

Sodni izvršitelj je z aktom z dne 6. marca 2015 pri delodajalcu osebe TU izvedel rubež na plačo. Ta je bil prav tako obveščen o tem ukrepu 13. marca 2015.

13

Oseba TU je 17. marca 2015 pri izvršitelju izpodbijala zneske, ki so se zahtevali od nje, nato pa je 5. avgusta 2015 zaprosila za odobritev načrta obročnega odplačevanja za šest mesecev. Pozneje, 25. maja 2016, je sodni izvršitelj ponovno odredil rubež dela plače osebe TU.

14

Izvršitelj je 6. decembra 2018 izdal nov plačilni nalog glede preostalih zneskov, dolgovanih družbi NCS, skupaj s stroški izvršbe, z zagroženo izvršbo na lastniškem deležu osebe TU na nepremičnini v Bukarešti (Romunija).

15

Oseba TU je 28. decembra 2018 pri Judecătoria sectorului 1 București (prvostopenjsko sodišče prvega okrožja v Bukarešti, Romunija) vložila ugovor zoper to izvršbo, pri čemer se je sklicevala na zastaranje pravice do predlaganja izvršbe. To sodišče je s pravnomočno sodbo z dne 18. aprila 2019 ugotovilo, da je bil ugovor zoper izvršbo vložen prepozno.

16

Osebi TU in SU sta 17. februarja 2020 pri navedenem sodišču vložili nov ugovor zoper izvršbo, pri čemer sta se sklicevali na nepoštenost dveh pogojev zadevne kreditne pogodbe, ki sta se nanašala na obračunavanje provizije za uvedbo kreditnega postopka oziroma mesečne provizije za vodenje kredita. Osebi TU in SU sta s predlogom predlagali tudi razglasitev ničnosti aktov o izvršbi in vračilo zneskov, ki jih je družba NCS zaradi nepoštenosti teh pogojev prejela neupravičeno.

17

Osebi TU in SU sta se v utemeljitev tega novega ugovora sklicevali na sklep z dne 6. novembra 2019, BNP Paribas Personal Finance SA Paris Sucursala Bucureşti in Secapital (C‑75/19, neobjavljen, EU:C:2019:950), s katerim je Sodišče presodilo, da je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje pravilu nacionalnega prava, kakršen je člen 713(2) zakonika o civilnem postopku, na podlagi katerega potrošnik, proti kateremu poteka postopek prisilne izvršbe, po izteku petnajstdnevnega roka od vročitve prvih aktov tega postopka ne more uveljavljati obstoja nepoštenih pogojev v pogodbi, katere izvršba se zahteva, za ugovarjanje temu postopku, in to tudi, če ta potrošnik lahko na podlagi nacionalnega prava pri sodišču vloži tožbo za ugotovitev obstoja nepoštenih pogojev, za katero ne velja noben rok, vendar katere izid nima učinka na izid postopka prisilne izvršbe, ki lahko zavezuje potrošnika pred izidom tožbe za ugotovitev obstoja nepoštenih pogojev.

18

Judecătoria sectorului 1 București (prvostopenjsko sodišče prvega okrožja v Bukarešti) je s sodbo z dne 3. julija 2020 ugodilo ugovoru družb BRD in NCS, ki se je nanašal na prepozno vložitev tega ugovora. To sodišče meni, da čeprav je Sodišče v sklepu z dne 6. novembra 2019, BNP Paribas Personal Finance SA Paris Sucursala Bucureşti in Secapital (C‑75/19, neobjavljen, EU:C:2019:950), razsodilo, da mora imeti potrošnik možnost, da nepoštenost pogodbenih pogojev uveljavlja v okviru ugovora zoper izvršbo zadevne pogodbe, ostaja dejstvo, da te pravice ni mogoče učinkovito uveljavljati kadar koli, ne da bi zanjo veljali zakonsko določeni roki.

19

Osebi TU in SU sta zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču, Tribunalul Bucureşti (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija), vložili pritožbo, s katero sta predlagali, naj to sodišče spremeni prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo ugodeno ugovoru prepozne vložitve navedenega ugovora, ker naj bi bilo v obrazložitvi Judecătoria sectorului 1 București (prvostopenjsko sodišče prvega okrožja v Bukarešti) napačno uporabljeno pravo.

20

Predložitveno sodišče navaja, da sta si zadeva, o kateri odloča, in zadeva, v kateri je bil izdan sklep z dne 6. novembra 2019, BNP Paribas Personal Finance SA Paris Sucursala Bucureşti in Secapital (C‑75/19, neobjavljen, EU:C:2019:950), podobni. Vendar se sprašuje, ali lahko okoliščina, da ima sodišče, pri katerem bi potrošnik morebiti vložil tožbo občega prava, možnost, da izvršbo pogodbe odloži do odločitve o tej tožbi, kot izhaja iz člena 638(2) zakonika o civilnem postopku, vpliva na ugotovitve iz tega sklepa.

21

Poleg tega se predložitveno sodišče za primer, da to ne bi bilo tako in da pravil nacionalnega prava o izvršbi ne bi bilo mogoče razlagati v skladu s pravom Unije, torej tako, da se potrošniku omogoči, da s sklicevanjem na nepoštenost pogojev iz pogodbe ugovor zoper izvršbo zadevne pogodbe vloži po izteku petnajstdnevnega roka, sprašuje o posledicah, ki bi jih moralo izpeljati iz tega.

22

V teh okoliščinah je Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali Direktiva 93/13 nasprotuje nacionalni ureditvi, kot izhaja iz člena 712 in naslednjih […] zakonika o civilnem postopku, ki določa petnajstdnevni rok, v katerem se lahko dolžnik v ugovoru zoper izvršbo sklicuje na nepošten pogodbeni pogoj [v pogodbi], ki je izvršilni naslov, glede na to, da ni določen rok za [vložitev tožbe za] izpodbijanje obstoja nepoštenih pogojev [pogodbe, ki je izvršilni naslov], dolžnik pa ima v skladu s členom 638(2) zakonika o civilnem postopku [v okviru take tožbe možnost] vložiti zahtevo za odložitev izvršbe […]?“

23

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki izvršilnemu sodišču, ki odloča o ugovoru zoper izvršbo pogodbe, ki je sklenjena med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom in je izvršilni naslov, zunaj petnajstdnevnega roka, določenega s to določbo, ne dovoljuje, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika preuči nepoštenost pogojev te pogodbe, čeprav ima ta potrošnik poleg tega na voljo tožbo za meritorno odločitev, ki mu omogoča, da sodišču, ki odloča o tej tožbi, predlaga, naj opravi tak nadzor in v skladu z drugo določbo tega nacionalnega prava do odločitve o navedeni tožbi odredi odlog izvršbe.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (glej zlasti sodbo z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 40 in navedena sodna praksa).

25

Glede na ta podrejeni položaj člen 6(1) te direktive določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. Gre za kogentno določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, ki je določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (glej zlasti sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točki 53 in 55, ter z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 41).

26

Sodišče je v okviru tega že večkrat ugotovilo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in to takoj, ko ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente (sodbe z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11,EU:C:2013:164, točka 46 in navedena sodna praksa; z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 58, in z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 43).

27

Poleg tega Direktiva 93/13 – kot izhaja iz njenega člena 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo – državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (sodba z dne 26. junija 2019, Addiko Bank, 407/18, EU:C:2019:537, točka 44 in navedena sodna praksa).

28

Čeprav je Sodišče tako že večkrat in ob upoštevanju zahtev iz člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13 navedlo, kako mora nacionalno sodišče zagotavljati varstvo pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi te direktive, pa se v pravu Unije postopki, ki se uporabljajo za preučitev domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja, načeloma ne harmonizirajo in ti postopki torej spadajo v notranji pravni red držav članic, vendar le, če niso manj ugodni od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo z dne 26. junija 2019, Addiko Bank, C‑407/18, EU:C:2019:537, točki 45 in 46 ter navedena sodna praksa).

29

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, med drugim v zvezi s pravicami, ki izhajajo iz Direktive 93/13, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, ki je potrjena v členu 7(1) te direktive in določena tudi v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter ki med drugim velja za opredelitev postopkovnih pravil v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 29 in navedena sodna praksa).

30

Sodišče je v zvezi s tem že presodilo, da če se postopek izvršbe konča, preden sodišče, ki vsebinsko odloča o zadevi, izda sodbo, s katero se ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za to izvršbo, in posledično razveljavi postopek izvršbe, bi ta odločba navedenemu potrošniku zagotovila le naknadno odškodninsko varstvo, ki bi bilo nepopolno in nezadostno ter ne bi bilo niti ustrezno niti učinkovito sredstvo za prenehanje uporabe tega pogoja, kar je v nasprotju s tem, kar določa člen 7(1) Direktive 93/13 (sklep z dne 6. novembra 2019, BNP Paribas Personal Finance SA Paris Sucursala București in Secapital, C‑75/19, neobjavljen, EU:C:2019:950, točka 32 in navedena sodna praksa).

31

Tako je Sodišče v točki 34 sklepa z dne 6. novembra 2019, BNP Paribas Personal Finance SA Paris Sucursala Bucureşti in Secapital (C‑75/19, neobjavljen, EU:C:2019:950), na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, presodilo, da je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje pravilu nacionalnega prava, na podlagi katerega potrošnik, ki je s kreditno institucijo podpisal kreditno pogodbo in proti kateremu je ta institucija sprožila postopek izvršbe, po izteku petnajstdnevnega roka od vročitve prvih aktov tega postopka ne more uveljavljati obstoja nepoštenih pogojev za ugovarjanje temu postopku, in to tudi, če ta potrošnik lahko na podlagi nacionalnega prava pri sodišču vloži tožbo za ugotovitev obstoja nepoštenih pogojev, za katero ne velja noben rok, vendar katere izid nima učinka na izid postopka prisilne izvršbe, ki lahko zavezuje potrošnika pred izidom tožbe za ugotovitev obstoja nepoštenih pogojev.

32

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali ta razlaga velja tudi, če je sodišče, ki odloča o tožbi v glavni stvari, pristojno za odlog izvršbe.

33

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da možnost potrošnika, da pri sodišču, ki vsebinsko odloča o zadevi, vloži tožbo občega prava, s katero želi doseči nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogojev pogodbe, katere izvršba se zahteva, in v okviru katere lahko od tega sodišča doseže, da to izvršbo odloži, načeloma lahko omogoči, da se prepreči tveganje, da bi se postopek izvršbe končal pred izidom tožbe za ugotovitev obstoja nepoštenih pogojev.

34

Vendar je treba poudariti, da je Sodišče po vložitvi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe izdalo sodbo z dne 17. maja 2022, Impuls Leasing România (C‑725/19, EU:C:2022:396). V točki 60 te sodbe je Sodišče odločilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, s katero izvršilnemu sodišču, pri katerem je bil vložen ugovor zoper izvršbo, ni dovoljeno, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika preizkusi nepoštenost pogojev pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ki je izvršilni naslov, če lahko sodišče, ki vsebinsko odloča o zadevi, pri katerem je mogoče vložiti ločeno tožbo občega prava za preučitev morebitne nepoštenosti pogojev take pogodbe, postopek izvršbe do sprejetja meritorne odločitve prekine le proti plačilu varščine, višina zneska katere bi potrošnika lahko odvrnila od vložitve take tožbe in vztrajanja pri njej.

35

Predložitveno sodišče, ki mu je bilo glede na to sodbo postavljeno vprašanje o ohranitvi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, je navedlo, da navedena sodba vsebuje odgovor na podobno vprašanje v zvezi z enakim pravnim problemom.

36

Res je, da v sporu o glavni stvari, v katerem je bila izdana sodba z dne 17. maja 2022, Impuls Leasing România (C‑725/19, EU:C:2022:396), sodišče, ki je odločalo o ugovoru zoper izvršbo, ni imelo možnosti nadzirati morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki so bili podlaga za to izvršbo, medtem ko navedeno sodišče v okoliščinah zadeve, v kateri je bil vložen ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, to možnost ima, vendar le, če mu je bila zadeva predložena v roku petnajstih dni, po izteku katerega je potrošnik prekludiran. Vendar je v obeh primerih bistveno vprašanje, ali je z možnostjo potrošnika, da vloži tožbo za meritorno odločitev, v okviru katere lahko predlaga odlog izvršbe, ob upoštevanju pogojev takega odloga zagotovljena učinkovitost varstva, ki se želi doseči z Direktivo 93/13.

37

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da za tak odlog veljajo določbe člena 719 zakonika o civilnem postopku. Zdi se, da je postopkovni okvir v zvezi s tem enak tistemu iz točke 57 sodbe z dne 17. maja 2022, Impuls Leasing România (C‑725/19, EU:C:2022:396), v kateri je Sodišče navedlo, da mora potrošnik, ki v primeru ločene tožbe pred sodiščem, ki vsebinsko odloča o zadevi, predlaga prekinitev postopka izvršbe, plačati varščino, ki se izračuna glede na vrednost predmeta tožbe. Vsebina člena 719 zakonika o civilnem postopku, kot je bila povzeta v stališču, ki ga je Evropska komisija predložila v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, to ugotovitev potrjuje.

38

Zato je treba poudariti, da je Sodišče v točki 58 sodbe z dne 17. maja 2022, Impuls Leasing România (C‑725/19, EU:C:2022:396), opozorilo na sodno prakso, v skladu s katero stroški sodnega postopka v primerjavi z zneskom izpodbijanega dolga ne smejo biti taki, da bi potrošnika odvrnili od tega, da bi pri sodišču vložil tožbo za preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev. V točki 59 te sodbe pa je ugotovilo, da je zelo verjetno, da dolžnik, ki je v zamudi s plačilom, nima finančnih sredstev, potrebnih za zagotovitev zahtevane varščine.

39

Zato je treba ugotoviti, da z možnostjo, ki jo ima potrošnik, da brez obveznosti spoštovanja roka vloži tožbo za meritorno odločitev, v okviru katere lahko s položitvijo varščine predlaga prekinitev postopka izvršbe, ni mogoče zagotoviti učinkovitosti varstva, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, če je višina zneska, ki se zahteva za to varščino, taka, da bi tega potrošnika lahko odvrnila od vložitve take tožbe in vztrajanja pri njej, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

40

Poleg tega je predložitveno sodišče navedlo, da je del njegovega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki je naveden v točkah 23 in 24 predložitvene odločbe in se nanaša na to, kako mora nacionalno sodišče ravnati, če nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije, še vedno pomemben.

41

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo nacionalna sodišča – če nacionalne ureditve ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da bi bila ta v skladu z zahtevami Direktive 93/13 – po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so določila, o katerih sta se stranki dogovorili, nepoštena, pri čemer, če je treba, ne uporabijo nacionalnih določb in nacionalne sodne prakse, ki bi takemu preizkusu nasprotovale (sodba z dne 7. novembra 2019, Profi Credit Polska, C‑419/18 in C‑483/18, EU:C:2019:930, točka 76 in navedena sodna praksa).

42

Iz tega sledi, da je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki izvršilnemu sodišču, ki odloča o ugovoru zoper izvršbo pogodbe, ki je sklenjena med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom in je izvršilni naslov, zunaj petnajstdnevnega roka, določenega s to določbo, ne dovoljuje, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika preuči nepoštenost pogojev te pogodbe, čeprav ima ta potrošnik poleg tega na voljo tožbo za meritorno odločitev, ki mu omogoča, da sodišču, ki odloča o tej tožbi, predlaga, naj opravi tak nadzor in v skladu z drugo določbo tega nacionalnega prava do odločitve o navedeni tožbi odredi odlog izvršbe, če je ta odlog mogoč le proti plačilu varščine, katere višina bi potrošnika lahko odvrnila od vložitve take tožbe in vztrajanja pri njej, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Če nacionalno sodišče, ki odloča o ugovoru zoper izvršbo take pogodbe, nacionalne zakonodaje ne more razlagati in uporabiti tako, da bi bila ta v skladu z zahtevami te direktive, mora po uradni dolžnosti preveriti, ali so pogoji te pogodbe nepošteni, pri čemer po potrebi ne uporabi nacionalnih določb, ki takemu preizkusu nasprotujejo.

43

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah

je treba razlagati tako, da

nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki izvršilnemu sodišču, ki odloča o ugovoru zoper izvršbo pogodbe, ki je sklenjena med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom in je izvršilni naslov, zunaj petnajstdnevnega roka, določenega s to določbo, ne dovoljuje, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika preuči nepoštenost pogojev te pogodbe, čeprav ima ta potrošnik poleg tega na voljo tožbo za meritorno odločitev, ki mu omogoča, da sodišču, ki odloča o tej tožbi, predlaga, naj opravi tak nadzor in v skladu z drugo določbo tega nacionalnega prava do odločitve o navedeni tožbi odredi odlog izvršbe, če je ta odlog mogoč le proti plačilu varščine, katere višina bi potrošnika lahko odvrnila od vložitve take tožbe in vztrajanja pri njej, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Če nacionalno sodišče, ki odloča o ugovoru zoper izvršbo take pogodbe, nacionalne zakonodaje ne more razlagati in uporabiti tako, da bi bila ta v skladu z zahtevami te direktive, mora po uradni dolžnosti preveriti, ali so pogoji te pogodbe nepošteni, pri čemer po potrebi ne uporabi nacionalnih določb, ki takemu preizkusu nasprotujejo.