–

za D. Clementeja M. Pérez Rodríguez in F. J. Viejo Carnicero, abogados,

–

za Comunidad de Castilla y León (Dirección General de la Función Pública) D. Vélez Berzosa, letrada,

–

za špansko vlado J. Rodríguez de la Rúa Puig, agent,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z E. De Bonisom, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo D. Recchia in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: Okvirni sporazum), ki je v prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med tožečo stranko v postopku v glavni stvari, ki ji je predložitveno sodišče dodelilo izmišljeno ime „D. Clemente“ in Comunidad de Castilla y León (Dirección General de la Función Pública) (skupnost Kastilja in Leon (generalni direktorat za javne uslužbence), Španija) (v nadaljevanju: Skupnost) v zvezi z zavrnitvijo Skupnosti, da konsolidira osebni razred, ki je bil tožeči stranki v postopku v glavni stvari dodeljen kot nadomestnemu uslužbencu pred njenim imenovanjem za uradnika.

3

V skladu z določbo 1(a) Okvirnega sporazuma je njegov namen med drugim izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije.

4

V skladu z določbo 2, točka 1, Okvirnega sporazuma se ta sporazum uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.

5

Določba 3 Okvirnega sporazuma, naslovljena „Opredelitve“, določa:

„V tem sporazumu izraz

6

Določba 4 Okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, v točki 1 določa:

„Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.“

7

Člen 69 Ley 7/2005 de la Función Pública de Castilla y León (zakon 7/2005 o javnih uslužbencih avtonomne skupnosti Kastilja in Leon) z dne 24. maja 2005 (BOE št. 162 z dne 8. julija 2005, str. 24200) v odstavku 1 določa:

„Ne glede na delovno mesto, ki ga zaseda, ima uradnik pravico prejemati vsaj dodatek za funkcijo, ki je povezan z delovnimi mesti na ravni, ki ustreza njegovemu osebnemu razredu.“

8

Decreto 17/2018 por el que se regula la consolidación, convalidación y conservación del grado personal (uredba 17/2018 o ureditvi konsolidacije, priznavanja in ohranitve osebnega razreda) z dne 7. junija 2018 (BOCyL št. 113 z dne 13. junija 2018, v nadaljevanju: uredba 17/2018), ki se v skladu s členom 2 uporablja za uradnike Skupnosti, v členu 3 določa:

„1.   Za konsolidacijo osebnega razreda morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Ta pogoja morata biti izpolnjena v skladu z načini, opisanimi v naslednjih določbah.“

9

Člen 4 te uredbe določa:

„1.   Za konsolidacijo osebnega razreda se zahteva, da je bila oseba imenovana za nedoločen čas na delovno mesto, ki je na isti ali višji ravni od delovnega mesta, katerega razred se konsolidira.

2.   Vendar se poklicni razvoj v javni upravi začne v izhodiščnem razredu, ki ustreza ravni delovnega mesta, dodeljenega uradniku po uspehu v ustreznem izbirnem postopku, neodvisno od načina zasedbe navedenega delovnega mesta, razen če se prostovoljno zaprosi za konsolidacijo nižjega razreda.“

10

Člen 5(1) navedene uredbe določa:

„Konsolidacija osebnega razreda je pogojena z začasno ali trajno zasedbo enega ali več delovnih mest na isti ali višji ravni od delovnega mesta, katerega razred se konsolidira, v neprekinjenem obdobju dveh let ali v skupnem obdobju treh let v primeru prekinitve. Če sta podani obe okoliščini, konsolidacija nastopi na datum, ki je najugodnejši za uradnika.“

11

Člen 6 te iste uredbe določa:

„1.   Razred, ki se konsolidira, je lahko višji od že pridobljenega razreda do največ dveh stopenj, v nobenem primeru pa ne more presegati ravni delovnega mesta, pridobljenega za nedoločen čas, niti razpona ravni, ki ustreza podskupini ali skupini poklicne razvrstitve, v katero spada navedeno delovno mesto.

2.   Trajanje začasne zasedbe delovnega mesta na podlagi napotitve ali začasne razporeditve se za konsolidacijo upošteva le, če je raven začasno zasedenih delovnih mest enaka ali višja od ravni razreda, ki se konsolidira.

3.   Pridobitev novega osebnega razreda je pogojena s pretekom najmanj dveh let od datuma konsolidacije prejšnjega razreda.

4.   Obdobja zaposlitve se računajo kronološko in se za konsolidacijo upoštevajo le enkrat.“

12

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je bila od 28. maja 2001 do 21. januarja 2008 kot nadomestni uslužbenec in na podlagi enkratnega imenovanja zaposlena na delovnem mestu veterinarja koordinatorja pri Skupnosti. Na podlagi razvrstitve delovnih mest, ki se uporablja za javne uslužbence, v skladu s katero so vsa delovna mesta razvrščena po ravneh na lestvici od 1 do 30, je bil tožeči stranki v postopku v glavni stvari za to delovno mesto dodeljen osebni razred 24.

13

Z odredbo z dne 7. marca 2006 so bili v okviru postopka za pretvorbo začasne zaposlitve v stalno in zagotavljanje stabilnosti zaposlitve zdravstvenega osebja odprti izbirni preizkusi za vstop v višje univerzitetno tehnično telo Skupnosti, konkretno v zvezi s specializacijo „zdravje“ (veterinarji). V tej odredbi je bilo določeno, da se storitve, zagotovljene v vlogi nadomestnega uslužbenca na delovnih mestih pri navedenem telesu, vrednotijo v višini 0,25 točke za polni mesec dela z zgornjo mejo 40 točk.

14

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je uspešno sodelovala pri navedenih preizkusih in je bila 10. novembra 2015 z učinkom od 22. januarja 2008 imenovana na delovno mesto za nedoločen čas, za katero ji je bil priznan osebni razred 22.

15

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je z dopisom z dne 18. marca 2019 Skupnost prosila za konsolidacijo osebnega razreda 24, ker je kot nadomestni uslužbenec zasedala delovno mesto, ki ustreza temu razredu.

16

Skupnost je to prošnjo zavrnila z obrazložitvijo, da ravni delovnih mest, ki so bila zasedena v vlogi nadomestnega ali začasnega uslužbenca, ni mogoče konsolidirati in da stalno delovno mesto, na katero je bila imenovana tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ustreza nižjemu razredu od zaprošenega.

17

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je vložila tožbo pri pristojnem prvostopenjskem sodišču, ki je razsodilo, da je lahko upravičena le do osebnega razreda 22, ki ustreza ravni stalnega delovnega mesta, na katero je bila imenovana kot uradnik.

18

Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Kastilja in Leon, Španija), predložitveno sodišče, pri katerem je bila vložena pritožba zoper to prvostopenjsko sodbo, navaja, da bi konsolidacija osebnega razreda 24 pomenila napredovanje tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v višji razred od tistega – razreda 22 – ki ustreza delovnemu mestu, na katero je bila imenovana za nedoločen čas, kar bi bilo v nasprotju s pogoji za konsolidacijo iz členov 3 in 4 uredbe 17/2018.

19

V zvezi z združljivostjo zavrnitve Skupnosti, da konsolidira osebni razred 24 tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki ustreza delovnemu mestu, ki ga je zasedala v vlogi nadomestnega uslužbenca, z določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, se predložitveno sodišče sprašuje, na prvem mestu, glede pojma „primerljiv delavec, zaposlen za nedoločen čas“ iz te določbe. V zvezi s tem poudarja, da je bil položaj tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ko je bila nadomestni uslužbenec, enak položaju uradnika, zaposlenega na istem delovnem mestu, v zvezi z nalogami, zahtevano diplomo, ureditvijo, krajem in drugimi delovnimi pogoji, tako da gre z vidika konsolidacije osebnega razreda načeloma za primerljiva delavca. Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja sodbo 1592/2018 z dne 7. novembra 2018 (ES:TS:2018:3744), s katero je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) ob upoštevanju zlasti sodbe z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana (C‑177/10, EU:C:2011:557), razsodilo, da je mogoče ob upoštevanju primerljivosti položajev med nadomestnimi uslužbenci in uradniki storitve, ki jih zagotavljajo nadomestni uslužbenci, upoštevati za konsolidacijo osebnega razreda.

20

Vendar predložitveno sodišče na eni strani poudarja, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari ne prosi, da se ji kot uradniku retroaktivno prizna upravičenost do konsolidacije osebnega razreda 24 na datum njene zaposlitve kot nadomestnega uslužbenca, temveč naj se storitve, ki jih je pred tem zagotavljala kot nadomestni uslužbenec, upoštevajo za konsolidacijo osebnega razreda 24 na datum njenega imenovanja za uradnika. Na drugi strani predložitveno sodišče opozarja, da uradnik, ki začasno zaseda delovno mesto na višji ravni, zlasti v primeru napotitve, ni upravičen do konsolidacije razreda, ki ustreza temu delovnemu mestu, ampak razreda, ki ustreza delovnemu mestu, na katero je bil imenovan za nedoločen čas. V teh okoliščinah predložitveno sodišče dvomi o primerljivosti položajev v okviru postopka v glavni stvari in se sprašuje, ali je treba pojem „primerljiv delavec, zaposlen za nedoločen čas“ razlagati tako, da se nanaša izključno na naravo razmerja s Skupnostjo – torej glede na to, ali gre za uradnika ali nadomestnega uslužbenca – ali pa je treba upoštevati tudi dokončnost oziroma začasnost delovnega mesta, ki ga zaseda uradnik.

21

Na drugem mestu, predložitveno sodišče navaja dva „objektivna razloga“ v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, s katerima je mogoče upravičiti neupoštevanje storitev, zagotovljenih v vlogi nadomestnega uslužbenca, za konsolidacijo osebnega razreda po njegovem imenovanju za uradnika. Prvič, ker so bile te storitve upoštevane v izbirnem postopku za pridobitev statusa uradnika, naj bi njihovo upoštevanje za konsolidacijo razreda privedlo do dvojnega vrednotenja, kar naj bi povzročilo, da bi bile osebe v položaju tožeče stranke iz postopka v glavni stvari obravnavane ugodneje kot uradniki, ki niso bili nadomestni uslužbenci.

22

Drugič, vertikalni poklicni razvoj in tako pridobitev razredov, ki se jih konsolidira, naj bi bila za uradnike progresivna, kar naj bi bila posledica same upravne strukture, njen cilj pa naj bi bil motivirati te uradnike in izboljšati njihovo opravljanje storitev. Nasprotno pa naj nadomestni uslužbenci ne bi bili vključeni v nobeno telo in naj ne bi bili razvrščeni v nobeno skupino, ker naj bi bili imenovani za zapolnitev prostih delovnih mest v različnih telesih in skupinah glede na potrebe ter naj ne bi bili zaposleni na delovnem mestu za nedoločen čas. Konsolidacija razreda, ki ustreza delovnemu mestu, zasedenem v vlogi nadomestnega uslužbenca, pa naj bi lahko ustvarila „skoke“ in „napredovanja“ v navedenem vertikalnem poklicnem razvoju v vlogi uradnika, ne da bi bilo treba spoštovati druge zakonske zahteve, kar naj bi porušilo strukturo tega razvoja.

23

V tem okviru predložitveno sodišče navaja, da čeprav je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v preteklosti menilo, da je konsolidacija osebnega razreda mogoča le v primeru zaposlitve na delovnem mestu za nedoločen čas, je ob upoštevanju njenega pomena v strukturi javnih uslužbencev v sodbi, navedeni v točki 19 te sodbe, uporabilo določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, ne glede na to, ali je zasedeno delovno mesto trajno. Poleg tega predložitveno sodišče meni, da je Sodišče v točkah 47 in 50 sodbe z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui (C‑72/18, EU:C:2019:516), ki se nanaša na dodatek k plači, dodeljen uradnikom, ne pa nadomestnim uslužbencem, razlikovalo med različnim obravnavanjem, ki temelji le na delovni dobi, in tistim, ki temelji na napredovanju v višje razrede, iz česar je mogoče sklepati, da bi zadnjenavedeno različno obravnavanje bilo mogoče upravičiti z drugimi elementi poleg zgolj trajanja zaposlitve na zadevnem delovnem mestu.

24

V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Castilla y León (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Kastilja in Leon) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

25

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali določba 4, točka 1, Okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se za konsolidacijo osebnega razreda ne upoštevajo storitve, ki jih je uradnik zagotavljal v vlogi nadomestnega uslužbenca, preden je pridobil status uradnika.

26

Najprej je treba opozoriti, da se Direktiva 1999/70 in Okvirni sporazum uporabljata za vse delavce, ki zagotavljajo odplačne storitve v delovnem razmerju za določen čas, sklenjenim z delodajalcem (sklep z dne 22. marca 2018, Centeno Meléndez, C‑315/17, neobjavljen, EU:C:2018:207, točka 38 in navedena sodna praksa).

27

Določbe iz Okvirnega sporazuma se torej uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena z upravami in drugimi subjekti javnega sektorja (sklep z dne 22. marca 2018, Centeno Meléndez, C‑315/17, neobjavljen, EU:C:2018:207, točka 39 in navedena sodna praksa).

28

V obravnavanem primeru ni sporno, da se je tožeča stranka v postopku v glavni stvari kot nadomestni uslužbenec pri Skupnosti več kot šest let štela za „delavca, zaposlenega za določen čas“, v smislu Okvirnega sporazuma.

29

Dalje, spomniti je treba, da določba 4, točka 1, Okvirnega sporazuma prepoveduje, da se glede pogojev zaposlitve delavce, zaposlene za določen čas, obravnava manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, zgolj zato, ker so zaposleni za določen čas, razen če je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.

30

V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav se v skladu z določbo 2, točka 1, Okvirnega sporazuma ta sporazum uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, kot so opredeljeni v določbi 3 Okvirnega sporazuma, dejstvo, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pozneje pridobila status uradnika in s tem status delavca, zaposlenega za nedoločen čas, tej stranki ne preprečuje, da se sklicuje na načelo prepovedi diskriminacije iz določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, če izpodbija različno obravnavanje pri konsolidaciji njenega razreda v zvezi z upoštevanjem storitev, ki jih je opravila v vlogi nadomestnega uslužbenca preden je bila imenovana za uradnika (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2012, Valenza in drugi, od C‑302/11 do C‑305/11, EU:C:2012:646, točki 34 in 35 ter navedena sodna praksa).

31

Poleg tega je treba ugotoviti – kot navaja predložitveno sodišče – da je konsolidacija osebnega razreda, na katero se nanaša ureditev iz postopka v glavni stvari, „pogoj zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, saj je odločilno merilo pri ugotavljanju, ali je neki ukrep zajet s tem pojmom, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča prav merilo zaposlitve, to je delovno razmerje, ki obstaja med delavcem in njegovim delodajalcem (sodba z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 25 in navedena sodna praksa).

32

Po eni strani namreč iz členov od 3 do 5 uredbe 17/2018 izhaja, da je konsolidacija osebnega razreda pogojena z dvema pogojema, in sicer „imenovanjem na delovno mesto za nedoločen čas, razen za izhodiščni razred poklicnega razvoja v javni upravi“, in „dejansko zasedbo enega ali več delovnih mest na […] ravni“, ki ustreza predhodno zasedenemu delovnemu mestu. Po drugi strani navedena konsolidacija v skladu s členom 69(1) zakona 7/2005 o javnih uslužbencih avtonomne skupnosti Kastilja in Leon uradniku zagotavlja pravico do prejemanja plače, ki ustreza konsolidiranemu osebnemu razredu, tudi v primeru spremembe delovnega mesta. Prav tako je predpogoj za vertikalni poklicni razvoj uradnika.

33

Ker je iz besedila vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, razvidno, da ti vprašanji temeljita na predpostavki, da so nadomestni uslužbenci obravnavani manj ugodno kot uradniki glede upoštevanja storitev, zagotovljenih v okviru teh statusov, pri konsolidaciji osebnega razreda, je tako treba na prvem mestu preučiti, ali sta ti kategoriji delavcev v primerljivem položaju v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma.

34

Za presojo, ali delavci opravljajo enako ali podobno delo v smislu Okvirnega sporazuma, je treba v skladu z določbo 3, točka 2, in določbo 4, točka 1, tega sporazuma preizkusiti, ali je mogoče šteti, da so ti delavci ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji, v primerljivem položaju (sodba z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 34 in navedena sodna praksa).

35

Čeprav mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja, ugotoviti, ali so uradniki in nadomestni uslužbenci v primerljivem položaju (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 35 in navedena sodna praksa), iz same predložitvene odločbe izhaja, da je bil v obravnavanem primeru položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ko je bila nadomestni uslužbenec, enak položaju, ki ga ima kot uradnik, glede nalog veterinarja koordinatorja, zahtevane diplome, ureditve, kraja in drugih delovnih pogojev.

36

Ob tem predložitveno sodišče poudarja, da se uradniku, ki začasno – to je v okviru napotitve – zaseda delovno mesto na višji ravni, kot je tisto, na katero je bil imenovan za nedoločen čas, konsolidira razred, ki ne ustreza delovnemu mestu, ki ga je zasedal v okviru napotitve, temveč delovnemu mestu, na katero je bil stalno imenovan. Zato se sprašuje, ali bi to, da se uradniku konsolidira višji razred, ki ga je imel, ko je bil nadomestni uslužbenec, pomenilo obrnjeno diskriminacijo v škodo uradnikov.

37

V zvezi s tem je treba poudariti, da iz besedila določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma izhaja, da to, da se zadevni delavci, zaposleni za določen čas, obravnavajo manj ugodno od delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju, zadostuje, da se lahko prvi utemeljeno sklicujejo na to določbo (sodba z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 31).

38

Vendar je očitno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari več let kot nadomestni uslužbenec in na podlagi enkratnega imenovanja zasedala delovno mesto veterinarja koordinatorja pri Skupnosti, za katero ji je bil na podlagi sistema razvrstitve delovnih mest, ki se uporablja za Skupnost dodeljen osebni razred 24. Zato je mogoče položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari primerjati s položajem uradnika, ki je na takem delovnem mestu zaposlen za nedoločen čas.

39

Iz tega sledi – kar mora preveriti predložitveno sodišče glede na vse upoštevne elemente – da je treba šteti, da je položaj nadomestnega uslužbenca, kakršen je bil položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, preden je pridobila status uradnika, primerljiv s položajem uradnika, ki je za nedoločen čas zaposlen na delovnem mestu, ki je enako tistemu, na katerem je bil zaposlen navedeni uslužbenec.

40

V teh okoliščinah je treba na drugem mestu preveriti, ali obstajajo „objektivni razlogi“ v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, ki bi lahko upravičili različno obravnavanje, navedeno v točki 33 te sodbe.

41

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da pojem „objektivni razlogi“ zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih dejstev, značilnih za zadevni pogoj za zaposlitev v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za katerih izvedbo so bile sklenjene pogodbe za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti ali pa so, odvisno od primera, posledica uresničevanja legitimnega cilja socialne politike države članice (sodba z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 40 in navedena sodna praksa).

42

Vendar navedenega pojma ni mogoče razumeti tako, da dopušča, da bi se različno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, upravičilo s tem, da je različno obravnavanje določeno s splošnim in abstraktnim nacionalnim predpisom, kakršen je zakon ali kolektivna pogodba (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točka 72 in navedena sodna praksa).

43

Sklicevanje na začasnost dela nadomestnih uslužbencev samo zase ne more biti objektivni razlog v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 41 in navedena sodna praksa).

44

Predložitveno sodišče se v zvezi z morebitnimi utemeljitvami različnega obravnavanja, ugotovljenega v postopku v glavni stvari, sklicuje na eni strani na vertikalni poklicni razvoj uradnikov, ki je progresiven in izhaja iz same upravne strukture.

45

V zvezi s tem je – ker sta vertikalni poklicni razvoj in konsolidacija osebnega razreda neločljivo povezana s statusom uradnikov – treba opozoriti, da države članice lahko načeloma ob upoštevanju svoje diskrecijske pravice glede organizacije svoje javne uprave določijo pogoje za dostop do statusa uradnika in pogoje za zaposlitev takih uradnikov, ne da bi bilo to v nasprotju z Direktivo 1999/70 niti Okvirnim sporazumom (sodba z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 43 in navedena sodna praksa).

46

Čeprav Direktiva 1999/70 in Okvirni sporazum torej načeloma ne nasprotujeta temu, da je konsolidacija osebnega razreda pridržana samo uradnikom, pa ureditev države članice kljub temu ne more določati splošnega in abstraktnega pogoja, povezanega zgolj z začasnostjo dela nadomestnih uslužbencev, ne da bi se upoštevala posebna narava nalog, ki se opravljajo, in z njimi neločljivo povezane značilnosti.

47

V zvezi s tem je treba vseeno ugotoviti, da – kot izhaja iz predložitvene odločbe – nacionalna ureditev, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa, da samo dejstvo, da je uradnik začasno zasedal delovno mesto, ki mu ustreza višji razred od tega, ki ustreza delovnemu mestu, na katerem je zaposlen za nedoločen čas, temu uradniku ne daje samodejno pravice do konsolidacije tega višjega razreda.

48

V teh okoliščinah bi to, da se uradniku omogoči konsolidacija višjega razreda, ki ga je imel, ko je bil nadomestni uslužbenec, lahko pomenilo obrnjeno diskriminacijo v škodo uradnikov, ki so bili začasno napoteni na delovno mesto, ki mu ustreza višji razred od tega, ki ustreza delovnemu mestu, na katero so bili imenovani za nedoločen čas.

49

Ker torej nacionalna ureditev, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, ob izključitvi samodejne konsolidacije razreda začasne zaposlitve, omogoča, da se pri določitvi razreda, ki se konsolidira, upošteva obdobje zaposlitve na začasnem delovnem mestu – kar mora preveriti predložitveno sodišče – je treba to ureditev na enak način uporabiti za osebe, ki so bile na tem začasnem delovnem mestu zaposlene kot nadomestni uslužbenci ali pa kot uradniki, imenovani za nedoločen čas.

50

Po drugi strani predložitveno sodišče meni, da ker so bile storitve, ki jih je zagotavljala tožeča stranka v postopku v glavni stvari kot nadomestni uslužbenec, upoštevane v izbirnem postopku, ki ji je omogočil pridobitev statusa uradnika, bi upoštevanje teh storitev pri konsolidaciji osebnega razreda pomenilo dvojno vrednotenje teh storitev, kar bi privedlo do tega, da bi bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari obravnavana ugodneje glede na druge uradnike.

51

Vendar sta določitev pogojev za dostop do statusa uradnika in pravica takega uradnika do konsolidacije osebnega razreda, ki je – kot je navedeno v točkah 31 in 32 te sodbe – pogoj zaposlitve, ločena vidika ureditve, ki se uporablja za uradnike, tako da ni mogoče šteti, da upoštevanje storitev, ki jih je zadevna oseba zagotavljala kot nadomestni uslužbenec, za namene dostopa do statusa uradnika ali za namene konsolidacije osebnega razreda, povzroča dvojno vrednotenje navedenih storitev zgolj za namene konsolidacije osebnega razreda.

52

Čeprav je torej v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 45 te sodbe, legitimno določiti pogoje za dostop do statusa uradnika, določitev takih pogojev za dostop ne more upravičiti različnega obravnavanja v zvezi s pogoji navedene konsolidacije.

53

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da določba 4, točka 1, Okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se za konsolidacijo osebnega razreda ne upoštevajo storitve, ki jih je uradnik zagotavljal v vlogi nadomestnega uslužbenca, preden je pridobil status uradnika.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Določba 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je v prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se za konsolidacijo osebnega razreda ne upoštevajo storitve, ki jih je uradnik zagotavljal v vlogi nadomestnega uslužbenca, preden je pridobil status uradnika.