–

za IS A. Pintér in B. Csire, ügyvédek,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér in R. Kissné Berta, agenta,

–

za nizozemsko vlado K. Bulterman, P. Huurnink in J. Langer, agenti,

–

za švedsko vlado najprej H. Eklinder, C. Meyer-Seitz, H. Shev, J. Lundberg in A. Falk, nato O. Simonsson, H. Eklinder, C. Meyer-Seitz, H. Shev, J. Lundberg, M. Salborn Hodgson, A. M. Runeskjöld in R. Shahsavan Eriksson, agenti,

–

za Evropsko komisijo najprej A. Tokár, H. Krämer in R. Troosters, nato A. Tokár, M. Wasmeier in P. J. O. Van Nuffel, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(2) Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL 2010, L 280, str. 1), člena 4(5) in člena 6(1) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1), člena 6(1) in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, člena 267 PDEU ter člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper IS, švedskega državljana turškega porekla, zaradi kršitve določb madžarskega prava, ki urejajo nabavo ali prevoz strelnega orožja ali streliva.

3

V uvodnih izjavah 5, 12 in 24 Direktive 2010/64 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica do tolmačenja“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na katerem koli potrebnem vmesnem zaslišanju.

[…]

5.   Države članice zagotovijo, da imajo v skladu s postopki iz nacionalnega prava osumljenci ali obdolženci pravico do ugovora odločitvi o nepotrebnosti tolmačenja, in kadar je tolmačenje zagotovljeno, možnost pritožbe, da to tolmačenje ni dovolj kakovostno za zagotovitev pravičnega postopka.

[…]

8.   Tolmačenje, ki se ga zagotovi po tem členu, je dovolj kakovostno, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so osumljenci ali obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe.“

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, v razumnem roku zagotovi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka.

2.   Bistveni dokumenti vključujejo vsako odločbo o odvzemu prostosti, vsako obtožnico in vsako sodbo.

[…]

5.   Države članice zagotovijo, da imajo v skladu s postopki iz nacionalnega prava osumljenci ali obdolženci pravico do ugovora odločitvi, da prevod dokumentov ali njihovih delov ni potreben, in kadar je prevod zagotovljen, možnost pritožbe, da ni dovolj kakovosten za zagotovitev pravičnega postopka.

[…]

9.   Prevod, zagotovljen na podlagi tega člena, je dovolj kakovosten, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so osumljenci ali obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe.“

6

Člen 5 te direktive, naslovljen „Kakovost tolmačenja in prevajanja“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo konkretne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da zagotovljeno tolmačenje in prevajanje ustrezata kakovosti, zahtevani v členu 2(8) in členu 3(9).

2.   Za spodbujanje ustrezne ravni tolmačenja in prevajanja in uspešen dostop do njiju si države članice prizadevajo za ustanovitev registra ali registrov neodvisnih prevajalcev in sodnih tolmačev, ki so ustrezno usposobljeni. Po ustanovitvi so, kadar je to primerno, registri dostopni pravnim svetovalcem in zadevnim organom.

[…]“

7

V uvodnih izjavah 5, 30 in 34 Direktive 2012/13 je navedeno:

[…]

[…]

8

Člen 1 te direktive, ki opredeljuje njeno vsebino, določa:

„Ta direktiva določa pravila glede pravice do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v okviru kazenskega postopka in obdolžitvah zoper njih. Prav tako določa pravila glede pravice do obveščenosti oseb, za katere je izdan evropski nalog za prijetje, o njihovih pravicah.“

9

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica do obveščenosti o pravicah“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe zaradi učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic v skladu z nacionalnim pravom nemudoma obveščene vsaj o naslednjem:

2.   Države članice zagotovijo, da so navedene osebe o pravicah iz odstavka 1 obveščene ustno ali pisno, v preprostem in razumljivem jeziku, ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih osumljenih ali ranljivih obdolženih oseb.“

10

Člen 4 te direktive, naslovljen „Obvestilo o pravicah ob prijetju ali pridržanju“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da prijete ali pridržane osumljene ali obdolžene osebe nemudoma prejmejo pisno obvestilo o pravicah. Prav tako se jim omogoči, da obvestilo o pravicah preberejo in ga med odvzemom prostosti obdržijo.

[…]

5.   Države članice zagotovijo, da osumljene ali obdolžene osebe prejmejo pisno obvestilo o pravicah v jeziku, ki ga razumejo. Kadar obvestila o pravicah ni možno sestaviti v ustreznem jeziku, se osumljene ali obdolžene osebe o pravicah obvesti ustno, v jeziku, ki ga razumejo. Nato se navedenim osebam brez nepotrebnega odlašanja izroči obvestilo o pravicah v jeziku, ki ga razumejo.“

11

Člen 6 Direktive 2012/13, naslovljen „Pravica do obveščenosti o obdolžitvah“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

2.   Države članice zagotovijo, da so prijete ali pridržane osebe obveščene o razlogih za prijetje ali pridržanje, vključno z navedbo kaznivega dejanja, katerega so osumljene ali obdolžene.

3.   Države članice zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe.

[…]“

12

Člen 7 te direktive, naslovljen „Pravica dostopa do gradiva zadeve“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da so prijetim ali pridržanim osebam ali njihovim odvetnikom v vsakem delu kazenskega postopka dostopne vse listine o zadevi, ki jih imajo pristojni organi in so bistvene za učinkovito izpodbijanje, v skladu z nacionalnim pravom, zakonitosti prijetja ali pridržanja.

2.   Države članice zagotovijo, da pristojni organi osumljenim ali obdolženim osebam ali njihovim odvetnikom odobrijo dostop vsaj do vsega dokaznega gradiva, s katerim razpolagajo, ne glede na to, ali je to gradivo v prid ali v breme osumljenim ali obdolženim osebam, da bi se zaščitila poštenost postopka in pripravila njihova obramba.

[…]“

13

Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Vodenje evidence in pravica do pritožbe“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se o vseh informacijah, danih osumljenim ali obdolženim osebam v skladu s členi 3 do 6, vodi evidenca po postopku evidentiranja, določenem v predpisih zadevne države članice.

2.   Države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe ali njihov odvetnik v skladu s postopki nacionalnega prava pravico do izpodbijanja odločitev pristojnih organov zaradi opustitve ali zavrnitve pravice dostopa do informacij v skladu s to direktivo.“

14

V uvodnih izjavah 1 in 9 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1) je navedeno:

[…]

15

Člen 8 te direktive, naslovljen „Pravica biti navzoč na sojenju“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.

2.   Države članice lahko določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če:

[…]

4.   Če države članice omogočajo sojenje brez navzočnosti osumljene ali obdolžene osebe, vendar ni mogoče izpolniti pogojev iz odstavka 2 tega člena, ker osumljene ali obdolžene osebe kljub razumnemu prizadevanju ni mogoče najti, države članice lahko določijo, da se odločba vseeno lahko izda in izvrši. Države članice v tem primeru zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, ko so obveščene o odločitvi, zlasti v trenutku, ko so prijete, obveščene tudi o možnosti, da izpodbijajo to odločitev in da imajo pravico do novega sojenja ali drugega pravnega sredstva, v skladu s členom 9.

[…]“

16

Člen 9 navedene direktive, naslovljen „Pravica do novega sojenja“, določa:

„Če osumljene ali obdolžene osebe niso bile prisotne na svojem sojenju in pogoji iz člena 8(2) niso bili izpolnjeni, države članice zagotovijo, da imajo zadevne osebe pravico do novega sojenja ali drugega pravnega sredstva, ki omogoča, da se ponovno vsebinsko odloči o zadevi, vključno s preučitvijo novih dokazov, ter lahko privede do spremembe prvotne odločbe. V zvezi s tem države članice zagotovijo, da imajo te osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče, učinkovito sodelovati v skladu s postopki po nacionalnem pravu in uveljavljati pravice obrambe.“

17

Člen 78(1) a büntetőeljárásról szóló 2017. évi XC. törvény (zakon XC iz leta 2017 o zakoniku o kazenskem postopku, Magyar Közlöny 2017/90., v nadaljevanju: zakonik o kazenskem postopku) v bistvu določa, da ima stranka v kazenskem postopku, ki želi v tem postopku kot jezik uporabljati jezik, ki ni madžarščina, pravico do uporabe svojega maternega jezika in do tega, da ji pomaga tolmač.

18

V skladu s členom 201(1) zakonika o kazenskem postopku je mogoče v kazenskem postopku za tolmača imenovati zgolj tolmača z uradnimi kvalifikacijami, če pa to ni mogoče, pa se lahko imenuje tolmač z zadostnim znanjem zadevnega jezika.

19

Člen 490(1) in (2) zakonika o kazenskem postopku v bistvu določa, da lahko nacionalno sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank prekine odločanje in Sodišču Evropske unije predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.

20

Člen 491(1)(a) navedenega zakonika v bistvu določa, da se kazenski postopek, ki je bil prekinjen, nadaljuje, če prenehajo razlogi za prekinitev.

21

Člen 513(1)(a) tega zakonika določa, da zoper predložitveno odločbo ni rednega pravnega sredstva.

22

V skladu s členom 667(1) zakonika o kazenskem postopku lahko legfőbb ügyész (državni tožilec, Madžarska) pri Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) vloži „zahtevo za varstvo zakonitosti“, s katero predlaga ugotovitev nezakonitosti sodb in sklepov, ki so jih izdala nižja sodišča.

23

Člen 669 tega zakonika določa:

„1.   Če Kúria [(vrhovno sodišče)] meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, v sodbi ugotovi, da odločba, ki je predmet te zahteve, ni zakonita, v nasprotnem primeru pa zahtevo zavrne s sklepom.

2.   Kúria [(vrhovno sodišče)] lahko ob ugotovitvi nezakonitosti zadevne odločbe obdolženca oprosti, razveljavi obvezno zdravniško zdravljenje, konča postopek, naloži milejšo kazen ali uporabi milejši ukrep, razveljavi izpodbijano odločbo ali zadevo vrne v odločanje sodišču, da bi to opravilo nov postopek.

3.   Razen primerov iz odstavka 2 je odločitev Kúria [(vrhovno sodišče)] omejena zgolj na ugotovitev nezakonitosti.

[…]“

24

Člen 755(1)(a)(aa) navedenega zakonika določa, da je treba, če obdolženec, ki prebiva na znanem naslovu v tujini in je v skladu z zakonom vabljen na obravnavo, nanjo ne pride, kazenski postopek nadaljevati v njegovi nenavzočnosti, če ni treba izdati evropskega ali mednarodnega naloga za prijetje oziroma, kadar tak nalog ni izdan, če tožilec ne predlaga naložitve kazni odvzema prostosti ali namestitve v ustanovo za vzgojni nadzor.

25

Predložitveno sodišče, ki zaseda kot sodnik posameznik Pesti Központi Kerületi Bíróság (centralno okrožno sodišče v Pešti, Madžarska), odloča o kazenskem postopku proti IS, švedskemu državljanu turškega porekla, zaradi domnevne kršitve določb madžarskega prava, ki urejajo nabavo, posedovanje, proizvodnjo, trženje, uvoz, izvoz ali prevoz strelnega orožja oziroma streliva. Jezik sodnega postopka je madžarščina, ki je obdolženec ne govori. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da lahko obdolženec komunicira le s pomočjo tolmača.

26

IS je bil prijet na Madžarskem 25. avgusta 2015 in je bil kot „osumljenec“ istega dne tudi zaslišan. IS je pred tem zaslišanjem zaprosil za pomoč odvetnika in tolmača ter je bil med zaslišanjem, na katerem odvetnik ni mogel biti navzoč, obveščen o sumih v zvezi s sabo. IS ni podal izjave, ker se ni mogel posvetovati s svojim odvetnikom.

27

Med navedenim zaslišanjem se je preiskovalec obrnil na tolmača za švedski jezik. Vendar po navedbah sodnika predložitvenega sodišča ni na voljo nobene informacije o načinu, kako je bil tolmač izbran in kako so bile preverjene njegove sposobnosti, niti o tem, ali sta tolmač in IS drug drugega razumela.

28

IS je bil po tem zaslišanju izpuščen na prostost. IS naj bi prebival zunaj Madžarske, dopis, poslan na predhodno naveden naslov, pa se je vrnil z oznako „neprevzeto“. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da pa je v sodnem postopku navzočnost obdolženca na predhodni obravnavi obvezna in da je izdaja nacionalnega ali evropskega naloga za prijetje mogoča le v primerih, v katerih se obdolžencu lahko naloži kazen odvzema prostosti. Vendar navaja, da je državni tožilec v obravnavani zadevi zahteval denarno kazen in da mora zato predložitveno sodišče, če obdolženec na navedeni datum ne pride, postopek nadaljevati v njegovi nenavzočnosti.

29

V teh okoliščinah predložitveno sodišče navaja, na prvem mestu, da morajo države članice v skladu s členom 5(1) Direktive 2010/64 sprejeti konkretne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da zagotovljeno tolmačenje in prevajanje ustrezata kakovosti, zahtevani v členih 2(8) in 3(9) te direktive, kar naj bi pomenilo, da mora biti tolmačenje dovolj kakovostno, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so osumljenci ali obdolženci seznanjeni z dejstvi, ki se jim očitajo, in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe. Predložitveno sodišče opozarja tudi, da člen 5(2) navedene direktive določa, da si države članice za zagotovitev ustrezne ravni tolmačenja in prevajanja ter olajšanje učinkovitega dostopa do njiju prizadevajo za ustanovitev registra ali registrov neodvisnih prevajalcev in sodnih tolmačev, ki so ustrezno usposobljeni.

30

Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da člena 4(5) in 6(1) Direktive 2012/13 določata, da je treba osumljene ali obdolžene osebe o njihovih pravicah ter o kaznivem dejanju, katerega storitve so osumljene ali obdolžene, nemudoma pisno obvestiti v jeziku, ki ga razumejo.

31

V tem okviru predložitveno sodišče navaja, da na Madžarskem ni nikakršnega uradnega registra prevajalcev in tolmačev ter da z madžarsko zakonodajo ni natančno določeno, koga je mogoče v kazenskem postopku imenovati za ad hoc prevajalca ali tolmača, niti na podlagi kakšnih meril, saj je regulirano le področje overjenih prevodov dokumentov. Če take ureditve ni, naj niti odvetnik niti sodišče ne bi mogla preveriti kakovosti tolmačenja. Osumljenec ali obdolženec, ki ne pozna madžarskega jezika, naj bi bil s pomočjo tolmača obveščen o sumih v zvezi s seboj in o svojih procesnih pravicah med svojim prvim zaslišanjem kot osumljenec ali obdolženec, če pa tolmač nima ustreznega strokovnega znanja, bi bilo lahko po mnenju predložitvenega sodišča poseženo v pravico zadevne osebe do obveščenosti o njenih pravicah in o njeni pravici do obrambe.

32

Zato se predložitveno sodišče sprašuje, ali sta madžarska ureditev in praksa združljivi z direktivami 2012/13 ter 2010/64 in ali iz ureditve Unije izhaja, da v primeru nezdružljivosti nacionalno sodišče postopka ne more nadaljevati v nenavzočnosti.

33

Na drugem mestu, predložitveno sodišče navaja, da sta od začetka veljavnosti reforme sodstva, to je od 1. januarja 2012, administracija in osrednje upravljanje sodnega sistema v pristojnosti predsednika Országos Bírósági Hivatal (državni urad za sodstvo, Madžarska) (v nadaljevanju: predsednik OBH), ki ga madžarski parlament imenuje za devet let, in da ima ta predsednik široka pooblastila, tudi pri odločanju o razporejanju zadev sodnikom, imenovanju predsednikov sodišč in uvedbi disciplinskih postopkov zoper sodnike.

34

Predložitveno sodišče pojasnjuje tudi, da je Országos Bírói Tanács (državni svet za sodstvo, v nadaljevanju: OBT) – katerega člane izvolijo sodniki – zadolžen za nadzor nad delovanjem predsednika OBH in odobritev njegovih odločitev v nekaterih primerih. OBT pa naj bi 2. maja 2018 sprejel poročilo, v katerem je ugotovil, da je predsednik OBH kršil zakon s svojo prakso, da je brez ustrezne obrazložitve razglašal, da postopek imenovanja sodnikov in predsednikov sodišč na prosta delovna mesta ni uspel, na podlagi česar je v številnih primerih predsednike sodišč začasno imenoval po svoji izbiri. Predsednik OBH naj bi 24. aprila 2018 izjavil, da delovanje OBT ni v skladu z zakonom, in od takrat ni želel sodelovati s tem organom in njegovimi člani. OBT naj bi že večkrat opozoril, da predsednik OBH in predsedniki sodišč, ki jih je ta imenoval, ravnajo zunaj pristojnosti tega organa.

35

Predložitveno sodišče navaja, da je tudi predsednika Fővárosi Törvényszék (višje sodišče v Budimpešti – glavnem mestu, Madžarska), ki odloča o pritožbah zoper odločbe predložitvenega sodišča, na tak način začasno imenoval predsednik OBH. Da bi to sodišče poudarilo pomembnost tega, pojasnjuje vpliv, ki ga predsednik OBH lahko ima na delo in poklicno napredovanje sodnikov, vključno z vplivom na razdelitev zadev, na disciplinske postopke in na delovno okolje.

36

V tem okviru se predložitveno sodišče sklicuje na eni strani na več mednarodnih mnenj in poročil, v katerih je bila ugotovljena pretirana koncentracija pooblastil v rokah predsednika OBH, ter na to, da ne obstaja protiutež tej funkciji, in na drugi strani na sodno prakso Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice ter se sprašuje, ali je tak položaj združljiv z načelom neodvisnosti sodstva, določenim v členu 19 PEU in členu 47 Listine. Sprašuje se tudi, ali je v takih okoliščinah mogoče šteti, da je postopek pred njim pošten.

37

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče navaja, da so se z zakonodajno spremembo, ki je začela veljati 1. septembra 2018, nekateri dodatki k plačam državnih tožilcev zvišali, pravila o plačah sodnikov pa niso bila spremenjena. Zato naj bi bile plače sodnikov prvič v desetletjih manjše od plač državnih tožilcev na isti ravni, ki so zaposleni pri istih institucijah in imajo enako delovno dobo. OBT naj bi o tem položaju obvestil madžarsko vlado, ki naj bi obljubila reformo plač najpozneje do 1. januarja 2020, vendar naj predlog zakona na tem področju še vedno ne bi bil pripravljen, tako da naj bi plača sodnikov v sodstvu od leta 2003 ostajala nespremenjena. Predložitveno sodišče se torej sprašuje, ali zlasti glede na inflacijo in večletno rast povprečnih plač na Madžarskem neprilagoditev plače teh sodnikov na dolgi rok ni enakovredna njenemu zmanjšanju in ali ta posledica ne izhaja iz zavestnega namena madžarske vlade, da bi sodnike postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z državnimi tožilci. Poleg tega naj bi praksa, da se po diskrecijski presoji predsednika OBH in predsednikov sodišč nekaterim sodnikom dodeljujejo bonusi in nagrade, ki so včasih zelo visoki glede na osnovno plačo sodnikov, bila splošno in sistematično v nasprotju z načelom neodvisnosti sodstva.

38

V teh okoliščinah je Pesti Központi Kerületi Bíróság (osrednje okrožno sodišče v Pešti, Madžarska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

39

Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 18. novembra 2019 (v nadaljevanju: dopolnilni predlog za sprejetje predhodne odločbe) vložilo predlog za dopolnitev prvotnega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

40

Iz dopolnilnega predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je generalni državni tožilec 19. julija 2019 pri Kúria (vrhovno sodišče) na podlagi člena 667 zakonika o kazenskem postopku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper prvotni predlog za sprejetje predhodne odločbe. Iz dopolnilnega predloga je razvidno tudi, da je Kúria (vrhovno sodišče) z odločbo z dne 10. septembra 2019 razsodilo, da je prvotni predlog za sprejetje predhodne odločbe nezakonit, ker postavljena vprašanja v bistvu niso upoštevna za rešitev spora o glavni stvari (v nadaljevanju: odločba Kúria).

41

Predložitveno sodišče navaja, da iz odločbe Kúria izhaja, da namen sistema predhodnega odločanja, uvedenega s členom 267 PDEU, ni Sodišču predlagati, naj se izreče o vprašanjih, ki se nanašajo na ustavni red države članice, temveč o vprašanjih, ki se nanašajo na pravo Unije, da bi se zagotovila skladna razlaga v Evropski uniji. V skladu s to odločbo naj bi bila poleg tega prekinitev kazenskega postopka dovoljena le za izdajo končne odločbe o krivdi obdolženca. Kúria (vrhovno sodišče) pa naj bi menilo, da vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložitveno sodišče oblikovalo v prvotnem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, niso upoštevna za presojo krivde IS, zato naj bi bil ta predlog nezakonit. V odločbi Kúria naj bi bile navedene tudi njegove prejšnje načelne odločbe, v skladu s katerimi naj ne bi bilo treba vložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe, da bi se ugotovilo, da madžarsko pravo, ki se uporablja, ni v skladu s temeljnimi načeli, varovanimi s pravom Unije.

42

Predložitveno sodišče meni, da čeprav je z odločbo Kúria zgolj ugotovljena nezakonitost prvotnega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ni pa razveljavljena sama predložitvena odločba, bo imela ta odločba, izdana na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, zelo pomemben učinek na poznejšo sodno prakso nižjih sodišč, saj je namen takih zahtev uskladitev nacionalne sodne prakse. Zato naj bi odločba Kúria lahko v prihodnje imela odvračalni učinek na nižja sodišča, ki bi nameravala pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU.

43

Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje o nadaljevanju kazenskega postopka, ki poteka pred njim in je trenutno prekinjen, in meni, da je odvisno od tega, ali je odločba Kúria nezakonita ali ne.

44

Namreč, bodisi se lahko izkaže, da je Kúria (vrhovno sodišče) preučilo predlog za sprejetje predhodne odločbe in ga upravičeno razglasilo za nezakonitega. V tem primeru naj bi moralo predložitveno sodišče nadaljevati z obravnavanjem postopka v glavni stvari, saj sodišče v skladu s členom 491(1)(a) zakonika o kazenskem postopku, kadar ni več razloga za prekinitev postopka, nadaljuje z obravnavanjem zadeve. Predložitveno sodišče navaja, da sicer res nobena določba madžarskega prava ne določa, kaj je treba storiti, če je bilo obravnavanje zadeve nezakonito prekinjeno. Vendar naj bi bilo v skladu z razlogovanjem po analogiji to določbo zakonika o kazenskem postopku mogoče razlagati tako, da bi moralo sodišče v takem primeru z obravnavanjem zadeve nadaljevati.

45

Bodisi pa se lahko izkaže, da je Kúria (vrhovno sodišče) ta predlog neupravičeno razglasilo za nezakonit, in v tem primeru nižje sodišče kljub ustavni pristojnosti Kúria za zagotovitev enotnosti nacionalnega prava odločbe tega vrhovnega sodišča ne bi smelo uporabiti, ker je v nasprotju s pravom Unije.

46

Poleg tega naj bi odločba Kúria temeljila na nacionalni sodni praksi, v skladu s katero skladnost madžarskega prava s pravom Unije ne more biti predmet postopka predhodnega odločanja. Taka sodna praksa naj bi bila v nasprotju z načelom primarnosti prava Unije in s sodno prakso Sodišča.

47

Sodnik predložitvenega sodišča še dodaja, da je predsednik Fővárosi Törvényszék (višje sodišče v Budimpešti – glavnem mestu) 25. oktobra 2019 zoper njega začel disciplinski postopek z enako obrazložitvijo, kot je navedena v odločbi Kúria.

48

Potem ko je Sodišče od madžarske vlade dobilo obvestilo, da naj bi bil ta postopek končan, je v zvezi s tem postavilo vprašanje sodniku predložitvenega sodišča. Ta je v odgovoru z dne 10. decembra 2019 potrdil, da je predsednik Fővárosi Törvényszék (višje sodišče v Budimpešti – glavnem mestu) z dokumentom z dne 22. novembra 2019 umaknil akt, s katerim je predlagal uvedbo tega disciplinskega postopka.

49

Vendar je sodnik predložitvenega sodišča navedel tudi, da v zvezi s tem ne namerava spremeniti dopolnilnega predloga za sprejetje predhodne odločbe, saj njegova skrb ne izhaja iz tega, da je zoper njega uveden disciplinski postopek, temveč predvsem iz dejstva, da je mogoče v takih okoliščinah sprožiti tak postopek.

50

Sodnik predložitvenega sodišča namreč meni, da o kakovosti njegovega dela kot sodnika nista podvomila niti njegov neposredni vodja niti vodja kazenskega oddelka pri Pesti Központi Kerületi Bíróság (osrednje okrožno sodišče v Pešti), tako da je edini razlog za ta disciplinski postopek vsebina prvotne predložitvene odločbe.

51

V teh okoliščinah je Pesti Központi Kerületi Bíróság (osrednje okrožno sodišče v Pešti) Sodišču predložilo ti dodatni vprašanji za predhodno odločanje:

52

Sodnik predložitvenega sodišča je v dopolnilnem predlogu za sprejetje predhodne odločbe predlagal tudi, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 105 Poslovnika Sodišča. V utemeljitev tega predloga navaja, da je uvedba takega postopka upravičena zlasti glede na to, da lahko odločba Kúria in disciplinski postopek zoper njega ustvarita izjemno negativen odvračalni učinek, ki bi lahko v prihodnje vplival na vse odločitve o začetku postopka predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU na Madžarskem.

53

Člen 105(1) Poslovnika določa, da če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, lahko predsednik Sodišča na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.

54

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je tak hitri postopek procesni instrument, namenjen reševanju zadev izjemne nujnosti. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da hitrega postopka ni mogoče uporabiti, kadar je občutljivost in kompleksnost pravnih problemov, ki se pojavljajo v neki zadevi, težko uskladiti z uporabo takega postopka, zlasti kadar očitno ni primerno, da se pisni del postopka pred Sodiščem skrajša (sodba z dne 18. maja 2021, Asociația Forumul Judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 103 in navedena sodna praksa).

55

V obravnavani zadevi je predsednik Sodišča po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca s sklepom z dne 19. decembra 2019 predlog, naj se ta zadeva obravnava po hitrem postopku, zavrnil. Kot je namreč razvidno iz točke 48 te sodbe, je bil akt, s katerim se je začel disciplinski postopek zoper sodnika predložitvenega sodišča, umaknjen. Poleg tega se kazenska zadeva v postopku v glavni stvari ne nanaša na posameznika, ki mu je bil izrečen ukrep odvzema prostosti.

56

V teh okoliščinah na podlagi informacij in pojasnil, ki jih je tako navedlo predložitveno sodišče, ni očitno, da bi bila obravnavana zadeva, v kateri se poleg tega, kot je razvidno iz točke 52 te sodbe, postavljajo zelo občutljiva in zapletena vprašanja, tako nujna, da bi bilo izjemoma upravičeno odstopanje od običajnih postopkovnih pravil, ki se uporabljajo na področju predhodnega odločanja.

57

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da vrhovno sodišče države članice na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ugotovi nezakonitost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sodišču na podlagi tega člena predložilo nižje sodišče, ne da bi to vplivalo na pravne učinke odločbe, ki vsebuje ta predlog, in če je tako, ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da to nižje sodišče take odločbe višjega sodišča ne sme upoštevati.

58

Madžarska vlada trdi, da četrto vprašanje ni dopustno, ker razlogi, navedeni v dopolnilnem predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z nujnostjo razlage prava Unije, niso upoštevni za rešitev spora o glavni stvari, zlasti ob upoštevanju dejstva, da odločba Kúria nima pravnega učinka na predložitveno odločbo. Poleg tega naj bi domneve predložitvenega sodišča o učinku, ki bi ga ta odločba v prihodnje lahko imela na postopke predhodnega odločanja, temeljile na prihodnjih in hipotetičnih dogodkih, in naj kot take tudi ne bi bile upoštevne za izid postopka v glavni stvari.

59

Najprej je treba opozoriti, da postopek za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267 PDEU uvaja tesno sodelovanje med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki temelji na medsebojni razdelitvi funkcij, ter je sredstvo, s katerim Sodišče nacionalnim sodiščem posreduje elemente razlage prava Unije, ki jih potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2007, Omni Metal Service, C‑259/05, EU:C:2007:363, točka 16 in navedena sodna praksa).

60

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je v okviru tega sodelovanja le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin), C‑510/19, EU:C:2020:953, točka 25 in navedena sodna praksa).

61

Iz tega sledi, da se upoštevnost vprašanj, ki se nanašajo na pravo Unije, domneva. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore (sodba z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin), C‑510/19, EU:C:2020:953, točka 26 in navedena sodna praksa).

62

Ker se v obravnavani zadevi predložitveno sodišče sprašuje o nadaljevanju kazenskega postopka v glavni stvari, če bi bilo treba šteti, da je odločba Kúria v nasprotju s pravom Unije, je treba ugotoviti, da čeprav ta odločba ne razveljavlja in ne spreminja predložitvene odločbe niti predložitvenemu sodišču ne nalaga, naj ta predlog umakne ali spremeni, odločba Kúria ni brez posledic za to sodišče in za kazenski postopek v glavni stvari.

63

Kadar namreč to vrhovno sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo nižje sodišče, opredeli za nezakonit, ima taka opredelitev nujno posledice za zadnjenavedeno sodišče, tudi če nima neposrednih učinkov na veljavnost predložitvene odločbe. Tako mora v obravnavani zadevi predložitveno sodišče zlasti odločiti, ali vztraja pri vprašanjih za predhodno odločanje, in istočasno odločiti, ali vztraja pri svoji odločitvi, da prekine postopek, ki jo je Kúria (vrhovno sodišče) v bistvu štelo za nezakonito, ali pa, nasprotno, glede na to odločbo svoja vprašanja umakne in nadaljuje kazenski postopek v glavni stvari.

64

Ob tem je bila, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, odločba Kúria objavljena v uradnem glasilu, pridržanem za načelne odločbe, s katerimi se zagotavlja enotnost nacionalnega prava.

65

Poleg tega mora v takih okoliščinah predložitveno sodišče presoditi tudi, ali z ohranitvijo prvotnega predloga za sprejetje predhodne odločbe ne povzroča, da bi vsebinska odločitev o zadevi, ki jo bo sprejelo, lahko postala predmet pritožbe iz razloga, da je med postopkom to sodišče izdalo sklep o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Kúria (vrhovno sodišče) razglasilo za nezakonitega.

66

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da ni mogoče šteti, da četrto vprašanje ni upoštevno za izid postopka v glavni stvari in da je torej dopustno.

67

Na prvem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da vrhovno sodišče države članice na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ugotovi nezakonitost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sodišču predložilo nižje sodišče na podlagi te določbe, ne da bi to vplivalo na pravne učinke odločbe, ki vsebuje ta predlog, je treba opozoriti, da je bistvo sodnega sistema, vzpostavljenega s Pogodbama, postopek predhodnega odločanja, določen v členu v 267 PDEU, namen te določbe pa je z vzpostavitvijo dialoga med dvema sodiščema, in sicer med Sodiščem in sodišči držav članic, zagotoviti enotnost razlage prava Unije, s čimer je tako mogoče zagotoviti njegovo koherentnost, polni učinek in avtonomijo ter, nazadnje, posebno naravo prava, uvedenega s Pogodbama (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 90 in navedena sodna praksa).

68

V zvezi s tem je Sodišče že večkrat razsodilo, da imajo nacionalna sodišča najširšo pravico, da Sodišču predložijo vprašanje o razlagi upoštevnih določb prava Unije, ta pravica pa se v primeru sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, spremeni v obveznost, z izjemami, priznanimi v sodni praksi Sodišča (sodba z dne 5. aprila 2016, PFE, C‑689/13, EU:C:2016:199, točka 32 in navedena sodna praksa).

69

Ta pravica in ta obveznost sta namreč lastni sistemu sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenemu s členom 267 PDEU, in nalogam sodišča, pristojnega za uporabo prava Unije, ki so s to določbo zaupane nacionalnim sodiščem (sodba z dne 5. aprila 2016, PFE, C‑689/13, EU:C:2016:199, točka 33).

70

Zato ima nacionalno sodišče, ki odloča v neki zadevi, kadar meni, da se v tej zadevi postavlja vprašanje razlage ali veljavnosti prava Unije, pravico ali obveznost predložiti vprašanja za predhodno odločanje Sodišču, ne da bi bila ta pravica ali obveznost lahko ogrožena z nacionalnimi pravili, ki izhajajo iz zakonodaje ali sodne prakse (sodba z dne 5. aprila 2016, PFE, C‑689/13, EU:C:2016:199, točka 34).

71

Čeprav je bilo v obravnavani zadevi v odločbi Kúria zgolj ugotovljeno, da je prvotni predlog za sprejetje predhodne odločbe nezakonit, ni pa bil z njo razveljavljena odločba, ki vsebuje ta predlog, niti ni bilo predložitvenemu sodišču naloženo, naj navedeni predlog umakne in nadaljuje postopek v glavni stvari, je Kúria (vrhovno sodišče) s tem, da je na podlagi člena 490 zakonika o kazenskem postopku opravilo nadzor nad zakonitostjo tega predloga, kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 43 sklepnih predlogov, preučilo prvotni predlog za sprejetje predhodne odločbe na enak način, kot predlog za sprejetje predhodne odločbe preuči Sodišče, da bi ugotovilo, ali je dopusten.

72

Čeprav člen 267 PDEU ne nasprotuje temu, da je predložitvena odločba predmet pravnega sredstva po nacionalnem pravu, odločba vrhovnega sodišča, s katero je predlog za sprejetje predhodne odločbe razglašen za nezakonit iz razloga, da postavljena vprašanja niso upoštevna in potrebna za rešitev spora o glavni stvari, ni združljiva s tem členom, ker presoja teh elementov spada v izključno pristojnost Sodišča za odločanje o dopustnosti vprašanj za predhodno odločanje, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, navedene v točkah 60 in 61 te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2008, Cartesio, C‑210/06, EU:C:2008:723, točke od 93 do 96).

73

Poleg tega, kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 48 sklepnih predlogov, bi bila učinkovitost prava Unije ogrožena, če bi izid pravnega sredstva pred najvišjim nacionalnim sodiščem lahko nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki se nanaša na pravo Unije, oviral pri izvajanju v členu 267 PDEU določene pristojnosti, da Sodišču predloži vprašanja, ki se nanašajo na razlago ali veljavnost prava Unije, da bi to nacionalno sodišče lahko presodilo, ali je nacionalno pravilo v skladu s tem pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2010, Melki in Abdeli, C‑188/10 in C‑189/10, EU:C:2010:363, točka 45 in navedena sodna praksa).

74

Čeprav namreč Kúria (vrhovno sodišče) predložitvenemu sodišču ni naložilo, naj umakne prvotni predlog za sprejetje predhodne odločbe, vseeno ostaja dejstvo, da je to vrhovno sodišče ugotovilo, da je ta predlog nezakonit. Taka ugotovitev nezakonitosti pa lahko oslabi tako avtoriteto odgovorov, ki jih bo Sodišče podalo predložitvenemu sodišču, kot tudi odločitve, ki jo bo to predložitveno sodišče sprejelo na podlagi teh odgovorov.

75

Poleg tega lahko ta odločba Kúria (vrhovno sodišče) madžarska sodišča odvrača od tega, da Sodišču predlagajo vprašanja za predhodno odločanje, da bi preprečila, da bi ena od strank na podlagi navedene odločbe izpodbijala njihove predloge za sprejetje predhodne odločbe ali da bi bila v zvezi njimi vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

76

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je glede mehanizma predhodnega odločanja „skrb zainteresiranih posameznikov za varovanje njihovih pravic učinkovit nadzor, ki je pridružen nadzoru, ki je v členih [258 in 259 PDEU] poverjen Evropski komisiji in državam članicam“ (sodba z dne 5. februarja 1963, van Gend & Loos, 26/62, EU:C:1963:1, str. 25). Omejitve pristojnosti, ki jih imajo nacionalna sodišča na podlagi člena 267 PDEU, bi povzročile omejitev učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije.

77

Zato ta odločba Kúria posega v pristojnosti, ki so nacionalnim sodiščem priznane s členom 267 PDEU, in s tem v učinkovitost sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki je uvedeno z mehanizmom predhodnega odločanja (glej po analogiji sodbo z dne 5. julija 2016, Ognyanov, C‑614/14, EU:C:2016:514, točka 25).

78

Kar na drugem mestu zadeva vprašanje, ali načelo primarnosti prava Unije zahteva, da nacionalno sodišče, ki je pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, za katerega je vrhovno sodišče zadevne države članice ugotovilo, da je nezakonit, ne da bi to vplivalo na pravne učinke te predložitvene odločbe, ne sme upoštevati take odločbe vrhovnega sodišča, je treba, prvič, opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo primarnosti prava Unije uveljavlja prednost prava Unije pred pravom držav članic. To načelo zato vsem organom držav članic nalaga, da različnim predpisom Unije zagotovijo polni učinek, saj pravo držav članic ne more vplivati na učinek, ki je tem različnim predpisom priznan na ozemlju navedenih držav (sodba z dne 18. maja 2021, Asociaţia Forumul judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 244 in navedena sodna praksa).

79

Tako je Sodišče večkrat razsodilo, da na podlagi načela primarnosti prava Unije to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v enotnost in učinkovitost prava Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo namreč učinki, ki izhajajo iz načela primarnosti prava Unije, veljati za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe v zvezi z razdelitvijo sodnih pristojnosti, vključno z ustavnimi, temu lahko nasprotovale (sodba z dne 18. maja 2021, Asociaţia Forumul judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 245 in navedena sodna praksa).

80

Drugič, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, se določba nacionalnega prava, ki ovira izvajanje postopka iz člena 267 PDEU, ne uporabi, ne da bi moralo zadevno sodišče zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (sodba z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 141 in navedena sodna praksa).

81

Iz tega izhaja, da načelo primarnosti prava Unije od nižjega sodišča zahteva, da ne uporabi odločbe vrhovnega sodišča zadevne države članice, če meni, da ta odločba posega v prerogative, ki so mu priznane s členom 267 PDEU, in posledično v učinkovitost sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki je uvedeno z mehanizmom predhodnega odločanja. Pojasniti je treba, da glede na obseg teh prerogativ morebitna okoliščina, da Sodišče v odločbi, s katero odloči o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ugotovi, da so vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je Sodišču postavilo to nižje sodišče, v celoti ali deloma nedopustna, nikakor ne more pomeniti, da je to odločbo vrhovnega sodišča treba ohraniti.

82

Glede na zgornje preudarke je treba na četrto vprašanje odgovoriti, prvič, da je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da vrhovno sodišče države članice na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ugotovi nezakonitost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sodišču na podlagi tega člena predložilo nižje sodišče, z obrazložitvijo, da postavljena vprašanja niso upoštevna ali potrebna za odločitev o sporu o glavni stvari, ne da bi to vplivalo na pravne učinke odločbe, ki vsebuje ta predlog, in drugič, da načelo primarnosti prava Unije zahteva, da to nižje sodišče ne uporabi take odločbe nacionalnega vrhovnega sodišča.

83

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, ki ga je treba preučiti na drugem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine in člen 267 PDEU razlagati tako, da nasprotujejo uvedbi disciplinskega postopka proti sodniku nacionalnega sodišča, ker je pri Sodišču vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi tega člena 267.

84

Madžarska vlada in Komisija se sklicujeta na nedopustnost petega vprašanja. Ta vlada v bistvu trdi, da disciplinski postopek, ki je bil uveden proti sodniku predložitvenega sodišča, vendar je bil pozneje ustavljen in končan, ni upošteven, ker njegovih učinkov na funkcijo sojenja sodnika predložitvenega sodišča ni mogoče določiti. Komisija pa v bistvu trdi, da navedeno vprašanje ni upoštevno za rešitev spora o glavni stvari in da predložitveno sodišče tudi ni predložilo nobene informacije o vplivu uvedbe disciplinskega postopka na nadaljevanje kazenskega postopka, o katerem odloča.

85

V zvezi s tem in ob upoštevanju sodne prakse, na katero je bilo že opozorjeno v točkah 60 in 61 te sodbe, je treba poudariti, da je sodnik predložitvenega sodišča v odgovoru z dne 10. decembra 2019 na zahtevo po informacijah, ki mu jo je poslalo Sodišče, pojasnil, da kljub ustavitvi disciplinskega postopka, ki je bil uveden zoper njega, njegovo vprašanje ostaja upoštevno, saj njegova vprašanja izhajajo iz samega dejstva, da se lahko v takih okoliščinah začne disciplinski postopek, in so torej neodvisna od nadaljevanja tega postopka.

86

Poleg tega je treba ugotoviti, da sta četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje tesno povezani. Iz dopolnilnega predloga za sprejetje predhodne odločbe je namreč razvidno, da je zaradi odločbe Kúria, s katero je bil prvotni predlog za sprejetje predhodne odločbe razglašen za nezakonit, predsednik Fővárosi Törvényszék (višje sodišče v Budimpešti – glavnem mestu) sprejel akt, s katerim je zahteval uvedbo disciplinskega postopka zoper sodnika predložitvenega sodišča. Tako želi sodnik predložitvenega sodišča s petim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali lahko ne bo uporabil odločbe Kúria, ko bo vsebinsko odločal o zadevi v glavni stvari, ne da bi se mu bilo treba pri tem bati, da bo na podlagi odločbe Kúria zoper njega ponovno uveden disciplinski postopek.

87

Zato se sodnik predložitvenega sodišča, tako kot v okviru četrtega vprašanja, srečuje s postopkovno oviro, ki izhaja iz uporabe nacionalne ureditve zoper njega in ki jo mora odpraviti, preden lahko o sporu o glavni stvari odloči brez zunanjih vplivov in torej – v skladu s členom 47 Listine – popolnoma neodvisno (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 46 in navedena sodna praksa). Sprašuje se namreč o pogojih nadaljevanja postopka v glavni stvari po odločitvi Kúria, s katero je bil prvotni predlog za sprejetje predhodne odločbe razglašen za nezakonit in na podlagi katere je bil zoper njega uveden disciplinski postopek. V tem se obravnavana zadeva razlikuje od zadev, v katerih je bila izdana sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny (C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234), in v katerih odgovori na vprašanja glede razlage prava Unije, postavljena Sodišču, zadevnima predložitvenima sodiščema ne bi bili potrebni za odločitev o postopkovnih vprašanjih nacionalnega prava, da bi lahko vsebinsko odločili o sporih, ki so jima bili predloženi.

88

Iz tega sledi, da je peto vprašanje dopustno.

89

Najprej je treba navesti, da se peto vprašanje nanaša na razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, člena 47 Listine in člena 267 PDEU. Vendar je iz obrazložitve predložitvene odločbe razvidno, kot je bilo v bistvu že navedeno v točkah 86 in 87 te sodbe, da se to vprašanje postavlja v zvezi s postopkovnimi težavami, ki jih je treba rešiti, preden je mogoče vsebinsko odločiti o sporu o glavni stvari, in ki posegajo v pristojnosti, ki jih ima predložitveno sodišče v okviru postopka iz člena 267 PDEU. Zato je treba peto vprašanje analizirati le z vidika člena 267 PDEU.

90

V zvezi s tem in ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, navedene v točkah od 68 do 70 in 72 te sodbe, je treba poudariti, da je Sodišče že presodilo, da nacionalnih določb, iz katerih bi izhajalo, da se lahko proti nacionalnim sodnikom uvedejo disciplinski postopki, ker so pri Sodišču vložili predlog za sprejetje predhodne odločbe, ni mogoče dopustiti. Že sama verjetnost, da se uvede disciplinski postopek, ker je bil tak predlog za sprejetje predhodne odločbe vložen ali ker je bilo odločeno, da se ta predlog po vložitvi ohrani, lahko namreč ogrozi to, da zadevni nacionalni sodniki učinkovito izvajajo pravico pri Sodišču vlagati predloge za sprejetje predhodnih odločb in naloge sodnika, pristojnega za uporabo prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 58 in navedena sodna praksa, in z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 227).

91

Dejstvo, da ti sodniki zaradi uporabe te pravice za vlaganje zahtev za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, ki je v njihovi izključni pristojnosti, ne bodo izpostavljeni disciplinskim postopkom ali sankcijam, poleg tega pomeni inherentno jamstvo njihove neodvisnosti, ta neodvisnost pa je zlasti bistvena za pravilno delovanje sistema pravosodnega sodelovanja, ki ga pomeni mehanizem postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 59 in navedena sodna praksa).

92

Poleg tega je treba poudariti, da lahko disciplinski postopek, ki je bil uveden, ker se je sodnik nacionalnega sodišča odločil vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, vsa nacionalna sodišča odvrača od vlaganja takih predlogov, kar bi lahko ogrozilo enotno uporabo prava Unije.

93

Glede na navedeno je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da nasprotuje uvedbi disciplinskega postopka zoper sodnika nacionalnega sodišča z obrazložitvijo, da je pri Sodišču vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi te določbe.

94

Madžarska vlada meni, da je postopek v glavni stvari, kot je ugotovilo Kúria (vrhovno sodišče), zadeva, katere dejanska in pravna presoja je enostavna ter za katero v bistvu ni potrebna razlaga prava Unije. Ta vlada se sklicuje na odločbo Kúria in na splošno trdi, da iz kazenskega postopka v glavni stvari ne izhaja nobeno dejstvo ali okoliščina, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na kršitev določb o uporabi jezikov med tem postopkom ali na neizpolnitev obveznosti organov, pristojnih za zadevo, in iz katerih bi predložitveno sodišče lahko izpeljalo, da je potrebna razlaga prava Unije. Ker naj v postopku v glavni stvari ne bi konkretno obstajala nobena dejanska težava glede kakovosti tolmačenja, naj bi bil prvi del tega vprašanja hipotetičen in naj zato Sodišču nanj ne bi bilo treba niti naj ne bi moglo odgovoriti. Podobno naj glede na dejansko stanje v postopku v glavni stvari tudi odgovor na drugi del tega vprašanja ne bi bil potreben, saj je po mnenju navedene vlade na podlagi dejstev, ki jih je iz spisa preiskave ugotovilo Kúria (vrhovno sodišče), mogoče ugotoviti, da je obdolženec razumel obtožbe, ki ga bremenijo.

95

V zvezi s tem in glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah 60 in 61 te sodbe, je treba poudariti, da predložitveno sodišče v prvotnem predlogu za sprejetje predhodne odločbe jasno navaja okoliščine, v katerih se je odločilo postaviti to vprašanje, in razloge, iz katerih ga je postavilo. Kot je namreč razvidno iz točk od 25 do 28 te sodbe, je postopek v glavni stvari kazenski postopek v nenavzočnosti, uveden proti švedskemu državljanu, rojenemu v Turčiji, ki je preganjan zaradi kršitve madžarske zakonodaje o strelnem orožju in strelivu, po preiskavi, med katero ga je policija zaslišala v navzočnosti tolmača za švedski jezik, vendar ga ni zastopal odvetnik, čeprav je šlo za zaslišanje, med katerim mu je bilo pojasnjeno, da je osumljen storitve kaznivih ravnanj na podlagi te nacionalne zakonodaje. Tako je spor o glavni stvari očitno povezan z določbami direktiv 2010/64 in 2012/13, na katere se nanaša prvo vprašanje.

96

Poleg tega v zvezi z argumentom madžarske vlade, da je zadeva iz postopka v glavni stvari zadeva, katere dejanska in pravna presoja je enostavna in ki zato ne zahteva, da Sodišče razlaga pravo Unije, tako da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni potreben, zadošča opozoriti, prvič, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 60 te sodbe, da je zgolj nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Drugič, taka okoliščina nacionalnemu sodišču ne preprečuje, da Sodišču postavi vprašanje za predhodno odločanje, in ne povzroči nedopustnosti tako postavljenega vprašanja (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2021, Ubezpieczeniowy Fundusz Gwarancyjny, C‑383/19, EU:C:2021:337, točka 33 in navedena sodna praksa).

97

Zato je treba ugotoviti, da je prvo vprašanje dopustno.

98

Najprej je treba navesti, da se prvo vprašanje sklicuje na člen 6(1) PEU. Vendar razen splošnega sklicevanja na uporabo Listine ta določba ne more pomeniti temelja za razlogovanje predložitvenega sodišča, kot je razvidno iz obrazložitve prvotnega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Poleg tega gre za splošno določbo, s katero Unija priznava, da ima Listina enako pravno veljavnost kot Pogodbi, v kateri je pojasnjeno, da se z določbami Listine nikakor ne širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah, in ki vsebuje pojasnila glede metode razlage pravic, svoboščin in načel, določenih v njej. V teh okoliščinah ta določba ni upoštevna za analizo prvega vprašanja.

99

Vendar lahko Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanju ni sklicevalo (sodba z dne 7. avgusta 2018, Smith, C‑122/17, EU:C:2018:631, točka 34 in navedena sodna praksa).

100

Na podlagi člena 48(1) Listine obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom. Poleg tega člen 48(2) Listine določa, da je vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe.

101

Glede tega je treba opozoriti, da je v členu 52(3) Listine pojasnjeno, da kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa ta konvencija. Kot pa je razvidno iz pojasnil k členu 48 Listine, ki jih je v skladu s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU in členom 52(7) Listine treba upoštevati pri razlagi te listine, ta člen 48 ustreza členu 6(2) in (3) EKČP. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago člena 48 Listine, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 6 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Gambino in Hyka, C‑38/18, EU:C:2019:628, točka 39 in navedena sodna praksa).

102

V teh okoliščinah predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive 2010/64 razlagati tako, da državam članicam nalaga, da morajo sestaviti register neodvisnih prevajalcev in tolmačev ali zagotoviti, da je primernost kvalitete tolmačenja, opravljenega v sodnem postopku, lahko predmet nadzora.

103

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 5(2) Direktive 2010/64 določa, da si „države članice prizadevajo za ustanovitev registra ali registrov neodvisnih prevajalcev in sodnih tolmačev, ki so ustrezno usposobljeni“.

104

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodbi z dne 2. septembra 2015, Surmačs, C‑127/14, EU:C:2015:522, točka 28, in z dne 16. novembra 2016, DHL Express (Austria), C‑2/15, EU:C:2016:880, točka 19).

105

Iz samega besedila te določbe, v kateri je uporabljen glagol „prizadevati si“, je razvidno, da ustanovitev registra neodvisnih prevajalcev ali tolmačev, ki so ustrezno usposobljeni, pomeni bolj programsko zahtevo kot obveznost rezultata in zahtevo, ki poleg tega sama po sebi nima nikakršnega neposrednega učinka.

106

To jezikovno razlago potrjujejo kontekst, v katerega je umeščena navedena določba, in cilji, ki se poskušajo doseči z Direktivo 2010/64.

107

V uvodni izjavi 12 te direktive je navedeno, da ta direktiva določa skupna minimalna pravila, ki jih je treba uporabljati pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih.

108

Taka pravila bi morala v skladu z uvodno izjavo 17 navedene direktive zagotavljati brezplačno in ustrezno jezikovno pomoč ter osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali razumejo jezika, v katerem poteka kazenski postopek, omogočiti, da v polni meri izvršujejo svojo pravico do obrambe, in jim zagotoviti pravičen postopek.

109

Kar zadeva kakovost tolmačenja in prevajanja, je v uvodni izjavi 24 Direktive 2010/64 navedeno, da bi države članice morale zagotoviti izvajanje nadzora nad to kakovostjo, kadar so bili pristojni organi za določen primer opozorjeni na pomanjkljivosti v zvezi s tem. Poleg tega člen 5(1) Direktive 2010/64 določa, da države članice sprejmejo konkretne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da zagotovljeno tolmačenje in prevajanje ustrezata kakovosti, zahtevani v členu 2(8) te direktive, v katerem je določeno, da mora biti tolmačenje „dovolj kakovostno, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so osumljenci ali obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe“.

110

Iz teh določb in teh uvodnih izjav – neodvisno od konkretnih načinov uporabe člena 5 Direktive 2010/64 – izhaja, da ta člen zahteva, da države članice sprejmejo „konkretne ukrepe“ za zagotovitev tega, da je tolmačenje „dovolj kakovostno“, tako da se na eni strani zagotovi, da so zadevne osebe seznanjene z dejstvi, ki se jim očitajo, in da lahko izvršujejo svojo pravico do obrambe, ter na drugi strani učinkovito izvajanje sodne oblasti. V tem okviru je ustanovitev registra neodvisnih prevajalcev ali tolmačev eno od sredstev, ki lahko pripomorejo k uresničitvi takega cilja. Čeprav torej ni mogoče šteti, da je ustanovitev takega registra državam članicam naložena s to direktivo, ostaja dejstvo, da člen 5(1) te direktive določa – dovolj natančno in brezpogojno, da se posameznik lahko nanj sklicuje in ga nacionalno sodišče uporabi – da države članice sprejmejo konkretne ukrepe za zagotovitev kakovosti zagotovljenega tolmačenja in prevajanja ter za zagotovitev tega, da imajo na voljo ustrezne storitve, in omogočijo dejanski dostop do teh storitev.

111

Člen 2(5) Direktive 2010/64 v zvezi s tem brezpogojno in natančno določa, da države članice zagotovijo, da imajo v skladu s postopki iz nacionalnega prava osumljenci ali obdolženci „možnost pritožbe, da to tolmačenje ni dovolj kakovostno za zagotovitev pravičnega postopka“.

112

Vendar taka možnost držav članic ne odvezuje obveznosti iz člena 5(1) Direktive 2010/64 v povezavi zlasti s členom 2(8) te direktive, da sprejmejo „konkretne ukrepe“ za zagotovitev, da je zagotovljeno tolmačenje „dovolj kakovostno“, zlasti če ni registra neodvisnih prevajalcev ali tolmačev.

113

Glede tega spoštovanje zahtev v zvezi s poštenim sojenjem vključuje zagotovitev, da obdolženi ve, kaj se mu očita, in da se lahko brani (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2015, Covaci, C‑216/14, EU:C:2015:686, točka 39 in navedena sodna praksa). Obveznost pristojnih organov torej ni omejena na določitev tolmača. Poleg tega morajo ti organi, kadar so bili opozorjeni na določen primer, opraviti nadzor nad kakovostjo zagotovljenega tolmačenja (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 18. oktobra 2006, Hermi proti Italiji, CE:ECHR:2006:1018JUD001811402, točka 70).

114

To, da nacionalna sodišča niso preučila navedb, ki se nanašajo na neustrezne storitve tolmača, lahko namreč povzroči kršitev pravice do obrambe (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 24. junija 2019, Knox proti Italiji, CE:ECHR:2019:0124JUD007657713, točki 182 in 186).

115

Da bi se torej nacionalna sodišča prepričala, da je bila obdolžena oseba, ki ne govori in ne razume jezika kazenskega postopka, vseeno pravilno obveščena o tem, kar se ji očita, morajo preveriti, ali je bila deležna tolmačenja, ki je „dovolj kakovostno“, da je lahko razumela obdolžitve zoper sebe, in sicer zato, da bi se zagotovila poštenost postopka. Da bi nacionalna sodišča lahko opravila to preverjanje, morajo imeti med drugim dostop do informacij o postopku izbora in določanja neodvisnih prevajalcev in tolmačev.

116

V obravnavani zadevi je iz spisa, ki ga ima Sodišče, razvidno, da na Madžarskem ni registra neodvisnih prevajalcev ali tolmačev. Predložitveno sodišče navaja, da zaradi praznin v nacionalni ureditvi v praksi ni mogoče zagotoviti kakovosti tolmačenja, zagotovljenega osumljenim in obdolženim osebam. Vendar madžarska vlada trdi, da nacionalni predpisi, ki urejajo dejavnost poklicnih tolmačev in prevajalcev, ter pravila kazenskega postopka vsem osebam, ki ne znajo madžarskega jezika, omogočajo, da dobijo jezikovno pomoč, ki je dovolj kakovostna, da ustreza zahtevam poštenega postopka. Ne glede na te preudarke v zvezi z nacionalnim pravom mora predložitveno sodišče konkretno in natančno presoditi dejavnike zadeve v glavni stvari, da bi preverilo, ali je bilo tolmačenje, ki je bilo v okviru te zadeve zagotovljeno zadevni osebi, glede na zahteve, ki izhajajo iz Direktive 2010/64, dovolj kakovostno, da je tej osebi omogočilo, da se seznani z razlogi za svoje prijetje ali z obtožbami, ki jo bremenijo, in ji s tem dalo možnost, da uveljavlja svojo pravico do obrambe.

117

Zato je treba člen 5 Direktive 2010/64 razlagati tako, da državam članicam nalaga, da morajo sprejeti konkretne ukrepe za zagotovitev, da sta zagotovljeno tolmačenje in prevajanje dovolj kakovostna, da osumljena ali obdolžena oseba razume obdolžitve in da nacionalna sodišča nad tem tolmačenjem lahko opravijo nadzor.

118

Z drugim delom prvega vprašanja za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba – kadar tak register ali druga metoda nadzora, ali je tolmačenje dovolj kakovostno, ne obstajata in kadar ni mogoče ugotoviti, ali je bila osumljena oziroma obdolžena oseba obveščena o sumih ali obtožbah, ki jo bremenijo – člen 4(5) in člen 6(1) Direktive 2012/13 v povezavi s členom 48(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se postopek nadaljuje v nenavzočnosti.

119

To vprašanje temelji na predpostavki, da bi to, da ni nacionalnih ukrepov za zagotovitev kakovosti tolmačenja, povzročilo, da predložitveno sodišče ne bi imelo sredstev, ki bi mu omogočala nadzor nad zadostnostjo kakovosti. Opozoriti pa je treba, da mora predložitveno sodišče ne glede na obstoj splošnih nacionalnih ukrepov, ki omogočajo zagotavljanje kakovosti tolmačenja in nadzor nad kakovostjo tega tolmačenja, zagotovljenega v okviru kazenskih postopkov, konkretno in natančno presoditi dejavnike zadeve v glavni stvari, da bi preverilo, ali je tolmačenje, ki je bilo v okviru te zadeve zagotovljeno zadevni osebi, dovolj kakovostno glede na zahteve, ki izhajajo iz Direktive 2010/64.

120

Po tej preveritvi lahko predložitveno sodišče zaključi, da ne more ugotoviti, ali je bila zadevna oseba v jeziku, ki ga razume, obveščena o obdolžitvi, bodisi ker je bilo tolmačenje, ki ji je bilo zagotovljeno, neustrezno bodisi ker ni mogoče ugotoviti kakovosti tega tolmačenja. Zato je treba drugi del prvega vprašanja za predhodno odločanje razumeti tako, da se z njim želi izvedeti, ali je treba člen 4(5) in člen 6(1) Direktive 2012/13 v povezavi s členom 48(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi se osebi sodilo v njeni nenavzočnosti, čeprav zaradi neustreznega tolmačenja ni bila v jeziku, ki ga razume, obveščena o obdolžitvah ali kadar je nemogoče opredeliti kakovost zagotovljenega tolmačenja in tako ugotoviti, da je bila ta oseba v jeziku, ki ga razume, obveščena o obdolžitvah zoper sebe.

121

Glede tega je treba ugotoviti, da ima v skladu s členom 6(3) EKČP vsak obdolženec pravico, „da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni“. Jamstva, zagotovljena s členom 6(1) in (3) EKČP, se uporabljajo za vsakega „obdolženca“ v avtonomnem smislu, ki ga ima ta izraz v okviru EKČP. „Kazenska obtožba“ je podana, kadar pristojni organi neko osebo uradno obtožijo ali kadar imajo dejanja, ki jih izvedejo zaradi sumov v zvezi z njo, pomembne posledice za njen položaj. Tako je mogoče med drugim šteti, da je oseba, ki je bila prijeta, ker je osumljena storitve kaznivega dejanja, „obdolžena kaznivega dejanja“ in da je upravičena do varstva iz člena 6 EKČP (sodba ESČP z dne 12. maja 2017, Simeonovi proti Bolgariji, CE:ECHR:2017:0512JUD002198004, točki 110 in 111).

122

V skladu s sodno prakso ESČP v kazenskih zadevah je natančna in popolna obvestitev o obtožbi, ki bremeni obdolženca, in s tem o pravni kvalifikaciji, ki jo lahko sodišče uporabi v zvezi z njim, bistveni pogoj za poštenost postopka. Pravico do obveščenosti o vsebini in vzroku obtožbe je treba obravnavati ob upoštevanju pravice obdolženca, da pripravi svojo obrambo (sodba ESČP z dne 25. marca 1999, Pélissier in Sassi proti Franciji, CE:ECHR:1999:0325JUD002544494, točki 52 in 54). Obvestitev neke osebe o pregonu, ki poteka zoper njo, pomeni tako pomemben pravni akt, da mora izpolnjevati formalne in vsebinske pogoje, ki zagotavljajo učinkovito uresničevanje pravic obtoženca, in da nejasno in neuradno poznavanje ne more zadostovati (sodba ESČP z dne 1. marca 2006, Sejdovic proti Italiji, CE:ECHR:2006:0301JUD005658100, točka 99).

123

Poštenost postopka zahteva, da ima vsaka oseba možnost, da razume obdolžitev zoper sebe, da bi se lahko branila. Za osebo, ki ne govori ali ne razume jezika kazenskega postopka, ki poteka zoper njo, in ki ni imela jezikovne pomoči, primerne za to, da bi ji omogočila razumeti obtožbe, ki jo bremenijo, ni mogoče šteti, da je lahko izvrševala svojo pravico do obrambe.

124

Ta temeljna pravica se med drugim izvaja s pravico do tolmačenja iz člena 2 Direktive 2010/64, ki določa, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, med vsakim zaslišanjem ali obravnavo v kazenskem postopku nemudoma zagotovi tolmačenje in pravica do prevajanja bistvenih dokumentov iz člena 3 te direktive.

125

Kadar so osumljene ali obdolžene osebe prijete ali pridržane, člen 4 Direktive 2012/13 državam članicam nalaga obveznost, da jim predložijo pisno obvestilo, v katerem so med drugim navedene procesne pravice, določene v členu 3 te direktive.

126

Člen 4(5) Direktive 2012/13 določa tudi, da države članice zagotovijo, da osumljene ali obdolžene osebe prejmejo pisno obvestilo o pravicah v jeziku, ki ga razumejo. Kadar obvestila o pravicah ni možno sestaviti v ustreznem jeziku, se osumljene ali obdolžene osebe „o pravicah obvesti ustno, v jeziku, ki ga razumejo“.

127

Člen 6(1) Direktive 2012/13 določa, da države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

128

Drži sicer, da Direktiva 2012/13 ne vsebuje podrobnih pravil o tem, kako je treba informacije o obdolžitvi iz njenega člena 6 sporočiti obdolžencu. Vendar to, da ni teh podrobnih pravil, ne more omajati cilja, določenega zlasti v tem členu 6, ki je, kot je razvidno tudi iz uvodne izjave 27 navedene direktive, da se osebam, osumljenim ali obdolženim kaznivega dejanja, omogoči priprava obrambe in da se zagotovi poštenost postopka (sodba z dne 13. junija 2019, Moro, C‑646/17, EU:C:2019:489, točka 51 in navedena sodna praksa).

129

Iz tega sledi, da je treba informacije, ki se morajo v skladu s členom 6 Direktive 2012/13 sporočiti vsaki osebi, osumljeni ali obdolženi storitve kaznivega dejanja, predložiti v jeziku, ki ga ta oseba razume, po potrebi z jezikovno pomočjo tolmača ali v obliki pisnega prevoda.

130

Zaradi odločilnega pomena pravice do obveščenosti o obdolžitvah za celoten kazenski postopek okoliščina, da oseba, ki ne govori ali ne razume jezika tega postopka, ni bila deležna jezikovne pomoči, ki bi bila primerna za to, da bi ji omogočila razumevanje vsebine in to, da se brani, zadostuje, da postopek ni več pošten in da se poseže v učinkovito izvrševanje pravice do obrambe.

131

Res je, da člen 6(3) Direktive 2012/13 določa, da države članice zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe. Tako ta določba omogoča, da se lahko neposredovanje teh informacij, med drugim to, da posredovanje ni bilo opravljeno v jeziku, ki ga obdolženec razume, popravi med kazenskim postopkom.

132

Vendar iz tega prav tako izhaja, da se kazensko sodišče, ne da bi kršilo člen 6 Direktive 2012/13 ter poštenost postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe, ki ju ta člen zagotavlja, ne more izreči o utemeljenosti obtožnice v nenavzočnosti obtoženca, če ta ni bil v jeziku, ki ga razume, predhodno obveščen o obdolžitvi.

133

Tako bi v obravnavani zadevi, če bi bilo na podlagi preverjanja dejanskega stanja, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče, ugotovljeno, da zagotovljeno tolmačenje ni bilo dovolj kakovostno, da bi lahko obdolženec razumel razloge za svoje prijetje in obdolžitve, ki ga bremenijo, taka okoliščina ovirala nadaljevanje kazenskega postopka v nenavzočnosti.

134

Poleg tega, ker je pravica osumljenih in obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, določena v členu 8(1) Direktive 2016/343, je možnost izvedbe kazenskega postopka v nenavzočnosti v odstavku 2 tega člena pogojena s tem, da so bile te osebe pravočasno obveščene o sojenju in o posledicah izostanka.

135

Nazadnje, res je, da člen 9 te direktive določa, da države članice, če osumljene ali obdolžene osebe niso bile navzoče na svojem sojenju in pogoji iz člena 8(2) niso bili izpolnjeni, zagotovijo, da imajo zadevne osebe pravico do novega sojenja ali drugega pravnega sredstva, ki omogoča, da se ponovno vsebinsko odloči o zadevi. Vendar taka določba ne more upravičiti, da bi bila oseba lahko obsojena v nenavzočnosti, čeprav ni bila obveščena o obdolžitvi, v skladu z zahtevami iz tega člena 8(2), kadar je ta neobvestitev posledica nezadostnega tolmačenja in zato pomeni kršitev drugih določb prava Unije.

136

Poleg tega, če bi se v obravnavani zadevi po preveritvi dejanskega stanja, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, izkazalo, da ni mogoče ugotoviti kakovosti zagotovljenega tolmačenja, bi taka okoliščina prav tako ovirala nadaljevanje kazenskega postopka v nenavzočnosti. To, da ni mogoče ugotoviti kakovosti zagotovljenega tolmačenja, namreč pomeni, da ni mogoče ugotoviti, ali je bila obdolžena oseba obveščena o sumih ali obdolžitvah, ki jo bremenijo. Tako se vse ugotovitve v zvezi z možnostjo, preučeno v točkah od 121 do 135 te sodbe, zaradi odločilnega pomena pravice do obveščenosti o obdolžitvah za celoten kazenski postopek in zaradi temeljnosti pravice do obrambe mutatis mutandis uporabljajo za to drugo možnost.

137

Zato je treba člen 2(5) Direktive 2010/64 ter člen 4(5) in člen 6(1) Direktive 2012/13 v povezavi s členom 48(2) Listine razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se osebi sodi v nenavzočnosti, čeprav zaradi neustreznega tolmačenja ni bila v jeziku, ki ga razume, obveščena o obdolžitvi ali kadar ni mogoče ugotoviti kakovosti zagotovljenega tolmačenja in tako ugotoviti, da je bila ta oseba v jeziku, ki ga razume, obveščena o obdolžitvi.

138

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti:

139

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba načelo neodvisnosti sodstva, določeno v členu 19 PEU in členu 47 Listine, razlagati tako, da nasprotuje temu, da predsednik OBH z obidom postopka razpisa za kandidature za sodniška mesta in z začasnim neposrednim imenovanjem imenuje predsednika sodišča, ki je med drugim pristojen za odločanje o razdelitvi zadev, za uvedbo disciplinskih postopkov proti sodnikom in za ocenjevanje njihove uspešnosti, in če je odgovor pritrdilen, ali je postopek pred sodiščem s tako imenovanim predsednikom pošten. S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba to načelo razlagati tako, da nasprotuje plačnemu sistemu, ki za sodnike določa plačo, nižjo od plače državnih tožilcev iste kategorije, ter ki omogoča, da se sodnikom dodelijo diskrecijske nagrade, in če je odgovor pritrdilen, ali je treba navedeno načelo razlagati tako, da v takih okoliščinah ni mogoče zagotoviti pravice do poštenega sojenja.

140

Ker sta dopustnost teh vprašanj izpodbijali madžarska vlada in Komisija z utemeljitvijo, da v bistvu niti razlaga člena 19 PEU niti razlaga člena 47 Listine nista upoštevni za odločitev o sporu o glavni stvari, je treba opozoriti, da je, kot izhaja iz člena 267 PDEU, potrebno, da je predlagano predhodno odločbo „treba“ sprejeti, da bo predložitvenemu sodišču omogočeno „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 45 in navedena sodna praksa).

141

Sodišče je tako večkrat opozorilo, da iz besedila in sistematike člena 267 PDEU izhaja, da postopek predhodnega odločanja zlasti predpostavlja, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 46 in navedena sodna praksa).

142

V okviru takega postopka mora torej med navedenim sporom in določbami prava Unije, katerih razlaga se zahteva, obstajati takšna povezava, da je ta razlaga objektivno potrebna za odločitev, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 48 in navedena sodna praksa).

143

V obravnavani zadevi iz predložitvene odločbe ni razvidno, da bi med določbami prava Unije, na katere se nanašata drugo in tretje vprašanje, in sporom o glavni stvari obstajala povezava, zaradi katere bi bila zahtevana razlaga potrebna, da bi lahko predložitveno sodišče na podlagi spoznanj, izhajajočih iz take razlage, sprejelo odločbo, ki bi bila potrebna za odločitev o tem sporu (glej po analogiji sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 52 in navedena sodna praksa).

144

Namreč, prvič, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 90 in 91 sklepnih predlogov, se spor o glavni stvari v ničemer ne nanaša na madžarski sodni sistem kot celoto, katerega nekateri vidiki bi lahko negativno vplivali na neodvisnost sodstva in, natančneje, predložitvenega sodišča pri izvajanju prava Unije. V tem okviru to, da bi lahko obstajala stvarna povezava med sporom o glavni stvari in členom 47 Listine ali celo splošneje členom 19 PEU, ne zadostuje za izpolnitev merila potrebnosti, določenega v členu 267 PDEU. Da bi bilo to merilo izpolnjeno, bi morala biti razlaga teh določb, kot se predlaga v okviru drugega in tretjega vprašanja, objektivno potrebna za vsebinsko odločitev, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče, kar v obravnavani zadevi ne drži.

145

Drugič, čeprav je Sodišče že razsodilo, da so vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z razlago procesnih določb prava Unije, ki bi jih zadevno predložitveno sodišče moralo uporabiti za izdajo sodbe, dopustna (glej v tem smislu sodbo z dne 17. februarja 2011, Weryński, C‑283/09, EU:C:2011:85, točki 41 in 42), pa se drugo in tretje vprašanje, postavljeni v okviru obravnavane zadeve, ne raztezata na to (glej po analogiji sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 50).

146

Tretjič, z odgovorom Sodišča na navedeni vprašanji predložitvenemu sodišču ni mogoče zagotoviti razlage prava Unije, ki bi mu omogočila, da odloči o procesnih vprašanjih nacionalnega prava, preden bi lahko vsebinsko odločilo o sporu, ki mu je predložen (glej po analogiji sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 51).

147

Iz vsega navedenega izhaja, da drugo in tretje vprašanje nista dopustni.

148

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: