–

za SIA „Soho Group“ I. Šimulīte,

–

za latvijsko vlado V. Kalniņa in V. Soņeca, agentki,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Rocchittom, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo I. Rubene in G. Goddin, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(g) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo SIA „Soho Group“ in Patērētāju tiesību aizsardzības centrs (urad za varstvo pravic potrošnikov, Latvija, v nadaljevanju: UVPP) glede predloga za odpravo odločbe tega urada, s katero je bila družbi Soho Group naložena globa zaradi kršitve kolektivnih interesov potrošnikov.

3

V uvodnih izjavah 19, 20, 26, 28 in 43 Direktive 2008/48 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Kakor je pojasnjeno v členu 1 Direktive 2008/48, je namen te direktive uskladiti nekatere vidike predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, ki zajemajo potrošniške kredite.

5

Člen 2(6) te direktive določa, da lahko države članice določijo, da se za kreditne pogodbe, v katerih se predvideva, da bosta dajalec kredita in potrošnik sklenila dogovor glede načina odloga plačil ali odplačil, uporabljajo le nekatere določbe te direktive, kadar je potrošnik že v zamudi pri odplačevanju po prvotni kreditni pogodbi.

6

Člen 3 te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]“

7

V odstavku 1(c), (g) in (i) člena 5 Direktive 2008/48, naslovljenega „Predpogodbene informacije“, so naštete informacije, ki jih je treba zagotoviti potrošniku, preden postane zavezan k izpolnjevanju kreditne pogodbe ali ponudbe, in sicer „skupni znesek kredita in pogoj[i], ki urejajo črpanje“, „[APR] in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“, ter po potrebi „vsakršn[i] strošk[i], ki izhajajo iz kreditne pogodbe, in pogoj[i], pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo“.

8

Člen 8 te direktive, naslovljen „Obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, kjer je to primerno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov. Države članice, ki v okviru nacionalne zakonodaje zahtevajo, da dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi poizvedbe v ustrezni zbirki podatkov, lahko ohranijo to zahtevo.“

9

V odstavku 2 člena 10 te direktive, naslovljenega „Informacije, ki se morajo vključiti v kreditne pogodbe“, so naštete informacije, ki morajo biti navedene „jasno in jedrnato“. V točkah (d), (g), (k) in (u) je določeno, da med te informacije spadajo „skupni znesek kredita in pogoj[i], ki urejajo črpanje kredita“, „[APR] in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, izračunan ob sklenitvi kreditne pogodbe; navedejo se vse predpostavke, uporabljene za izračun navedenih obresti“, in po potrebi „vs[i] drug[i] strošk[i], ki izhajajo iz kreditne pogodbe, in pogoj[i], pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo“, ter „druga pogodbena določila in pogoj[i]“.

10

Člen 19 Direktive 2008/48, naslovljen „Izračun [APR]“, v odstavku 2 določa, da se za ta izračun „določijo celotni stroški kredita potrošniku, razen kateri koli stroški, ki jih potrošnik plača za neizpolnjevanje katerih koli obveznosti iz kreditne pogodbe, in stroški, razen nakupne cene, ki jih mora za blago ali storitve plačati ne glede na to, ali gre za kreditno ali gotovinsko transakcijo“.

11

Pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ iz Direktive 2008/48 je bil povzet z Ministru kabineta noteikumi Nr. 1219 „Noteikumi par patērētāja kreditēšanu“ (odredba sveta ministrov št. 1219 z dne 25. oktobra 2016 o določbah o potrošniških kreditih) z dne 28. decembra 2010 (Latvijas Vēstnesis, 2011, št. 2) o izračunu APR.

12

Patērētāju tiesību aizsardzības likums (zakon o varstvu pravic potrošnikov), v različici, ki se je uporabila v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o VPP), v členu 1(9) povzema opredelitev „skupni stroški kredita za potrošnika“, kakor je določena v Direktivi 2008/48.

13

Člen 8 tega zakona, naslovljen „Potrošniški kredit“, določa:

„[…]

(22)   Stroški potrošniške kreditne pogodbe so sorazmerni in v skladu s pošteno poslovno prakso. Skupni stroški kredita, ki jih nosi potrošnik, se izračunajo v skladu s postopki, določenimi v pravnih predpisih, ki urejajo potrošniške kredite.

(23)   Za zahteve, ki niso združljive z določbami člena 22 tega člena, se štejejo tisti skupni stroški, ki jih nosi potrošnik in ki presegajo 0,55 dnevnega odstotka zneska kredita od prvega do (vključno) sedmega dne črpanja kredita, 0,25 dnevnega odstotka zneska kredita od osmega do (vključno) štirinajstega dneva črpanja kredita in 0,2 dnevnega odstotka zneska kredita od petnajstega dneva črpanja kredita. V pogodbah, v skladu s katerimi se kredit vrne na zahtevo ali v katerih rok za črpanje kredita presega 30 dni, se tisti skupni stroški kredita, ki jih nosi potrošnik in ki presegajo 0,25 dnevnega odstotka zneska kredita, ne štejejo za zahteve, ki so združljive z določbami odstavka 22 tega člena. Omejitve skupnih stroškov kredita, ki jih nosi potrošnik, ne veljajo pri tistih potrošniških kreditnih pogodbah, v katerih je za njihovo sklenitev upniku dana stvar v zavarovanje in v skladu s katerimi je odgovornost potrošnika omejena izključno na zastavljeno stvar.

[…]“

14

Družba Soho Group je kreditna institucija, ki po spletu ponuja kratkoročne kredite za nižje zneske. Poslovna praksa tega podjetja je ponujanje kreditnih storitev potrošnikom v obliki kreditov v znesku med 70 in 425 EUR za obdobje, ki lahko traja, kot izhaja iz predložitvene odločbe, od 30 dni do 12 mesecev.

15

Na podlagi inšpekcijskega pregleda spletne strani družbe je UVPP ugotovil, da družba „Soho Group“ ponuja kreditne pogodbe, v katerih je ena od klavzul naslovljena „Podaljšanje roka za odplačilo kredita“. Na podlagi te klavzule jemalec kredita lahko zahteva podaljšanje trajanja kredita, če plača provizijo za podaljšanje, ki je odvisna od zneska in trajanja kredita ter ki jo nakaže na račun dajalca kredita. Po prejetju provizije za podaljšanje dajalec kredita obvesti jemalca kredita o podaljšanju rokov za odplačilo kredita, navedenih v posebnih pogodbenih določilih ali v amortizacijskem načrtu, ali pa o zavrnitvi podaljšanja, s tem da te zavrnitve podaljšanja ni dolžan obrazložiti.

16

Ob inšpekcijskem pregledu je UVPP sklenil, da je glede podaljšanja trajanja kreditne pogodbe družba Soho Group potrošnikom ponujala kreditne pogodbe, katerih skupni dnevni stroški niso bili v skladu z določbami člena 8, odstavek 23, zakona o VPP. Zato je menil, da stroški kreditne pogodbe, ki jo je družba Soho Group sklenila s potrošniki, niso bili sorazmerni in niso bili v skladu s pošteno poslovno prakso v skladu z določbami člena 8, odstavek 22, tega zakona. Menil je, da skupni strošek kredita vključuje stroške za podaljšanje odplačevanja kredita, če so določbe o podaljšanju kredita del klavzul in pogojev kreditne pogodbe, o katerih se dogovorita dajalec in jemalec kredita.

17

UVPP je s sklepom z dne 21. februarja 2017 družbi Soho Group naložil globo v višini 25.000 EUR.

18

Potem ko je administratīvā rajona tiesa (prvostopenjsko upravno sodišče, Latvija) zavrnilo tožbo, ki jo je družba Soho Group vložila za odpravo te odločbe, je ta vložila pritožbo pri Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija), ki je s sodbo z dne 4. decembra 2018 sodbo administratīvā rajona tiesa (prvostopenjsko upravno sodišče) potrdilo.

19

V tej sodbi je Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče) ugotovilo, da čeprav je bilo trajanje kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari podaljšano, so stroški uporabe kredita postali znani in so bili stroški kredita, za katere veljajo omejitve, določene z zakonom o VPP.

20

Družba Soho Group je pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo, v kateri trdi, da plačilo stroškov za podaljšanje ni obvezno za pridobitev ali uporabo kredita. Sicer je podaljšanje kreditne pogodbe le ena od treh možnosti, ko kredit zapade. Drugi dve možnosti sta vračilo kredita brez dodatnih plačil ali to, da se kredit ne vrne, zaradi česar se zaračunajo zamudne obresti. Družba Soho Group meni, da stroškov tega podaljšanja ni mogoče vključiti v skupne stroške kredita, ker se za podaljšanje ne ve ob sklenitvi pogodbe, torej v trenutku, ki se vzame za referenco za določitev skupnih stroškov kredita in izračun APR.

21

Predložitveno sodišče navaja, da je treba ugotoviti, ali „skupni stroški kredita za potrošnika“ vključujejo stroške podaljšanja kredita, če so pogoji morebitnega podaljšanja del klavzul in pogojev kreditne pogodbe, sklenjene med dajalcem in jemalcem kredita.

22

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, na eni strani, da je v sodni praksi Sodišča potrjen širok obseg pojma „skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“ v smislu Direktive 2008/48 in, na drugi strani, da je v tej sodni praksi priznano, da je dajalec kredita upravičen tudi do provizij, ki niso določene s to direktivo.

23

Vendar pa predložitveno sodišče dvomi, da so ti stroški vključeni v ta pojem.

24

To sodišče pojasnjuje tudi, da se z nekaterimi posebnimi klavzulami kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari podaljšanje te pogodbe šteje za sprejemljivo rešitev, namenjeno temu, da se izogne neizvršitvi pogodbenih obveznosti. To naj bi izhajalo hkrati iz natančnosti teh klavzul in številnih kreditnih pogodb, ki so bile v praksi podaljšane.

25

V teh okoliščinah je Augstākā tiesa (Senāts) (vrhovno sodišče, Latvija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

26

Z vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ iz člena 3(g) Direktive 2008/48 razlagati tako, da ta pojem vključuje stroške podaljšanja kredita v primeru, v katerem so pogoji morebitnega podaljšanja tega kredita del klavzul in pogojev, ki so dogovorjeni med dajalcem kredita in jemalcem kredita v kreditni pogodbi.

27

Uvodoma je treba poudariti, da člen 1 Direktive 2008/48 le usklajuje nekatere vidike pravil glede kreditnih pogodb za potrošnike in da ne vsebuje pravil za usklajevanje glede podaljšanja kredita. Ta direktiva v členu 2(6) določa le primere, v katerih kredit ni bil plačan, za kar pa v postopku v glavni stvari ne gre. Poleg tega, kot sta trdili obe stranki v postopku v glavni stvari, vprašanje največjega zneska kredita ta direktiva ne ureja, zato države članice ostajajo pristojne za določitev tega stroška (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Mikrokasa in Revenue Niestandaryzowany Sekurytyzacyjny Fundusz Inwestycyjny Zamknięty, C‑779/18, EU:C:2020:236, točki 40 in 48).

28

V skladu s členom 3(g) Direktive 2008/48 pojem „skupni stroški kredita za potrošnike“ vključuje „vse stroške, vključno z obrestmi, provizijami, davki in vsemi drugimi vrstami pristojbin, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in ki so dajalcu kredita znani, razen notarskih stroškov“.

29

Iz besedila te določbe izhaja, da so na eni strani le „notarski stroški“ izrecno izključeni iz te določbe. Na drugi strani ta opredelitev ne določa natančno, ali so v njej navedeni stroški le tisti, ki so nujni za pridobitev kredita.

30

Nasprotno pa iz tega besedila izhaja, da pojem „skupni stroški kredita za potrošnike“ zajema „vse stroške, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in ki so dajalcu kredita znani“, in da ti stroški vključujejo tudi „stroške, povezane s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo“. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ta pojem zajema vse stroške, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in ki so dajalcu kredita znani (sodbi z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 84, in z dne 8. decembra 2016, Verein für Konsumenteninformation, C‑127/15, EU:C:2016:934, točka 34), vključno s provizijami, ki jih dajalec kredita lahko zaračunava (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2012, SC Volksbank România, C‑602/10, EU:C:2012:443, točka 65).

31

Zakonodajalec Unije je tako za zagotovitev obsežnega varstva potrošnikov v členu 3(g) Direktive 2008/48 uporabil široko opredelitev pojma „skupni stroški kredita za potrošnika“ (sodba z dne 26. marca 2020, Mikrokasa in Revenue Niestandaryzowany Sekurytyzacyjny Fundusz Inwestycyjny Zamknięty, C‑779/18, EU:C:2020:236, točka 39 in navedena sodna praksa).

32

V zvezi s tem opredelitev pojma „skupni stroški kredita za potrošnika“ ne vsebuje nobene omejitve v zvezi s trajanjem kreditne pogodbe, ampak predvsem stroški in njihova porazdelitev med trajanjem te pogodbe izhajajo iz tega pojma (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, Lexitor, C‑383/18, EU:C:2019:702, točke 23 in od 31 do 33). To je sicer potrjeno z uvodno izjavo 20 Direktive 2008/48, v skladu s katero se pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ nanaša na stroške „v zvezi s kreditno pogodbo“.

33

Iz tega izhaja, da se pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ nanaša na stroške glede pridobitve kredita in na stroške v času njegovega trajanja.

34

Poleg tega je treba navesti, da zato, da stroški morebitnega podaljšanja kreditne pogodbe, ki je določeno v tej pogodbi, izpolnjujejo pogoje, navedene v točki 30 te sodbe, in da jih je torej mogoče upoštevati pri izračunu „skupnih stroškov kredita za potrošnika“ v smislu člena 3(g) Direktive 2008/48, morajo biti, na eni strani, konkretni in podrobni pogoji tega morebitnega podaljšanja podrobno določeni v zadevni pogodbi, in na drugi strani, morajo biti ti stroški dajalcu posojila znani, tako da lahko potrošnik te stroške določi na podlagi pogodbenih določb, zlasti na podlagi trajanja uporabe kredita.

35

Glede teh pogojev podaljšanja kreditne pogodbe je treba navesti, kot izhaja iz teh ugotovitev predložitvenega sodišča, da so ti pogoji del klavzul in pogojev, ki so bili določeni v kreditni pogodbi med dajalcem in jemalcem kredita. Prav tako to sodišče sicer pojasnjuje, da lahko dajalec kredita zavrne podaljšanje pogodbe brez obrazložitve, vendar ni sporno, da do tega podaljšanja lahko pride le, če potrošnik to zahteva, če dajalec kredita to sprejme in če jemalec kredita plača stroške podaljšanja na tekoči račun dajalca kredita.

36

Iz tega izhaja, da mora v okviru kreditnih pogodb, kakršne so te v postopku v glavni stvari, potrošnik plačati za podaljšanje in da so stroški dajalcu kredita znani, torej so določeni oziroma določljivi.

37

Družba Soho Group, italijanska vlada in Evropska komisija pa v pisnih stališčih navajajo, da zaradi okoliščine, da podaljšanje pogodbe iz postopka v glavni stvari pri sklenitvi te pogodbe ni bilo gotovo, stroški tega podaljšanja ne morejo spadati v pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ v smislu člena 3(g) Direktive 2008/48.

38

Najprej je treba navesti, kot izhaja iz opredelitev iz člena 3 Direktive 2008/48, da je pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ povezan s pojmoma „skupni znesek kredita“ in „skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“ za izračun APR.

39

Ker člen 3 Direktive 2008/48 glede teh pojmov nikakor ne napotuje na nacionalno pravo, ju je treba šteti za avtonomna pojma prava Unije in ju je treba na ozemlju vseh držav članic razlagati enotno (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2019, State Street Bank International, C‑255/18, EU:C:2019:967, točka 33).

40

Dalje, prvič, pojem „skupni znesek kredita“ v smislu Direktive 2008/48 je v členu 3(l) opredeljen tako, da pomeni najvišjo dovoljeno mejo ali vsoto vseh zneskov, ki so na voljo po kreditni pogodbi.

41

Drugič, v skladu s členom 3(i) te direktive APR ustreza „skupnim stroškom kredita za potrošnika“, izraženim kot letni odstotek skupnega zneska kredita, po potrebi vključno s stroški iz člena 19(2) te direktive.

42

Ker je pojem „skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“ v členu 3(h) Direktive 2008/48 opredeljen kot „vsota skupnega zneska kredita in skupnih stroškov kredita za potrošnika“, pa se pojma „skupni znesek kredita“ in „skupni stroški kredita za potrošnika“ izključujeta, zato v skupni znesek kredita ne sme biti vključen noben znesek, ki spada pod skupne stroške kredita za potrošnika (sodba z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 85).

43

Tako Direktiva 2008/48 vsebuje celoten načrt razdelitve zneskov, ki se nanašajo na potrošniške kreditne pogodbe.

44

V takih okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, ki se ne nanašajo na neizpolnitev pogodbenih obveznosti v smislu člena 19(2) Direktive 2008/48, čeprav so stroški podaljšanja del „skupnega zneska, ki ga mora plačati potrošnik“, ti stroški ne morejo spadati v „skupni znesek kredita“, ampak spadajo v „skupne stroške kredita za potrošnika“ v smislu 3(g) te direktive.

45

Navesti je treba tudi, da se določbe Direktive 2008/48 ne nanašajo le na sklenitev kreditne pogodbe, ampak tudi na postopke spremembe te pogodbe.

46

V zvezi s tem, najprej, čeprav člen 10(2)(g) Direktive 2008/48 določa, da se APR in „skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“, ki sta navedena v kreditni pogodbi, izračunata „ob sklenitvi kreditne pogodbe“, pa ta ista določba določa, da se „[v njej] navedejo […] vse predpostavke, uporabljene za izračun navedenih obresti“.

47

Za kreditne pogodbe, kakršne so te, ki jih ponuja družba Soho Group, in za katere ni redko, kot to izhaja iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, da vsebujejo le en rok, ki se zamenja s prenehanjem pogodbe, lahko dajalec kredita navede primer, v katerem bi bila kreditna pogodba predmet enega ali več podaljšanj.

48

Navedba več predpostavk, ki se uporabijo za izračun APR, poleg tega dopušča izvajanje cilja, navedenega v členu 5(1) Direktive 2008/48 v zvezi z informacijami, ki so nujne za primerjavo različnih ponudb, na podlagi katerih se potrošnik lahko odloči tako, da je seznanjen glede temelja sklenitve kreditne pogodbe, pri čemer mora te ponudbe primerjati tako, da upošteva APR za različna trajanja ponudb, ki jih ima na voljo.

49

V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da je bila Direktiva 2008/48 sprejeta z dvojnim ciljem, in sicer da se vsem potrošnikom v Evropski uniji zagotovi visoka in enakovredna raven varovanja njihovih interesov in da se olajša vzpostavitev dobro delujočega notranjega trga potrošniških kreditov. Iz uvodne izjave 19 te direktive izhaja, da je njen namen med drugim zagotoviti, da lahko potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe dobi ustrezne podatke, ki se nanašajo predvsem na APR v celotni Uniji in mu omogočajo primerjavo obrestnih mer, ki se uporabljajo (sodba z dne 19. decembra 2019, Home Credit Slovakia, C‑290/19, EU:C:2019:1130, točka 28 in navedena sodna praksa).

50

Drugič, iz besedila člena 5 Direktive 2008/48 v zvezi s „[p]redpogodbenimi informacijami“, zlasti iz njegovega odstavka 1(i), in iz člena 10 te direktive glede „[i]nformacij[…], ki se morajo vključiti v kreditno pogodbo“, zlasti iz njegovega odstavka 2(k), izhaja, da se te določbe nanašajo na „vsakršne stroške, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, in pogoje, pod katerimi se lahko ti stroški spremenijo“. Poleg tega je v členu 10(2)(u) navedene direktive določeno tudi, da je treba v kreditni pogodbi po potrebi jasno in jedrnato navesti tudi „druga pogodbena določila in pogoje“. Te ugotovitve tako omogočajo uresničitev cilja, navedenega v uvodni izjavi 43 navedene direktive, ki je jasna in izčrpna opredelitev skupnega stroška kredita za potrošnika in ohranitev polnega učinka te direktive.

51

Zato glede na, prvič, besedilo člena 3(g) Direktive 2008/48 in široko opredelitev pojma „skupni stroški kredita za potrošnika“, drugič, okoliščino, da se ta pojem nanaša na pridobitev in na uporabo kredita, tretjič, povezavo pojmov „skupni stroški kredita za potrošnika“, „skupni znesek kredita“ in „skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“ ter, četrtič, cilje te direktive in nujnost, da se ohrani njen polni učinek, če se rok kreditne pogodbe podaljša in se njeno plačilo spremeni s pripadajočimi stroški, tako da to vpliva na pojem „skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“, stroški podaljšanja te pogodbe, če je ta možnost podaljšanja dogovorjena med strankama in če so dajalcu kredita ti stroški znani, spadajo v pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ v smislu člena 3(g) Direktive 2008/48.

52

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo dajalca kredita, da je podaljšanje kreditne pogodbe primernejša rešitev kot morebitna neizpolnitev pogodbe. V zvezi s tem je treba navesti, kot to poudarja predložitveno sodišče, da se v številnih sklenjenih kreditnih pogodbah prvotno dogovorjeni rok podaljša. Dajalec kredita pa pri dajanju kreditov ne sme biti neodgovoren oziroma kreditov ne sme dajati brez predhodne ocene kreditne sposobnosti potrošnika. V skladu s členom 8(1) Direktive 2008/48 glede na uvodni izjavi 26 in 28 te direktive mora namreč pred sklenitvijo kreditne pogodbe oceniti kreditno sposobnost potrošnika. Cilj te obveznosti je, kot je navedeno v uvodni izjavi 26 te direktive, doseči odgovornost dajalca kredita in preprečiti, da bi ta odobril kredite potrošnikom, ki niso kreditno sposobni (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2020, OPR-Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točka 20).

53

Glede na vse zgornje ugotovitve je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ iz člena 3(g) Direktive 2008/48 treba razlagati tako, da ta pojem vključuje stroške morebitnega podaljšanja kredita, če so, prvič, konkretni in podrobni pogoji njegovega morebitnega podaljšanja, vključno z njegovim trajanjem, del klavzul in pogojev, dogovorjenih med dajalcem in jemalcem v kreditni pogodbi, in drugič, če so ti stroški dajalcu kredita znani.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Pojem „skupni stroški kredita za potrošnika“ iz člena 3(g) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS je treba razlagati tako, da ta pojem vključuje stroške morebitnega podaljšanja kredita, če so, prvič, konkretni in podrobni pogoji njegovega morebitnega podaljšanja, vključno z njegovim trajanjem, del klavzul in pogojev, dogovorjenih med dajalcem in jemalcem v kreditni pogodbi, in drugič, če so ti stroški dajalcu kredita znani.