1

Družba Bank Mellat s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 2. junija 2016, Bank Mellat/Svet (T‑160/13, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:331), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti člena 1, točka 15, Uredbe Sveta (EU) št. 1263/2012 z dne 21. decembra 2012 o spremembi Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2012, L 356, str. 34, v nadaljevanju: sporna uredba) ali navedene določbe v delu, v katerem v njej ni določena izjema, ki se uporabi za družbo Bank Mellat, ter njen predlog, naj Splošno sodišče ugotovi, da se člen 1, točka 6, Sklepa Sveta 2012/635/SZVP z dne 15. oktobra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2012, L 282, str. 58) zanjo ne uporablja.

2

Družbi Bank Mellat, iranski poslovni banki, so bila na podlagi več zakonodajnih aktov Unije, s katerimi se izvajajo resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, zamrznjena sredstva in gospodarski viri, ker naj bi sodelovala pri širitvi iranskega jedrskega orožja. V ta namen je bilo ime te banke navedeno na seznamih iz prilog k tem aktom.

3

Splošno sodišče je s sodbo z dne 29. januarja 2013, Bank Mellat/Svet (T‑496/10, EU:T:2013:39) za ničen razglasilo vpis družbe Bank Mellat na sezname iz Priloge II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL 2010, L 195, str. 39), iz Priloge V k Uredbi Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2007, L 103, str. 1), iz Priloge VIII k Uredbi Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL 2010, L 281, str. 1) in iz Priloge IX k Uredbi Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL 2012, L 88, str. 1) (v nadaljevanju, nanašajoč se na vse zadevne vpise: posamični omejevalni ukrepi).

4

S sodbo z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), je Sodišče zavrnilo pritožbo zoper navedeno sodbo Splošnega sodišča.

5

Obravnavana zadeva se nanaša na ureditev omejitev za nakazila in finančne storitve, ki je določena – z v bistvu enakim besedilom – v poglavju 2 Sklepa 2010/413 in v poglavju V Uredbe št. 267/2012, kakor sta bila spremenjena – prav tako z v bistvu enakim besedilom – s Sklepom 2012/635 in sporno uredbo (v nadaljevanju: sporna ureditev).

6

Zlasti je bil s členom 1, točka 6, Sklepa 2012/635 spremenjen člen 10 Sklepa 2010/413. S členom 1, točka 15, sporne uredbe je bil spremenjen člen 30 Uredbe št. 267/2012 in dodana sta ji bila člena 30a in 30b.

7

Namen sporne ureditve je bil s temi spremembami okrepiti sektorsko ureditev omejitev, že določenih v poglavju II Sklepa 2010/413 in poglavju V Uredbe št. 267/2012.

8

V uvodni izjavi 12 Sklepa 2012/635 je navedeno:

„Da se prepreči prenos vsakršnega finančnega ali drugega premoženja ali sredstev, ki bi lahko prispevali k dejavnostim Irana, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, ali k razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, bi bilo treba prepovedati transakcije med bankami in finančnimi institucijami Unije in iranskimi bankami in finančnimi institucijami, razen če bi jih zadevna država članica vnaprej odobrila. To ne bi smelo preprečevati nadaljevanja trgovine, ki ni prepovedana v skladu s Sklepom 2010/413/SZVP.“

9

Člen 30 Uredbe št. 267/2012, kakor je bil spremenjen s sporno uredbo (v nadaljevanju: spremenjena Uredba št. 267/2012), je določal omejitve za finančne transakcije med finančnimi in kreditnimi institucijami in menjalnicami s sedežem v Iranu, njihovimi podružnicami in hčerinskimi družbami ter finančnimi in kreditnimi institucijami in menjalnicami, ki so pod nadzorom oseb, subjektov ali organov s sedežem ali prebivališčem v Iranu na eni strani in finančnimi institucijami Unije na drugi.

10

Natančneje, na podlagi člena 30(2) spremenjene Uredbe št. 267/2012 so se lahko opravljali, prvič, samo prenosi humanitarne narave, drugič, osebna nakazila, tretjič, prenosi v zvezi s posebno trgovinsko pogodbo, če tak prenos ni bil prepovedan z Uredbo št. 267/2012, četrtič, prenosi v zvezi z diplomatskimi ali konzularnimi predstavništvi ali mednarodnimi organizacijami, petič, prenosi v zvezi s plačili, da se poravnajo zahtevki iranskih oseb ali subjektov ali zahtevki zoper njih oziroma prenosi podobne narave, in šestič, prenosi, potrebni za izvršitev obveznosti iz pogodb iz člena 12(1)(b) Uredbe št. 267/2012.

11

V skladu s členom 30, od (3) do (5), spremenjene Uredbe št. 267/2012 je za prenose sredstev, ki so lahko bili dovoljeni na podlagi člena 30(2) te uredbe – odvisno od primera in njihovega predmeta ter nad različnimi pragi – veljala obveznost predhodnega obveščanja in obveznost pridobitve predhodnega dovoljenja od pristojnega nacionalnega organa.

12

Člen 30a spremenjene Uredbe št. 267/2012 je zlasti določal nekatere omejitve za prenose sredstev med iranskimi osebami, subjekti in organi na eni strani ter državljani Unije, ki niso bili zajeti s členom 30 te uredbe, na drugi.

13

V skladu s členom 30b(1) spremenjene Uredbe št. 267/2012 se omejitve iz členov 30 in 30a te uredbe niso uporabljale, če je bilo izdano dovoljenje v skladu s členi 24, 25, 26, 27, 28 ali 28a navedene uredbe.

14

Člen 30b(3) spremenjene Uredbe št. 267/2012 je določal, da za namene člena 30(3)(b) in (c) ter člena 30a(1)(c) te uredbe pristojni organi izdajo dovoljenje pod pogoji, kot se jim zdijo primerni, razen če utemeljeno sklepajo, da bi se lahko s prenosom sredstev, v zvezi s katerim je vložena vloga za dovoljenje, kršile prepovedi ali obveznosti iz navedene uredbe.

15

Za izvajanje skupnega celovitega načrta ukrepanja z dne 14. julija 2015, dogovorjenega z Islamsko republiko Iran glede iranskega jedrskega vprašanja (v nadaljevanju: skupni celoviti načrt ukrepanja), ki je določal zavezo Unije za odpravo vseh omejevalnih ukrepov, povezanih z jedrskim vprašanjem, člen 1, točka 17, Sklepa Sveta (SZVP) 2015/1863 z dne 18. oktobra 2015 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2015, L 274, str. 174) določa, da se ukrepi iz – med drugim – člena 10 Sklepa 2010/413 začasno odpravijo.

16

Z istim namenom člen 1, točka 15, Uredbe Sveta (EU) 2015/1861 z dne 18. oktobra 2015 o spremembi Uredbe št. 267/2012 (UL 2015, L 274, str. 1) določa, da se med drugim členi 30, 30a in 30b Uredbe št. 267/2012 črtajo.

17

Nazadnje, iz Sklepa Sveta (SZVP) 2016/37 z dne 16. januarja 2016 o določitvi datuma začetka uporabe Sklepa (SZVP) 2015/1863 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2016, L 11 I, str. 1) in Informacij Sveta (UL 2016, C 15 I, str. 1) izhaja, da se sporna ureditev od 16. januarja 2016 ne uporablja več.

18

Družba Bank Mellat je 15. marca 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, ki je vsebovala tri tožbene predloge, s katerimi je predlagala, prvič, razglasitev ničnosti člena 1, točka 15, sporne uredbe, drugič, razglasitev ničnosti iste določbe v delu, v katerem ta ne določa izjeme, ki se uporabi v njenem primeru, in tretjič, naj Splošno sodišče ugotovi, da se člen 1, točka 6, Sklepa 2012/635 zanjo ne uporablja.

19

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo to tožbo zavrnilo.

20

Najprej, Splošno sodišče je v točki 38 izpodbijane sodbe ugotovilo, da na podlagi člena 275 PDEU ni pristojno za odločanje o tretjem tožbenem predlogu, ker ugovor nezakonitosti, vložen na podlagi člena 277 PDEU v okviru tega tretjega tožbenega predloga, ni bil podan v utemeljitev ničnostne tožbe zoper „sklep, ki določa omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam“, v smislu člena 275, drugi odstavek, PDEU, saj so ukrepi, določeni v členu 1, točka 6, Sklepa 2012/635, splošni ukrepi, katerih področje uporabe je določeno glede na objektivna merila.

21

Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 59 do 61 izpodbijane sodbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU kot nedopustno zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša, prvič, na člen 30a Uredbe št. 267/2012, kakor je bil dodan s členom 1, točka 15, sporne uredbe, ker se ta določba ne nanaša na družbo Bank Mellat kot finančno institucijo s sedežem v Iranu, in drugič, na člen 30b(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 267/2012, ker se ta določba ne nanaša neposredno na družbo Bank Mellat in potrebuje še izvedbene ukrepe.

22

V tem okviru je Splošno sodišče v točkah od 68 do 78 izpodbijane sodbe zavrnilo tudi ugovor nedopustnosti Sveta Evropske unije – ki se je nanašal na to, da družba Bank Mellat ob vložitvi tožbe ni imela interesa za izpodbijanje zakonitosti ureditve, določene v členu 1, točka 15, sporne uredbe, ker so zanjo že veljali posamični ukrepi zamrznitve sredstev, sprejeti na podlagi Uredbe št. 267/2012 – predvsem z obrazložitvijo, da ko je razglasitev ničnosti teh posamičnih ukrepov začela učinkovati z razglasitvijo sodbe z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), je za družbo Bank Mellat dejansko veljala sporna ureditev z vsemi omejitvami, ki iz nje izvirajo, ipso iure in brez kakršnega koli dodatnega pravnega akta in je ta družba torej ohranila interes za izpodbijanje te ureditve.

23

Nazadnje, kar zadeva utemeljenost tožbe, je Splošno sodišče zavrnilo štiri tožbene razloge, ki jih je družba Bank Mellat navedla v utemeljitev prvega in drugega tožbenega predloga.

24

Družba Bank Mellat Sodišču predlaga, naj:

25

Svet in Evropska komisija Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in družbi Bank Mellat naloži plačilo stroškov.

26

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in mu naloži plačilo stroškov.

27

Svet primarno trdi, da družba Bank Mellat nima pravnega interesa, ker je bila sporna ureditev razveljavljena z učinkom od 16. januarja 2016.

28

S sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso Sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 61 sodbe z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331), Svet trdi, da družba Bank Mellat ne bi imela nobene koristi od tega, da bi Sodišče sporno ureditev razglasilo za nično.

29

Razglasitev ničnosti te ureditve naj namreč družbe Bank Mellat ne bi postavilo v prvotni položaj, saj so bili ti ukrepi splošni in so se na enak način nanašali na vse iranske finančne institucije. Niti naj Svet ne bi zaradi tega v prihodnje sprejel ustreznih popravkov, saj so bili ti ukrepi že umaknjeni.

30

Poleg tega Svet trdi, da je bila sporna ureditev – drugače kot v primeru iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija (C‑362/05 P, EU:C:2007:322) – razveljavljena in ni več nobenega drugega ustreznega postopka, na katerega bi se bilo v prihodnje mogoče sklicevati ali nanašati.

31

Poleg tega, ker naj bi Splošno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo zakonitost sporne ureditve, morebitna razglasitev ničnosti te ureditve s strani Sodišča nikakor ne bi mogla služiti kot podlaga za tožbo za ugotovitev odgovornosti Unije, ker naj pogoj, ki se nanaša na obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila, ne bi bil izpolnjen.

32

Nazadnje, Svet, ki se sklicuje na sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točke od 70 do 74), poudarja, da sporna ureditev ni vplivala na ugled družbe Bank Mellat, ker se je, za razliko od posamičnih omejevalnih ukrepov, nanašala na vse iranske finančne institucije na enak način.

33

Ta ureditev naj ne bi pomenila, da se je zatrjevalo, da so pritožnica ali druge zadevne iranske banke in finančne institucije podpirale dejavnosti Islamske republike Iran na področju širjenja jedrskega orožja. Kot naj bi bilo razvidno iz točk od 171 do 173 izpodbijane sodbe, naj bi namreč navedena ureditev bila upravičena zaradi potrebe po preprečevanju nevarnosti, da bi se banke in iranske finančne institucije, morebiti brez njihove vednosti, uporabljale za podpiranje navedenih dejavnosti.

34

Komisija dvomi o obstoju kakršnega koli pravnega interesa pritožnice na dan vložitve te pritožbe.

35

V celotnem obdobju, v katerem je za družbo Bank Mellat veljala sporna ureditev, naj bi zanjo namreč veljali tudi strožji posamični omejevalni ukrepi, kar naj bi pomenilo, kot naj bi izhajalo iz točke 75 izpodbijane sodbe, da sprejetje sporne ureditve zanjo ni imelo takojšnjega dejanskega učinka. Zato naj razglasitev ničnosti sporne ureditve ne bi imela dejanskega vpliva na položaj družbe Bank Mellat.

36

Poleg tega naj pritožnica ne bi dokazala, da bi zatrjevana nezakonitost v prihodnje lahko nastala neodvisno od okoliščin, zaradi katerih je pritožnica vložila tožbo, tako da naj načela, sprejetega v sodbi z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija (C‑362/05 P, EU:C:2007:322), ne bi bilo mogoče uporabiti.

37

Poleg tega Komisija trdi, da glede na strožjo naravo zadevnih posamičnih omejevalnih ukrepov iz sodbe z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), pritožnica s pritožbo ne more doseči, da bi dobila odškodnino, ki bi presegala to, kar je že dobila na podlagi navedene sodbe. Družba Bank Mellat naj bi težko utemeljila oškodovanje ugleda, ki naj bi ga utrpela zaradi sporne ureditve v obdobju, v katerem so zanjo veljali tudi posamični omejevalni ukrepi.

38

Družba Bank Mellat trdi, da je ohranila pravni interes za izpodbijanje sporne ureditve, ker naj bi imela korist od razglasitve ničnosti navedenega sistema.

39

Družba Bank Mellat se najprej sklicuje, po analogiji, na sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija (C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točke od 50 do 60), in trdi, da bi bilo treba Svetu preprečiti, da bi ponovno uvedel zadevne sankcije ali da bi v prihodnje sprejel podobne nezakonite akte, če bi eventualno prišlo – pred dokončnostjo razveljavitve teh sankcij, 20. oktobra 2023 – do odločitve, da se ponovno uvedejo te sankcije, kar naj bi omogočal skupni celoviti načrt ukrepanja, če Islamska republika Iran ne bi spoštovala nekaterih pogojev.

40

Dalje, razglasitev ničnosti finančnega embarga bi lahko služila kot podlaga za odškodninsko tožbo.

41

Poleg tega naj dejstvo, da je bil akt razveljavljen ali se je iztekel, tožeči stranki ne bi odvzelo interesa za ugotovitev njegove nezakonitosti, ker naj razveljavitev ali iztek ne bi bila enakovredna ničnosti.

42

Nazadnje, sporna ureditev naj bi negativno vplivala na ugled družbe Bank Mellat, razglasitev ničnosti te ureditve pa naj bi pomenila neko obliko nekompenzacijske odprave škode, ker naj bi trditve Sveta – v skladu s katerimi so iranske banke, med katerimi je neizbežno tudi družba Bank Mellat, ki naj bi bila ena od največjih bank v Iranu, vključene v podpiranje širjenja jedrskega orožja – izjemno škodovale zlasti tej banki, saj je v okviru postopka za razglasitev ničnosti posamičnih omejevalnih ukrepov, ki so ji bile naložene, uspela dokazati, da ne podpira širjenja jedrskega orožja.

43

Svet ob podpori Komisije v bistvu trdi, da je družba Bank Mellat po odpravi sporne ureditve z učinkom od 16. januarja 2016, katere namen je izvajanje celovitega skupnega načrta ukrepanja, izgubila pravni interes za izpodbijanje sporne ureditve.

44

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Svet pred Splošnim sodiščem zatrjeval, da družba Bank Mellat na dan vložitve tožbe ni imela interesa za izpodbijanje zakonitosti člena 1, točka 15, sporne uredbe, ker so zanjo že veljali posamični ukrepi zamrznitve njenih sredstev in premoženja.

45

Splošno sodišče je v točkah od 74 do 77 izpodbijane sodbe zavrnilo ta ugovor nedopustnosti na podlagi te obrazložitve:

46

Trditev iz drugega stavka točke 76 izpodbijane sodbe pa je očitno napačna, ker od 18. februarja 2016, datuma začetka učinkovanja razglasitve ničnosti posamičnih omejevalnih ukrepov, ki so veljali za družbo Bank Mellat, po razglasitvi sodbe z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96), za to družbo ni „dejansko in po pravu veljala“ sporna ureditev, saj je bila ta ureditev že odpravljena z učinkom od 16. januarja 2016.

47

Zato v nasprotju s preudarki iz točke 77 izpodbijane sodbe ni mogoče trditi, da je družba Bank Mellat ohranila pravni interes za izpodbijanje sporne ureditve, saj bi morala imeti možnost za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti te ureditve, ker naj bi se ta ureditev zanjo uporabljala od 18. februarja 2016.

48

Ker je bila sporna ureditev razveljavljena pred razglasitvijo izpodbijane sodbe, se je postavilo vprašanje, ali je zaradi tega prenehal pravni interes družbe Bank Mellat za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti te ureditve.

49

Ker lahko o ustavitvi postopka zaradi neohranitve pravnega interesa v skladu s členom 131 Poslovnika Splošnega sodišča in s členom 149 Poslovnika Sodišča po uradni dolžnosti odločijo sodišča Unije, lahko Sodišče v okviru te pritožbe po potrebi po uradni dolžnosti preuči, ali je zaradi te razveljavitve prenehal pravni interes družbe Bank Mellat za pravno varstvo pred Splošnim sodiščem (glej po analogiji sodbi z dne 23. aprila 2009, Sahlstedt in drugi/Komisija, C‑362/06 P, EU:C:2009:243, točka 22, in z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 45).

50

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pravni interes tožeče stranke ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Predmet spora in pravni interes morata obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da mora obstajati možnost, da rezultat tožbe stranki, ki jo je vložila, prinese korist (sodbi z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 61, in z dne 9. novembra 2017, HX/Svet, C‑423/16 P, EU:C:2017:848, točka 30 in navedena sodna praksa).

51

V zvezi s tem je treba najprej preučiti, ali se lahko spoznanja iz sodbe z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331), uporabijo za ukrepe, kakršni so ti, ki jih nalaga sporna ureditev.

52

V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, se je predvsem postavljalo vprašanje, ali je tožeča stranka ohranila pravni interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti uredbe, na podlagi katere je bilo njeno ime vpisano na seznam oseb in subjektov, za katere je obstajal sum, da so povezani s teroristično organizacijo, in ki so jim bila zato zamrznjena vsa sredstva in premoženje, kadar je bil ta vpis odpravljen z uredbo, ki je bila sprejeta po vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču zoper prvo od teh uredb.

53

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je tožeča stranka ohranila pravni interes, ker ji je vpis njenega imena na navedeni seznam na podlagi spornega akta povzročil gotovo nepremoženjsko škodo v zvezi z oškodovanjem njenega ugleda zaradi „osramotitve in nezaupanja, ki spremljata javno označitev oseb za povezane s teroristično organizacijo“, in ker bi morebitna razglasitev ničnosti tega akta lahko prinesla koristi, in sicer povrnitev ugleda in tako neko obliko povrnitve navedene nepremoženjske škode.

54

Vendar teh spoznanj iz sodbe z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331), ni mogoče uporabiti za sektorske omejevalne ukrepe, kakršni so ti, ki jih nalaga sporna ureditev.

55

Narava takšnih sektorskih omejevalnih ukrepov, ker se splošno uporabljajo za vse banke in finančne institucije Islamske republike Iran, se namreč precej razlikuje od narave individualnih ukrepov zamrznitve sredstev in premoženja iz zadeve, v kateri je bila izdana ta zadnja sodba.

56

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se splošni omejevalni ukrepi, kot so zadevni sektorski ukrepi, ne nanašajo na določene fizične ali pravne osebe, saj je področje uporabe teh ukrepov določeno glede na objektivna merila (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 97).

57

V obravnavanem primeru so omejevalni ukrepi, ki jih je določala sporna ureditev, vključevali v glavnem prepoved transakcij med bankami in finančnimi institucijami Unije ter bankami in finančnimi institucijami Islamske republike Iran, razen če jih je zadevna država članica vnaprej odobrila, da bi se preprečil – eventualno brez vednosti navedenih bank in finančnih institucij – prenos vsakršnega finančnega ali drugega premoženja ali sredstev, ki bi lahko prispevala k dejavnostim te države, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, ali k razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja.

58

Okoliščina, da so na dejavnosti banke ali finančne institucije, kot je družba Bank Mellat, lahko vplivali zadevni sektorski omejevalni ukrepi, pa ne pomeni, kot je poudaril tudi generalni pravobranilec v točki 41 sklepnih predlogov, da ti ukrepi pomenijo sankcijo za posebej opredeljeno ravnanje, ki ga je mogoče pripisati temu subjektu, saj so se ti splošni ukrepi uporabljali ne glede na morebitno sodelovanje tega subjekta pri širjenju iranskega jedrskega orožja.

59

Zato glede zadevnih splošnih omejevalnih ukrepov – za razliko od posamičnih omejevalnih ukrepov – ni mogoče trditi, da lahko posameznemu gospodarskemu subjektu povzročijo gotovo nepremoženjsko škodo v zvezi z oškodovanjem njegovega ugleda, primerljivo s škodo, povzročeno z osramotitvijo in nezaupanjem, ki spremljata javno označitev oseb za povezane na primer s teroristično organizacijo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 70), ali da bi lahko morebitna razglasitev ničnosti teh ukrepov družbi Bank Mellat prinesla koristi v obliki povrnitve ugleda in ji tako nudila neko obliko povrnitve take nepremoženjske škode.

60

Glede vpliva, ki ga lahko imajo omejevalni ukrepi, določeni s sporno ureditvijo, na nekatere pravice in svoboščine, na katere se eventualno lahko sklicujejo zadevne banke in finančne institucije, saj so lahko navedeni ukrepi ovirali zlasti sklepanje finančnih transakcij, je treba opozoriti, kot je Sodišče to že večkrat presodilo, da omejevalni ukrepi po definiciji povzročajo učinke, ki posegajo zlasti v lastninsko pravico in svobodno opravljanje poklicnih dejavnosti, in tako škodijo osebam, ki ne nosijo nobene odgovornosti za položaj, zaradi katerega so bile sankcije sprejete (glej v tem smislu sodbo z dne 30. julija 1996, Bosphorus, C‑84/95, EU:C:1996:312, točka 22, in z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 149).

61

Vendar je treba tudi ob predpostavki, da obstaja popravljiva škoda, ugotoviti, kot je tudi Splošno sodišče v točki 75 izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da sprejetje sporne ureditve ni imelo jasnega in dejanskega vpliva na družbo Bank Mellat, ker so posamični omejevalni ukrepi, ki so zanjo veljali v celotnem obdobju uporabe sporne ureditve, določali strožje omejitve. Ker so ti zadnji ukrepi vključevali zamrznitev vseh njenih sredstev in premoženja, družba Bank Mellat v nobenem primeru ni mogla opraviti nobene finančne transakcije, ki je bila prepovedana s sektorskimi ukrepi, določenimi s sporno ureditvijo.

62

Zato zaradi razveljavitve sporne ureditve 16. januarja 2016 v okviru izvajanja skupnega celovitega načrta ukrepanja razglasitev ničnosti sporne ureditve s strani sodišč Unije družbi Bank Mellat ni bi več mogla prinesti koristi, ki bi lahko utemeljila ohranitev pravnega interesa.

63

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z argumentom družbe Bank Mellat, da lahko ohranitev njenega pravnega interesa temelji na načelu, ki ga je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija (C‑362/05 P, EU:C:2007:322), ker naj bi bilo treba preprečiti, da bi Svet znova izvedel omejevalne ukrepe, kakršni so ti, ki jih nalaga sporna ureditev in jih družba Bank Mellat šteje za nezakonite, če Islamska republika Iran ne bi spoštovala nekaterih pogojev, ki so ji naloženi na podlagi skupnega celovitega načrta ukrepanja.

64

V zvezi s tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da v nekaterih okoliščinah tožeča stranka lahko ohrani interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti akta, ki je bil razveljavljen med postopkom, zato da bi avtor izpodbijanega akta v prihodnje sprejel ustrezne popravke in da bi se tako preprečila nevarnost ponovitve nezakonitosti, ki jo izpodbijani akt domnevno vsebuje (sodba z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 63).

65

Vendar mora biti načelo, ki je bilo tako sprejeto v sodni praksi, kot je tudi navedel generalni pravobranilec v točki 44 sklepnih predlogov, omejeno na primere, v katerih tožeča stranka natančno in konkretno dokaže obstoj nevarnosti ponovitve zatrjevane nezakonitosti.

66

Družba Bank Mellat pa je le na splošno zatrjevala, da obstaja taka nevarnost ponovitve, ne da bi natančno navedla elemente, zaradi katerih je uresničitev te nevarnosti verjetna.

67

Namreč, čeprav ni mogoče dokončno izključiti, da bodo v prihodnje proti Islamski republiki Iran ponovno sprejeti omejevalni ukrepi, kot je trdila družba Bank Mellat, bi v takem primeru šlo za nov položaj, zaradi katerega bi bili eventualno sprejeti omejevalni ukrepi v obliki bodisi ukrepov, primerljivih s tistimi, ki jih določa sporna ureditev, bodisi drugačnih ukrepov. Vendar tudi če bi bila sporna ureditev nezakonita, česar pa Sodišče ni ugotovilo, zgolj domneva ponovitve take zatrjevane nezakonitosti zaradi sprejetja omejevalnih ukrepov, podobnih tej ureditvi, v prihodnosti, ob upoštevanju zlasti velike svobode, ki jo ima Svet pri določitvi predmeta omejevalnih ukrepov (sodba z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 88), ne zadostuje za dovolj natančen in konkreten dokaz nevarnosti take ponovitve, da bi družba Bank Mellat tako lahko ohranila pravni interes v tem postopku.

68

Iz tega sledi, da ob upoštevanju načel, ki so bila sprejeta v sodni praksi, navedeni v točki 50 te sodbe, ni bilo več potrebno, da bi Splošno sodišče odločilo o ničnostni tožbi, ki jo je družba Bank Mellat vložila zoper sporno ureditev, ker je ta družba med postopkom in pred razglasitvijo izpodbijane sodbe izgubila vsakršen pravni interes za izpodbijanje sporne ureditve. Namreč, zaradi odprave te ureditve z učinkom od 16. januarja 2016 in glede na ugotovitve v točkah od 51 do 67 te sodbe izid te tožbe družbi Bank Mellat ne bi mogel prinesti koristi.

69

Glede na vse zgoraj navedeno je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

70

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to ob razveljavitvi odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Tako je v obravnavani zadevi.

71

Ker je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ker družba Bank Mellat kot tožeča stranka v postopku pred Splošnim sodiščem ni ohranila pravnega interesa, je treba ugotoviti, da ni več potrebno, da bi Sodišče odločilo o tožbi, ki jo je ta družba vložila pred Splošnim sodiščem.

72

V skladu s členom 142 Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, če se postopek ustavi, Sodišče o stroških odloči po prostem preudarku.

73

Ker je izpodbijana sodba razveljavljena, družba Bank Mellat pa nima več pravnega interesa za pravno varstvo pred Splošnim sodiščem, je treba odločiti, da družba Bank Mellat in Svet nosita vsak svoje stroške, nastale v pritožbenem postopku in postopku na prvi stopnji.

74

V skladu s členom 184(4) Poslovnika Sodišča lahko Sodišče intervenientu na prvi stopnji, če je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem, naloži, da nosi svoje stroške.

75

Zato Združeno kraljestvo in Komisija nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: