–

za belgijsko vlado J. Van Holm, M. Jacobs, L. Van den Broeck in J.‑C. Halleux, agenti, skupaj s P. Cambiem in B. Zammittom, strokovnjakoma,

–

za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo M. van Beek in D. Roussanov, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med Karel de Grote – Hogeschool Katholieke Hogeschool Antwerpen VZW, neodvisno izobraževalno ustanovo s sedežem v Antwerpnu (Belgija) (v nadaljevanju: KdG), in Susan Romy Jozef Kuijpers glede njenega vračila vpisnine in prispevka za študijsko potovanje, skupaj z obrestmi, ter glede vračila stroškov.

3

V deseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker je učinkovitejše varstvo potrošnika mogoče doseči s sprejetjem enotnih predpisov glede nedovoljenih pogodbenih pogojev; ker se morajo taki predpisi uporabljati za vse pogodbe, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki; ker je treba iz te direktive med drugim izključiti pogodbe o zaposlitvi, pogodbe o dednih pravicah, pogodbe o pravicah iz družinskega prava ter pogodbe o pridružitvi in oblikah organizacije podjetij ali sporazume o partnerstvu“.

4

V štirinajsti uvodni izjavi te direktive je navedeno:

„ker pa morajo države članice zagotoviti, da pogodbe ne vsebujejo nedovoljenih pogojev, zlasti ker se ta direktiva uporablja tudi za obrti, poklice in posle v okviru javnega prava“.

5

Člen 1(1) iste direktive določa:

„Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.“

6

Člen 2 Direktive 93/13 določa:

„V tej direktivi:

[…]

7

Člen 3 te direktive določa:

„1.   Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

2.   Pogodbeni pogoj šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe.

Dejstvo, da sta se stranki o nekaterih vidikih pogoja ali o posebnem pogoju dogovorili posamično, ne izključuje uporabe tega člena za preostalo pogodbo, če celotna ocena pogodbe pokaže, da gre vendarle za vnaprej oblikovano tipsko pogodbo.

Če prodajalec ali ponudnik trdi, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovorili posamično, nosi dokazno breme.

3.   Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene.“

8

Člen 6(1) navedene direktive določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.“

9

Direktiva 93/13 je bila v belgijsko pravo prenesena s členi od 73 do 78 Wet betreffende marktpraktijken en consumentenbescherming (zakon o tržnih praksah in varstvu potrošnikov) z dne 6. aprila 2010 (Belgisch Staatsblad, z dne 12. aprila 2010, str. 20803). Ti členi so bili nato razveljavljeni, njihova vsebina pa je bila prenesena v člene od VI.83 do VI.87 Wetboek van economisch recht (gospodarskopravni zakonik).

10

Člen VI.83 gospodarskopravnega zakonika določa, da se določbe tega zakonika v zvezi z nedovoljenimi pogoji uporabljajo le v pogodbah, sklenjenih med podjetjem in potrošnikom.

11

Člen I.1(1) tega zakonika pojem „podjetje“ opredeljuje kot „vsaka fizična ali pravna oseba, ki uresničuje dolgoročni gospodarski cilj, vključno z združenji takih oseb“.

12

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil pojem „podjetje“ v gospodarskopravni zakonik vnesen z zakonom o tržnih praksah in varstvu potrošnikov ter da je nadomestil pojem „prodajalec“.

13

Člen 806 Gerechtelijk Wetboek (sodni zakonik) določa:

„V zamudni sodbi sodišče ugodi zahtevkom prisotne stranke ali trditvam, s katerimi se brani, razen če bi sodni postopek oziroma ti zahtevki ali trditve lahko bili v nasprotju z javnim redom.“

14

Susan Romy Jozef Kuijpers je 3. februarja 2014, ko je bila študentka na KdG, tej ustanovi dolgovala znesek v skupni višini 1546 EUR za vpisnino za študijski leti 2012/13 in 2013/14 ter prispevek za študijsko potovanje.

15

Ker S. R. J. Kuijpers svojega dolga ni mogla poravnati z enim plačilom, se je s KdG studievoorzieningsdienst (v nadaljevanju: oddelek KdG Stuvo) s pisno pogodbo dogovorila za plačilo na podlagi načrta brezobrestnega odplačevanja. V skladu s to pogodbo ji je moral oddelek KdG Stuvo nakazati znesek, ki ga je S. R. J. Kuijpers potrebovala za poravnavo svojega dolga do KdG, sama pa je morala oddelku KdG Stuvo vsak mesec od 25. februarja 2014 dalje, in sicer sedem mesecev zapored, nakazati znesek 200 EUR. Prav tako je bilo določeno, da se preostali dolg, to je 146 EUR, plača 25. septembra 2014.

16

Poleg tega je pogodba vsebovala ta pogoj za primer zamude s plačilom:

„Če se izposojeni znesek (v celoti ali delno) ne vrne pravočasno, se na preostali dolg od prvega dne po zapadlosti neplačanega dolga brez opomina obračunajo zakonske obresti v višini 10 % letno. V tem primeru se plača tudi nadomestilo za kritje stroškov izterjave, ki v skladu s pogodbo znaša 10 % preostalega dolga, vendar najmanj 100 EUR.“

17

Kljub prejemu opomina oddelka KdG Stuvo S. R. J. Kuijpers zneska ni plačala.

18

KdG je 27. novembra 2015 proti S. R. J. Kuijpers na vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu, Belgija) vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se S. R. J. Kuijpers naloži plačilo dolgovane glavnice v znesku 1546 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestni meri 10 % od 25. februarja 2014, to je 269,81 EUR, in nadomestila v višini 154,60 EUR. S. R. J. Kuijpers se postopka pred sodiščem ni udeležila in ni imenovala zastopnika.

19

Predložitveno sodišče je z vmesno sodbo z dne 4. februarja 2016 zahtevku KdG v zvezi z zneskom glavnice ugodilo. V zvezi z zahtevanimi obrestmi in nadomestilom je odredilo ponovno obravnavo in je KdG pozvalo, naj izrazi stališča glede morebitne vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču.

20

Predložitveno sodišče navaja, da mora, ker se S. R. J. Kuijpers postopka ni udeležila, na podlagi člena 806 sodnega zakonika zahtevku KdG ugoditi, razen če bi bila postopek ali ta zahtevek v nasprotju z javnim redom.

21

Predložitveno sodišče se v zvezi s tem sprašuje, na prvem mestu, ali lahko v okviru postopka z zamudno sodbo po uradni dolžnosti preuči vprašanje, ali pogodba, na kateri temelji zahtevek KdG, spada na področje uporabe nacionalne zakonodaje, s katero se izvaja Direktiva 93/13. Zlasti naj ne bi bilo gotovo, da v Belgiji ureditev nedovoljenih pogojev spada v okvir javnega reda. To sodišče se tako sprašuje o skladnosti nacionalnih postopkovnih pravil s to direktivo, če na njihovi podlagi tak preizkus ne bi bil mogoč.

22

Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali pogodba med KdG in S. R. J. Kuijpers spada na področje uporabe nacionalne zakonodaje o nedovoljenih pogojih. To sodišče v zvezi s tem izraža dvome v zvezi s skladnostjo te zakonodaje z Direktivo 93/13, ker področje uporabe te zakonodaje ni opredeljeno glede na pogodbe, sklenjene med potrošnikom in „prodajalcem ali ponudnikom“, temveč glede na pogodbe, sklenjene med potrošnikom in „podjetjem“. To sodišče se vsekakor sprašuje, ali je treba izobraževalno ustanovo, kakršna je KdG, ki se pretežno financira iz javnih sredstev, šteti za „podjetje“ oziroma „prodajalca ali ponudnika“, kadar s študentom sklene načrt odplačevanja, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

23

V teh okoliščinah je vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče v Antwerpnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče, ki odloča v odsotnosti tožene stranke in ima v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili pristojnost, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali obstaja nasprotje med pogojem, ki je podlaga za zahtevek, in nacionalnimi pravili javnega reda, po uradni dolžnosti preizkusi, ali pogodba, ki vsebuje ta pogoj, spada na področje uporabe te direktive, ali da je to celo dolžno storiti.

25

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je to vprašanje v belgijskem pravu povezano s členom 806 sodnega zakonika, ki nacionalnemu sodišču, ki odloča v odsotnosti tožene stranke, nalaga, da ugodi zahtevkom prisotne stranke ali trditvam, s katerimi se brani, razen če so postopek, ti zahtevki ali te trditve v nasprotju z javnim redom. Nacionalno sodišče, ki odloča v odsotnosti tožene stranke, lahko tako po uradni dolžnosti upošteva le razloge javnega reda. Ker pa ni gotovo, da belgijska zakonodaja o nedovoljenih pogojih spada v okvir javnega reda, to sodišče dvomi, ali lahko po uradni dolžnosti preizkusi, zlasti, ali pogodba, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 93/13.

26

Da bi se lahko odgovorilo na postavljeno vprašanje, je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik in na vsebino katerih ne more vplivati (sodbe z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing, C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 46 in navedena sodna praksa; z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank, C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 19 in navedena sodna praksa, in z dne 7. decembra 2017, Banco Santander, C‑598/15, EU:C:2017:945, točka 36 in navedena sodna praksa).

27

Sodišče je prav tako razsodilo, da glede na tak podrejeni položaj člen 6(1) te direktive določa, da nedovoljeni pogoji za potrošnike niso zavezujoči. Kot izhaja iz sodne prakse, gre za zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, ki je določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (sodbe z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing, C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 47 in navedena sodna praksa; z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank, C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 20 in navedena sodna praksa, in z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 41 in navedena sodna praksa).

28

Sodišče je poudarilo, da je za zagotovitev varstva, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank (sodbe z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing, C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 48 in navedena sodna praksa; z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank, C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 21 in navedena sodna praksa, in z dne 14. aprila 2016, Sales Sinués in Drame Ba, C‑381/14 in C‑385/14, EU:C:2016:252, točka 23 in navedena sodna praksa).

29

Ob upoštevanju teh ugotovitev je Sodišče presodilo, da mora nacionalno sodišče v okviru nalog, ki jih opravlja na podlagi Direktive 93/13, po uradni dolžnosti presoditi nedovoljenost pogodbenega pogoja in tako izravnati neravnovesje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom (glej v tem smislu sodbi z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro, C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 38, in z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank, C‑472/11, EU:C:2013:88, točki 22 in 24 ter navedena sodna praksa).

30

Ta obveznost pa za nacionalno sodišče pomeni tudi, da mora preizkusiti, ali pogodba, ki vsebuje pogoj, na katerem temelji zahtevek, spada na področje uporabe te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing, C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 49, in po analogiji sodbo z dne 4. junija 2015, Faber, C‑497/13, EU:C:2015:357, točka 46). Presoja nedovoljenosti pogojev iz pogodbe po uradni dolžnosti namreč nujno pomeni, da mora to sodišče prej preizkusiti, ali ta pogodba spada na področje uporabe te direktive.

31

Te obveznosti, ki jih ima nacionalno sodišče, je treba šteti za nujne za zagotovitev učinkovitega varstva potrošnika, kot se zagotavlja z Direktivo 93/13, zlasti glede na nezanemarljivo tveganje, da ne pozna svojih pravic ali da ima težave pri njihovem izvajanju (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro, C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 28 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 16. novembra 2010, Pohotovosť, C‑76/10, EU:C:2010:685, točka 42).

32

Varstvo, ki ga Direktiva 93/13 daje potrošnikom, je tako razširjeno na primere, v katerih potrošnik, ki je s prodajalcem ali ponudnikom sklenil pogodbo, ki vsebuje nedovoljeni pogoj, ne uveljavlja, prvič, tega, da ta pogodba spada na področje uporabe te direktive, in drugič, nedovoljenosti tega pogoja, ker ne pozna svojih pravic ali ker ga od njihovega uveljavljanja odvračajo stroški, ki bi nastali zaradi sodnega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro, C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 29 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 16. novembra 2010, Pohotovosť, C‑76/10, EU:C:2010:685, točka 43).

33

Glede izpolnjevanja teh obveznosti s strani nacionalnega sodišča, ki odloča v odsotnosti tožene stranke, je treba opozoriti, da so ob neobstoju ureditve prava Unije na tem področju postopkovna pravila, s katerimi se zagotavlja varovanje pravic, ki jih pravnim subjektom daje pravo Unije, določena v nacionalnem pravnem redu držav članic po načelu njihove procesne avtonomije. Toda ta pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), niti ne smejo biti urejena tako, da bi dejansko onemogočila ali pretirano otežila uresničevanje pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej po analogiji sodbo z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 42 in navedena sodna praksa).

34

Glede načela enakovrednosti, na katero se implicitno nanaša prvo vprašanje za predhodno odločanje in ki je v obravnavanem primeru edino sporno, je treba poudariti, da je člen 6(1) Direktive 93/13, kot je bilo opozorjeno v točki 27 te sodbe, zavezujoča določba (sodba z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 43 in navedena sodna praksa).

35

Poleg tega je Sodišče presodilo, da je treba člen 6 te direktive glede na značilnosti in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je s to direktivo zagotovljeno potrošnikom, šteti za določbo, enakovredno nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda. Ugotoviti je treba, da ta opredelitev velja za vse določbe navedene direktive, ki so nujne za uresničitev cilja, ki mu sledi navedeni člen 6 (sodba z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 44 in navedena sodna praksa).

36

Iz tega izhaja, da mora nacionalno sodišče, kadar je na podlagi notranjih postopkovnih pravil pristojno, da po uradni dolžnosti preizkusi nasprotje med zahtevkom in nacionalnimi pravili javnega reda, kar po informacijah, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, v belgijskem pravosodnem sistemu velja za sodišče, ki odloča v odsotnosti tožene stranke, to pristojnost izvajati tudi tako, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali glede na merila iz Direktive 93/13 sporni pogoj, na katerem temelji ta zahtevek, in pogodba, v kateri je zapisan, spadata na področje uporabe te direktive in, po potrebi, ali gre za nedovoljeni pogoj (glej po analogiji sodbo z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 45).

37

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v odsotnosti tožene stranke in ima v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili pristojnost, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali obstaja nasprotje med pogojem, ki je podlaga za zahtevek, in nacionalnimi pravili javnega reda, po uradni dolžnosti preizkusiti, ali pogodba, ki vsebuje ta pogoj, spada na področje uporabe te direktive in, po potrebi, ali je ta pogoj morebiti nedovoljen.

38

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem po eni strani sprašuje, ali je treba neodvisno izobraževalno ustanovo, kot je KdG, šteti za podjetje v smislu prava Unije, kadar potrošniku zagotavlja subvencionirano izobraževanje in iz tega naslova prejme le vpisnino, po potrebi povečano za zneske, namenjene povračilu stroškov, ki jih ima ta ustanova. Po drugi strani to sodišče sprašuje, ali pogodba, sklenjena med potrošnikom in tako ustanovo, ki se nanaša na storitev, ki jo zagotavlja ta ustanova, spada na področje uporabe Direktive 93/13 in ali se mora ta ustanova v okviru te pogodbe šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu te direktive.

39

Uvodoma je treba spomniti, da člen 1 Direktive 93/13 določa, da se ta direktiva ne uporablja za pogodbe, sklenjene med „podjetjem“ in potrošnikom, temveč za pogodbe, sklenjene med „prodajalcem ali ponudnikom“, tako da v okviru postopka v glavni stvari ni treba ugotavljati, ali je treba izobraževalno ustanovo, kakršna je KdG, šteti za „podjetje“ v smislu prava Unije.

40

Poleg tega iz dokumentov, s katerimi razpolaga Sodišče, izhaja, da je belgijski zakonodajalec pojem „podjetje“ iz člena VI.83 gospodarskopravnega zakonika uporabil za to, da bi v nacionalni pravni red prenesel pojem „prodajalec ali ponudnik“, opredeljen v členu 2(c) Direktive 93/13.

41

V zvezi s tem je treba spomniti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava to pravo dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in cilja Direktive 93/13, da bi se dosegel v njej določeni rezultat in da bi se tako ravnalo v skladu s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (glej po analogiji sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 79 in navedena sodna praksa).

42

Iz tega izhaja, da mora predložitveno sodišče v okviru postopka v glavni stvari pojem „podjetje“, kakor se uporablja v belgijskem pravu, razlagati skladno s pojmom „prodajalec ali ponudnik“ v smislu Direktive 93/13 in zlasti z opredelitvijo iz člena 2(c) te direktive.

43

Poleg tega iz dokumentov, s katerimi razpolaga Sodišče, izhaja tudi, da pogodba v postopku v glavni stvari, ki sta jo podpisala KdG in S. R. J. Kuijpers, določa brezobrestni načrt odplačevanja za zneske, ki jih S. R. J. Kuijpers dolguje iz naslova vpisnine in prispevka za študijsko potovanje.

44

V tem okviru je treba drugo in tretje vprašanje, ki ju je treba obravnavati skupaj, razumeti tako, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba neodvisno izobraževalno ustanovo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki se je z eno od svojih študentk s pogodbo dogovorila o načinu odplačevanja dolga te študentke iz naslova vpisnine in prispevka za študijsko potovanje, v okviru te pogodbe šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu člena 2(c) Direktive 93/13, tako da ta pogodba spada na področje uporabe te direktive.

45

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se ta direktiva uporablja, kakor izhaja iz njenih člena 1(1) in člena 3(1), za pogoje „v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom“, ki niso bili „dogovorjeni posamično“.

46

Kot je navedeno v deseti uvodni izjavi Direktive 93/13, se morajo enotni predpisi glede nedovoljenih pogodbenih pogojev uporabljati za „vse pogodbe“, sklenjene med „prodajalci ali ponudniki“ in „potrošniki“, kot so opredeljeni v členu 2(b) in (c) navedene direktive.

47

V členu 2(c) Direktive 93/13 je pojem „prodajalec ali ponudnik“ opredeljen kot vsaka fizična ali pravna oseba, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki spadajo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti, bodisi na javnopravnem bodisi zasebnopravnem področju.

48

Že iz besedila te določbe je razvidno, da je zakonodajalec Unije želel, da se pojem „prodajalec ali ponudnik“ razlaga široko (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 28 in navedena sodna praksa).

49

Na prvem mestu je treba namreč ugotoviti, da je iz besede „[vsaka]“ razvidno, da je treba vsako fizično ali pravno osebo šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu Direktive 93/13, če opravlja poslovno ali poklicno dejavnost.

50

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da se ista določba nanaša na kakršno koli poslovno ali poklicno dejavnost, „bodisi na javnopravnem bodisi zasebnopravnem področju“. Zato se, kot je navedeno v štirinajsti uvodni izjavi Direktive 93/13, ta direktiva uporablja tudi za obrti, poklice in posle v okviru javnega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 2015, Šiba, C‑537/13, EU:C:2015:14, točka 25).

51

Iz tega izhaja, da člen 2(c) Direktive 93/13 iz svojega področja uporabe ne izključuje niti subjektov, ki opravljajo naloge v splošnem interesu, niti javnopravnih subjektov (glej po analogiji sodbo z dne 3. oktobra 2013, Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs, C‑59/12, EU:C:2013:634, točka 32). Poleg tega, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 57 sklepnih predlogov, se naloge javne narave in v javnem interesu pogosto opravljajo na nepridobitni podlagi, zato pridobitnost ali nepridobitnost subjekta ni upoštevna za opredelitev pojma „prodajalec ali ponudnik“ v smislu te določbe.

52

Poleg tega iz besedila člena 2(c) Direktive 93/13 izhaja, da mora oseba, da bi se lahko opredelila kot „prodajalec ali ponudnik“, delovati „v okviru njene poslovne ali poklicne dejavnosti“. Člen 2(b) te direktive pa določa, da pomeni potrošnik „vsako fizično osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti“.

53

Direktiva 93/13 torej z navedbo lastnosti pogodbenih strank, in sicer glede na to, ali delujejo v okviru svoje poklicne dejavnosti ali ne, opredeljuje pogodbe, za katere se uporablja (sodbi z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 30, in z dne 3. septembra 2015, Costea, C‑110/14, EU:C:2015:538, točka 17 in navedena sodna praksa).

54

To merilo ustreza zamisli, omenjeni že v točki 26 te sodbe, na kateri temelji sistem varstva, ki ga uvaja ta direktiva, in sicer da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino (sodbi z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 31, in z dne 3. septembra 2015, Costea, C‑110/14, EU:C:2015:538, točka 18 in navedena sodna praksa).

55

Iz tega izhaja, da je pojem „prodajalec ali ponudnik“ v smislu člena 2(c) Direktive 93/13 funkcionalen pojem, ki pomeni, da je treba presoditi, ali se zadevno pogodbeno razmerje uvršča v okvir dejavnosti, ki jih oseba opravlja poslovno ali poklicno (glej po analogiji sklep z dne 27. aprila 2017, Bachman, C‑535/16, neobjavljen, EU:C:2017:321, točka 36 in navedena sodna praksa).

56

V obravnavani zadevi sta belgijska in avstrijska vlada trdili, da KdG kot visokošolske izobraževalne ustanove, ki se pretežno financira z javnimi sredstvi, ni mogoče šteti za „podjetje“ v skladu s pomenom tega pojma v konkurenčnem pravu Unije in zato tudi ne za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu Direktive 93/13, ker storitev izobraževanja, ki jo zagotavlja, ni „storitev“ v smislu člena 57 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 7. decembra 1993, Wirth, C‑109/92, EU:C:1993:916, točki 16 in 17).

57

V zvezi s tem iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da se postopek v glavni stvari nikakor ne nanaša neposredno na izobraževalne naloge ustanove, kot je KdG. Nasprotno, gre za storitev, ki jo ta ustanova zagotavlja dodatno in pomožno ob svoji dejavnosti izobraževanja, v okviru katere na podlagi pogodbe zagotavlja brezobrestno odplačevanje zneskov, ki ji jih dolguje neka študentka. Taka storitev pa po naravi pomeni, da se dogovori o načinu plačila obstoječega dolga, in je v bistvu posojilna pogodba.

58

Zato je treba – ob tem, da mora predložitveno sodišče preveriti elemente, navedene v prejšnji točki – šteti, da ustanova, kakršna je KdG, s tem, da v okviru te pogodbe zagotavlja tako storitev, ki je dodatna in pomožna njeni dejavnosti izobraževanja, deluje kot „prodajalec ali ponudnik“ v smislu Direktive 93/13.

59

Tako razlaga je podprta s ciljem varstva, ki se želi doseči s to direktivo. V okviru pogodbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, namreč načeloma obstaja neenakost med izobraževalno ustanovo in študentko zaradi nesorazmernosti informacij in strokovnega znanja med tema strankama. Taka ustanova namreč razpolaga s trajno organizacijo in strokovnim znanjem, ki ga študent, ki uresničuje zasebne cilje in se s tako pogodbo sreča le slučajno, nima vedno.

60

Glede na vse zgoraj navedeno in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, je treba na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 2(c) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba neodvisno izobraževalno ustanovo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki se je z eno od svojih študentk s pogodbo dogovorila o načinu odplačevanja dolga te študentke iz naslova vpisnine in prispevka za študijsko potovanje, v okviru te pogodbe šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu te določbe, zaradi česar ta pogodba spada na področje uporabe te direktive.

61

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: