1

S. A. Pappalardo, Pescatori La Tonnara Soc. coop., Fedemar Srl, Testa Giuseppe & C. Snc, Pescatori San Pietro Apostolo Srl, Camplone Arnaldo & C. Snc di Camplone Arnaldo & C. in Valentino Pesca Sas di Ciaccio Luciano e Camplone Arnaldo & C. s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 27. aprila 2016, Pappalardo in drugi/Komisija ((T‑316/13, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:247), s katero je to zavrnilo njihovo tožbo za povrnitev škode, ki naj bi jim nastala zaradi sprejetja Uredbe Komisije (ES) št. 530/2008 z dne 12. junija 2008 o sprejemu nujnih ukrepov glede ribolova na navadnega tuna z zapornimi plavaricami v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in v Sredozemskem morju (UL 2008, L 155, str. 9).

2

Uredba Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 4, zvezek 5, str. 460) je namenjena določitvi večletnega pristopa k upravljanju ribolova za zagotovitev dolgoročne sposobnosti preživetja tega sektorja.

3

Člen 7 Uredbe št. 2371/2002, naslovljen „Nujni ukrepi Komisije“, določa:

„1.   Če obstaja dokaz o resni grožnji ohranjevanju živih vodnih virov ali morskemu ekosistemu zaradi ribolovnih aktivnosti in se zahteva takojšnje ukrepanje, Komisija na podlagi utemeljene zahteve države članice ali na svojo pobudo lahko odloči o nujnih ukrepih, ki trajajo največ šest mesecev. Komisija lahko sprejme novo odločbo za podaljšanje nujnih ukrepov za največ šest mesecev.

2.   Država članica istočasno posreduje zahtevo Komisiji, drugim državam članicam in zadevnim regionalnim svetovalnim svetom. Druge države članice lahko Komisiji predložijo pisne pripombe v petih delovnih dneh od prejema zahteve.

Komisija se odloči v 15 delovnih dneh od prejema zahteve iz odstavka 1.

3.   Nujni ukrepi imajo takojšen učinek. Sporočijo se zadevnim državam članicam in objavijo v [Uradnem listu Evropske unije].

4.   Zadevne države članice lahko odločbo Komisije predajo Svetu v 10 delovnih dneh od prejema obvestila.

5.   Svet lahko v enem mesecu od datuma, ko mu je bila predana odločitev Komisije, s kvalificirano večino sprejme drugačno odločitev.“

4

Člen 1 Uredbe št. 530/2008 določa:

„Ribolov na navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in v Sredozemskem morju na plovilih z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod zastavo Grčije, Francije, Italije, Cipra in Malte ali so v navedenih državah registrirana, se prepove s 16. junijem 2008.

[…]“

5

Člen 2 navedene uredbe določa:

„Ribolov na navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in v Sredozemskem morju na plovilih z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod zastavo Španije ali so v navedeni državi registrirana, se prepove s 23. junijem 2008.

[…]“

6

Med letom 2008 so bile pritožnikom kot lastnikom plovil, ki plujejo pod zastavo Italije, dodeljene kvote za ribolov na navadnega tuna z zapornimi plavaricami.

7

V skladu s členom 1 Uredbe št. 530/2008 je bil ta ribolov od 16. junija 2008 prepovedan za plovila z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod zastavo Grčije, Francije, Italije, Cipra ali Malte. Nasprotno pa je za plovila z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod zastavo Španije, ta prepoved v skladu s členom 2 te uredbe začela veljati šele 23. junija 2008.

8

Sodišče je v sodbi z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), Uredbo št. 530/2008 razglasilo za neveljavno, ker prepovedi, ki jih določa za plovila z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavo Španije, in za nosilce dejavnosti v Skupnosti, ki so sklenili pogodbe z njimi, začnejo veljati 23. junija 2008, medtem ko se za plovila z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavami Grčije, Francije, Italije, Cipra ali Malte, in za nosilce dejavnosti v Skupnosti, ki so sklenili pogodbe z njimi, te prepovedi uporabljajo od 16. junija 2008, ne da bi bilo to različno obravnavanje objektivno utemeljeno glede na cilj, ki mu sledi člen 7(1) Uredbe št. 2371/2002.

9

Ob tem je Splošno sodišče s sklepom z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija (T‑305/08, neobjavljen, EU:T:2012:70), razsodilo, da se postopek glede tožbe Italijanske republike za razglasitev ničnosti člena 1 Uredbe št. 530/2008 ustavi, ker je s tem, da je Sodišče to Uredbo razveljavilo v celoti, tožba te države članice postala brezpredmetna.

10

Splošno sodišče je istega dne s sklepom z dne 14. februarja 2012, Federcoopesca in drugi/Komisija (T‑366/08, neobjavljen, EU:T:2012:74), zaradi nedopustnosti zavrglo tožbo, ki so jo za razglasitev ničnosti Uredbe št. 530/2008 poleg drugih vložili pritožniki.

11

Pritožniki, ki so menili, da so zaradi nezakonitosti ravnanja Komisije zaradi sprejetja Uredbe št. 530/2008 utrpeli škodo, so 11. junija 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili odškodninsko tožbo za povrnitev škode, ki naj bi jo domnevno utrpeli, in sicer za znesek v višini razlike med teoretičnimi prihodki, ki bi jih imeli od ribolova na navadnega tuna, če bi izčrpali kvote, ki so jim bile dodeljene za leto 2008, in prihodki, ki so jih zaradi prezgodnje prepovedi ribolova na navadnega tuna dejansko dosegli.

12

Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 30. septembra 2013 odredil prekinitev odločanja o tej tožbi do razglasitve odločitev Sodišča o pritožbah, ki so bile med tem vložene v zadevah Giordano/Komisija (C‑611/12 P) in Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P).

13

V sodbi z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284, točki 59 in 60), je Sodišče, ki je odločalo o pritožbi zoper sodbo z dne 7. novembra 2012, Syndicat des thoniers méditerranéens in drugi/Komisija (T‑574/08, neobjavljena, EU:T:2012:583), razsodilo, da je Splošno sodišče v tej sodbi s tem, da je štelo, da je Sodišče s sodbo z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), Uredbo št. 530/2008 razveljavilo v celoti, napačno razlagalo navedeno sodbo. Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je bila z navedeno sodbo AJD Tuna ta uredba razglašena za neveljavno le v delu, v katerem so bila z njo ugodneje obravnavana španska plovila, pri čemer je glede plovil z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavami Grčije, Francije, Italije, Cipra ali Malte, ostal v veljavi datum prepovedi ribolova na navadnega tuna, določen v členu 1 Uredbe št. 530/2008.

14

Pred odločanjem o odškodninski tožbi pritožnikov je Splošno sodišče te pozvalo, naj zavzamejo stališče glede teh sodb Sodišča. Komisija in pritožniki so svoja stališča predložili z dopisoma, ki so ju v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili 6. in 10. novembra 2014.

15

V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče po tem, ko je opozorilo na pogoje za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Evropske unije, preučilo zlasti zahtevo glede nezakonitosti ravnanja, ki se v obravnavanem primeru očita Komisiji.

16

V točkah od 24 do 26 izpodbijane sodbe je tako v bistvu štelo, da je preučitev te zahteve povezana zlasti z vprašanjem veljavnosti Uredbe št. 530/2008, kot jo je Sodišče preučilo v sodbi z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), in pojasnilo v sodbi z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284), v kateri je po mnenju Splošnega sodišča podvomilo o utemeljitvi, ki jo je to sodišče navedlo v sklepu z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija (T‑305/08, neobjavljen, EU:T:2012:70).

17

Splošno sodišče je v tem okviru v točki 27 izpodbijane sodbe presodilo, da se pritožniki niso mogli sklicevati na navedeni sklep, da bi uveljavljali neveljavnost Uredbe št. 530/2008 v celoti, in da je bil njen člen 1 glede njih veljaven.

18

Ker pa je Splošno sodišče štelo, da zavrnitev te trditve ne more zadostovati za odločitev o utemeljenosti tožbe pritožnikov, je v točkah od 34 do 40 izpodbijane sodbe preverilo, ali Komisija pri sprejetju Uredbe št. 530/2008 ni očitno in resno prekoračila meje svoje diskrecijske pravice.

19

V zvezi s tem je spomnilo, da ima Komisija na področju ribolova široko diskrecijsko pravico, da je treba upoštevati cilje, ki jim je pri sprejetju Uredbe št. 530/2008 sledila ta institucija, in da se določitev dveh različnih datumov za prepoved ribolova lahko upraviči, če omogoča boljše doseganje teh ciljev.

20

Splošno sodišče je v točkah 38 in 39 izpodbijane sodbe tudi poudarilo, da se je razlikovanje, ki je bilo sankcionirano s sodbo z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), nanašalo zgolj na plovila z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavo Španije.

21

Na tej podlagi je Splošno sodišče ugotovilo, da pritožniki ne morejo dokazati, da je Komisija očitno in resno prekoračila meje svoje diskrecijske pravice, in je brez preučitve preostalih pogojev za uveljavljanja nepogodbene odgovornosti Unije njihovo tožbo v celoti zavrnilo.

22

Pritožniki predlagajo Sodišču, naj:

23

Komisija Sodišču predlaga, naj:

24

Pritožniki v utemeljitev pritožbe navajajo dva pritožbena razloga, ki se nanašata na napačno uporabo prava pri presoji načela pravnomočnosti in pri uporabi zahteve glede nezakonitosti ravnanja Komisije.

25

Pritožniki s prvim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče s tem, da je neveljavnost Uredbe št. 530/2008 omejilo na njen člen 2, kršilo pravnomočnost sklepa z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija (T‑305/08, neobjavljen, EU:T:2012:70).

26

S tem sklepom naj bi namreč Splošno sodišče ustavilo postopek glede tožbe Italijanske republike za razveljavitev člena 1 Uredbe št. 530/2008, ker je z razglasitvijo sodbe z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), ta država članica dosegla želeni cilj. S tem naj bi o veljavnosti te uredbe odločilo z navedbo, da je bila ta razglašena za neveljavno v celoti.

27

Čeprav je Sodišče v sodbi z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284) poudarilo, da se ta neveljavnost nanaša zgolj na člen 2 navedene uredbe, naj bi bili učinki te sodbe, ki je bila sprejeta glede odškodninske tožbe, omejeni, ker namen takšne tožbe naj ne bi bil ugotovitev ničnosti akta.

28

Poleg tega sistem spreminjanja izpodbijanih odločb Splošnega sodišča skozi mehanizem pritožbe ne more utemeljiti, da sodba, ki je postala pravnomočna, nima učinka ne bis in idem zgolj zato, ker jo je izdalo nižje sodišče.

29

Splošno sodišče naj bi tudi kršilo načelo legitimnega pričakovanja s tem, da je dalo prednost razlagi sodbe z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), ki je temeljila na sodbi z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284), namesto da bi se sklicevalo na ugotovitve, do katerih je prišlo v okviru svojega sklepa z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija (T‑305/08, neobjavljen, EU:T:2012:70), zlasti ker je bil v nasprotju z zadnjenavedeno sodbo ta sklep razglašen pred vložitvijo tožbe pritožnikov.

30

Komisija predlaga, naj se prvi pritožbeni razlog zavrne.

31

Pritožniki v utemeljitev prvega pritožbenega razloga navajajo, da je Splošno sodišče napačno dalo prednost pojasnilom Sodišča iz sodbe z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284), glede obsega razglasitve neveljavnosti Uredbe št. 530/2008, ki je bila ugotovljena s sodbo z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), v škodo razlage te sodbe, ki jo je sprejelo Splošno sodišče v sklepu z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija (T‑305/08, neobjavljen, EU:T:2012:70), s čimer je kršilo načelo pravnomočnosti.

32

Sodišče je večkrat opozorilo na pomen načela pravnomočnosti v pravnem redu Unije (sodba z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 123 in navedena sodna praksa).

33

V tem primeru, kot je v bistvu spomnilo Splošno sodišče v točki 25 izpodbijane sodbe, je Sodišče v sodbi z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), v odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe glede veljavnosti Uredbe št. 530/2008 razsodilo, da je ta neveljavna, ker so prepovedi od 23. junija 2008 začele veljati zgolj za španske ribiče, medtem ko so za plovila z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavo Grčije, Francije, Italije, Cipra in Malte te prepovedi začele veljati od 16. junija 2008, ne da bi bilo to različno obravnavanje objektivno utemeljeno. Kot je bilo navedeno v točki 13 te sodbe, je Sodišče v sodbi z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284, točki 59 in 60), ki je bila izdana na podlagi pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero je bilo odločeno o odškodninskem zahtevku, ki so ga vložili francoski ribiči, poudarilo, da se neveljavnost te uredbe nanaša zgolj na njen člen 2 v zvezi s španskimi ribiči, zato je člen 1 navedene uredbe ostal v veljavi glede plovil z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavo Grčije, Francije, Italije, Cipra in Malte ali so v navedenih državah registrirana.

34

Prvič, v skladu z načelom pravnomočnosti odločb Sodišča o veljavnosti akta Unije imajo te odločbe polni učinek ne glede na morebitna razhajanja v razlagi, ki jih lahko povzročijo.

35

Zato tudi če se šteje, da so bile morebitne negotovosti glede natančnega obsega sodbe z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), dokončno odpravljene šele s pojasnili, ki so bila podana v sodbi z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284), to ne more spremeniti dejstva, da je za prvo sodbo treba šteti, da je imela vse od razglasitve obseg, pojasnjen v drugi sodbi (glej po analogiji sodbo z dne 12. februarja 2008, Kempter, C‑2/06, EU:C:2008:78, točka 35).

36

Drugič, ni sporno, da je s sklepom z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija (T‑305/08, neobjavljen, EU:T:2012:70), Splošno sodišče odločilo, da se postopek glede tožbe Italijanske republike za razglasitev ničnosti Uredbe št. 530/2008 ustavi.

37

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se pravnomočnost nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v zadevni sodni odločbi (sodba z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 123).

38

Ker Splošno sodišče ni odločalo o tožbi Italijanske republike za razglasitev ničnosti Uredbe št. 530/2008, mu ni mogoče očitati, da je s tem, da je v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo s tem, da je odškodninski zahtevek pritožnikov preučilo na podlagi sodb z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), in z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284).

39

Kar zadeva navedbe pritožnikov v zvezi z legitimnimi pričakovanji, ki naj bi jih imeli na podlagi sklepa Splošnega sodišča z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija (T‑305/08, neobjavljen, EU:T:2012:70), je treba opozoriti, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pravico do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsak posameznik, ki mu je institucija Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja. Taka zagotovila so ne glede na obliko, v kateri so sporočena, natančne, brezpogojne in skladne informacije (sodba z dne 16. decembra 2010, Kahla Thüringen Porzellan/Komisija, C‑537/08 P, EU:C:2010:769, točka 63 in navedena sodna praksa). Nihče pa se ne more sklicevati na kršitev tega načela ob pomanjkanju navedenih jamstev (sodba z dne 16. decembra 2008, Masdar (UK)/Komisija, C‑47/07 P, EU:C:2008:726, točka 81).

40

Vendar je tudi ob predpostavki, da lahko sodna odločba sama po sebi ustvari utemeljena pričakovanja v smislu te sodne prakse, dovolj poudariti, da pritožniki natančnih zagotovil glede obsega sodne prakse Sodišča nikakor ne morejo dobiti v sklepu, s katerim je Splošno sodišče ustavilo postopek, kot je sklep z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija (T‑305/08, neobjavljen, EU:T:2012:70).

41

Iz navedenih preudarkov izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljenega.

42

Pritožniki v utemeljitev drugega pritožbenega razloga navajajo, da je Splošno sodišče v točki 40 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da različno obravnavanje, ki ga je Sodišče ugotovilo s sodbo z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153), ni pomenilo očitne in resne kršitve načela prepovedi diskriminacije s strani Komisije.

43

Po mnenju pritožnikov tako iz sklepnih predlogov generalne pravobranilke Trstenjak v zadevi AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2010:500) kot iz sodbe Sodišča v tej zadevi (sodba z dne 17. marca 2011, AJD Tuna, C 221/09, EU:C:2011:153) izhaja, da različno obravnavanje, ki je bilo sporno v tej zadevi, ni bilo objektivno utemeljeno in je zato pomenilo očitno in resno kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva.

44

Te trditve naj ne bi omajali razlogi Splošnega sodišča iz točk od 36 do 39 izpodbijane sodbe, s katerimi je utemeljilo, da Komisija načela prepovedi diskriminacije ni kršila dovolj resno.

45

Komisija predlaga, naj se drugi pritožbeni razlog zavrne. V ta namen v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 34 izpodbijane sodbe štelo, da se pritožniki v utemeljitev tožbe lahko sklicujejo na nezakonitost Uredbe št. 530/2008, čeprav, kot je Splošno sodišče pravilno presodilo, se ta nezakonitost nanje ne nanaša in je ta uredba glede njih ostala veljavna. Ker pa ta napačna uporaba prava ne vpliva na izrek te sodbe, Komisija Sodišču predlaga, naj nadomesti obrazložitev.

46

Pritožniki z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je napačno štelo, da kršitev načela prepovedi diskriminacije s tem, da so španski ribiči v skladu s členom 2 Uredbe št. 530/2008 za ribolov na navadnega tuna imeli na voljo en teden več kot plovila z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavami Grčije, Francije, Italije, Cipra in Malte ali so bila v teh državah članicah registrirana, ni bila dovolj huda niti dovolj očitna, da bi pomenila resno kršitev tega načela s strani Komisije. Čeprav Komisija meni, da je treba izrek izpodbijane sodbe ohraniti v veljavi, v odgovor navaja, da je v izpodbijani sodbi pravo napačno uporabljeno, ker je Splošno sodišče štelo, da se pritožniki v utemeljitev tožbe lahko sklicujejo na navedeno kršitev načela prepovedi diskriminacije.

47

Najprej je treba preizkusiti to trditev Komisije.

48

Splošno sodišče je v točkah 16, 17 in 23 izpodbijane sodbe opozorilo, da je vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije odvisna od izpolnitve vseh pogojev, med drugim nezakonitosti ravnanja, ki se zaradi dovolj hude kršitve pravnega pravila, katerega namen je dodeliti pravice posameznikom, očita institucijam (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točke 106, 172 in 173).

49

Splošno sodišče je na drugi strani navedlo, da je treba v skladu s to sodno prakso, kadar ni izpolnjen eden od teh pogojev, pritožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti preostale pogoje navedene odgovornosti (sodbi z dne 19. aprila 2007, Holcim (Deutschland)/Komisija, C‑282/05 P, EU:C:2007:226, točka 57, in z dne 30. aprila 2009, CAS Succhi di Frutta/Komisija, C‑497/06 P, neobjavljena, EU:C:2009:273, točka 40).

50

V točki 34 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče presodilo, da je bila kršitev takšnega pravnega pravila v obravnavanem primeru podana, ker je bilo z Uredbo št. 530/2008 kršeno načelo prepovedi diskriminacije, ki je splošno načelo prava Unije, katerega namen je varstvo posameznikov. Splošno sodišče je v točkah od 35 do 40 te sodbe zato preučilo, ali je bila kršitev tega načela dovolj resna, in ugotovilo, da ni bilo tako.

51

S tem je Splošno sodišče implicitno, vendar nujno štelo, da se pritožniki v utemeljitev tožbe za odgovornost lahko sklicujejo na nezakonitost Uredbe št. 530/2008.

52

Vendar iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti načelo enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (sodba z dne 10. novembra 2011, The Rank Group, C‑259/10 in C‑260/10, EU:C:2011:719, točka 62).

53

Splošno sodišče je v točkah 31 in 32 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da je Sodišče s sodbo z dne 17. marca 2011, AJD Tuna (C‑221/09, EU:C:2011:153) Uredbo št. 530/2008 razglasilo za neveljavno le v delu, v katerem so imela plovila z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavo Španije, na voljo dodaten teden ribolova, medtem ko je ta uredba ostala v veljavi v delu, v katerem je od 16. junija 2008 določila prepoved ribolova na navadnega tuna za plovila, ki plujejo pod zastavo Grčije, Francije, Italije, Cipra in Malte.

54

Zato, kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 14. oktobra 2014, Buono in drugi/Komisija (C‑12/13 P in C‑13/13 P, EU:C:2014:2284), kršitev načela prepovedi diskriminacije, storjena v členu 2 Uredbe št. 530/2008, ni imela nobenih posledic na veljavnost člena 1 te uredbe, ki se je med drugim nanašal na položaj pritožnikov.

55

V teh okoliščinah, kot je navedla Komisija, Splošno sodišče v točki 34 izpodbijane sodbe ni moglo šteti, ne da bi pravo uporabilo napačno, da lahko pritožniki v utemeljitev svoje tožbe vseeno uveljavljajo kršitev tega načela, pod pogojem, da je bila ta kršitev dovolj resna. Ker neveljavnost Uredbe št. 530/2008, storjena v korist španskih plovil, ni zadevala položaja pritožnikov, se ti na to neveljavnost niso mogli sklicevati.

56

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo v nasprotju s tem, napačno uporabilo pravo.

57

Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, če obrazložitev sodbe Splošnega sodišča kaže na kršitev prava Unije, vendar je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te odločbe in je treba obrazložitev nadomestiti (sodba z dne 26. januarja 2017, Mamoli Robinetteria/Komisija, C‑619/13 P, EU:C:2017:50, točka 107 in navedena sodna praksa).

58

Iz preudarkov, navedenih v točkah od 52 do 56 te sodbe, izhaja, da pritožniki v okoliščinah obravnavane zadeve niso mogli uveljavljati nepogodbene odgovornosti Unije. Iz tega sledi, da napačna uporaba prava v izpodbijani sodbi ne more povzročiti njene razveljavitve v delu, v katerem je bila s to sodbo tožba, vložena glede nepogodbene odgovornosti, zavrnjena.

59

Glede na te ugotovitve je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmetnega.

60

Pritožbo je zato treba v celoti zavrniti.

61

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena ali če je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnikom naloži plačilo stroškov, in ker ti s pritožbenimi razlogi niso uspeli, jim je treba naložiti plačilo stroškov, ki se nanašajo na to pritožbo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: